Heinekenov prevzem Laškega: Je slovenski varuh konkurence zrel za popravni izpit?

Jure Jež

Nista še minila dva tedna od »elegantnega zaključka Slovenske pivovarske zgodbe«, nakupa Skupine Pivovarne Laško s strani Heinekena, ko se Petra Sovdat v svojem prispevku v Financah sprašuje ali ima Heineken pri prevzemu Skupine Pivovarne Laško problem? In tisti, ki spremljamo sago o »križevem potu« slovenske pivovarske industrije in naivno verjamemo, da morda nekje še obstaja pravica, smo o tem prepričani. Ne samo zato, ker o koncentraciji na trgu piva v Sloveniji nikakor ne sme odločati Evropski varuh konkurence, ki bi kot upoštevni trg opredelil celotni trg EU, ampak predvsem zato, ker bi želeli dati slovenskemu varuhu konkurence možnost »popravnega izpita«. Vsekakor so kriteriji za izbiro pristojnega odločevalca na strani slovenskega varuha (leta 2014 so bili prihodki Skupine Pivovarne Laško 251,7 mio EUR- skupaj s prihodki Radenske in prodajo vseh družb skupine tudi izven EU). Meja za odločanje Evropskega varuha konkurence pa je 250 mio EUR prihodkov prevzemne tarče in 5 mrd EUR prihodkov prevzemnika.

Morda pa se nam po 10 letih odpira možnost »normalizacije« trga piva v Sloveniji. Morda bo tokrat slovenski varuh konkurence sprevidel monopolno stanje na slovenskem trgu in zahteval od Heinekena odprodajo ene izmed obeh pivovarn: Pivovarne Union ali Pivovarne Laško. Morda bodo slovenski pivci piva tokrat le »doživeli« konkurenčno okolje na trgu piva, ki bo predvsem pripomoglo k njihovi večji blaginji.

Pa poglejmo v zgodovino »pivovarskih zdrah« in odkrijmo nekatere podrobnosti, ki niso znane širšemu krogu slovenskih pivopivcev. Glede na časovno distanco (UVK je formalno odobril prevzem Pivovarne Union s strani Pivovarne Laško z Odločbo izdano 9.5.2005) si nekateri akterji zaslužijo, da jih postavimo pred ogledalo.

Slovenski gospodarski prostor razumemo kot majhno gospodarstvo, zato lahko podpira le majhno število konkurentov v večini svojih panog. Politika varstva konkurence je zato še pomembnejša kot v velikih gospodarstvih, ker sta za majhna gospodarstva značilni monopolna in oligopolna tržna struktura.

Prevzemni procesi so v slovenskem gospodarskem prostoru odigrali pomembno vlogo v tranzicijskem procesu, kakor tudi po njem. Še posebej je bil medijsko izpostavljen »sovražni prevzem« Pivovarne Union, ki je razdelil slovensko javnost, pa tudi slovensko ekonomsko stroko in s tem delno tudi politično javnost. V fazi prevzema Pivovarne Union je Pivovarna Laško svojo prevzemno strategijo gradila na »nacionalnem interesu« in s tem pojmom uspešno zavedla velik del laične javnosti, pa tudi del politične in celo strokovne javnosti.

Toda na osnovi trditve, da je slovensko lastništvo v javnem interesu le toliko, vkolikor imajo od njega koristi vsi državljani, lahko ugotovimo, da nacionalni interes pri prevzemu Pivovarne Union ni obstajal, bil je zgolj krinka za zasebni podjetniški interes. Prav tako lahko na osnovi razvoja gospodarskih razmer v Sloveniji v preteklem desetletnem obdobju ugotovimo, da nikakor ne obstajajo razlike med »tujimi« in »domačimi« lastniki, ki bi govorile v prid domačim lastnikom. Kvečjemu obratno.

Prevzem Pivovarne Union s strani Pivovarne Laško je bil problematičen že s stališča tržne moči obeh podjetij v obdobju pred prevzemom, ker sta podjetji v okvirih duopolne strukture na slovenskem trgu izkoriščali svoj položaj kljub ostremu rivalstvu na trgu, s kartelnimi dogovori in medsebojnim sledenjem na področju politike cen. Pivovarna Laško je bila v svojem prevzemnem pohodu v skladu z načeli »machiavellizma« največkrat obravnavana družba pri obeh tržnih regulatorjih. Vendar pa se je večina postopkov regulatorjev sprevrgla v odločitve, ki so bile v skladu s strategijami trenutnih političnih elit, ki bi sicer morale zagotavljati neodvisnost regulatorjev vendar pa so delovale ravno nasprotno.

Vsekakor pa je najpomembnejši dokaz, ki zanika neodvisnost regulatorja trga, primerjalna analiza »Povzetka relevantnih dejstev« in »Odločbe«, ki ju je izdal UVK v aprilu in maju 2005. Navedena dokumenta se razlikujeta le v majhnih podrobnostih in oba v svoji vsebini ugotavljata, da je presojana koncentracija na slovenskem trgu piva nedopustna in v nasprotju s pravili konkurence. Vendar pa v posmeh strokovno pripravljenima materialoma Odločba v svojem sklepu naredi salto mortale in opredeli, da je »koncentracija skladna s pravili konkurence«.

Takšna odločitev oziroma sklep »regulatorja trga« navaja na upravičen dvom o njegovi neodvisnosti, ki v smislu vpliva politike in njenega ekonomskega inženiringa lastnino razume kot koncentracijo poslovne in nacionalne suverenosti, centralizacijo ekonomske moči in interesov.

V času izdaje Odločbe je UVK vodil direktor Andrej Plahutnik, ki je v intervjujih za medije večkrat poudaril, da se zaveda pričakovanj političnih in gospodarskih elit, ki so povezana z odločitvami UVK. Zato ne presenečajo dejstva, ki jih je na srečanju vodstvenih delavcev Skupine družb Pivovarne Laško izjavil njen takratni predsednik uprave Boško Šrot:

»Vi sploh ne veste, kako je prišlo do Odločbe, ki dovoljuje koncentracijo. Na UVK nihče izmed strokovnih delavcev ni želel popraviti že napisane negativne odločbe, zato smo odšli v direktorjevo pisarno, Plahutnik je sedel za računalnik in pisal, midva s Senico pa sva mu narekovala. Tako smo popravili sklep in zadnje dve strani Odločbe«.

Predvidevam, da se nas večina, ki razpolagamo z navedeno informacijo (razen neposrednih udeležencev) sprašuje: ali je bila za takšno odločitev direktorja UVK potrebna zgolj metoda zastraševanja, ali pa morda katera od drugih metod, večkrat uporabljenih v fazi prevzemnih procesov Pivovarne Laško? In vsi, ki nam ni vseeno, kam vodi negativna kadrovska selekcija, se lahko vprašamo kam vodi kadrovanje nesposobnih mož, ki ga vodijo bolestno ambiciozne politično vplivne žene?

Pa še to: Tako »popravljene Odločbe« ni želel sopodpisati nihče od licenciranih strokovnih delavcev UVK, direktor Andrej Plahutnik, ki je edini podpisnik Odločbe, pa v času njene izdaje ni imel licence, zato lahko upravičeno trdimo, da je njena veljavnost in kredibilnost vprašljiva tudi z vidika pravne stroke.

Jani Soršak, direktor UVK v obdobju od novembra 2007 do januarja 2011(lahko bi ga opredelili kot pravnika iz Senicinega gnezda), človek, ki se je trudil dajati delovanju UVK dimenzijo kredibilnega regulatorja trga, je v strokovnih krogih izjavil, da je v preteklem delovanju UVK največja napaka »Odločba, ki dovoljuje koncentracijo na trgu piva« in zmanjšuje kredibilnost UVK v evropskem prostoru.

Konec neke zgodbe vedno pomeni začetek nove. In zakaj nova zgodba ne bi bila poštena, prijazna do pivopivcev in s »popravo krivic« tlakovala novo pot vzpona gospodarstva v slovenskem prostoru? (najbrž bi bil termin »slovenskega gospodarstva« nelegitimen).

Če slovenski varuh konkurence ne bo naredil popravnega izpita, se nam morda obetajo precej resne posledice za tržno strukturo in delovna mesta, če bi novi prevzemnik Heineken proizvodnjo piva koncentriral zgolj na eni lokaciji in zaprl drugo. To bi pomenilo nekaj sto izgubljenih delovnih mest.

%d bloggers like this: