Tudi negativna obrestna mera ECB ne more spodbuditi kreditiranja

Kot poroča Der Spiegel, naj bi ECB na zasedanju 6. junija letos naredila naslednji korak v eksperimentiranju z monetarno politiko. Vse z namenom, da bi spodbudila stagnirajoče ali celo upadajoče investicije in spodbudila okrevanje v evro območju. Po eni strani naj bi vodilno obrestno mero znižala iz praktično nič (0.25%) na absolutno ničlo (0%), po drugi strani pa naj bi prvič v zgodovini centralnega bančništva uvedla negativno obrestno mero za bančne vloge pri ECB. To efektivno pomeni davek za banke, ki denar parkirajo pri ECB.

Toda to ne more rešiti problema nizkega kreditiranja bank. Zakaj ne?

Glavni problem je v obstoječi visoki negotovosti v gospodarstvu na eni strani in na drugi strani v visoki zadolženosti podjetij (ali gospodinjstev). Po napakah fiskalne ekonomske politike, to je po neumni politiki varčevanja, ki jo je vsilila Evropska komisija po diktatu Nemčije, se je evrsko gospodarstvo v letih 2011-2012 ponovno vrnilo v recesijo, iz katere zdaj mukoma leze. In ker ni znakov, da se bo agregatno povpraševanje znatno povečalo, si podjetja ne upajo investirati, gospodinjstva pa si v strahu pred izgubo služb ne upajo povečati trošenja. Gospodarstvo tako ostaja v depresiji.

Hkrati so si podjetja in ponekod tudi gospodinjstva nakopičili velike dolgove v času buma pred letom 2008 in so zdaj v procesu razdolževanja. Pretežni del denarnega toka oziroma dohodkov je namenjen poplačevanju kreditov oziroma drugače rečeno, podjetja in gospodinjstva vso likvidnost ob tekoči porabi namenjajo odplačevanju dolgov. Če ostane kaj viška likvidnosti, držijo denar pri sebi in ga ne upajo trošiti (likvidnostni in previdnostni motiv pri Keynesu).

Na drugi strani enačbe so banke, ki imajo v bilancah kredite prezadolženih podjetij in gospodinjstev in ki so postale zelo previdne. Po eni strani si ne upajo odobravati kreditov prezadolženim subjektom, po drugi strani pa tega tudi ne smejo zaradi zahtev regulatorjev glede rezerv. In ker banke v času tako povečane negotovosti ne vedo, kaj se bo dogajalo s plačilno sposobnostjo njihovih dolžnikov, kopičijo rezerve in likvidnost za primer, da bodo morale te dolgove odpisati. V tovrstnih razmerah izjemne negotovosti je najbolj racionalna strategija bank, da kopičijo likvidnost. Zato pretežni del likvidnosti, ki jo skorajda zastonj dobijo pri ECB, nesejo nazaj na ECB in zanjo od ECB dobivajo obresti na depozite.

Z drugimi besedami, v tovrstni situaciji je monetarna politika povsem impotentna. ECB lahko s kvantitativnim sproščanjem poveča monetarno bazo za x-krat, pa to ne bo imelo vpliva na povečanje denarja v obtoku. Ker banke ne ustvarjajo kreditov. Hkrati lahko ECB zniža obrestno mero na ničlo (kar je efektivno že dolgo), pa to ne bo vplivalo na večje investicije podjetij ali večje trošenje gospodinjstev. Evrsko gospodarstvo je v stanju “likvidnostne pasti” (v vodoravnem delu LM krivulje v spodnji sliki), kjer še tako enormno ekspanzivna monetarna politika (premik krivulje LM v desno) ne more več znižati obrestne mere ali dvigniti inflacije. Monetarna politika je povsem impotentna

Kako lahko v takšni situaciji negativna obrestna mera na depozite poslovnih bank pri ECB spodbudi več kreditiranja s strani bank? Ne more. ECB razmišlja o negativni obrestni meri v višini 0.1%. To pomeni, da bi ECB poslovni banki, ki ima pri njej naloženo za 100 mio evrov depozitov, zaračunala dajatev v višini 100 tisoč evrov. Ta davek je za banke minoren v primerjavi s tveganjem na drugi strani, če računa, koliko lahko izgubi, če prezadolženemu subjektu odobri nov kredit, ki ga bo nato morda morala odpisati. Zato ta negativna obrestna mera ne bo imela nobenega učinka na zmanjšanje kreditnega krča. V Sloveniji imamo že tri leta (Gasparijev) davek na bilančno vsoto bank, ki je nekoliko bolj kompleksna (in domača) varianta negativne obrestne mere na bančne depozite. In zadeva ne deluje. Banke raje plačajo ta davek, kot da bi se še bolj izpostavile z novimi krediti.

Kakšna je rešitev v tej situaciji?

Najlažji način za razumevanje te situacije in možnih rešitev je preprost standarden IS-LM makroekonomski model, ki se ga študenti učijo v drugem ali tretjem letniku na dodiplomskem študiju. V sliki spodaj krivulja IS predstavlja agregatne investicije ali, grobo rečeno, fiskalno politiko države. Premik krivulje v levo pomeni zmanjšanje agregatnih investicij oziroma restriktivno fiskalno politiko, premik IS v desno pa pomeni povečanje investicij (ekspanzivna fiskalna politika). Premik IS v desno (povečanje investicij) ob dani monetarni politiki načeloma dvigne obrestne mere in poveča BDP (po sami definiciji BDP). Krivulja LM predstavlja monetarno politiko, pri čemer premik LM v desno pomeni povečanje monetarne baze (ekspanzivna monetarna politika), kar naj bi v normalnih razmerah znižalo obrestne mere in spodbudilo investicije in rast BDP. Toda ne v času likvidnostne pasti, ko so obrestne mere že na ničli in ko je krivulja LM v spodnjem delu popolnoma vodoravna. Obrestne mere se nimajo več kam znižati, monetarna politika je impotentna.

Slika: Likvidnostna past v IS-LM modelu

Likvidnostna pastEdini izhod iz pasti (in iz gospodarske depresije) je velik fiskalni stimulus, torej da država kot edini subjekt, ki se lahko suvereno zadolžuje, poveča investicije in premakne IS nazaj v desno. S tem se – neposredno in zaradi posrednih multiplikativnih učinkov – poveča BDP, in sicer za bolj od samega stimulusa. Ali drugače povedano, država z začetnim impulzom investicij zažene gospodarski ciklus (neposredni učinek) in podjetja, ki se jim poveča povpraševanje ter denarni tok, lahko začnejo več investirati in s tem zaženejo multiplikativne učinke na vse povezane panoge. Končni učinek je vsota neposrednega učinka (v velikosti začetnega stimulusa države) in posrednih učinkov zaradi medsebojnih dobav med podjetji. Celoten multiplikator se običajno giblje v višini med 1.5 in 2.5-kratnika začetnega stimulusa.

In še enkrat, da ne bo nesporazumov:

  •  dovolj je začetni fiskalni stimulus, ki mora biti dovolj kredibilen, da prepriča subjekte, da se je začelo okrevanje, nato se država umakne, saj zasebni sektor začne avtonomno investirati in trošiti;
  • ne, v likvidnostni pasti državno trošenje (investicije) ne izrinjajo zasebnih investitorjev, saj je obrestna mera že nič, zasebni investitorji pa zaradi negotovosti nočejo investirati;
  • ja, država se mora za povečano trošenje zadolžiti, kar je lahko drago (trenutno je obrestna mera na slovenski dolg pod 3%), toda ta strošek zadolževanja države, da bi povečala javno trošenje, je bistveno manjši od stroška podaljševanja depresije, kjer država vsako leta izgublja po nekaj procentov rasti BDP;
  • največji strošek je neukrepanje države: meri se z deset tisoči izgubljenimi delovnimi mesti (večinoma za vedno), nesrečnimi usodami družin in procenti izgubljene rasti in dohodkov.
%d bloggers like this: