Dve najbolj znani empirični napaki v ekonomiji

More seriously, some bloggers and even some economists have compared the Giles “discoveries” to the recent Rogoff and Reinhart brouhaha. In this case, a University of Massachusetts graduate student, trying to replicate empirical results as a class assignment, found several errors in the Excel spreadsheet that Rogoff and Reinhart used to claim that when debt-to-GDP figures exceed 90%, economic growth slowed. Once these errors were corrected, the 90% tipping point disappeared. Since there was no tipping point, governments could stimulate the economy, fight unemployment and increase debt levels without worrying about a slowdown in economic growth.

Nadaljujte z branjem

Kaj zamerim volilcem

Včeraj je bil na Štajerskem čudovit sončen in tudi sicer fantastičen dan. Dopoldne smo med vinogradi jedli svežo prleško gibanico, pili kavo in srebali domač zeliščni liker. Prižgali svečo na maminem grobu. Nato igrali fuzbal z mulci in ženami. Pekli na žaru. In popoldne spet sedeli v senci in modrovali. Modrovali o tem, ali bi bilo bolj smiselno čoporativno dati glas Peterletu in mu omogočiti še boljšo bruseljsko pokojnino ali pa glasovati za Lukšiča in se ga znebiti za 5 let. Pri zadnjem predlogu sem bil bolj osamljen. Antipatija do Lukšiča med družinskimi člani je bila premočna.

Nikomur pa se ni dalo niti pomisliti na to, da bi dvignil svojo rit in res šel do volišča. Eh, dan je bil preveč lep, da bi si ga človek pokvaril s pogledom na slike naših ljubljenih kandidatov.

Toda, kar me boli in kar res zamerim našim volilcem, je to, da so ravnali enako. Da niso bili sposobni toliko racionalnega premisleka ali čustvenega naboja in zmogli toliko fizičnega napora, da bi – namesto mene – šli “odvolit” antipatična Lukšiča in Mencingerja v Bruselj. Da se znebimo obeh škodljivcev za vsaj 5 let. Tudi njuni lastni – po Mencinger-Toplakovi definiciji – “normalni” volilci niso zmogli toliko čustev in/ali racia in nas rešiti. To pa “normalnim” volilcem resnično zamerim.

Aja, kaj pa Evropa, skupna evropska identiteta in to? Kakšna Evropa?

O Pikettyjevih napakah, drugič

Kot sem pisal že pred meseci, je lepota razcveta ekonomske blogosfere v hitrem odzivu ekonomistov v realnem času na aktualna vprašanja. Podobno se je zgodilo ta vikend. Kot sem pisal včeraj v Kako resne so napake v Pikettyjevih podatkih?, je v petek Chris Giles v Financial Timesu objavil zapis o napakah, ki naj bi jih zagrešil Thomas Piketty v Capital in the Twenty-First Century. Na ta zapis so se takoj odzvali različni ekonomisti.

Včeraj sem objavil prvo serijo odzivov. Spodaj na kratko povzemam še drugo serijo odzivov: odziv britanskega The Economista, odziv Branka Milanovica, vodilnega  strokovnjaka za neenakost, ki je desetletja v okviru Svetovne banke zbiral in urejal podatke o svetovni neenakosti ter odziva Mika Konczala in Jonathana Hopkina. Vsi odzivi ugotavljajo podobno kot ostali, da so Gilesovi očitki v pretežnem delu neupravičeni in da ne spreminjajo ključnih ugotovitev Pikettyjeve knjige – torej da je naravna tendenca kapitalizma v koncentraciji bogastva pri peščici posameznikov.
Nadaljujte z branjem

Vikend branje

Kako resne so napake v Pikettyjevih podatkih?

Chris Giles iz Financial Timesa si je vzel čas in naredil hvalevredno analizo podatkov, ki jih Thomas Piketty uporablja v svojem presenetljivem bestsellerju “Capital in the Twenty-First Century“. Piketty je vse podatke in izračune dal na spletno stran knjige, da bi jih podvrgel kritični analizi kolegov in z namenom, da bi izboljšali obstoječe serije podatkov o porazdelitvi bogastva in dohodkov po državah.

Giles je po analizi podatkov zapisal, da je Piketty naredil precej napak pri analizi podatkov, da ima ponekod napake v izračunih, drugje pa se sklicuje na napačen vir. Giles te napake primerja z napakami Reinharove in Rogoffa, ki so jih odkrili lani. Toda po lastni analizi alternativnih podatkov je Giles prišel do zelo podobnih rezultatov kot Piketty (razen za Evropo, kjer ni zaznal bistvenega povečanja neenakosti po letu 1970).

Spodaj z namenom transparentnosti na kratko povzemam glavne ugotovitve Gilesa, odgovor Pikettyja, neodvisen povzetek obtožb s strani Justina Wolfersa ter kritiko Gilesa s strani Paula Krugmana, oboje v New York Timesu.  Nadaljujte z branjem

Genialen način za povečanje BDP: s trgovino z drogo in prostitucijo

Italijanski politiki so v obupu nad mlahavim BDP prišli na genialno idejo, kako povečati BDP: Italijanski statistični urad Istat je napovedal, da bo v izračun BDP za leto 2014 vključil tudi podatke o dohodkih iz nezakonite trgovine z mamili in prostitucije ter tihotapljenja tobačnih izdelkov in alkohola. Na ta način bi lahko BDP dvignili za 1 do 2%, potencialno pa tudi za skoraj 11%. Nadaljujte z branjem

Sem tudi jaz fašist?

Simona Toplak je danes v Financah Jožeta Mencingerja označila kot levega fašista, ker je volilce razdelil na “volilce desnih strank” in na “normalne volilce” (originalna izjava je tukaj).

Hm, to me je malce zaskrbelo, če nisem po analogni logiki tudi jaz fašist. Tudi jaz sam pri sebi razvrščam ljudi na normalne in na politike. Pri čemer kot nenormalnost jemljem kriterij, da se za vstop v politiko odločajo ljudje, ki niso dovolj sposobni, da bi si s svojim znanjem in kvalifikacijami zagotovili spodobno in dovolj dobro plačano službo oziroma delo, zato iščejo obvode, da bi se kljub šibkim kvalifikacijam pririnili do korita. Sam pri sebi torej delim ljudi na “normalne” in na “nesposobne koristoljubneže”. Nadaljujte z branjem

O nevtralnosti monetarne politike

Mark Thoma o tem, kako so empirični testi ovrgli zmotno trditev neoklasične teorije, da monetarna politika nima vpliva na ekonomijo (glavni zagovornik nevtralnosti monetarne politike je bil nobelovec Robert Lucas):

Many people believe there has been no progress in economics, but that isn’t true. For example, one of the most important questions in the 1970s and 1980s was whether monetary policy could be used to stabilize the macroeconomy. One popular theoretical model, known as the New Classical model, implied that monetary policy could not affect output and employment, and hence was of no use in trying to offset cyclical fluctuations in these variables.

Economists call this “money neutrality.” A competing theoretical model, the Keynesian model, asserts that money is non-neutral. In these models, monetary policy is a useful tool to stabilize fluctuations in output and employment. Nadaljujte z branjem

Sekularna stagnacija oziroma kdo naj zamenja izpad zasebnih investicij

Robert Skidelsky pravi, da je za padajoče stopnje rasti BDP v razvitih državah kriv izpad zasebnih investicij zaradi padajoče stopnje dobičkonosnosti. Posledica tega je sekularna stagnacija. Po njegovem bi izpad zasebnih investicij morala nadomestiti država z naložbami v infrastrukturo in subvencioniranjem zasebnih naložb. Nadaljujte z branjem

Tudi negativna obrestna mera ECB ne more spodbuditi kreditiranja

Kot poroča Der Spiegel, naj bi ECB na zasedanju 6. junija letos naredila naslednji korak v eksperimentiranju z monetarno politiko. Vse z namenom, da bi spodbudila stagnirajoče ali celo upadajoče investicije in spodbudila okrevanje v evro območju. Po eni strani naj bi vodilno obrestno mero znižala iz praktično nič (0.25%) na absolutno ničlo (0%), po drugi strani pa naj bi prvič v zgodovini centralnega bančništva uvedla negativno obrestno mero za bančne vloge pri ECB. To efektivno pomeni davek za banke, ki denar parkirajo pri ECB.

Toda to ne more rešiti problema nizkega kreditiranja bank. Zakaj ne? Nadaljujte z branjem

%d bloggers like this: