Samo bedaki in konji v verziji NLB

Črt Kostevc

V kultni seriji Samo bedaki in konji je Rodney Trotter, mlajši del bratske naveze, ki je tvorila podjetje Trotter independent traders, med drugim prodajal robčke iz francoske čipke z geslom »eden za ceno dveh«. Uspeh tega prodajnega prijema je bil sicer dokaj veren odsev siceršnje usode dejavnosti bratov Trotter. Zdi se, da si je Janko Medja, predsednik uprave najbolj državne naših državnih bank, NLB, delal zapiske med predvajanjem serije. Obrestne mere slovenskih bank, kot grob kazalec cene kreditiranja na slovenskem kapitalskem trgu, namreč bistveno presegajo povprečje v evrskem območju, hkrati pa državne banke želijo ustvariti vtis, da se žrtvujejo za svoje komitente in lastnike. * Nadaljujte z branjem

Zakaj so revnejši deležni enake finančne pomoči za otroke kot bogati?

Bine Kordež

Te dni je  bilo veliko razprave o plačevanju nadomestil za prevoze v šolo in na koncu se je (vsaj za dva meseca) denar našel. Ti izdatki gredo v sklop 2,1 milijarde raznih socialnih transferjev (otroški dodatki, štipendije, boleznine, nadomestila za porodniško, prehrano v šolah, prevoze, razlike v vrtcih in tako naprej), ki jih državljanom iz pobranih davkov zagotavlja proračun in druge javnofinančne blagajne. Ti izdatki so še do lani predstavljalo kar 80 % vsega zbranega DDV (lani 69 %). Večina tega gre najbrž na prave naslove, marsikaj pa tudi ne. Pri tem je zanimiva razporeditev sredstev, ki jih država namenja kot finančno pomoč staršem pri izdatkih za otroke. Nadaljujte z branjem

Mar voham Marxa?

Za tiste, ki ste zamudili prvo objavo iz januarja letos

DAMIJAN blog

Bil sem ena zadnjih generacij, ki so jo konec 1980-ih let na ekonomski fakulteti še napol-zaresno posiljevali z marksistično politično ekonomijo. Izpit iz odurne “politične ekonomije socializma” pri Tajnikarju mi je uspelo narediti šele v četrtem poskusu in ko je bilo socializma konec, sem upal, da se z Marxom nikoli več ne bom srečal.

Toda očitno sem se zmotil. Namreč, Thomas Piketty iz Paris School of economics je v najbolj pričakovani knjigi letošnjega leta “Capital in the Twenty-First Century”, ki bo v angleščini izšla marca letos, z analizo neenakosti v kapitalističnem tržnem gospodarstvu prišel do precej podobnih spoznanj kot Karl Marx dobrih 170 let pred njim. Piketty ugotavlja, da je naravna tendenca kapitalizma koncentracija kapitala v rokah peščice lastnikov kapitala in povečevanje neenakosti, kar vodi do politično nevzdržnih družbenih tenzij.

View original post 1,392 more words

Gilesova kritika Pikettyjevega Kapitala temelji na eni sami časovni podatkovni točki

Chris Giles, ki je v petek popoldne v Financial Timesu razburkal ekonomsko blogosfero s kritiko Pikettyjevega Kapitala v 21. stoletju, je svoj “dokaz” o nenaraščanju koncentracije bogastva v V. Britaniji utemeljil na eni sami časovni točki. Natančneje kot dokaz je vzel anketo britanskega statističnega urada o porazdelitvi premoženja (ki je, kot pravijo na uradu, še “v eksperimentalni fazi) in sicer za leto 2006. Problem tega pristopa je najmanj dvojen. Prvič, z uporabo ene same časovne točke seveda ni mogoče analizirati dolgoročnega trenda (kar Piketty naredi z analizo trenda skozi 200 let). In drugič, podatki iz anket ne odražajo realnega stanja, saj anketiranci tendirajo k poročanju nižjih vrednosti premoženja, hkrati pa anketa zajema samo vzorec gospodinjstev. Boljši način, čeprav ne idealen, je uporaba individualnih davčnih napovedi in “kapitalizacija” dohodkov iz kapitala, kot sta nedavno za ZDA naredila Saez in Zucman. Nadaljujte z branjem

Zanimivo branje

Piketty vs. Financial Times – 5 : 0

Izgleda, da je Thomas Piketty, avtor uspešnice Capital in the Twenty-First Century, suvereno porazil Financial Times, kjer ga je urednik za gospodarstvo Chris Giles v petek napadel, da je njegova knjiga tako polna napak, da ključne trditve v knjigi o naraščajoči koncentraciji bogastva kot zakonitosti kapitalizma ne držijo. Kot sem poročal čez vikend (tukaj, tukaj in tukaj), so se Pikettyju v bran postavili kolegi ekonomisti in namesto njega odbili napad ter razcefrali “analizo” Chrisa Gilesa. Ne bi me presenetilo, če bi si Giles po tem hudem porazu, ki ga je sam izzval, moral kmalu začeti iskati novega delodajalca.

Bloomberg je danes na kratko povzel debato in “razglasil zmagovalca”. Piketty sam pa je danes zavrnil očitke Financial Timesa kot “smešne” – glejte več v The Guardianu in Bloombergu.

 

Zakaj nas evropske volitve puščajo hladne

Inteligentni bralci tega bloga so brez težav ugotovili, da sem bil v zapisu Kaj zamerim volilcem namerno zelo ciničen. Zdaj pa za spoznanje bolj resno. Včerajšnja volilna udeležba na “evropskih volitvah” je bila med slovenskimi volilci še nekoliko nižja od že sicer zelo nizke volilne udeležbe. To je zelo sporočilno že samo po sebi. Na drugi strani pa so mnoge neprijetno presenetili volilni rezultati, ki so pokazali premik v desno. Zakaj? Nadaljujte z branjem

O Pikettyjevih napakah, tretjič

Just because errors are inevitable is no reason to dismiss all empirical results. Be skeptical; but do not dismiss. In other words, the question is not (as Neil Irwin titles his column in the New York Times on May 25th) “Did Thomas Piketty Get His Math Wrong?”. Rather, the important question is how much do the math mistakes matter. Do they affect the main results significantly? Or, worst of all, do they require a totally different story (as in the Rogoff-Reinhart and Feldstein cases)? If Piketty made some errors and this has little impact on his results, it is not a big deal.

Nadaljujte z branjem

%d bloggers like this: