Bavčar in Šrot kot izziv za Kučana in Cerkev

* Komentar je v originalu objavljen v Dnevnikovem Objektivu.

Razkritja nečednih insiderskih menedžerskih prevzemov prek kaselc podjetij v tem tednu v Istrabenzu in Pivovarni Laško so za marsikoga šokantna in celo osebno boleča, toda ne glede na »presenečenje« dejansko postavljajo zgolj logično piko na i slovenske tranzicije. Marsikdo – ne samo med preprostimi ljudmi ampak celo med ustvarjalci sistema – je živel v veliki osebni utvari, ko je iskreno verjel, da bo Slovenija sposobna drugačne, manj »rusko-tajkunske« in »bolj pravične« preobrazbe.

Toda kljub svojstvenemu slovenskemu dobrih 15 let trajajočemu eksperimentu kontroliranega podržavljanja nekdanje družbene lastnine z delno notranjo privatizacijo, da bi bila preobrazba tako bolj postopna in bolj »pravična«, se je zgodba končala precej podobno kot v vseh ostalih državah. Končala se je s koncentracijo lastništva v rokah nekaj posameznikov ali družin. Toda ne glede na to ali so le-ti do tega materialnega bogastva prišli bodisi prek političnih zvez bodisi zaradi lastne iznajdljivosti, je obojim skupna predvsem popolna, »ruska« brezskrupuloznost pri izogibanju in kršenju zakonskih določil, zlorabi notranjih informacij ter absolutna odsotnost vseh moralnih zadržkov in etičnih norm.

Boško Šrot in Igor Bavčar nista edina, sta pa največja primera tovrstnih nečednih menedžerskih prevzemov. Boško Šrot ni prvi, je pa definitivno menedžer z najbolj perfektno dodelanim modelom menedžerskega prevzema brez lastnega kapitala. Boško Šrot je moral pri tem narediti dolgo pot, sestavljeno iz mnogih korakov. V prvem koraku se je moral prebiti od občinskega uradnika do finančnega direktorja Pivovarne Laško. V drugem koraku je v letih 2001-2003 moral najprej postaviti na noge strategijo nacionalnega interesa in jo s pomočjo novinarjev ter nekdanjega predsednika Milana Kučana (Forum 21) zakuhati do nacionalne histerije, v senci katere je lahko izpeljal prevzem Pivovarne Union ter skoraj popolno integracijo industrije pijač. V tretjem koraku je v letu 2002 v nekaj potezah najprej ob pomoči NLB in NKBM lastniško obvladal nekdanji KBM-ov Infond Holding ter nato prek slednjega s pomočjo Soda, Kada in NLB obvladal Pivovarno Laško. V četrtem koraku je Šrot od države dobil kontrolo nad časopisoma Delo in Večer, s katerima je le še utrjeval strategijo »nacionalnega interesa« in poliral podobo Laškega v javnosti. V petem koraku je v letu 2004 Šrot z razvpito navidezno prepustitvijo interesa nad Delom kabinetu predsednika vlade prišel do lastništva v Mercatorju, največjem prodajalcu njegovih pijač. V šestem koraku je v letih 2005-2008 pripravil mehanizem za tihi menedžerski prevzem Laškega prek družb Center naložbe in Kolonel. V sedmem koraku je v letu 2007 ocenil, da ne potrebuje več asistiranja kabineta predsednika vlade in mu je preprosto spet odtegnil Delo, hkrati pa dobil še Mag. Za vsak primer je inštaliral še svojega brata Bojana za predsednika vladne stranke SLS. V osmem koraku je v letu 2008 prek formalnega prevzemnega postopka podjetje Center naložbe prevzelo Infond Holding, nato pa pristalo v naročju kaselc podjetja Kolonel. V zadnjem koraku ta teden je lastništvo Kolonela »dobilo brke in brado«, saj se je pokazalo, da je že dve leti v lasti podjetja zakoncev Šrot Atka Prima d.o.o. Šrot je tako iz nič z oblikovanjem kompleksnega in dobro naoljenega mehanizma ustvaril nacionalnega monstruma, ki obvladuje industrijo pijač, trgovino, glavnino tiskanih medijev ter vladno politično stranko. Genialno, ni kaj.

Za razliko od Šrota je bila tajkunska pot Igorja Bavčarja bistveno lažja, saj je bil zaradi političnih povezav – po ruskem vzoru – že v začetku nastavljen na samo čelo Istrabenza, kasneje pa je v senci rabot Laškega samo tiho koncentriral lastništvo Istrabenza ter dobiček iz prodaj Banke Koper Italijanom ter polovice bencinskih črpalk podjetja Istrabenz-OMV Avstrijcem investiral v Kolinsko in nakup nekaj hotelov. S podobnimi izigravanji zakonov – delniškimi parkirišči, povezanimi osebami – je koncentriral lastništvo Istrabenza in ga spravil pod nadzor nizozemskega kaselc podjetja FB Investicije. Ki je ta teden prav tako dobilo »brke in brado« v obliki Bavčarjevega lastništva.

Sedanji šokantni trenutek resnice, ki kaže, kako so glavni protagonisti »nacionalnega interesa« brezobzirno izigravali in kršili zakone ter grobo manipulirali celotno slovensko javnost, zahteva ustrezen odziv. Tako institucionalni v okviru veljavne zakonodaje kot v obliki moralne refleksije vrhovnih avtoritet v družbi. Glede prvega je nujno strogo sankcioniranje kršiteljev ter nato izvesti ustrezne popravke v institucionalne sistemu, da bo onemogočal podobne kršitve v prihodnosti.

Glede drugega pa je nujna moralna refleksija, ki bo podobne primere nečednih poslov ustrezno moralno sankcionirala in tako postavila določene višja etične standarde. Toda v tem kontekstu se zastavlja vprašanje, katera izmed moralnih veličin v naši družbi je sposobna tolikšne (samo)refleksije in ali se je pripravljena javno izpostaviti za neke drugačne moralne norme in etične standarde, kot so se uveljavili v zadnjih letih tranzicije? In še pomembneje, ali sploh (še) premoremo takšne moralne avtoritete? Po smrti Janeza Drnovška, ki je se je v letih 2001-2002 močno distanciral od tedanje kampanje o »nacionalnem interesu« in se zavzel za Slovenijo kot kapitalsko odprto gospodarstvo in vrednostno liberalno družbo ter nato v letih 2002-2007 ponujal neko svojo vizijo odprtega in pravičnega gospodarskega razvoja, se zdi, da tovrstne moralne avtoritete trenutno ne premoremo. Stranke sedanje vladne koalicije so bile po eni strani močni protagonisti »nacionalnega interesa« (SLS, DESUS), po drugi strani pa so močno vpletene v pospešitev sedanjega razbohotenja nelegitimnih praks izmenjav kapitalskih deležev v od države nadzorovanih podjetjih (predvsem SDS). Nič drugače ni med opozicijskimi strankami, ki so vse po vrsti zagovarjale »nacionalni interes« in se tudi danes zanj zavzemajo. Poleg tega pa opozicijske stranke ne premorejo verodostojnih moralnih avtoritet. Kako naj predsednik Zares Gregor Golobič zavzame kritično stališče do sedanjega popolnega razkroja etičnih standardov in poslovnih praks, če je pa skoraj desetletje dolgo vodil »kadrovsko politiko« v slovenskem gospodarstvu, danes je pa odvisen od finančnih prispevkov za volilno kampanjo od teh menedžerjev, ki so se medtem kapitalsko osamosvojili?! Kako naj se po robu neetičnim praksam postavi predsednica LDS Katarina Kresal, ki po eni strani nosi vso zgodovinsko krivdo LDS za natanko takšen institucionalni okvir, ki omogoča takšne zlorabe, po drugi strani pa izhaja iz odvetniške pisarne, ki je Laškemu pomagala izgraditi njegov nacionalni imperij ter ima v gospodarskem odboru dva predstavnika, ki sta se v tem istem procesu tajkunizacije Slovenije etično oblatila?! Je predsednik SD Borut Pahor sploh sposoben kakšne druge refleksije kot samorefleksije glede svoje podobe v javnosti? Ima sploh oblikovane kakršnekoli moralne vrednote in etične standarde, ki pritičejo verjetnemu bodočemu predsedniku vlade? Kakšno je stališče aktualnega predsednika države? Lahko sploh kaj pove o potrebni moralni prenovi družbe po tem, ko se je sam že v začetku mandata začel zavzemati predvsem za lastne koristi (predsedniška rezidenca)?!

Kje je naša intelektualna elita, levi in desni »razumniki«? Tiho so. Ker intimno verjamejo v natanko takšen »nacionalni interes« in ker so se po drugi strani sami uspešno napajali s pomočjo neetičnih praks (privatizacija kulture in visokega šolstva). Kje je novinarski ceh? Mnogi novinarji so v tej histeriji »nacionalnega interesa« sodelovali kot jurišniki in verjamem, da jih tega asistiranja tudi danes kljub očitnim izrojenim »rezultatom« ni čisto sram. Verjamem, da se tako »razumnikom« kot novinarjem vse skupaj zdi zgolj velika pomota, napaka v sistemu, ne pa kot zelo prefinjen in dobro naoljen mehanizem od vsega začetka načrtovane tajkunizacije, v katerem so bili sami zgolj pešaki na šahovnici. Na drugi strani je menedžerski ceh, ki je namesto prevrednotenja poslovnih praks zavzel stališče, da »naj se morebitne nepravilnosti pri managerskih odkupih, predvsem glede Pivovarne Laško, ne razčiščujejo preko medijev, temveč da je pravo mesto za to sodišče

Kdo sploh še ostane? Ali sploh še imamo kakšno moralno avtoriteto v tej državi, ki se še ni diskreditirala, ki je sposobna tovrstne refleksije in ki se upa izpostaviti s kritiko tovrstnih neetičnih praks in poslovnih malverzacij ter se zavzeti za moralno prenovo? Trenutno mi padeta na misel samo nekdanji predsednik Milan Kučan in Katoliška Cerkev, ki bi morale biti tovrstne nacionalne moralne avtoritete že po svoji funkciji oziroma zaradi njunega velikega vpliva na javno mnenje. Toda oba imata težave z lastno kredibilnostjo na tem področju, zato bo zanju zavzemanje za moralno prenovo družbe še posebej hud zalogaj.

Problem Cerkve je, da je sama eden največjih tajkunov na Slovenskem (od denacionalizacijskih koristi do T2), ki se hkrati sama poslužuje mnogih spornih praks (denimo ponujanje pornografskih vsebin na njenem telekomunikacijskem omrežju T2). Očitno je, da se je Cerkev v notranji dilemi dobiček ali morala oziroma bogastvo na zemlji ali bogastvo v nebesih odločila za maksimiranje prve. Zato preprosto nima verodostojne moralne avtoritete, da bi lahko sledila denimo papeževim smernicam glede obsodbe nemeritornega bogatenja, kaj šele da bi obsodila sporne prevzemne prakse.

Milan Kučan po drugi strani kot edini nekdanji predsednik države še vedno uživa veliko javno podporo. Toda prav on je bil tisti, ki je ustanovil Forum 21 kot organiziran lobi najvplivnejših menedžerjev proti tedanji Drnovškovi gospodarski liberalizaciji. Kučan je Laškemu posredno omogočil rakasto razbohotenje čez celotno slovensko gospodarsko tkivo. Kako se lahko po tem vrednostno izpostavi proti nekaterim znancem in prijateljem iz menedžerskih krogov, ki so v teh procesih tajkunizacije aktivno sodelovali? Za Kučana to predstavlja izjemno velik izziv saj mora tehtati med lojalnostjo menedžerskim prijateljem in priznanju lastnih preteklih napak na eni strani ter potrebi po vodenju moralne prenove slovenske družbe na drugi strani. Ne bi si upal sprejeti stave, da se bo odločil za drugo, bistveno težjo pot. To zmorejo samo resnično velike osebnosti.

20 responses

  1. Tole obsedeno iskanje “moralnih avtoritet”, pravzaprav vrhovne avtoritete pa že diši po avtoritarnosti, če ni le licemerno:avtor sicer pravilno ugotavlja, da se morajo na “nezakonito” ravnanje “tajkunov” odzvati za to po zakonu predvidene isntitucije itd.; da gre torej tako pri kurativi kot pri preventivi zanaprej za zakone,za dosledno uveljavitev sedanje pravne države in nato za zakonsko in institucionalno okrepitev iste. To bi mu lahko zadostovalo, če bi pristal vsaj na “nacionalni interes je pravna država”(Pahor). A ker je (neo)liberalec(=država mu ni všeč po defaultu), to ni njegova prioriteta, ampak zvede problem na “moralno prenovo družbe” in odsotnost moralne avtoritete- te pa seveda ne najde, ker smo, kot verjamejo “liberalci” njegovega kova, itak vsi pohlepni in pokvarjeni. ps:tokrat nič ne reče o “samoregulaciji elite”- morda so ga opozorili na smešnost tega koncepta. Zato mu preostane le mrtva(ne more ga demnatirati) avtoriteta Drnovška , ki pa jo seveda interpretira v svojem ključu: “SLO kot kapitalsko odprto gospodarstvo in vrednostno liberalna družba”. Ponovno je lahko količkaj pazljivemu fanu JP-ja vse jasno(uredniki Dnevnika to pač niso) : “nacionalni interes” SLO je, da se nacionalnemu interesu v katerikoli obliki odpove in se scela prepusti “kapitalski oprtosti” in liberalizmu. A kaj pomeni to v državi/gospodarstvu reda velikosti, ki ga zlahka lahko “obvlada” en malo večji private equity fund, če ne tistega, za kar se JP “Morgan” in ostali ekonomisti-nacionalni sadomazohisti zavzemajo že dolgo? Vemo, kaj je to, pa bom samo še citiral vidnega, sicer “levega” liberalnega akademika:”Če že moram imeti gospodarja, imam pa že raje tujca”.

  2. Pravilen in dober odziv avtorja na aktualnost privatizacije. nekaj dobrih vprašanj je postavljenih (no, ali se je pojava pisala Šrot ali bi bil kakšen drugi “šrot karakter” v zgodbi je bolj stvar “bil je v tisem momentu tam, kot je bil Bricelj v Žitu pri Bavčarju – poanta je ravno v tem kar oavtor trdi, da je šlo za ljudi z določenimi karakternimi lastnostmi, ki jim zakonodaja in nekatere druge norme niso predstavljale ovire za njihovo večjo uspešnost v konkurenčem boju z manj sposobnimi?).
    avtoritet pa mimo odziva “razumne” javnosti ne bi iskal – nenazadnje je itak očitno, da prikimavam Platonu in zadrto preziram kolektiv, ko preklinjam beton in asfalt in prenaseljenost.

  3. Slovenijo vodi organiziran kriminal. Saj smo vsi že nekaj časa vedeli, da se bo to zgodilo? Saj se je vse “popravitiziralo” na podoben način. In kje poiskati avtoriteto, ko pa so vse stranke tako ali drugače povezane v skupne interese, kako polastniti družbeno premoženje.

    Za g. Šrotom, kakor za vsemi ostalimi prevzemniki stoji slovenska politika, tako leva in/ali desna in prav smešno je že vse skupaj spremljati v dobi informacijske tehnologije, ko ni težko priti do informacij. In vseeno jim uspeva metati pesek v oči državljanom.

    Mene samo zanima, kdo, ki je pri zdravi pameti bo sploh še hotel oditi na naslednje državnozborske volitve. A boste volili leve ali desne lopove?

  4. Mene pa sedaj zelo zanima, koliko sredstev iz strukturnih skladov oziroma države črpajo podjetja iz obeh hobotnic. Še posebej Bavčarjeva. Ali je tudi to nacionalni interes, da še dodatno futramo Bavčarjeve hotele. Vsi za Bavčarja, Bavčar je eden.

  5. Dober članek, razen morda zadnje tretjine. Iskanje moralne avtoritete pri RKC in Kučanu se mi zdi tako deplasirano, da je najbrž to namerno podtaknjeno v iskanju njunega odziva. Sploh, ker se nam lahko ob teh zadnjih srhljivih odkritjih zgodi, da bomo čez par let doživeli še eno, ko bomo spoznali, da Kučan = RKC. Se ne bi čudil.

    Sicer pa je prav zabavno gledati politike, ki ne vedo ali bi se od teh afer distancirali, opravičevali z izgovorom zavedenosti, napadali druge ali preprosto ignorirali vse skupaj. Zanimivo bo spremljati politično kampanjo, agendo tem (ki bo najbrž spet medijsko-korporativno vsiljena) in analizirati retoriko prvakov. Kdor se bo uspel najbolj distancirati od vsega tega, bo najbrž zmagal. Pričakovati je, da bo šla vlada v ofenzivo proti gospodarskemu lomastenju in pred volitvami je zato povsem možen izstop iz vlade vsaj 1 stranke. S čimer bi pravzaprav Janši naredili največjo uslugo.

    No, SLS je kakorkoli najbrž doomed, medijskemu imperiju navkljub, v nekaj mesecih sta se jim zgodila Šrot, ki je (do)končno razkril vso bedo te stranke, in za povrhu še Marjan Podobnik. Važno, da imajo Slovenijo radi.

  6. Odlična analiza. Ne pristajam pa na tezo iskanja avtoritete me posamezniki in inštitucijami. Avtoriteta je lahko splošni moralno-etični kodeks človekovih pravic, demokracije, pravne države in sodobnega tržnega gospodarstva (če se že ne gremo avantgard po Žižkovo). Torej moralna avtoriteta je civilna družba kot taka. Je že ta članek sam po sebi. Odgovori na nje. Blogi kot taki. Razgledi kot ena zadnjih punčic kritičnega diskurza. Širiti je potrebno prostor različnih mnenj in kritično analizo.

    Od politikov bi predvsem zahteval, da podprejo načela, ter da tudi odpirajo prostor, ki jih nadzira. Javno vprašanje strankam pred volitvami je, kdo je pripravljen podpreti razglede.net kot civilno družbeno pobudo za demokratični diskurz? Ne rabimo novih odborov Človekovih pravic. Rabimo sisteme kot so razgledi, in ki bodo kritični pogled kapitalu in politiki.

    Če bodo razgledi zamrli, kar je edino logično glede nato, da so čisti rock band v garažni fazi, ki se ga producenti izmikajo, je pa že javna dobrina določenega kroga javnosti, potem ne bo več moralni avtoritet. Pozivanje na Kučane in na Cerkev je Jože mislil, verjetno bolj v ciničnem smislu. Zadnja moralna avtoriteta je šla. Novi predsednik, ki verjetno preko sodelavcev spremlja razglede, imate pogum in podprete nove civilne inciative…..

  7. To tlačenje Cerkve med tajkune, tajkunom dela usluge. Poslovanje Cerkve res morda ni skladno z interpretacijo Jezusovega nauka, kot ga nekateri razumejo.

    Vedeti pa je treba, da je Cerkev z denacionalizacijo dobila nazaj le del tistega, kar je itak bilo njeno in so ji komunisti to pokradli.

    T-2 pa posluje popolnoma legalno – poleg tega zgolj kot majši igralec na trgu zelo hude konkurence – pri čemer ga skuša velik državni Telekom (tako kot ostale) čim bolj ovirati.

    Cerkev je kar se tega tiče popolnoma poštena. Vse njene zahteve pa potekajo transparentno in pošteno.

  8. Ha ha, kako lahko kdo ob premlevanju tajkunskih zgodb pomisli na Kučana kot moralno avtoriteto??? LOL Ko se je dogajal tisti korak z Delom, je Kučan ozmerjal Turnška z besedami “svinja izdajalska”. Kučanov problem ob tem ni bil koncentracija lastništva, ampak delna oziroma začasna izguba močnega neformalnega vpliva.

  9. @ Emil Erjavec / maj 17th, 2008 at 13:46
    tudi, če še tako logično obsojeni na izumrtje pa se vedno znova nekje v neki garaži generirajo “Razgledi” in ljudje, ki…
    odličen komentar, mimogrede..
    LP
    james

  10. Ob sedanjem trenutku slovenskega kapitalizma in njegovega nezadovoljstva z njim ni bolj napačnega vprašanja, kdo bo nova moralna avtoriteta – pa naj bo personalizirana (Kučan) ali institucionalizirana (Cerkev). Posebej če se iskanje nove moralne avtoritete dogaja skozi diskvalifikacijo drugih oseb, ki so bile tako ali drugače vpletene v javno in politično življenje v Sloveniji.
    Poskušam razločiti mojo dvojno “sociološko” in “politično” naravo: kot sociolog ne morem drugega kot ponoviti Žižkove besede – “kaj pa ste pričakovali?”, kot sociologu mi je bilo vseskozi jasno, da se bo slovenski, kot vsak drugi proces transformacije družbeno/državne lastnine končal tako, da se bo večina kapitala/lastnine koncertirala v rokah manjšega števila ljudi. To je neizbežna logika vpisana v gensko zasnovo kapitalizma, vprašanje je samo, kako se to zgodi. In zgodilo se je na podobno “umazan” način, kot v vseh podobnih primerih kjerkoli drugje. Kako v tej a-etični naravi kapitalizma poiskati moralne temelje je seveda “nemogoče vprašanje”. Problem slovenskega kapitalizma vidim drugje – v njegovi nekreativni naravi. V tem, da so managerji in/ali lastniki pripravljeni sprejeti moralna in ekonomska tveganja za prevzeme, le redko kdo pa tvega za ustvarjanje novih produktov, tehnologij, torej prav za stvari zaradi katerih je kapitalizem izkazal svojo superiorno naravo.
    Strinjam pa se z Emilom Erjavcem – močna civilna družba je možen in tudi za mene v tem trenutku edino realen in učinkovit odgovor.

  11. Civilna družba žal tu nima nobene realne moči in ne more biti odgovor na etična vprašanja današnje Slovenije. Samo razpravljanje o teh stvareh ne bo ničesar spremenilo. Realno moč v kapitalizmu in demokraciji ima edino masa – primitivna, neizobražena, frustrirana in če hočete – nemoralna masa. Masa=povpraševanje, ki generira privlačno silo za tiste izdelke, storitve in ideje, ki najbolj ustrezajo njeni primitivni, neizobraženi, frustrirani in če hočete – nemoralni naravi. Vrednostni sistem se ne razkraja zato, ker v družbi ni moralnih avtoritet ampak zato, ker tisti, ki energijo mase izkoriščajo za zadovoljevanje svojih lastnih ambicij (npr.kapitalisti, politiki), morajo producirati takšne izdelke, storitve in ideje, na katere masa pali, če želijo obdržati svoj kolikor toliko priviligiran položaj. Zato uspevajo SUV-ji, reality-showi, megamarketi in politiki, ki obljubljajo štadione in višje plače, ne pa tisti, ki stavijo na meritokratsko družbo in pravno državo. Realno moč imajo poleg mase tudi podjetniki, ki so svoje poslanstvo realizirali izven naše uboge zavedene družbe. Podjetniki tipa Jakopin in Akrapović, ki lahko ubogi raji s svojim zgledom pokažejo, da obstaja še kakšna druga pot do osebnostne realizacije, kot smo jih vajeni iz slovenske gospodarsko-politične hobotnice in POP-TV-jevskih reality-showov.

  12. Emil,
    natanko tako! Toda najprej je treba pokazati, (1) da je oblast (katerakoli) tako pohabila institucionalni sistem, da ne zna niti preventivno niti kurativno reagirati na tovrstne anomalije tržnega gospodarstva (ki – kot nas uči njegova evolucija – lahko dobro deluje le ob hkratni dobri regulaciji), in (2) da so vse družbene avtoritete (voditelji strank, državni voditelji, novinarski ceh, leva in desna intelektualna elita ter Cerkev kot samozvana vrhovna etična inštitucija) s svojo kohabitacijo in kolaboracijo z inkriminiranimi poslovneži izgubile svojo moralno digniteto in avtoriteto. Zato ostane samo še civilna družba – kot je ta na Razgledih ali nekaterih drugih medijih – da zahteva in počasi vzpostavi neke nove etične norme in standarde, na podlagi katerih bo oblast morala ustrezno popraviti institucionalni sistem, da bo v bodoče po eni strani ex ante manj permisiven do tovrstnih anomalij tržnega gospodarstva in da bo po drugi strani ex post bolj učinkovito te anomalije sankcioniral.

    No, več o tem jutri…

  13. Ce so Razgledi moralna resitev za dezelo, potem jaz spet dozivljam 1968 v Beogradu. Edino se zdaj omenja sivi panter Kucan namesto mladjanog Titovog Kocjancica. EU nam je vsaj prinesla nekaj vec pravne drzave ampak ocitno ne dovolj.

  14. “tržno gospodarstvo lahko dobro deluje le ob njegovi hkratni dobri regulaciji” (JPD, maj 18th, 2008 at 20:47)
    No pa smo tam. Pri regulatorjih trga. To bom pa z veseljem prebral, kaj se pod tem skriva in kako bo to izgledalo v luči aktualnega stanja v družbi in na planatu (prenaseljenem, s politiko izumiranja človeštva ob njegovi hkratni enormni rasti in posledičnem genocidom nad vsem življenjem, ki ni človek). Tukaj nekje se skrivajo dejanja.

  15. @ beduin: Kdaj veš, da si zašel? Ko kot moralne prenovitelje malikuješ Boscarola, Akrapovića in Jakopina. Zaboga, to so le podjetniki.

  16. @kronik
    “le podjetniki” ??? To pove veliko več o tebi, Kronik, kot o njih. In zakaj podjetniki ne bi mogli biti zgled? Tudi g.Damijan bi se najbrž strinjal, da so dobri in uspešni podjetniki steber družbenega razvoja in blaginje, ne pa profesorji, teologi, politiki.

  17. Podjetniki so lahko zgled, se strinjam. Je pa podjetništvo generalno vse preveč vulgarno, da bi se lahko pehanje za dobičkom kvalificiralo kot moralna prenova družbe. Razen seveda v vulgoliberalni optiki, ki je omejena in redukcionistična, podobno kot prenekatera izpeljava dr. Damijana.

  18. V šoli je dobil otrok kazenski opomin (menda je storil prekršek???), ker je sošolcu prodal 3 bombone za 20 centov, 3 bombone od 20, ki jih je prej sam kupil za 2 €. Kazenskega opomina ni bil deležen zato, ker jih je prodal prepoceni, temveč zato ker se v šoli tega ne dela…

    Župnik se odloči, da bo tokrat pri verouku pustil pobožne teme in z otroki spregovoril tudi kaj splošnega.
    – Kaj je to, rdeče rjavo je in na drevesu živi, jih vpraša.
    Razred ga zmedeno gleda in molči.
    Spodbudi jih še enkrat.
    – No, kaj je majhno, rjavo rdeče, živi na drevesu in zbira lešnike, orehe, žir….?
    Od otrok še vedno nobene besede. Obrne se k Janezku.
    -No, Janezek, ti ne bi vedel, kaj je to?
    Janezek reče:
    – Saj vem da je odgovor Jezus, ampak po opisu pa res vleče na veverico.

    Z moralo se samo odpovemo določenim prednostim, ki jih prinaša nemorala, je vedel povedati filozof…

    Takole na oko: za tole našo situacijo bi bila ljudska sodišča idealna rešitev; najprej bi morali soditi vsem sodnikom, ki so prej sodili po ukazih partije, potem pa dobili za nagrado trajne mandate, potem pa vsem politikom in ostalim lopovom, kazen bi lahko bila enotna in vzgojna, na primer zaplemba vsega premoženja nato pa delo, s katerim bi lahko odslužiti vso škodo, ki so jo naredili (svobode jim nikakor ne bi kratili drugače kot s socialnim stanovanjem in zajamčeno plačo in pokojnino).

  19. Pozdravljeni!

    Po naključju berem vaš portal in priznam, da je vse skupaj prav zanimivo. Kdo je koga prehitel v igri denacionalizacije in privatizacije je težko reči, vsekakor pa bi bilo že dovolj, če bi najprej razčistili, kdo je kdo v tej državi. Kult-i politikov bi naj s smrtjo Tita padli, zato je že čas, da se naši raziskovalni novinarji lotijo svojega dela in začnejo objavljati in obravnavati dejstva. Kako težko je npr. raziskati nekatera namigovanja o ozadjih, teh in onih? Dovolj je že teh neumnih novic in neboloz o tem, kaj naj bi bilo ali kaj naj bi nekdo rekel ali kaj naj bi nekdo naredil.

    Predlagam, dragi prijatelji in zainteresirani, da objavimo eno skupno resno akcijo na temo, kaj je res in kaj ni o naših velikih voditeljih. Mene recimo zelo zanima, kako je mogoče, da se Turk pojavi iz nikoder in v dveh tednih z nenormalno večino zmaga na volitvah; kje je še to mogoče kot v banana republiki (ob tem vse spoštovanje gospodu, ki je resnično OK) – govora je seveda o principu in sistemu, ne o konkretni osebi? Podobno bi veljalo razmisliti o Kresalovi, samooklicani strokovnjakinji za vse možno. KDo je npr. Šrot in kaj se je dogajalo med Kosmino in bavčarjem, ko je ta “nasilno” prevzel Istrabenz? pa kaj je s tem Jelinčičem? Ali so res ali niso zoper njega podani različni kazenski predlogi?

    Pri nas se na ulici veliko govori o vsem, toda novinarji so tisti najbolj verododstojni, ki bi morali razkrivati informacije in jih tudi obdelovati (policija in organi pregona imajo nekoliko drugačne funkcije, predvsem pa nimajo ustoličene nujnosti govoriti po resnici).

    Dragi novinarji, začnite biti novinarji.

%d bloggers like this: