Včeraj napovedani vladni reševalni paket za gospodarstvo prinaša precej manj konkretne pomoči gospodarstvu od napovedovane s strani posameznih ministrov ter utegne povzročiti precej razočaranja med gospodarstveniki. Ob zapuščini ukrepov prejšnje vlade v višini 400 milijonov evrov (popolna odprava davka na izplačane plače ter naložbene olajšave podjetjem), se je vlada odločila, da v prvem paketu pripravi le tri nove ukrepe:

Prvič, z namenom preprečevanja odpuščanja, naj bi vlada podjetjem, ki se bodo z zaposlenimi dogovorila za skrajšanje delovnega časa, v pavšalnem znesku za šest mesecev subvencionirala vse prispevke in del plač. Vendar pod pogojem, da ta podjetja ne bodo odpuščala zaposlenih in ne bodo izplačevala nagrad upravam in nadzornim svetom. Ta ukrep je kratkoročno najbolj smiseln in lahko zajezi takojšnji val odpuščanj, vendar dolgoročno, če se bo gospodarska kriza v Evropi razmahnila v napovedane dimenzije, ne bo zadostoval. Morda bo zadostoval do pomladi 2009.

Drugič, vlada je pripravila spremembo zakona o davčnem postopku, s katero bo znižala akontacijo davka na dobiček pravnih oseb v skladu s pričakovanimi nižjimi dobički naslednje leto, kar naj bi gospodarstvu prineslo za okrog 50 miljonov evrov likvidnostne razbremenitve. Ta ukrep je seveda logičen in za proračun povsem netvegan.

In tretjič, vlada naj bi dokapitalizirala SID banko in Slovenski podjetniški klad, da bosta lažje kreditirala podjetja, hkrati pa naj bi tudi poenostavila postopke za prijavo in črpanje EU projektov. Oboje je seveda smiselno, posebej v situaciji, ko banke nočejo posojati denarja in morajo podjetja priti do njega po drugih poteh.

Vlada se je odpovedala zniževanju socialnih prispevkov za delodajalce, bojda zaradi nasprotovanja sindikatov. Vendar se zdi to bolj kot ne priročen izgovor za neuporabo tega instrumenta. Vlada je želela ostati previdna pri ukrepanju, da se ne bi proračunsko preveč izpostavila. Vsi ukrepi skupaj naj bi gospodarstvu prinesli za okrog 400 milijonov evrov pomoči, kar skupaj z ukrepi prejšnje vlade prinese okrog 800 milijonov evrov pomoči – okrog 2,1% BDP. S tem bi se naj proračunski primanjklaj v 2009 povečal na okrog 2,4% BDP, kar nas ob pričakovanem povečanju izdatkov za nadomestila za brezposelnost in socialne transfere kmalu pripelje v bližino maastrichtskega kriterija.

Glavni vprašanji, ki se tukaj ponujata, sta ali bodo ti ukrepi zadostovali oziroma ali je sploh pametno narediti še kaj več? Glede prvega vprašanja verjetno ni dileme, ti ukrepi še zdaleč ne bodo zadostovali. Najkasneje marca 2009 bo vlada morala izpeljati drugi paket ukrepov, če bo seveda hotela pomagati gospodarstvu.

Glede drugega vprašanja, ali naj vlada sploh pomaga realnemu sektorju, pa so mnenja med ekonomisti zelo deljena. V primeru, da bi imeli opravka s kratkoročnim gospodarskim zastojem v razvitih državah, ki bi trajal leto in pol, bi to za slovenska podjetja pomenilo upad povpraševanja v dolžini trajanja te recesije. Kar pomeni, da bi vlada lahko ublažila posledice zmanjšanega povpraševanja podjetjem z začasnim znižanjem davčnega bremena z namenom ciljnega ohranjanja delovnih mest. Če pa bo gospodarska kriza v razvitih državah bolj trajne narave, pa postane smiselnost tovrstnega vladnega ukrepanja bolj vprašljiva. Saj podjetjem dolgoročno ni mogoče nadomestiti upada zunanjega povpraševanja in bi zniževanje davčnega bremena zgolj povzročilo veliko in težko obvladljivo luknjo v proračunu.

Napovedi za razvite države so zelo dinamične navzdol in najverjetneje sploh ne zajemajo celotne dimenzije upada gospodarske rasti. Zadnja napoved gospodarske rasti za ZDA s strani Beacon Economics kaže, da naj bi se do konca leta 2009 ameriško gospodarstvo skrčilo za 3,7 %, dno naj bi bilo doseženo v zadnjem kvartalu 2009. Napovedi za nemško gospodarstvo pa so se v nekaj tednih spremenile iz +0,2% na -2%. Tudi Umarjeva včerajšnja napoved o 1,1 odstotni rasti v 2009 je zelo optimistična, najverjetneje bomo morali računati z negativno rastjo, česar si še pred enim mesecem nismo mogli predstavljati.

Gospodarska recesija, v katero drvimo, lahko dobi dimenzije gospodarske depresije, ki lahko traja tudi dve leti ali več. Za izhod iz takšne depresije je potrebna koordinirana mednarodna akcija, parcialni ukrepi posameznih držav ne bodo dovolj.
Torkovo znižanje ključne obrestne mere s strani FED na zgodovinsko najnižjo raven na ravni med 0 in 0,25% kaže na nemoč gospodarske velesile ZDA, da se obvaruje pred gospodarsko recesijo. Japonska je imela ničelno obrestno mero skoraj šest let, pa zastonj denar ni potegnil gospodarstva iz recesije. Šele odločitev japonske centralne banke, da začne odkupovati  državne vrednostne papirje od podjetij in bank je Japonsko počasi vrnilo na pot gospodarske rasti. Tudi ameriška FED se je sedaj odločila slediti japonskemu zgledu. Vendar ni zagotovila, da bo to delovalo.

V svetovnem merilu bo moralo priti do novega Brettonwoodskega dogovora, ki naj bi po predlogu Lyndona LaRouchea ustvaril nov svetovni kreditni (in ne monetarni) sistem. Problema, ki je nastal s prezadolžitvijo zaradi izdaj finančnih derivativov po deregulaciji s strani Alana Greenspana namreč ni mogoče rešiti drugače kot z medsebojnim odpisom tega dolga, saj toliko denarja, kot znaša celoten svetovni dolg, še zelo dolgo ne bo na voljo v svetovnem merilu. Šele v sistemu, ki bo začel z ničle in kjer si bodo države med seboj posojale denar, bo mogoče vzpostaviti mednarodno zaupanje in povečati kreditno aktivnost domačih bank. Sedanje zapiranje držav v nacionalne okvire in parcialno reševanje bilančnih lukenj v bankah ter parcialno spodbujanje gospodarstev ne more potegniti gospodarstev iz recesije, ker so preveč povezana s trgovinskimi tokovi.

Kaj lahko stori Slovenija v vmesnem času? V bistvu ne prav veliko. S pravočasnim ukrepanjem lahko ublaži kratkoročne negativne učinke recesije na zaposlenost, dolgoročnim negativnim učinkom pa se ne more izogniti, ker pač 70% svojega BDP ustvari z izvozom. Nujna pa bo sanacija domačih bank, če želimo, da banke kratkoročno začnejo kreditirati gospodarstvo. Vendar pa v sedanji finančni krizi, ko države s slabšo boniteto ne morejo pridobiti denarja z izdajo obveznic na mednarodnih finančnih trgih, postaja to vse bolj misija nemogoče. Država, tudi če bi hotela, v sedanjem trenutku ne more prevzeti bilančnih lukenj domačih bank v javni dolg. Rezerve Banke Slovenije ne zadostujejo. Zato bo razmišljanje o tujih strateških lastnikih kmalu na dnevnem redu.

* _{Komentar je izvirno objavljen v Dnevnikovem Objektivu.}

Od prejšnjega tedna je tudi uradno: ZDA so v recesiji že od januarja 2008. To je prejšnji teden ugotovil ugledni Business Cycle Dating Committee pri National Bureau of Economic Research (NBER), ki je v ZDA pristojen za ugotavljanje poslovnih ciklov. Komite NBER je to ocenil na podlagi mesečnih podatkov o zaposlenosti, ki v ZDA stalno upada po decembru 2007, medtem ko je podatek o BDP po nihanjih v predhodnih četrtletjih še za drugo četrtletje 2008 izkazoval rahlo rast. Prejšnji teden je tudi evropska komisija v svojem poročilu uradno ugotovila, da so celotno evro območje ter mnoge posamične članice EU v recesiji.

Enotne so si tudi ocene, da bo ta recesija verjetno najdaljša po tisti v času svetovne gospodarske depresije 1929-33, ki je trajala 43 mesecev. Najdaljša recesija po drugi svetovni vojni, tista med letoma 1973 in 1975, je trajala »samo« 16 mesecev. Sedanja recesija bi utegnila trajati najmanj 18 mesecev, najverjetneje pa utegne trajati kar med 24 in 30 mesecev. Razlog za enotnost glede dolgotrajnosti krize je predvsem dejstvo, da se je prvič po drugi svetovni vojni zgodilo, da so hkrati v recesiji tako ZDA in Japonska kot tudi evro območje. Letos je v ZDA izgubilo delo že 1,2 milijona ljudi, ocena Komisije pa predvideva, da bi v EU utegnilo delo izgubiti do 2,9 milijona zaposlenih.

S tem uvodom vas verjetno nisem spravil v dobro voljo. Toda takšna prihodnost je pred nami in treba je čim hitreje poiskati prave odgovore, kako se s tem soočiti. Prva stvar, ki se je moramo zavedati, je, da je slovenska gospodarska konjunktura skorajda v celoti odvisna od evropske konjunkture, ta pa še dodatno od ameriške. Če bodo evropske države in ZDA hitro in učinkovito pomagale svojim gospodarstvom, bo tudi slovensko utrpelo manjše izgube. ZDA so do sedaj reševanju gospodarstva, skorajda izključno bank, namenile za 1.400 milijard dolarjev, torej 10 % BDP. Ker so do sedaj skupaj porabile že tri četrtine teh sredstev, ameriški finančni sistem pa še vedno ne kaže znakov oživljanja, se je odhajajoči finančni minister Henry Paulson odločil en delček tega nameniti neposrednemu spodbujanju domačega povpraševanja. 50 milijard dolarjev naj bi namenili finančnim institucijam, ki izdajajo kreditne kartice in tistim, ki kreditirajo nakupe avtomobilov in študentske kredite. Za kaj več pa je Paulsonu zmanjkalo domišljije.

Na drugi strani pa reševalni načrt, ki ga je prejšnji teden pod imenom European Economic Recovery Plan sprejela evropska komisija, kaže nekaj več domišljije in fleksibilnosti. Predvsem pa omogoča formalni okvir, ki dovoljuje članicam, da s proračunskimi stimulacijami spodbujajo podjetniško aktivnost in povpraševanje, če je to dolgoročno v skladu s Paktom o stabilnosti in rasti ter z usmeritvami Lizbonske strategije, ki se osredotoča na rast in delovna mesta. Evropski reševalni paket naj bi temeljil na dveh stebrih in enem načelu. Prvi steber predstavlja finančno injekcijo gospodarstvu za povečanje kupne moči, spodbujanje povpraševanja in zaupanja v višini 200 milijard evrov oz. 1,5 % BDP EU. Od tega naj bi 170 milijard zagotovile članice, 30 milijard pa Evropska investicijska banka. Drugi steber temelji na akcijskem načrtu »pametnih« naložb, ki bi naj spodbudile dolgoročno konkurenčnost EU gospodarstva. Gre za spodbujanje naložb v »prava« znanja, energetsko učinkovitost, čiste tehnologije, da bi spodbudili gradbeništvo in proizvodnjo avtomobilov z nizkimi emisijami ter naložb v infrastrukturo in elektronske povezave. Oboje skupaj pa naj bi temeljilo na načelu solidarnosti in socialne pravičnosti, se pravi na varovanju delovnih mest, dolgoročnem preusposabljanju tistih, ki bodo izgubili delo in zniževanju stroškov energije za najrevnejše.

Kot rečeno, evropski reševalni načrt za gospodarstvo članicam predvsem daje formalni okvir za delovanje, medtem ko so znotraj njega članice prepuščene svoji lastni domišljiji in iznajdljivosti glede iskanja pravih ukrepov za spodbujanje gospodarske aktivnosti in povpraševanja. To pomeni, da je Slovenija pri snovanju svojega reševalnega paketa povsem prepuščena sebi, sama mora identificirati ključne točke ukrepanja in sama poiskati primerne ukrepe. Glavni problemi, s katerimi se morajo soočiti naše ekonomske politike, so predvsem, kako zagotoviti likvidnost gospodarstva, kako spodbujati gospodarsko aktivnost in povpraševanje ter kako ustrezno odgovoriti na povečanje nezaposlenosti.

Pomembno se je zavedati, da če naša podjetja, ki 70% celotnega BDP ustvarijo na tujih trgih, izgubijo velik del tujih naročil, jih je težko obvarovati pred upadom proizvodnje in odpuščanjem zaposlenih. Vlada lahko le ublaži težave v zdravem delu gospodarstva, ki se srečuje z začasnim zmanjšanjem povpraševanja in pomanjkanjem likvidnosti, ne more pa pred stečajem obvarovati podjetij, ki so bila v velikih težavah že pred začetkom te krize. Ali odkupovati podjetij, ki so se zaplezala v svojih finančnih mahinacijah. Ker preprosto za kaj takšnega nima na voljo denarja, niti ga na svetovnih finančnih trgih ni mogoče dobiti. Kadar države z boniteto AAA, kot je Nemčija, na kapitalskih trgih ne morejo prodati celotne emisije državnih obveznic, bo država z boniteto AA-, kot je Slovenija, to naredila še veliko težje.

Podjetij v tako splošni krizi ni mogoče reševati posamično, ampak jih je treba reševati sistemsko. Akcijski načrt za reševanje gospodarske krize mora – z namenom ohranjanja delovnih mest – hkrati in usklajeno ciljati štiri stvari:

prvič, povečanje likvidnosti v finančnem sektorju in povečanje kreditne aktivnosti,
drugič, ohranjanje likvidnosti v gospodarstvu z zniževanjem davčnega bremena podjetij,
tretjič, spodbujanje povpraševanja z zniževanjem davkov,
in četrtič, optimizacijo davčnih prihodkov in klestenje kratkoročno nebistvenih javnih izdatkov .

Finančni sektor
Sprejeti 12-milijardni garancijski paket, namenjen reševanju likvidnosti v finančnem sektorju, kratkoročno ne bo imel bistvenih učinkov. Dokler banke nočejo posojati denarja podjetjem in to kljub zniževanju obrestnih mer s strani ECB ter prejete depozite in finančne injekcije uporabljajo za izboljševanje svoje kapitalske ustreznosti, garancije na odobrene kredite nič ne pomagajo. Na Japonskem je tovrstno likvidnostno mrtvilo ob praktično ničelni obrestni meri trajalo skoraj šest let (2001-2006). Namesto tega je bolj smiselno narediti predvsem troje:

Prvič, prek izdaje državnih obveznic povečati depozite v bankah, vendar pa te depozite pogojevati s tem, da bodo banke prejemnice iz njih odobravale kredite gospodarstvu, ki pa so že tako zavarovani z zgornjim garancijskim paketom, kar njihovo tveganost zmanjša.

Drugič, omogočiti pritok svežega kapitala v domače banke. Predvsem je potrebno dokapitalizirati največji banki NLB in NKBM. Pri NLB je naravna rešitev takojšen dogovor z belgijsko KBC o povečanju kapitalskega deleža na 49% ter pogojevanje povečanja kapitalskega deleža z vzpostavitvijo odprte kreditne linije za NLB. Predvsem pa bo na vrh NLB potrebno pripeljati bankirja mednarodnega formata in izkušenj, ki bo kos vodenju banke v teh kriznih razmerah. Predlagana kadrovska rešitev z domačijskim priučenim bankirjem z izkušnjami iz podeželske hranilnice je katastrofalna za NLB in ustrezno slaba za celotno gospodarstvo. Glede NKBM bi enako veljalo razmisliti o tem, da se poišče strateški tuji partner za preostali državni delež, najbolje tak z izkušnjami na slovenskem bančnem trgu. Seveda pa je tudi tukaj potrebno pogojevanje glede dokapitalizacije in visoke kreditne aktivnosti v času naslednjih dveh let.

Tretjič, če kljub povečanim depozitom in garancijski shemi poslovne banke ne bodo povečale svoje kreditne aktivnosti do podjetij, je potrebno razmisliti o povečani vlogi Slovenske izvozne družbe (SID) kot razvojne banke, ki bi prevzela vlogo nekakšne slovenske EIB. SID bi kot državna banka lahko bistveno bolj ciljno uporabila državne depozite za namenske kredite podjetjem za kratkoročno financiranje proizvodnje ter tudi za dolgoročne investicijske projekte. Seveda pa se ob državni banki vedno pojavlja vprašanje učinkovitosti ter moralnega hazarda, zato bi SID krvavo potreboval bankirsko ekipo z mednarodnimi izkušnjami.

Vse troje skupaj bi moralo ublažiti trendno zmanjševanje kreditne aktivnosti naših bank oziroma le-to vzdrževati vsaj na ravni okrog 25% v naslednjih mesecih ter ne manj kot 15% v naslednjem letu, da bo gospodarstvo lahko primerno premoščalo likvidnostne težave pri financiranju proizvodnje. S tem bo manj odpuščanja zaposlenih.

Realno gospodarstvo
Drug vidik povečevanja likvidnosti v gospodarstvu pa mora ciljati neposredno podjetja, in sicer tako, da se bo čim več denarnega toka ohranilo v gospodarstvu. To pa je mogoče narediti s takojšnjim znižanjem davčnega bremena podjetij.

Prvič, veljalo bi takoj znižati stopnjo socialnih prispevkov delodajalcev (za pokojninsko zavarovanje in ne za zdravstvo!) za 3 do 5 odstotnih točk. Vendar bi to znižanje moralo biti časovno omejeno na dve leti, nakar bi to stopnjo spet dvignili na sedanjo raven. Ta ukrep bi znižal stroške dela za podjetja skupaj za 325 do 550 milijonov evrov (med 0,9% in 1,5% BDP) in s tem močno ublažil njihove likvidnostne težave.

Drugič, podobno bi veljalo takoj znižati stopnje davka od dohodka pravnih oseb na 15%, kar bi – zaradi lanskih še visokih dobičkov – znižalo akontacije podjetij iz tega naslova za skupaj 380 milijonov evrov (1% BDP) in tako spet pozitivno vplivalo na ohranjanje likvidnosti podjetij. Seveda je tudi ta ukrep zgolj začasne narave.

In tretjič, treba je pripraviti socialni paket za podjetja, ki se bodo odločila za skrajševanje delovnika (in s tem za ustrezno zniževanje plač) namesto za odpuščanje zaposlenih. Podjetjem bi bilo potrebno v ta namen zagotoviti sofinanciranje plačila plač za zmanjšano število ur ali za sofinanciranje socialnih prispevkov do polnega delovnega časa, da ne bo trpela socialna varnost zaposlenih. S tem bi bilo mogoče na svojo stran pritegniti tudi sindikate, ki se morajo zavedati, da je za zaposlene ključno, da ohranijo zaposlitev in večino prejemkov ter socialno varnost, kot pa da jih z vztrajanjem na maksimalnih zahtevah pahnejo na cesto.

Skupaj bi takšno znižanje davkov na delo in dobičke podjetij podjetja razbremenilo za 700 do 930 milijonov evrov oziroma med 1,9% in 2,5% BDP.

Spodbujanje povpraševanja
Najprej se je treba zavedati, da je slovensko realno gospodarstvo v večini panog ključno odvisno od izvoza, zato ima spodbujanje domačega povpraševanja lahko precej omejen doseg. Kljub temu pa je treba razmisliti, kako ohraniti trošenje prebivalstva na ustrezni višini. Britanski premier Gordon Brown se je odločil znižati stopnjo DDV za tri odstotne točke. Kljub začetnem navdušenju se evropski finančni ministri ta teden niso odločili slediti temu ukrepu. Ta ukrep ima omejen doseg, saj se znižanje DDV najverjetneje sploh ne bi odrazilo v nižjih cenah dobrin in bi zgolj pomenilo subvencijo trgovskim podjetjem, ki bi zvišala marže. Po drugi strani pa bi zniževanje DDV privedlo do tako imenovane davčne konkurenčne vojne, ko bi vse članice z namenom povečevanja konkurenčnosti izvoza konkurenčno zniževala stopnje DDV. Učinek tega bi bile samo velike proračunske luknje in visoki dobički trgovcev.

Povpraševanje potrošnikov je bistveno bolj učinkovito mogoče spodbuditi s ciljnim znižanjem bremena dohodnine ter s tem s povišanjem neto prejemkov. Po eni strani bi veljalo s 1. januarjem povišati splošno olajšavo na raven minimalne plače, s čimer bi tiste z najnižjimi dohodki popolnoma oprostili plačevanja dohodnine, za ostale pa bi se efektivna stopnja dohodnine tudi nekoliko znižala. Hkrati pa bi veljalo razpon srednjega davčnega razreda razširiti ter s tem srednji razred, ki največ troši, davčno razbremeniti. Dodatno k temu bi veljalo srednjo in zgornjo stopnjo dohodnine znižati za 3 odstotne točke ter vsem davčnim zavezancem omogočiti šestmesečno obročno odplačevanje dohodninskih doplačil. To je edini način, da spodbudimo povpraševanje potrošnikov. Če se bo del povečanih neto prejemkov prelil v bančne depozite, pa seveda tudi nič hudega, saj bo to načeloma omogočilo povečano kreditno aktivnost bank.

Glede povečevanja agregatnega povpraševanja prek javnih izdatkov sem precej bolj skeptičen. Dvomim, da si lahko privoščimo še en »Dars«, tokrat za financiranje železniške infrastrukture. Mislim, da je bistveno bolj smiselno k izgradnji in modernizaciji železnice povabiti domače in tuje strateške partnerje prek javno-zasebnega partnerstva. Domača gradbena podjetja bodo od tega imela pozitivne učinke, le bistveno bolj racionalna bo ta investicija. Sploh, ker zraven ne bo države.

Optimizacija proračuna
Z namenom pridobitve manevrskega prostora v proračunu za tovrstno financiranje znižanj davkov in prispevkov podjetjem kot tudi za morebitno financiranje povečanih socialnih izdatkov zaradi odpuščanj v gospodarstvu je potrebno takoj prevetriti vse proračunske postavke za leto 2009. Načeloma seveda ne bi smelo biti težav, saj bodo delovali avtomatski stabilizatorji, hkrati pa koalicijska pogodba nove vlade uvaja »potrošno javnofinančno pravilo«, ki rast javnofinančnih odhodkov omejuje na potencialno rast realnega BDP in predvideno inflacijo v evroobmočju. Ob denimo predvideni 3-odstotni gospodarski rasti in 2-odstotni inflaciji v evro območju to pomeni rast javnih izdatkov nominalno le za 5% letno, kar je bistveno manj od številk, na katere smo bili navajeni do sedaj.

Ker pa bo ob krčenju prihodkov zaradi zmanjševanja prihodkov iz davčnih virov – zaradi recesije ter zaradi zgoraj navedenih ukrepov – ter zaradi povečanih socialnih izdatkov državni proračun hitro trčil na omejitve glede 3-odstotnega proračunskega primanjkljaja, se bo nujno treba lotiti sistematičnega »čiščenja« proračunskih izdatkov, ki so bili optimistično naravnani za obdobje konjunkture. Finančni minister mora ponovno prevetriti proračun za 2009 in predlagati njegov rebalans s popravki navdol. Največje prihranke je kratkoročno mogoče doseči, prvič, z odpovedjo Virantovemu sistemu plač javnih uslužbencev, s čimer bi bilo mogoče prihraniti vsaj približno 450 miljonov evrov, kar pomeni 1,2 % BDP oziroma blizu polovice dovoljenega proračunskega primanjkljaja iz Pakta o stabilnosti in rasti. Drugič, s premaknitvijo marčnega usklajevanja plač v javnem sektorju vsaj za eno leto bi bilo mogoče kratkoročno privarčevati okrog 200 milijonov evrov (0.5% BDP). Tretjič, z opustitvijo nekaterih javnih nakupov, predvsem naložb v oborožitveno opremo, ter z začasno odložitvijo nekaterih javnih naložb v javnem sektorju bi bilo mogoče brez velikega napora prihraniti podobno vsoto.

Seveda pa lahko finančni minister brez velikih naporov tudi izdatno poveča javne prihodke z zviševanjem trošarin na pogonska goriva. Cena 1.2 evra za liter bencina je povsem sprejemljiva, hkrati pa nas spodbuja, da se začnemo bolj racionalno vesti.

Ta reševalni paket za gospodarstvo v višini med 1,9% in 2,5% BDP mora biti usklajen med glavnimi gospodarskimi resorji, potrebuje dobro komunikacijo z vsemi socialnimi partnerji, predvsem pa mora priti zelo hitro, preden se usuje plaz odpuščanj in stečajev. Če kdaj, je zdaj čas za akcijo in konec političnega poziranja.