Zapleti glede javnih razpisov za infrastrukturne projekte kažejo na globok kaos na tem področju. Polne transparentnosti sicer na javnih (gradbenih, infrastrukturnih) razpisih ne bo nikoli. To so teoretske iluzije.
Na tem področju imamo dve čisti opciji: (a) “sistem Ivana Zidarja”, kjer se v kartelu (na podlagi velikostnih deležev) dogovorijo, kdo bo koliko projektov dobil, kdo se prijavlja na konkretne razpise, kakšne so cene in kdo zmaga; in (2) kaos, kot ga imamo sedaj, kjer se razdrobljeni gladiatorji v mednarodni konkurenci borijo eden proti drugemu za preživetje. Prvi sistem je mafijski, vendar imamo red, drugi je demokratičen, vendar kaotičen in lahko vodi do popolnega zastoja implementacije.
Kateri sistem imate raje? Težka dilema.
Velja pa seveda omeniti, da je “Zidarjev sistem” deloval, prvič, ker je imel močnega “kondukterja” (Zidarja kot osebnost in njegove lovke razpredene od vlade, bank do cerkve). In drugič, ker je imel odgovornega in močnega naročnika (Brodnika na Darsu), ki je uspešno krmaril med interesi “kartela” in javnim interesom. Slovenski avtocestni program se je učinkovito izvajal in ceste so bile, po mednarodni primerjavi, cenovno in kvalitativno učinkovito izgrajene. Problem sedanjega trenutka je, da se ne ve, kdo je “Zidar”, in ker je naročnik – predvsem in absolutno 2TDK, delno pa tudi Dars – neizkušen in nedorasel.
DAMIJAN blog 
Najprej čestitke za pogum g. Damjana, da se je upal napisati, da »se je slovenski avtocestni program učinkovito izvajal in da so bile ceste po mednarodni primerjavi, cenovno in kvalitetno učinkovito izgrajene«! To je resnica, ki je ne želijo slišati ne levi ne desni tako mediji, kot politiki. Papagajsko ponavljajo famo o preplačanih avtocestah, kar je povzročilo »zgodovinski spomin Slovencev«, kot se mi je izrazila urednica na nacionalni televiziji!
Dokler ne bo narejena strokovna analiza AC programa, kot narekuje vladam Nacionalni program izgradnje AC, se bo pač tako zavajalo in manipuliralo z javnim mnenjem. Mimogrede, stroka je pripravila kar nekaj takih analiz pa so vse ostale v predalih ministrstev. So preveč odstopale od prej omenjenega »zgodovinskega spomina Slovencev«.
Še nekaj mojih pogledov in izkušenj iz AC programa:
1. Slovenska gradbena operativa se je morala v letih po 1992, po dolgem obdobju suhih krav na področju infrastrukture, ponovno organizirati in usposobiti za izvajanje največjih projektov. Zato so združevali svoje kapacitete, znanje in izkušnje za konkurenčni boj s tujo gradbeno operativo!
2. Gradnja avtocest je bila odprta za tujo konkurenco. Predvsem Italijani so s sumljivo nizkimi cenami zelo agresivno nastopali na razpisih za avtoceste. Tujci so dobili kar nekaj velikih poslov kot je AC v Savinjski dolini, Trojane, Vipavska dolina itd. Res pa je, da so predvsem izvajalci iz severnih držav kmalu spoznali da so naše cene prenizke in pozneje niso več konkurirali na razpisih!
3. AC program je bil zelo učinkovito voden na nivoju, predvsem Drnovškovih, vlad. Minister za promet, minister za finance in minister za okolje in prostor so tesno in dobro sodelovali. Predvsem pa so organizirali močan DARS, ki je angažiral stroko z bogatimi izkušnjami in brez političnih pogojevanj. DARS je bil močan po znanju, izkušnjah in strokovni avtoriteti, ne pa po številu zaposlenih. Okoli 20 zaposlenih je obvladovalo pripravo in gradnjo več deset zahtevnih avtocestnih odsekov! Pri tem pa je zelo ostro nadziral inženiring delo DDC-ja, ki je bil učinkovito projektno matrično organiziran, z velikimi pooblastili direktorjev projektov.
4. Minister za promet je direktno nadziral in usmerjal delovanje DARSa preko koordinacij, ki so se redno odvijale.
5. Močna je bila tudi vloga parlamenta, ki je zahteval redna poročila in je preko svojih teles spremljal izvajanje AC programa.
6. Roki in finančni parametri so bili sveta stvar. Vsako odmikanje od načrtovanega je bilo deležno burnih reakcij tako v parlamentu, vladi in posebno na ministrstvu. Pri tem je potrebno poudariti, da so bili, glede na sedanje časovne parametre, takratni roki izjemno ostri. Tudi finančni okvirji za posamezno investicijo so bili izjemno in verjetno kar preveč ostri, kar je povzročalo inkriminirane anekse!
Veliko tega bi še lahko napisal pa ne bom, saj sem že do sedaj veliko objavljal, izdal knjigo, reagiral na neresnice v medijih pa ni bilo kakšnega posebnega rezultata. »Zgodovinski spomin Slovencev« posebno pa medijev in politike je premočan!
Naj pa na koncu poudarim.
Strokovnjaki, ki so izvajali AC program, so v ta največji slovenski projekt vložili glavnino svoje profesionalne kariere in odrekanja v privatnem življenju. Vse to je bilo možno, ker so se identificirali s tem programom in z veliko entuziazma trdo delali, na več kot 15 letnem projektu. To je eden od osnovnih pogojev za uspešnost takih projektov. Pa še nekaj. Največje državne projekte mora močno podpirati in spremljati predsednik vlade!
Metod Di Batista
Všeč mi jeVšeč mi je
Ne sistemu Ivana Zidarja in ne demokraciji kaosa.
Ne eno ne drugo ni nujno. Investitor mora imeti dovolj strokovnega znanja in zdrave pameti, da se učinkovito upre vsem manipulacijam politike, ki sicer reklamira spoštovanje javnega interesa, a favorizira sistemsko izigravanje predpisov usmerjenih v zlorabo javnega denarja.
Metod Di Batista ima prav, ko poudarja, da je bila gradnja avtocest na način kot ga je uveljavila prva uprava DARSA( Brodnik Jože predsednik uprave, Vlado Prah namestnik predsednika, pokojni mag. Stanko Debeljak direktor za finančno področje, Metod Di Batista direktor za tehnično izvedbo, Stanko Štrajn direktor za pravno področje in Gordana Višinski direktorica za upravljanje in vzdrževanje) strokovno obvladovanje projekta, kar je imelo za posledico, po ugotovitvah dr. Damijana uspešno in cenovno uspešno izgradnjo avtocest.
Vlada je kot skupščina družbe DARS neposredno imenovala nadzorni svet in upravo DARS, ministrstvo za promet je pod vodstvom ministra Igorja Umeka vodenje projekta politično podpiralo in v sodelovanju z finančnim ministrom Mitjom Gasparijem zagotavljalo ustrezen nadzor nad upravljanjem javnega denarja s katerim se je financirala gradnja avtocest. Ministrstvo za okolje in prostor je v času ministra Mihe Jazbinška in nato Pavla Gantarja korektno zagotavljalo umeščanje avtocest v prostor ter pripravo lokacijskih uredb in izdajanje gradbenih dovoljenj. Vlada je sprejemala odgovorne odločitve in skupaj z Državnim zborom zagotavljala pravočasno sprejemanje vseh potrebnih dokumentov za nemoteno izvajanje programa.
DARS je s javnim denarjem le upravljal in avtoceste gradil v imenu in za račun Slovenije, na podlagi pogodbe o naročilu, kar je bistvena razlika od sistema, ki sta ga slovenska vlada in Državni zbor prevzela od TEŠ6. 2TDK in sedaj tudi DARS ne gradita več za račun države, temveč v svojem imenu in za svoj račun kot koncesionarja. Tako z javnim denarjem ne upravljata več, pač pa enako kot TEŠ z njim razpolagata. Zato ni več interesa gospodarno voditi investicijo, pač pa prevladuje interes neomejenega trošenja javnega denarja, sama gradnja pa je pravzaprav le krinka za takšno izčrpavanje javnega premoženja.
Gradbena operativa si je po pričetku gradnje avtocest opomogla, ne ker bi Ivan Zidar in direktorji gradbenih podjetij, ki so ga jemali za vzor pridobili naročila na nepošten način, ampak zato, ker je DARS strokovno krmilil ves projekt in skozi razpisne pogoje in dosledno z zakonitim načinom vodenja razpisnih postopkov zagotovil gospodarno in kvalitetno gradnjo, kar vse je zagotovilo rast ne le gradbene panoge in njeno usposobitev za mednarodno konkurenco, temveč tudi hitro rast slovenskega BDP.
Demokracija kot kaos in tako imenovani sistem Ivana Zidarja nista dilema, kajti tako eno kot drugo pomeni zlorabo proračunskega denarja in povzročanje škode javnemu interesu. Prava dilema je ali bosta slovenski Državni zbor in Vlada doumela, da tako ne gre več naprej in da je edina alternativa za razvoj slovenskega gospodarstva in družbe le dosledno zakonito vodenje vseh družbenih procesov( ne le vodenje velikih investicij) na podlagi spoštovanja zdrave pameti in na podlagi doslednega uveljavljanja odgovornosti za škodljivo in nestrokovno opravljanje vodstvenih funkcij. Uspeh avtocestnega programa je temeljil samo na spoštovanju predpisov in na nadzorovanem, strokovnem in odgovornem delu vseh ključnih udeležencev v tem projektu.
Afera Maketa in afera most čez dolino Glinščice sta izjemnega pomena, ker nam nazorno razkrivata nesposobnost slovenske zakonodajne in izvršne oblasti uveljaviti strokovno vodenje projektov v javno korist in preprečiti zlorabe javnih sredstev za negospodarno in škodljivo trošenje proračunskega denarja.
Damijanov blog je v tem pogledu odigral izjemno pomembno vlogo, saj je edini medij, ki ne govori v žargonu pravšnjosti po okusu politike, temveč omogoča govoriti jezik stroke, ki ima za kriterij resnico in išče odgovor na vprašanje, kaj je dobro in prav za javni interes.
Všeč mi jeVšeč mi je
Takšne razprave sicer niso moje področje in nanje se zato praviloma ne vključujem s kakimi prispevki ali komentarji (seveda pa imam svoje mnenje). Tokrat pa vseeno samo dve, tri misli, ker to področje vidim kot eno najbolj kritičnih za nadaljnji razvoj države. Tako, kot se zadnja leta zapleta vsak pomembnejši projekt, se bojim, da sploh ne bomo več sposobni zgraditi pomembnejšega objekta, ki posega v prostor. In to kljub priseganju vseh ključnih akterjev na strokovnost, zakonitost in etičnost. Ter na drugi strani ocenjevanju opazovalcev, da so v ozadju samo neki lobiji ter mafija, ki vse obvladuje in pobira provizije.
Sam vidim dve ključni vidika, kjer so razmere danes drugačne kot nekdaj (da delajo strokovno, zakonito in etično so vedno in tudi bodo vnaprej vsi prisegali):
* eno je umeščanje projektov v prostor, kjer je interes posameznika in njegovih (ustavnih) pravice prevladal in danes praktično vsakdo lahko doseže blokado
projekta, če posega v njegov vrtiček (dobesedno), pri čemer takšnih je vse več,
– menim, da ni razlika v tem, da smo pred leti tako dobro načrtovali in izbirali rešitve (vseeno imamo najbrž danes vsaj toliko usposobljenih ljudi kot
nekdaj), temveč so bili ljudje zadovoljni, če so dobili novo cesto, elektrarno ali daljnovod; pritoževal se je redko kdo – če pa že, pa je bil na, mogoče
ne najbolj nedemokratičen način, ustavljen in projekti so tekli,
* pri izbiri izvajalcev pa je veljal nek nenapisan red in predvsem odgovornost izvajalcev, ki so se zavedali, da bodo oni pač mogoče dobili naslednji projekt, če
niso bili izbrani pri prvem (če se danes pritožuješ nad vsako vejico, ki jo je v ponudbi pozabil dodati konkurent, te isto čaka, ko boš ti izbran),
– ne vem, ali bi to poimenoval sistem Ivan Zidar – a nek fer dogovor in spoštovanje med ponudniki bi prineslo na koncu več dela za vse, kot pa
vsakodnevno metanje polen pod noge (in takšnega odnosa ne bo rešila nobena revizijska komisija),
– ocenjujem, da bi najbrž tudi neizbrani izvajalci avstrijske strani Karavanškega predora našli kako neustrezno vstavljeno vejico kot osnovo za
pritožbo, a tega pač ne delajo – in tu je mogoče razlika med dogajanji danes pri nas in dogajanji nekdaj ali pri Avstrijcih.
Seveda takšnemu komentarju lahko hitro očitate zavzemanje za nedemokratičnost ali dogovorno ekonomijo (korupcijo). A kot Damijan se tudi sam ne opredeljujem, katera opcija je boljša, samo izpostavljam pred kakšno dilemo smo. Bojim se, da samo zavzemanje za zakonitost in strokovnost ne bo zadosti in da bo potrebno nek bolj odločen rez oz. pristop.
Všeč mi jeVšeč mi je
Damijanova oziroma Kordeševa opcija sploh ni opcija, ker se v okviru te dileme sploh ne sme oddajati javnih naročil. Ni res, da ni mogoče oddajati naročil in voditi postopkov javnega naročanja v javnem in ne v privatnem interesu. Vprašanje je le, ali neposredni in posredni proračunski uporabniki upoštevajo zakonske določbe kot napotilo ravnati v javno korist, ali pa svoja pooblastila razumejo kot dovoljenje za negospodarno trošenje javnega denarja.
G. Kordeš očitno ne razume, da je oddaja javnega naročila odvisna od naročnika in da ponudniki ne morejo nič drugega, kot sprejeti pravila igre definirane v razpisnih pogojih. Kako javni naročniki vršijo svojo funkcijo je odvisno od družbenega nadzora pristojnih državnih organov. Če pristojni državni organi od SDH in nadzornih svetov, resornih ministrstev, organov pregona do KPK, AVK in Računskega sodišča in inšpektorskih služb svoje dolžnosti ne izvajajo, potem javni naročniki zlorabljajo svoja pooblastila in potem imamo dilemo, ki sploh ni dilema. Tako kot nam to razlaga umetna dilema se ne sme delati.
Pristojni državni organi bi ravnali nezadostno, če bi se zgolj zavzemali za zakonito delovanje. Pristojni organi morajo zakonito delovanje zagotoviti, torej v praksi uveljaviti. To pomeni, da morajo resorni ministri ukrepati zoper naročnike, ki očitno zaradi svoje nestrokovnosti niso sposobni ali pripravljeni ravnati zakonito. Še več, ki niso sposobni svojih ravnanj niti zagovarjati, kaj šele opravičiti kot zakonito, strokovno in gospodarno ravnanje v javno korist.
Dokler slovenska javnost ne bo sprevidela, kako zelo zmotno je razumevanje g. Kordeša, toliko časa pristojni organi oblasti ne bodo imeli potrebe odgovorno odločati in urejati družbenih razmerij ne le na področju javnega naročanja ampak nikjer, kjer se srečata javni in zasebni interes.Gre za to, da bi morala zakonodajna in izvršna oblast doumeti, da uničevanje gospodarstva in vseh dejavnosti javnega urejanja družbenih potreb, ne le oddaja javnih naročil (znanost, zdravstvo, šolstvo) pelje v razgradnjo socialne in pravne države, ki jo bo nadomestila država po okusu neoliberarne ekonomske doktrine, ki nas zavaja z dogmo, da je z zakoni urejeno funkcioniranje države nujno neuspešno in ga je zato potrebno prepustiti urejanju privatnih družb, ki so edine sposobne zagotoviti in urejati družbene odnose. Resnica je, da na primer razgradnja javnega zdravstva pelje v anarhijo in konec primernega zdravstvenega varstva državljanov in ne k uveljavljanje boljšega zdravstva. Tudi oddajanje javnih naročil po eni od opcij, ki jo kot edino možnost razume g. Kordeš pomeni uničevanje gospodarstva in ne omogoča njegovega dostojnega preživetja.
Povedano drugače. Razmišljanje po povprečni slovenski pameti, ki jo brani g. Kordeš v svojem komentarju pomeni, da v Sloveniji oblast žaga vejo na kateri sedi.
Všeč mi jeVšeč mi je