Piketty vs. Financial Times – 5 : 0

Izgleda, da je Thomas Piketty, avtor uspešnice Capital in the Twenty-First Century, suvereno porazil Financial Times, kjer ga je urednik za gospodarstvo Chris Giles v petek napadel, da je njegova knjiga tako polna napak, da ključne trditve v knjigi o naraščajoči koncentraciji bogastva kot zakonitosti kapitalizma ne držijo. Kot sem poročal čez vikend (tukaj, tukaj in tukaj), so se Pikettyju v bran postavili kolegi ekonomisti in namesto njega odbili napad ter razcefrali “analizo” Chrisa Gilesa. Ne bi me presenetilo, če bi si Giles po tem hudem porazu, ki ga je sam izzval, moral kmalu začeti iskati novega delodajalca.

Bloomberg je danes na kratko povzel debato in “razglasil zmagovalca”. Piketty sam pa je danes zavrnil očitke Financial Timesa kot “smešne” – glejte več v The Guardianu in Bloombergu.

 

Zakaj nas evropske volitve puščajo hladne

Inteligentni bralci tega bloga so brez težav ugotovili, da sem bil v zapisu Kaj zamerim volilcem namerno zelo ciničen. Zdaj pa za spoznanje bolj resno. Včerajšnja volilna udeležba na “evropskih volitvah” je bila med slovenskimi volilci še nekoliko nižja od že sicer zelo nizke volilne udeležbe. To je zelo sporočilno že samo po sebi. Na drugi strani pa so mnoge neprijetno presenetili volilni rezultati, ki so pokazali premik v desno. Zakaj? Nadaljujte z branjem

O Pikettyjevih napakah, tretjič

Just because errors are inevitable is no reason to dismiss all empirical results. Be skeptical; but do not dismiss. In other words, the question is not (as Neil Irwin titles his column in the New York Times on May 25th) “Did Thomas Piketty Get His Math Wrong?”. Rather, the important question is how much do the math mistakes matter. Do they affect the main results significantly? Or, worst of all, do they require a totally different story (as in the Rogoff-Reinhart and Feldstein cases)? If Piketty made some errors and this has little impact on his results, it is not a big deal.

Nadaljujte z branjem

Dve najbolj znani empirični napaki v ekonomiji

More seriously, some bloggers and even some economists have compared the Giles “discoveries” to the recent Rogoff and Reinhart brouhaha. In this case, a University of Massachusetts graduate student, trying to replicate empirical results as a class assignment, found several errors in the Excel spreadsheet that Rogoff and Reinhart used to claim that when debt-to-GDP figures exceed 90%, economic growth slowed. Once these errors were corrected, the 90% tipping point disappeared. Since there was no tipping point, governments could stimulate the economy, fight unemployment and increase debt levels without worrying about a slowdown in economic growth.

Nadaljujte z branjem

Kaj zamerim volilcem

Včeraj je bil na Štajerskem čudovit sončen in tudi sicer fantastičen dan. Dopoldne smo med vinogradi jedli svežo prleško gibanico, pili kavo in srebali domač zeliščni liker. Prižgali svečo na maminem grobu. Nato igrali fuzbal z mulci in ženami. Pekli na žaru. In popoldne spet sedeli v senci in modrovali. Modrovali o tem, ali bi bilo bolj smiselno čoporativno dati glas Peterletu in mu omogočiti še boljšo bruseljsko pokojnino ali pa glasovati za Lukšiča in se ga znebiti za 5 let. Pri zadnjem predlogu sem bil bolj osamljen. Antipatija do Lukšiča med družinskimi člani je bila premočna.

Nikomur pa se ni dalo niti pomisliti na to, da bi dvignil svojo rit in res šel do volišča. Eh, dan je bil preveč lep, da bi si ga človek pokvaril s pogledom na slike naših ljubljenih kandidatov.

Toda, kar me boli in kar res zamerim našim volilcem, je to, da so ravnali enako. Da niso bili sposobni toliko racionalnega premisleka ali čustvenega naboja in zmogli toliko fizičnega napora, da bi – namesto mene – šli “odvolit” antipatična Lukšiča in Mencingerja v Bruselj. Da se znebimo obeh škodljivcev za vsaj 5 let. Tudi njuni lastni – po Mencinger-Toplakovi definiciji – “normalni” volilci niso zmogli toliko čustev in/ali racia in nas rešiti. To pa “normalnim” volilcem resnično zamerim.

Aja, kaj pa Evropa, skupna evropska identiteta in to? Kakšna Evropa?

O Pikettyjevih napakah, drugič

Kot sem pisal že pred meseci, je lepota razcveta ekonomske blogosfere v hitrem odzivu ekonomistov v realnem času na aktualna vprašanja. Podobno se je zgodilo ta vikend. Kot sem pisal včeraj v Kako resne so napake v Pikettyjevih podatkih?, je v petek Chris Giles v Financial Timesu objavil zapis o napakah, ki naj bi jih zagrešil Thomas Piketty v Capital in the Twenty-First Century. Na ta zapis so se takoj odzvali različni ekonomisti.

Včeraj sem objavil prvo serijo odzivov. Spodaj na kratko povzemam še drugo serijo odzivov: odziv britanskega The Economista, odziv Branka Milanovica, vodilnega  strokovnjaka za neenakost, ki je desetletja v okviru Svetovne banke zbiral in urejal podatke o svetovni neenakosti ter odziva Mika Konczala in Jonathana Hopkina. Vsi odzivi ugotavljajo podobno kot ostali, da so Gilesovi očitki v pretežnem delu neupravičeni in da ne spreminjajo ključnih ugotovitev Pikettyjeve knjige – torej da je naravna tendenca kapitalizma v koncentraciji bogastva pri peščici posameznikov.
Nadaljujte z branjem

Vikend branje

%d bloggers like this: