Opravičilo za napake in zaupanje javnosti

Opravičilo in kesanje za narejene napake je običajno predpogoj za nov začetek. Ko bosta kaj takega zmogli generaciji, ki sta kakorkoli čustveno vpleteni v dogajanja okrog 2. svetovne vojne, bomo dobili narodno spravo, manj politične polarizacije in več fokusa na probleme razvoja, blaginje in solidarnosti. Ko bodo tega sposobni liderji sedanje opozicije, bodo pridobili zaupanje širše javnosti.

No, kaj se zgodi, kadar politiki takšnih načelnih potez ne zmorejo, opisuje Katrina Vanden Heuvel v The Nation na primeru Hillary Clinton:

“…Clinton made the mistake of running a top-down campaign in a rules-changing year, and acceding to a sexism within her campaign that advised her not to apologize for her disastrous vote supporting Bush’s war resolution. Yes, she was in charge. She could have rejected the guys’ advice. But Clinton appears to have bought into the idea that a Commander-in-Chief has to play by “men’s rules”–and be tougher than the toughest. If she’d been smart and right, not strong and wrong, how in her right mind would she not have said, I made a mistake when I accepted the word of a man who, it is now widely accepted (except in FoxLand), lied us into a war that has gravely undermined the US’s security? John Edwards managed to issue an apology–and he was dueling with a media that had pegged him as “the Breck Girl.” Could it be that macho boys like Mark Penn and Bill Clinton counseled Hillary that if she issued honest regret she wouldn’t be macho enough to be treated as a serious Commander-in-Chief?

If Clinton had listened to alternative voices –if there’d be some “woman- commen-sense” over in her campaign–they might have suggested that she reframe what a commander-in-chief for the 21st century means. That what’s needed to deal with the challenges of this world is not more militarism amd macho swagger, but a commitment to smart, principled use of non-military tools. After all, how does military might address genocidal conflicts? Or the worst pandemic in world history (AIDS)? Or staggering and destabilizing global ineqality? Or, for that matter, the spread of weapons of mass destruction?”

Če bi bi Hillary zmogla opravičilo zaradi podpore iraški vojni, bi bila v očeh javnosti bolj kredibilna kandidatka za bodočega predsednika. Tako pa se ameriška nacija očitno bolj nagiba k podpori bolj “čistemu” Barracku Obami. Etičnost in načelnost štejeta. Pa čeprav se zdi, da le takrat, ko se nekdo poteguje za nek položaj, ko ga zasede, pa počne marsikaj drugega.

Fizične vinjete so “out”

Medtem, ko se pri nas – na višku dobe elektronskih komunikacij – ukvarjamo z javnimi razpisi za izbiro ponudnika za tiskanje fizičnih vinjet v obliki nalepk ter z zapleti glede izbire ponudnika in ne vemo, kaj bi naredili, da bi sistem vseeno uvedli s 1. julijem, nas Madžari in Čehi elegantno prehitevajo po desni. Madžarska je namreč s 1. januarjem letos ukinila fizične vinjete (nalepke) in uvedla zgolj elektronska potrdila o plačilu vinjete – e-vinjete, Čehi pa sledijo čez pol leta.

The Ministry of Transport has decided to remove physical vignettes from the toll system in January 2008. However, the channels through which authorisation for road use can be obtained will remain the same under the new e-system: Tickets can be purchased at SMMC’s customer service offices and points of sale; retailers; petrol stations; via text message; online; via landline and mobile phones. After the transaction, customers will receive a voucher and a confirmation message to be kept for one year from the last day of the validity period, as the excess charge payment obligation expires a year after issue. SMMC may also continue to post fine notifications within 60 days.
The new system enables a more convenient and faster service and eliminates the costs of printing and distributing physical vignettes. These expenses amounted to around HUF 250 million in 2007. The Coordination Centre for Transport Development will use these extra resources for road development and operation.

Mar na našem ministrstvu za promet ne znajo angleško? Oziroma ali nimamo veleposlaništva na Madžarskem, ki bi nas lahko obvestilo o madžarski ureditvi? Ali pa razpis za tiskanje vinjet mora biti, ker je posel bil že dogovorjen?

O brezmadežnosti Golobiča in Pahorja ter izvirnem grehu

Debata prejšnjega tedna na podlagi Vojkovega teksta o tem, ali Pahorjeva druščina in njegova opozicijska satelita (LDS in Zares) sploh želijo zmagati na volitvah, je pokazala, jasno, da imajo izjemno močno željo po tem. In da imajo svojo strategijo. Strategijo pozitivnega pristopa. Odmislimo preteklost, komu mar naša dejavna vloga v obdobju 12 let na 50 let podlage?! Odmislimo sedanjost, komu mar naše zasluge za vzpostavitev sistemskih vzvodov (v obdobju 12 let), ki jih je sedanja vlada tako učinkovito in brutalno zlorabila?! Mislimo jutri, mi delamo program (SD) za jutri. Za razvoj in večjo solidarnost, mi iščemo »neko novo dinamično ravnovesje med konkurenčnostjo in solidarnostjo«.

Lepo in zelo spodbudno. Zelo osvežilno. Končno nekdo, ki si upa preseči stare zamere in se osredotoča na prihodnost, boste rekli. Res je.

Toda edini problem te strategije je, da Janša ne igra te igre. Ker ni njegova, ker v njej ne more zmagati. Igra pa igro, ki jo zna. Polarizacija, kulturni boj in skrajni redukcionizem:

Tajkuni so zlo te družbe
-> Boško Šrot in
(če bo potrebno omeniti) Igor Bavčar sta tajkuna
-> Boško Šrot je bil še do nedavnega aktivni član SD, Igor Bavčar je še vedno član LDS
-> SD in LDS sta gojišče tajkunov, v SDS pa tajkune aktivno preganjamo, saj vidite.

Janša bo s tem igral na odprti sceni. V parlamentu. In na vseh malih ekranih po državi se bo rolal ta spektakel. Ves dan. In če bo treba, še v večernem terminu. Dokler bodo Janševi presodili, da naj bodo kamere vključene.

Beat this! S čim bo opozicija prepričala javnost, da – čeprav dejstva sicer držijo – gre za konstrukt in manipulacijo? Z argumentom, da se je zgodovina začela julija 2005 s sestankom v premierovem kabinetu glede projekta D in projekta M? Z vabilom ASK in Šrotu, da pojasnita ozadje obeh projektov? Hm, Šrot in Bavčar sta bila člana SD in LDS in direktorja v Laškem in Istrabenzu že pred začetkom zgodovine (pred projektom M), bosta porekla Grims in Tanko. In še – Kdo ju je tja nastavil? Odgovora ne potrebujemo, nas ne zanima, to so dejstva. Da ne govorimo o Kramarju, Leniču, Vončini, ki ste jih nastavili v najboljša slovenska podjetja.

Beat this! Parlamentarna seja je izgubljena bitka za opozicijo.

Kaj se bo podilo po glavi povprečnemu gledalcu nacionalke in komercialke ob tem spektaklu spletk, polresnic, insinuacij in konstruktov? In kaj tistemu desno od povprečja? Dovolite, da razmišljam kot volivec, brez ideoloških preferenc. Tisti iz kategorije neopredeljen. Tisti, ki odloča o volilnem izidu.

Oprostite, fantje, ampak meni se zdite vsi isti. Samo da pridete na oblast, namestite svoje ljudi in kradete, za nas, za naše penzije in plače, se pa nihče ne zmeni. Razen Karla Erjavca.

K vragu z vašo strategijo za jutri, če pa boste itak počeli enako kot tile faloti zdaj! Vas je vsaj malo sram tega, kar ste počeli? Vam je žal, ker ste politično nastavili Jankoviča, Kramarja, Leniča, Vončino, Bavčarja…? Je Gregorju Golobiču kaj žal, da je vodil kadrovsko politiko – na političnem in gospodarskem področju – nekaj vlad pod taktirko LDS? Če je, za koga, ki ga je dal nastaviti, mu je konkretno žal? Mu je kaj žal namerne neregulacije telekomunikacij, ki je uničila majhne konkurente velikemu Telekomu? Mu je kaj žal dolgoletne manipulacije javnosti na Delu prek istih ljudi, ki so zdaj presedlali na Mladino? Je Borutu Pahorju kaj žal, da je Boško Šrot bil član njegove stranke? Je Tonetu Ropu kaj žal za nepregledne prodaje lastniških deležev države v podjetjih, ko je bil predsednik skupščine Kada in upravnega odbora Soda?

Če vam je žal, pridite pred javnost in povejte, da ste zamočili. Da je bilo narobe, kar ste počeli. Da je sistem, ki ste ga oblikovali, sprevržen in omogoča mahinacije in zlorabe tistim, ki so trenutno na oblasti. Da ste se iz svojih napak nekaj naučili. Da boste naredili vse, da boste ta sistem spremenili, da več ne bo omogočal tovrstnih zlorab. Nikomur. Ne vam, ne komu drugemu. Šele takrat pridite in mi prodajajte svoj pozitivni, razvojno naravnan program!

Se bojim, da z igranjem na karto lastne brezmadežnosti opozicija tokrat ne bo naredila dobrega rezultata, ne v takšni bitki. Izvirni greh bo treba poiskati in obsoditi pri sebi, ne pri drugih. Najprej pri sebi, šele nato pri drugih. Toda te zmožnosti kritične samorefleksije jaz pri sedanji opoziciji ne vidim. Golobič je po svojem značaju težko sposoben za kaj takšnega, čeprav na splošno priznava, da je pri klientelizmu in korupciji zamočil celoten politični razred po letu 1991, Kresalovi ni jasno, v katerem filmu igra, Pahor – ki ima največ tovrstnega potenciala – pa ima drugačno strategijo. Zanimivo bo pogledati, na volilno nedeljo zvečer, kako se bodo izšle te različne strategije brezmadežnosti.

Kakorkoli. Najlepše od vsega je, da bom naslednji teden – v času izredne parlamentarne seje o Laški korupciji in medijih ter pozicijsko-opozicijskem šovu o lastni brezmadežnosti in izvirnem grehu drugih – jadral nekje na jugu in me bo skrbelo samo to, kako dobro bom ujel veter in idealno linijo barke. In kdaj pa kdaj vmes srknil požirek pravega piva – češkega Budvarja. In če ne boste, draga opozicija, te samorefleksije sposobni v prihodnje, bom prisiljen enako početi tudi v času posvetovalnega referenduma ter jesenskih volitev. In še marsikdo drug iz kategorije neopredeljenih tudi. Nedeljski izleti v krogu družine so ena izmed najbolj čudovitih stvari na tem svetu.

Razvojni premislek štev. 3: Učinkovita država in dobra regulacija

Komentar je v originalu objavljen v Financah.

Slovenska država kot ponudnik javnih dobrin in storitev ter kot regulator je relativno neučinkovita. Zato velja razmisliti o nekaterih nujno potrebnih spremembah, ki bi njeno učinkovitost povečali. V nadaljevanju bom predstavil pet predlogov.

Predlog 1: Demonopolizacija javnih storitev in javno-zasebno partnerstvo

Charles Wheelan v knjigi Naked economics (2002) začenja četrto poglavje z naslovom »The army was lucky to get that screwdriver for $500« z enim najljubših vicev Ronalda Reagana, nekdanjega predsednika ZDA o stanju v nekdanji Sovjetski zvezi. Vic gre takole. Neka ženska, ki želi kupiti Lado, pride na vladni oddelek za motorna vozila in izrazi svojo željo uslužbencu. Vladni uslužbenec ji razloži, da je za Lade dolga čakalna vrsta. Ženska kljub temu vztraja pri naročilu. Uslužbenec spusti dolg, utrujen vzdih in žensko doda na konec dolge liste. »Pridite nazaj čez dve leti, 17. marca«, reče. Ženska pogleda svoj koledar in vpraša: »Zjutraj ali popoldne?« Uslužbenec: »Kakšna je pa razlika? To je vendar šele čez dve leti!«. »Takrat pride vodovodar«, odvrne ženska.

Tak sistem smo imeli tudi pri nas vse do razpada bivše skupne države, ko smo čakali na nekdanje »Jugote« tudi približno toliko časa. Toda če mislite, da smo se z razpadom bivše skupne države in z odločitvijo za tržno gospodarstvo znebili tega vsemogočnega administrativnega sistema, kjer so kralji uslužbenci namesto kupcev, se motite. Wheelan denimo navaja svoje zelo podobne negativne izkušnje z ameriško pošto, ki ima seveda monopol na tem področju. Tudi vsak izmed nas lahko navede kopico podobnih izkušenj s tovrstnim birokratskim odnosom do nas.

Iz tega lahko potegnemo dve lekciji. Prvič, državne službe ne smejo imeti monopola nad zagotavljanjem storitev in dobrin, razen kadar obstajajo resni argumenti, da bi zasebna pobuda lahko vodila do slabših rezultatov. Pri nas se je to denimo pokazalo s tem, ko smo dali javno pooblastilo zasebnikom za izvedbo notarskih storitev. Država je dejansko svoj monopol prenesla na zasebnike. Jasno, posledica je bila, da so se te storitve bistveno podražile, hkrati pa niso zagotovile večjega pravnega varstva (spomnite se denimo afere Orion). Ko je država del teh storitev prenesla spet nazaj na javno upravo oziroma omogočila konkurenco med javnim in zasebnim sektorjem, se je situacija izboljšala in cene storitev so padle. Drugič, tudi kadar država mora imeti pomembno vlogo pri ponujanju določenih javnih dobrin, denimo pri izgradnji cestne in železniške infrastrukture, to nikakor ne pomeni, da mora država sama opraviti ta dela oziroma jih sama financirati. Dovolj je denimo, da država samo določi trase in specificira tehnične parametre ter zahteve glede kakovosti, nato pa prek javnega razpisa izbere najbolj ugodnega ponudnika. V teoriji bi s popolnoma konkurenčnim postopkom izbire seveda dobila ponudnika, ki bi za najnižjo ceno ponudil najvišjo kakovost. V praksi se zatakne seveda na dveh področjih. Prvič, postopek nikoli ni popolnoma konkurenčen, saj je v ozadju vedno določena »kuhinja« oziroma korupcija (zadnja afera glede letališkega stolpa to lepo ilustrira). In drugič, problem je, kadar v primeru nepopolno konkurenčnega postopka izbire (kar je praktično vedno), država tudi sama financira izgradnjo. Zadeva se seveda izrodi v to, da ponudniki ponudijo »preveč konkurenčne« ponudbe, po izboru pa prek aneksov k pogodbam osnovno razpisno vrednost povečajo za nekajkrat. Javna naročila se zato, kljub formalno strogim razpisnim postopkom običajno izrodijo v najbolj draga naročila. Nekajkrat dražja kot če bi enako storitev ali proizvod kupovali kot zasebniki.

Rešitev za ta problem je relativno enostavna. Prvič, država velikih infrastrukturnih projektov – skorajda izključno – ne bi smela financirati sama, pač pa bi morala financiranje prek javno-zasebnega partnerstva prenesti na zasebni sektor. Primerjava izkušenj pri gradnji avtocestnega omrežja med Slovenijo in Hrvaško pokaže, da je Hrvaška s koncesijsko gradnjo avtoceste izgradila bistveno hitreje, praktično brez lastne finančne udeležbe, enako kakovostno, hkrati pa njihova uporaba ni nič dražja kot denimo v Sloveniji, kjer smo davkoplačevalci najprej financirali izgradnjo, nato pa še prek oderuško visokih cestnin plačujemo njihovo uporabo. In drugič, kadar država določene zadeve mora sama financirati prek javnih naročil (denimo nakup blaga in storitev za državno upravo ali za vojsko), mora že v temelju izključiti možnosti aneksov k pogodbam. Prav aneksi predstavljajo eno izmed ključnih anomalij v našem sistemu javnih naročil oziroma javnega financiranja infrastrukturnih projektov, ki zmanjšujejo preglednost javnih naročil in nekajkratno povečujejo investicijske vrednosti. Evropska komisija je pri financiranju projektov izjemno striktna in ne priznava aneksov, kar je mnoga slovenska podjetja »neprijetno presenetilo«.

Predlog 2: Racionalizacija državne uprave

Eden izmed osnovnih problemov naše državne uprave je pomanjkanje koordinacije med resorji in posledično podvajanje del ter neučinkovitost končnih rezultatov. Zaradi slabe koordinacije in podvajanja del imamo opravka tudi z napihnjenim obsegom državne administracije. To podvajanje in razpršenost resorjev ni slučajna, v veliki meri je posledica koalicijskih vlad ter potrebe strank po večji razpršenosti in »avtonomiji« resorjev. Menim, da bi morali pri sestavi naslednje vlade razmisliti o zmanjšanju števila resorjev ter njihovem vsebinskem združevanju, kot je predlagal denimo Peter Kraljič. Po švicarskem vzoru bi denimo lahko oblikovali samo 7 super-ministrstev: (1) za finance, (2) za gospodarstvo (sedanja ministrstva za gospodarstvo, promet, okolje in prostor, »delovni« del ministrstva za delo ter »tehnološki« del ministrstva za visoko šolstvo in znanost ter tehnologijo), (3) za javno upravo (sedanja ministrstva za javno upravo, pravosodje, zakonodajo in notranje zadeve), (4 za zdravje, šolstvo, šport in kulturo (sedanja ministrstva za zdravje, šolstvo in visoko šolstvo), (5) za družino in socialne zadeve, (6) za obrambo, (7) za zunanje zadeve. Na ta način bi lahko bistveno izboljšali usklajenost delovanj sedanjih resorjev, kar bi vodilo k bolj domišljenim in optimalnim politikam, hkrati pa bi pomagalo zmanjšati število administracije v državni upravi. Potrebno je določiti načrt postopnega zmanjševanja števila zaposlenih v državni upravi in/ali njihove mase plač (denimo za 3% realno letno).

Predlog 3: Izločitev zdravstva in šolstva iz javne uprave

Mitja Gaspari je pred kratkim predlagal funkcionalno izločitev zdravstva in šolstva iz državne uprave. Gre za dober predlog, ki bi po eni strani omogočil uvedbo enotnega plačnega sistema v javni upravi (ločeno od zdravstva in šolstva), po drugi strani pa dal tema resorjema večjo avtonomijo. Na državni ravni bi bilo potrebno določiti obseg financiranja obeh zdravstva in šolstva, nakar bi posamezne izvajalske institucije imele avtonomijo, da znotraj svoje proračunske omejitve same določajo parametre svojega poslovanja (delež in višina plač, nagrajevanje, investicijski delež itd.).

Predlog 4: Ustavna določba fiskalnega pravila

Igor Masten je pred kratkim predlagal, da bi v ustavo zapisali jasno fiskalno pravilo, denimo, da smejo javnofinančni izdatki naraščati le v skladu z dolgoročno vzdržno gospodarsko rastjo, ali za njo celo zaostajali. Znotraj tako določenega obsega javnih izdatkov je še vedno mogoče prerazdeljevanje, ne bi pa moglo priti do fiskalne ekspanzije. S tem bi – podobno kot pri monetarni politiki – tudi fiskalni politiki dali več neodvisnosti, saj je aktualne vlade ne bi mogle zlorabljati za denimo neracionalna proračunska trošenja in podkupovanje volilcev. Hkrati bi s tem postavili prvi temeljni kamen za prilagoditev javnih financ neugodnemu demografskemu trendu.

Predlog 5: Neodvisnost regulatorjev

V zadnjem desetletju smo bili deležni številnih primerov monopolizacije posameznih trgov in nečednih primerov koncentracije lastništva zaradi nedelovanja regulatorjev trga, ki so običajno delovali usklajeno s »politično voljo« vladne koalicije. Veljalo bi razmisliti o podelitvi večje avtonomije tem regulatorjem, tako da bi denimo direktorje ATVP, UVK, Apek in AZZNI imenoval predsednik države na podlagi javnega razpisa, pri čemer ne bi bil zavezan k usklajevanju s političnimi strankami. Mislim, da ni potrebno veliko domišljije, da bi videli, kako bi se s to neodvisnostjo od politike učinkovitost regulatorjev trga povečala.

So menedžerji slabi državljani?

* Komentar je v originalu objavljen v Dnevnikovem Objektivu.

Menedžerski poklic je z zadnjimi »tajkunskimi« aferami dobil v javnosti negativen prizvok. Menedžerji so dobili predznak sebičnežev, ki si bodisi izplačujejo (pre)visoke plače in nagrade bodisi so nagnjeni k temu, da »ukradejo« (privatizirajo) podjetje. S tega vidika se zastavlja zanimivo vprašanje ali so menedžerji res sebičneži in slabi državljani? Torej nekaj, kar nočete, da bi nekoč postal vaš otrok.

Ariel Rubinstein z univerze v Tel Avivu in New Yorku, sicer eden izmed vodilnih teoretikov s področja mikroekonomije in teorije iger, je leta 2006 objavil zanimivo razpravo – ali študij ekonomije iz študentov dela slabe državljane. Študij ekonomije lahko načeloma vpliva na način razmišljanja diplomantov in kasnejših menedžerjev, zmanjšuje njihovo sposobnost sodelovanja in jih dela bolj sebične. Če študij ekonomije res indoktrinira kasnejše ekonomiste in menedžerje v smeri večje sebičnosti, potem je verjetno nekaj narobe z načinom poučevanja ekonomije, sklepa Rubinstein. V ta namen je naredil eksperiment med petimi skupinami študentov telavivske univerze – študenti ekonomije, prava, matematike, filozofije ter MBA in skupino študentov ekonomije s hebrejske univerze. Rubinstein je študentom različnih smeri postavil enako problemsko nalogo: Predstavljajte si, da ste podpredsednik uprave nekega srednje velikega podjetja, ki ob administrativnem osebju zaposluje 196 nizko kvalificiranih delavcev. Podjetje je v preteklosti zelo uspešno poslovalo in izplačevalo nadpovprečne plače, vendar pa mu zaradi recesije trenutna situacija na trgu ni najbolj naklonjena, čeprav še vedno posluje z dobičkom. Na prihodnji seji uprave morate sprejeti odločitev glede potrebnih ukrepov. Finančni oddelek je pripravil analizo v obliki preglednice, ki kaže, kolikšna »prilagoditev« glede števila zaposlenih je potrebna, da bi podjetje spet lahko poslovalo z zajetnim dobičkom. Izračuni kažejo, da bi pri ohranitvi sedanjega števila poslovanje podjetja zašlo v rdeče številke. Z odpuščanjem različnega števila zaposlenih je mogoče spet dosegati dobiček, optimalno potrebno zmanjšanje števila zaposlenih z vidika maksimizacije dobička je 96 (50 odstotkov). Kolikšno število zaposlenih bi vi odpustili?

Rubinstein je v ta namen študentom dal na voljo tabelo z izračuni glede višine dobička ob danem zmanjšanju števila zaposlenih. Pri tem so študenti prava in filozofije dobili na vpogled samo to tabelo, ostale štiri skupine študentov z boljšim predznanjem matematike pa so imeli na voljo bodisi tabelo bodisi matematično formulo, ki je z vstavljanjem različnega števila zaposlenih dala enake rezultate glede doseženega dobička kot tabela.

Odgovori študentov so – bolj kot ne – pričakovani. Med študenti, ki so odgovarjali s pomočjo predložene preglednice, bi se skoraj polovica študentov ekonomije na obeh univerzah odločila za varianto, ki je najugodnejša z vidika maksimizacije dobička – za odpustitev polovice zaposlenih, med študenti programa MBA bi bilo takšnih 33 odstotkov, medtem ko bi se med študenti filozofije za to možnost odločilo le 13 odstotkov, med študenti matematike pa 16 odstotkov. Kar 36 odstotkov študentov filozofije bi se odločilo ignorirati problem dobička in bi se kljub izgubi odločilo, da ne bi odpustilo niti enega zaposlenega. Med ostalimi petimi skupinami študentov pa glede tega ni bilo večjih razlik in le majhen del bi se odločil za to možnost.

Na drugi strani pa je zanimivo, da med študenti, ki so odgovarjali s pomočjo matematične formule, praktično ni bilo razlik, saj bi se jih okrog tri četrtine v vseh skupinah odločila za varianto, ki maksimira dobiček (odpustitev polovice zaposlenih). Rubinstein je eksperiment ponovil še na vzorcu nekaj tisoč bralcev izraelske poslovne revije Globes in ugotovil, da bi bralci z ekonomsko izobrazbo odpustili okrog 20 odstotkov več zaposlenih kot bralci brez ekonomske izobrazbe. Ženske so se pokazale kot bolj sočutne od moških. Ponovitev eksperimenta na vzorcu elitnih doktorskih študentov ekonomije na Harvardu je dala podobne rezultate kot med izraelskimi študenti ekonomije – polovica študentov bi odpustila polovico zaposlenih, med tistimi z znanjem matematike pa bi se za to varianto odločilo tri četrtine študentov.

Kaj nam povedo ti rezultati? Intrepretacija rezultatov je precej odvisna od tega, kakšni so naši osebni pogledi na to, kaj naj bi menedžerji počeli. Če verjamemo, da so menedžerji moralno in pravno obvezani, da maksimirajo dobiček, potem smo seveda lahko zadovoljni s tem, kako uspešen je študij ekonomije. Kvečjemu nas lahko zmoti dejstvo, da tolikšen delež študentov ekonomije ignorira pravilo maksimizacije dobička. Na drugi strani pa lahko izhajamo iz prepričanja, da naloga menedžerja ni samo maksimiranje dobička, ampak da tudi skrbi za blaginjo svojih zaposlenih, še posebej v času recesije. Če se menedžer kljub težkim časom odloči za maksimizacijo dobička ne glede na usodo zaposlenih, se nam seveda njegovo dejanje v tem primeru lahko zdi etično problematično. Še posebej zanimivo je, da so študenti z znanjem matematike bistveno manj sočutni od študentov drugih smeri, tudi od študentov na MBA. Iz tega Rubinstein potegne sklep, da način študija MBA prek poslovnih primerov morda vodi do bolj uravnoteženih mnenj, medtem ko študij ekonomije prek matematičnih primerov morda preprečuje, da bi študentje lahko dobili bolj uravnotežen pogled v primeru konfiktnih situacij.

Problem Rubinsteinovega eksperimenta je v tem, da ne upošteva problema selekcije. Ker ne pozna osebnih značilnosti študentov preden so se odločili za študij, ne more iz dobljenih rezultatov verodostojno sklepati ali študij ekonomije indoktrinira študente v smeri manjše sočutnosti, ali pa se za študij ekonomije odločajo posamezniki, ki so že v osnovi manj sočutni. Za tovrstne sklepe je potrebno pogledati ostale raziskave. Medtem ko nekatere teoretične raziskave na podlagi zaporniške dileme (Frank in ostali, 1993, 1996) kažejo v smer manjšega socialnega čuta študentov ekonomije, pa druge raziskave na podlagi laboratorijskih eksperimentov med študenti (Carter in Iron, 1991, itd.) kažejo v smer samoselekcije – »ekonomisti se rodijo, ne naredijo«.

Najbolj celovit odgovor na to dilemo sta dala švicarska ekonomista Bruno Frey in Stephan Meier v dveh raziskavah (2003, 2004) na podlagi naravnega eksperimenta med 28,500 študenti züriške univerze, kjer sta primerjala obnašanje študentov ekonomije glede na ostale študijske smeri. Vsi študenti züriške univerze se ob začetku vsakega semestra ob plačilu obvezne šolnine lahko odločijo, da prostovoljno prispevajo po 7 oziroma 5 švicarskih frankov v dva socialna sklada – eden je namenjen za cenejše kredite manj premožnim študentom, drugi pa tujim študentom na univerzi. Ker je odločitev za prispevek v sklada prostovoljna, tako seveda odraža določen socialni čut študentov. Frey in Meier sta celotno populacijo študentov spremljala skozi pet semestrov, s čimer sta lahko spremljala tudi spremembe v njihovem obnašanju glede socialnega čuta. Po njuni prvi hipotezi, bi morali biti študenti ekonomije bolj sebični od ostalih študentov že ob vpisu v prvi semester študija. Če pa bi obveljala druga hipoteza, da jih je v smeri večje sebičnosti indoktriniral študij ekonomije v skladu z načeli ekonomske teorije, bi se moral delež študentov ekonomije, ki prispevajo v oba socialna sklada tekom njihovega študija zmanjšati bolj kot pri študentih na drugih smereh. Za bolj natančno razumevanje sta študente ekonomije razdelila na študente makro ekonomije in študente poslovnih ved. Njuni rezultati so zanimivi in za mnoge presenetljivi. Prvič, študenti ekonomije so že v osnovi (ob začetku študija) bolj sebični kot študenti ostalih smeri, pri čemer to ne velja za študente makro ekonomije, pač pa je to značilno izključno za študente poslovnih ved. Drugič, študenti ekonomije (vsi) so približno enako sebični kot študenti prava, vendar pa manj sebični kot študenti medicine in veterine. In tretjič, tekom študija ekonomisti (vsi) ne postanejo relativno bolj sebični glede na ostale študijske smeri. Torej študij ekonomije ne indoktrinira študentov k večji sebičnosti, pač pa je ta posledica samoselekcije že v osnovi bolj sebičnih posameznikov v študij poslovnih ved (ne pa makroekonomije).

Ali lahko na podlagi tega kaj povemo o socialnem čutu slovenskih menedžerjev? Če vzamemo kot referenco zadnja dva najbolj razvpita primera – Igorja Bavčarja in Boška Šrota – bi težko našli povezavo med njunim neetičnim načinom privatizacije njunih podjetij ter njunim izobrazbenim profilom. Ker noben izmed njiju ni ekonomist (Bavčar je politolog, Šrot pa pravnik), ju torej k njunim etično problematičnim dejanjem ni mogel spodbosti študij ekonomije. Pač pa gre za očitno samoselekcijo oziroma za njune značajske poteze. Če lahko nekdo kot notranji minister brez trohice obžalovanja »izbriše« 18,000 ljudi iz registra državljanov (in jim s tem poleg osnovnih državljanskih pravic vzame tudi materialne pogoje za eksistenco – pravico do dela in do socialnega varstva in zdravstvene oskrbe), potem ima kot menedžer verjetno precej manj etičnih pomislekov, če iz lastništva podjetja »iztisne« nekaj tisoč malih delničarjev. Če lahko nekdo z nedovoljenimi delniškimi parkirišči »nategne« Belgijce in našo pravno državo, potem ima kot menedžer verjetno tudi manj etičnih pomislekov, če kasneje »nategne« tudi vse zaposlene v svojem podjetju in tisoče malih delničarjev in jim s podobnimi neetičnimi poslovnimi praksami pred nosom divje privatizira celo podjetje.

Na drugi strani imamo primere, ko je bil vstop menedžerjev v lastništvo podjetja izveden bistveno bolj etično, denimo primer Gorenja ali Kolektorja. Imamo primere, ko nekateri vrhunski menedžerji odločno javno zavračajo tovrstne neetične prakse, denimo Bruno Korelič ali Jože Colarič iz Krke – njegov govor ob lanski podelitvi nagrade za menedžerja leta Binetu Kordežu je jasno pokazal, kaj si misli o Kordeževem menedžerskem prevzemu. Na podlagi povedanega bi težko splošno trdili, da so slovenski menedžerji slabi državljani ali da nimajo odgovornega odnosa do okolja. Pomembne so njihove osebnostne značilnosti. Hkrati pa je njihovo obnašanje odločilno odvisno tako od splošnih družbenih norm kot od stopnje permisivnosti regulatornih organov oziroma stopnje uveljavljanja pravne države. Toda treba je vedeti, da se prvo (družbene norme in poslovne prakse) oblikujejo na podlagi drugega (sankcijski mehanizem). Če bi Šrotu stopili na prste že ko je prvič uporabil nedovoljena delniška parkirišča proti belgijskemu Interbrewu, danes ne bi imeli njegovega monopola v industriji pijač, vertikalne integracije med industrijo pijač in trgovino ter dominantnega položaja na trgu dnevnih časopisov. Verjetno tudi ne njegovega prevzema Pivovarne Laško. In kar je bilo dovoljeno Šrotu, so si Bavčar in drugi kasneje sami vzeli.

Če pogledaš stran, ko tvoj otrok prvič ukrade liziko v trgovini, se nimaš pravice čuditi, če kot mladenič pristane med kriminalci in če te njegova banda kdaj okrade. Tako preprosto je to.

Kaj še čaka ATVP?

Primož Cirman v današnjem Dnevniku poroča, da obstaja resen sum, da je predsednik uprave Istrabenza Igor Bavčar z nakupom deleža v podjetju FB Investicije, ki ima prek Maksime Holding v lasti 24,95 odstotka Istrabenza, kršil slovensko prevzemno zakonodajo. Bavčar je posel izpeljal »dva tedna po objavi Petrolove prevzemne ponudbe za Istrabenz, ki se je iztekla sredi lanskega novembra oziroma tri tedne po Bavčarjevem nakupu. Po zakonu o prevzemih poslovodstvo prevzemne družbe v času trajanja ponudbe do izdaje odločbe o njenem izidu ne sme opravljati dejanj, ki bi lahko onemogočala ponudbo«. Vsa pravna dejanja, ki bi lahko onemogočala prevzemno ponudbo, so namreč po zakonu o prevzemih (ZPre-1) nična.

Podobno včerajšnje Finance poročajo, da predsednik uprave Pivovarne Laško Boško Šrot zanesljivo zapira lastniški krog okrog Pivovarne Laško. Spomnimo, da je Boško Šrot s svojo soprogo prek njunega podjetja Atka-Prima že od avgusta 2006 stoodstotni lastnik družbe Kolonel, ta je 78-odstotni lastnik Centra naložb, ta 79.6-odstotni lastnik Infonda Holdinga, le-ta pa 63-odstotni lastnik Pivovarne Laško. Šrot je torej v tej koncentraciji lastništva mirno kršil zakon o trgu vrednostnih papirjev (ZTVP-1), saj je kot predsednik uprave Pivovarne Laško prek vmesne verige podjetij ves ta čas izkoriščal notranje informacije. Razen seveda, če pristanemo na tezo Rosenfeldove, borzne posrednice v Cogitu, sicer znanem delniškem parkirišču Pivovarne Laško v prevzemni vojni za Union, ki je operativno opravila prevzemne aktivnosti Centra naložb s strani Kolonela, da »prej ni vedela da je Šrot pravi lastnik Kolonela« in »Prepričana sem tudi, da Šrot ne ve, kako je bil operativno izveden Kolonelov prevzem Centra Naložb«.

Kaj čaka ATVP?

Egon Zakrajšek: Ameriška recesija je nepredvidljiva

zakrajsek.jpgNa torkovem raziskovalnem seminarju na Ekonomski fakulteti v Ljubljani je Egon Zakrajšek, pomočnik direktorja oddelka za monetarne zadeve in vodja sektorja za analizo bančnega sistema v ameriški centralni banki (Fed), predstavil najnovejšo metodo za napovedovanje ekonomskih gibanj na podlagi šokov na kreditnem trgu. Napovedna moč modela temelji na ocenjeni povezavi med gibanjem razpona obrestnih mer na kreditnem trgu ter posledičnimi realnimi fluktuacijami v industrijski proizvodnji in zaposlenosti v obdobju 1991-2007. Ocene so narejene za 5 razredov podjetij glede na verjetnost njihovega stečaja, pri čemer kot najbolj zanesljivi indikator bodočih fluktuacij gospodarske aktivnosti služi vpliv dinamike razpona obrestnih mer za podjetja z višjo in srednje visoko rizičnostjo.

zakrajsek_produkcija.jpg

S pomočjo modela je Zakrajšek pokazal, da sedanja gibanja na kreditnem trgu na ameriškem trgu napovedujejo podoben upad industrijske proizvodnje kot leta 2001 (glej sliko), ko je industrijska proizvodnja upadla za 5%. Dimenzije in trajanja sedanje recesije ni mogoče napovedati, pravi Zakrajšek. Pomembna razlika med letoma 2001 in 2008 je v tem, da je v letu 2001 bančni sektor učinkovito deloval, zato je zniževanje obrestnih mer s strani Fed imelo zaželen in hiter učinek na obrat gospodarskega cikla (recesija je trajala »le« 6 kvartalov). Tokrat pa bančni sistem – zaradi lanske krize drugorazrednih posojil ter posledičnih izjemnih izgub poslovnih bank – deluje kot bistveno manj učinkovit mehanizem pri transmisiji obrestnih intervencij Fed na ekonomsko aktivnost. Zato zniževanje obrestnih mer tokrat ne more imeti podobno predvidljivih ugodnih učinkov, zaradi česar sta tudi globina in trajanje ameriške recesije nepredvidljiva.

Predstavitev predavanja