Črt Kostevc

V kultni seriji Samo bedaki in konji je Rodney Trotter, mlajši del bratske naveze, ki je tvorila podjetje Trotter independent traders, med drugim prodajal robčke iz francoske čipke z geslom »eden za ceno dveh«. Uspeh tega prodajnega prijema je bil sicer dokaj veren odsev siceršnje usode dejavnosti bratov Trotter. Zdi se, da si je Janko Medja, predsednik uprave najbolj državne naših državnih bank, NLB, delal zapiske med predvajanjem serije. Obrestne mere slovenskih bank, kot grob kazalec cene kreditiranja na slovenskem kapitalskem trgu, namreč bistveno presegajo povprečje v evrskem območju, hkrati pa državne banke želijo ustvariti vtis, da se žrtvujejo za svoje komitente in lastnike. * Nadaljujte z branjem→

Analysis by the economic consultant Howard Reed published on the Guardian’s datablog supported Piketty’s view that inequality of wealth has been rising in recent years and dismissed the attack on some of the book’s findings by the Financial Times journalist Chris Giles.

Nadaljujte z branjem→

Bine Kordež

Te dni je  bilo veliko razprave o plačevanju nadomestil za prevoze v šolo in na koncu se je (vsaj za dva meseca) denar našel. Ti izdatki gredo v sklop 2,1 milijarde raznih socialnih transferjev (otroški dodatki, štipendije, boleznine, nadomestila za porodniško, prehrano v šolah, prevoze, razlike v vrtcih in tako naprej), ki jih državljanom iz pobranih davkov zagotavlja proračun in druge javnofinančne blagajne. Ti izdatki so še do lani predstavljalo kar 80 % vsega zbranega DDV (lani 69 %). Večina tega gre najbrž na prave naslove, marsikaj pa tudi ne. Pri tem je zanimiva razporeditev sredstev, ki jih država namenja kot finančno pomoč staršem pri izdatkih za otroke. Nadaljujte z branjem→

Chris Giles, ki je v petek popoldne v Financial Timesu razburkal ekonomsko blogosfero s kritiko Pikettyjevega Kapitala v 21. stoletju, je svoj “dokaz” o nenaraščanju koncentracije bogastva v V. Britaniji utemeljil na eni sami časovni točki. Natančneje kot dokaz je vzel anketo britanskega statističnega urada o porazdelitvi premoženja (ki je, kot pravijo na uradu, še “v eksperimentalni fazi) in sicer za leto 2006. Problem tega pristopa je najmanj dvojen. Prvič, z uporabo ene same časovne točke seveda ni mogoče analizirati dolgoročnega trenda (kar Piketty naredi z analizo trenda skozi 200 let). In drugič, podatki iz anket ne odražajo realnega stanja, saj anketiranci tendirajo k poročanju nižjih vrednosti premoženja, hkrati pa anketa zajema samo vzorec gospodinjstev. Boljši način, čeprav ne idealen, je uporaba individualnih davčnih napovedi in “kapitalizacija” dohodkov iz kapitala, kot sta nedavno za ZDA naredila Saez in Zucman. Nadaljujte z branjem→

• Concentrated Markets Take Big Toll on Economy – NYTimes.com
• What Should we do About Slowing Growth? Nothing – Ed Dolan
• Parsing Piketty on Wealth Inequality in the U.S.? – The New Yorker
• Piketty is Nothing Like the Reinhart-Rogoff Affair – Rortybomb
• Piketty’s data deserve better analysis – Carter Price
• A Shadow Banking Schematic – Tim Taylor
• Questions About Granger Causality Testing – Dave Giles

Odličen TED govor o tem, kako lahko – tudi umetno ali slučajno povzročena – razlika v bogastvu spremeni naše obnašanje. Več denarja prinese manj empatije, več laži in bolj pogosto kršenje zakona.

…gre seveda samo za rezultate kontroliranih eksperimentov

Izgleda, da je Thomas Piketty, avtor uspešnice “Capital in the Twenty-First Century“, suvereno porazil Financial Times, kjer ga je urednik za gospodarstvo Chris Giles v petek napadel, da je njegova knjiga tako polna napak, da ključne trditve v knjigi o naraščajoči koncentraciji bogastva kot zakonitosti kapitalizma ne držijo. Kot sem poročal čez vikend (tukaj, tukaj in tukaj), so se Pikettyju v bran postavili kolegi ekonomisti in namesto njega odbili napad ter razcefrali “analizo” Chrisa Gilesa. Ne bi me presenetilo, če bi si Giles po tem hudem porazu, ki ga je sam izzval, moral kmalu začeti iskati novega delodajalca.

Bloomberg je danes na kratko povzel debato in “razglasil zmagovalca”. Piketty sam pa je danes zavrnil očitke Financial Timesa kot “smešne” – glejte več v The Guardianu in Bloombergu.

Inteligentni bralci tega bloga so brez težav ugotovili, da sem bil v zapisu Kaj zamerim volilcem namerno zelo ciničen. Zdaj pa za spoznanje bolj resno. Včerajšnja volilna udeležba na “evropskih volitvah” je bila med slovenskimi volilci še nekoliko nižja od že sicer zelo nizke volilne udeležbe. To je zelo sporočilno že samo po sebi. Na drugi strani pa so mnoge neprijetno presenetili volilni rezultati, ki so pokazali premik v desno. Zakaj? Nadaljujte z branjem→

Just because errors are inevitable is no reason to dismiss all empirical results. Be skeptical; but do not dismiss. In other words, the question is not (as Neil Irwin titles his column in the New York Times on May 25^th) “Did Thomas Piketty Get His Math Wrong?”. Rather, the important question is how much do the math mistakes matter. Do they affect the main results significantly? Or, worst of all, do they require a totally different story (as in the Rogoff-Reinhart and Feldstein cases)? If Piketty made some errors and this has little impact on his results, it is not a big deal.

Nadaljujte z branjem→