… ki mora imeti dve lastnosti: biti anti-Johnson in ne-Corbyn. In prav tole zna biti pretrd oreh za britansko politiko.

So, if rebel MPs cannot pass a law, they must be ready to use their weapon of last resort: kicking Mr Johnson out of office with a vote of no confidence. He has a working majority of just one. The trouble is that attempts to find a caretaker prime minister, to request a Brexit extension before calling an election, have foundered on whether it should be Jeremy Corbyn, the far-left Labour leader whom most Tories despise, or a more neutral figure.

If the various factions opposed to no-deal cannot agree, Mr Johnson will win. But if they needed a reason to put aside their differences, he has just given them one. The prime minister was already steering Britain towards a no-deal Brexit that would hit the economy, wrench at the union and cause a lasting rift with international allies. Now he has shown himself willing to stifle parliamentary democracy to achieve his aims. Wavering MPs must ask themselves: if not now, when?

Vir: The Economist

Zapleti glede javnih razpisov za infrastrukturne projekte kažejo na globok kaos na tem področju. Polne transparentnosti sicer na javnih (gradbenih, infrastrukturnih) razpisih ne bo nikoli. To so teoretske iluzije.

Na tem področju imamo dve čisti opciji: (a) “sistem Ivana Zidarja”, kjer se v kartelu (na podlagi velikostnih deležev) dogovorijo, kdo bo koliko projektov dobil, kdo se prijavlja na konkretne razpise, kakšne so cene in kdo zmaga; in (2) kaos, kot ga imamo sedaj, kjer se razdrobljeni gladiatorji v mednarodni konkurenci borijo eden proti drugemu za preživetje. Prvi sistem je mafijski, vendar imamo red, drugi je demokratičen, vendar kaotičen in lahko vodi do popolnega zastoja implementacije.

Kateri sistem imate raje? Težka dilema.

Nadaljujte z branjem→

Bine Kordež

Te dni je parlamentarna stranka Levica presenetila s predlogom zakona o ukinitvi dopolnilnega zdravstvenega zavarovanja. Pravzaprav to ne bi smelo biti presenečenje, saj je bil takšen dogovor že ob sklenitvi koalicijskega sporazuma, ministrstvo pa obljublja prvi predlog šele sredi naslednjega leta. Predlog je seveda požel veliko medijskega zanimanja, a bolj v smislu, kaj takšen predlog (ultimat, kot pravijo) pomeni za aktualno koalicijo, medtem ko kakšnih resnih ocen predloga niti ni bilo.

Levica je predstavila samo osnovno poanto zakona in sicer, da se ukine plačevanje dodatnega zdravstvenega zavarovanja, to pa v enaki višini nadomesti s povečanjem prispevnih stopenj delodajalcev in delojemalcev (1 odstotno točko več za zaposlene in 1.6 odstotne točke več za delodajalce). S strani delodajalske strani pa je bil seveda takojšen odziv, da na nadaljnje povečevanje davčnih obremenitev podjetniški sektor ne more pristati. Pa tudi ministrstvo za zdravstvo se je odzvalo negativno. Opozarja, da bi s tem preveč obremenili aktivno prebivalstvo in dvignili stroške dela.

Seveda pa nismo slišali nobenih konkretnih številk, kako bi ta velika sprememba vplivala na javne finance in položaj posameznika – razen predloga Levice, da bo večina ljudi na boljšem, “posledic na proračun pa ne bo” (tako piše v predlogu). Zato podajam nekaj hitrih, a dokaj realnih številk in ocen (številke so zaokrožene, a zadoščajo za okvirno oceno).

Nadaljujte z branjem→

Nadaljujte z branjem→

Prejšnji teden preminulemu Davidu Kochu, skupaj z bratom Charlesom co-menedžerju vsemogočnih Koch Industries, je v življenju uspelo precej velikih metov. Najbrž največja njegova uspeha pa sta, prvič, da je diagnoziran rak preživel za 27 let, in drugič, da mu je prek sponzoriranja konzervativnih think-tankov uspelo z ogromno dozo anarho kapitalizma okužiti vse pore družbenega življenja – od univerz do vladnih ekonomskih politik. Bolj kot bogastvo, ki ga je prek tako ciljanega vpliva lahko dosegel, in ki ga sicer ni mogel nesti s seboj na drugo stran, pa je problematična njegova zapuščina v obliki povečane koncentracije premoženja v ZDA v rokah peščice najbogatejših, povečane neenakosti in družbene razslojenosti ter vseobsegajoče metamorfoze ameriške družbe. Davidu Kochu je uspelo ubiti ameriške sanje in socialno mobilnost za stotine milijonov Američanov.

Ker pekla ni, bi bila zanj in njegovo družino edina pravična kazen morda popolni preokret ZDA v demokratični socializem, pardon socialno demokracijo.

Wikipedia o Davidu Kochu:

Koch was a libertarian. He was the 1980 Libertarian candidate for Vice President of the United States and helped finance the campaign. He founded Citizens for a Sound Economy.^[4] He donated to political advocacy groups^[2] and to political campaigns, almost entirely Republican.^[5] He moved to the Republican Party in 1984; in 2012 he spent over $100 million to oppose the re-election of President Barack Obama.^[6][7] Through Americans for Prosperity and other dark money vehicles, he was a leading source of funding for climate change denial and attacks on environmental regulation, unions, and workers’ rights.^{[8][9][10][11][12][13]} Greenpeace estimates that the Koch brothers put $127 million into 92 groups involved in preventing action on climate change.^[14] His companies are among the biggest polluters in the United States.

Nadaljujte z branjem→

THE GLOBAL telecoms boom that reached its zenith almost two decades ago was made for satire. It united two of the most intoxicating technologies of all time, the mobile phone and the internet. It generated the biggest wave of value-destroying takeovers the world had ever seen. Its apex, the £22.5bn ($35bn) sale of third-generation (3G) wireless spectrum in Britain in 2000, was such a humdinger that the boffins who devised it described it, with a Pythonesque flourish, as the most successful auction since the Praetorian Guard sold the Roman Empire to Didius Julianus in 193AD.

Nadaljujte z branjem→

Saj vem, da se s tem ni za hvaliti, vendar se je na jadranju po Jadranu težko, ma nemogoče, izogniti Oliverju. Če že ni barki, pa te čaka v zasedi tam nekje v eni konobi vsake še tako majhne lučice. Ampak, kar je najhuje pri tem, je spoznanje, da ti, ko Oliver zapoje “…ako nas tužne jutrom probude, ja čuvam osmijeh za tebe…”, postane toplo okrog srca. In, ajde, morda se mu gremo tudi letos poklonit na grob, če bo veter pihal v tisto smer…

Najbrž so to leta.

Če mislite, da so največje gorje povzročili samo križarski pohodi, španski konkvistadorji, cerkvena inkvizicija in komunistične revolucije, niste dobro informirani. Prezrli ste ekonomsko revolucijo, ali bolje – revolucijo ekonomistov. Tistih, ki so od konca 1960. let prevzeli vpliv nad ekonomskimi politikami in politike prepričali, da je ključni problem manjše dinamike rasti v preveč države, preveč regulacije, previsokih davkih in premajhni neenakosti.

Binyamin Applebaum, član uredniškega sveta New York Timesa, je napisal novo knjigo na to temo “The Economists’ Hour: False Prophets, Free Markets and the Fracture of Society“, ki se čudovito bere. Spodaj je začetni izsek iz njegovega kratkega povzetka.

In the early 1950s, a young economist named Paul Volcker worked as a human calculator in an office deep inside the Federal Reserve Bank of New York. He crunched numbers for the people who made decisions, and he told his wife that he saw little chance of ever moving up. The central bank’s leadership included bankers, lawyers and an Iowa hog farmer, but not a single economist. The Fed’s chairman, a former stockbroker named William McChesney Martin, once told a visitor that he kept a small staff of economists in the basement of the Fed’s Washington headquarters. They were in the building, he said, because they asked good questions. They were in the basement because “they don’t know their own limitations.”

Nadaljujte z branjem→

Sedanjih trendov naraščajočega protekcionizma, Trumpove trgovinske vojne in vzpona populizma ni mogoče razumeti brez razumevanja spodnjih treh slik. Slike kažejo korelacijo trendov povečane uvozne penetracije nasploh in uvoznega deleža iz Kitajske na eni ter upada števila delovnih mest v ameriški in evropski industriji na drugi strani. Povezavo lahko imenujemo “Kitajski križ ameriškega (in evropskega) delavstva“, čeprav je bolj pravilen izraz “Globalizacijski križ“. Pač čim bolj so ZDA in EU liberalizirale zunanjo trgovino in čim bolj so ameriške in evropske korporacije investirale v Kitajsko, Mehiko in druge azijske, latinskoameroške in vzhodnoevropske države, tem več delovnih mest v industriji so ustvarile tam ter jih zaprle doma (ali jih ne povečale).

Kdor si zapira oči pred tem dejstvom (in vzporednimi politikami deregulacije in zniževanja davčnih stopenj), ga bo zaton liberalne demokracije in porast političnega populizma v zadnjem desetletju vedno znova presenečal in ga našel nepripravljenega. In ta nepripravljenost v zmerni sredini poltičnega spektra razumeti vzroke naraščajočega nezadovoljstva – v povečani globalizaciji in neenakosti – je enako problematična kot vzpon desnega populizma.

Nadaljujte z branjem→

Še ena raziskava, ki dokazuje, da je ključni vzrok za to, da je po letu 1990 izginila tretjina ameriških delovnih mest v industriji, v povečanih investicijah njihovih multinacionalk v tujino in prenosu proizvodnje v tujino. Boehm, Flaaen & Pandalai-Nayar (2019) v najnovejši raziskavi, ki temelji na populaciji vseh ameriških multinacionalk, dokončno potrjujejo, kar smo že vedeli.

No, in v tem dejstvu, da ameriške multinacionalke prenašajo delovna mesta na Kitajsko, Mehiko itd. in uničujejo domačo industrijo, je treba iskati razlage za Trumpov notorični populizem s trgovinsko vojno s Kitajsko, nov trgovinski sporazum z Mehiko ter odpoved TTIP sporazuma. Kot sem že včeraj zapisal, s trgovinsko vojno (z uvedbo visokih carin, ki bodo podražile uvoz (tudi “ameriških”) izdelkov iz Kitajske) želi Trump po “metodi nežnega prepričevanja bratov Dalton” prepričati ameriške korporacije, da pripeljejo proizvodnjo nazaj v Ameriko. In s tem delovna mesta v “rust belt” in centralni del ZDA, tradicionalno belo delavsko volilno bazo Trumpa.

Ta populizem je nevaren, vendar mu ekonomsko utemeljene logike ne moremo odreči.

What has caused the rapid decline in US manufacturing employment in recent decades? This column uses novel data to investigate the role of US multinationals and finds that they were a key driver behind the job losses. Insights from a theoretical framework imply that a reduction in the costs of foreign sourcing led firms to increase offshoring, and to shed labour.

One of the most contentious aspects of globalisation is its impact on national labour markets. This is particularly true for advanced economies facing the emergence and integration of large, low-wage, and export-driven countries into the global trading system. Contributing to this controversy, between 1990 and 2011 the US manufacturing sector lost one out of every three jobs. A body of research, including recent work by Bloom et al. (2019), Fort et al. (2018) and Autor et al. (2013), has attempted to understand this decline in manufacturing employment. The focus of this research has been on two broad explanations. First, this period could have coincided with intensive investments in labour-saving technology by US firms, thereby resulting in reduced demand for domestic manufacturing labour. Second, the production of manufacturing goods may have increasingly occurred abroad, also leading to less demand for domestic labour. 

Nadaljujte z branjem→