Joj, finančne krize! Gremo raje nazaj v socializem?

Mnogi novinarski analitiki v klasičnih medijih in komentatorji na raznih blogih nas zadnje čase z velikim veseljem zasipavajo z nekakšnim – s privoščljivim zadovoljstvom serviranim – “argumentom”, da je finančna kriza v ZDA posledica “delovanja svobodnega trga”. Iz tega “argumenta” potem seveda sledi logični “protiargument”, da se kaj takšnega v hiperreguliranih in popolnoma planskih gospodarstvih ne more zgoditi. Ameriško reševanje propadlih finančnih institucij, tako tistih, ki so nastale z državno intervencijo po gospodarski krizi 1929-1932 v času Rooseveltovega New Deala z namenom oživljanja nepremičninskega trga socialnim upravičencem (Fannie) ter s podobnim namenom po krizi v 1970. letih  (Freddie), kot tudi povsem zasebnih tržnih subjektov (AIG, Lehman Brothers, itd.), zgoraj navedene analitike in komentatorje z nekakšnim nekakšnim notranjim veseljem spominja na socialistično reševanje ekonomskih subjektov. Je torej socializem najboljši odgovor na ekonomska vprašanja? Gremo torej vsi skupaj raje nazaj v socializem, ker se nam tam takšne krize ne morejo zgoditi?

Heh, se bojim, da z zgolj kančkom zgodovinskega spomina ter razumevanja delovanja ekonomskih zakonitosti zelo hitro pridemo do odgovora, da je socializem še slabši odgovor na ekonomska razvojna vprašanja.

Če je sedanja finančna kriza v ZDA, ki je izšla iz hipotekarne krize, posledica delovanja svobodnega trga, in ne slabe regulacije finančnega trga v ZDA ter fatalne napake ekonomske politike, t.j. FED pod vodstvom Alana Greenspana s prevelikm znižanjem obrestne mere po 11. septembru 2001, kam potem uvrstiti de facto propad Ljubljanske banke in Kreditne banke Maribor konec 1980. let in njihovo sanacijo z milijardami davkoplačevalskega (našega) denarja v 1990. letih?! Obe naši banki sta sicer delovali v hiperreguliranem okolju, toda imeli sta vgrajeno sistemsko napako, da sta posojali denar svojim lastnikom (podjetjem) in običajno po političnih direktivah.

In še naprej, zakaj je gospodarstvo kolapsnilo v vseh državah, ki so se šle socialistični eksperiment? Zakaj je v vzhodnoevropskih državah in republikah nekdanje Jugoslavije in republikah nekdanje Sovjetske zveze (skupaj 27 držav) med letom 1989 in 1993 BDP upadel med 20 in 60%? Odgovor je v prepovedi proste zasebne pobude in profitnega motiva. Zakaj zaenkrat izmed nekdanjih socialističnih držav nekako uspeva le Kitajski? Odgovor je spet v tem, da je – kontrolirano – dovolila zasebno pobudo, dovolila pritok tujih naložb in multinacionalk najprej v določena geografska področja, nato pa po celi državi in da postopoma privatizira svoja velika državna podjetja.

Gospodarske in finančne krize nimajo ničesar opraviti s prostimi trgi, saj se takšne krize dogajajo tudi v hiperreguliranih gospodarstvih sovjetskega tipa, kjer je vsak proizveden par čevljev vnaprej natančno planiran. Krizam se ne da izogniti, tudi če imaš popolnoma prosto ali popolnoma planirano gospodarstvo. V ekonomski literaturi je ogromno literature o poslovnih ciklih, o dolgoročnih gospodarskih ciklih, o t.i. Kondratijevih ciklih ipd. Je pa dejstvo, da je na nižjih razvojnih stopnjah ali času velikih gospodarskih kriz državna intervencija (socializem?) bolj učinkovit način reševanja bolj grobih gospodarskih vprašanj in da je je državni dirigizem (socializem?) popolnoma neučinkovit odgovor na bolj sofisticirana vendar temeljna vprašanja gospodarskega razvoja, kot je npr. vprašanje, katere proizvode in po katerih cenah proizvajati za zadovoljevanje potrošnikovih potreb. Državni dirigizem in intervencionizem (socializem) sta glede tega popolnoma nemočna, saj sta po definiciji neinovativna in statična, tržni sistem je pa svoji inherentni strukturi inovativen in dinamičen.

Gre za to, da je treba vedno znova iskati dinamično ravnovesje med čim bolj prostim delovanjem trga, ki daje optimalne rezultate glede učinkovitosti ekonomskih subjektov in zadovoljevanja potreb potrošnikov, in potrebno stopnjo regulacije, da se ekonomski subjekti ne požrejo med seboj ali samih sebe. In ne obstaja nobena apriorna rešitev, takšno ravnovesje je treba iskati v vsakem časovnem trenutku znova. Stare rešitve glede tega nam ne pomagajo veliko oziroma s starimi rešitvami ne moremo reševati novih problemov. Gospodarstvo je inherentno dinamično, se stalno spreminja, zato je treba iskati tudi vedno nove rešitve glede potrebne stopnje regulacije. Nikoli ni mogoče vnaprej predvideti vseh možnih situacij in pripraviti vse potrebne zakonske regulative, kot tudi ni mogoče nikoli uporabiti starih rešitev. Gospodarstvo se preveč hitro spreminja za kaj takšnega.

Tudi nauk petih najbolj znanih velikih kriz v zadnjih 350 letih (prejšnji teden je bila na EF zanimiva diploma s tega področja) kaže sicer dokaj podobne pojavne oblike velikih svetovnih kriz, toda vzroki za vsako izmed njih so bili različni in za ekonomsko politiko bodisi nepredvidljivi bodisi težko obvladljivi. Ex post stvari lahko razložimo, ex ante – v konkretnih dnevnih situacijah – je pa zadeve bistveno težje uravnavati in se jim izogniti.

Svet je eklektičen, zahteva kombinirane rešitve. New Deal je bil učinkovit odgovor na gospodarsko depresijo v letih 1929-1932. Keynesianizem je bil učinkovit odgovor na gospodarski kolaps pred in med drugo svetovno vojno, toda reaganizem in thatcherizem v 1980. letih sta bila učinkovita odgovora na gospodarsko krizo, ki jo je povzročil taisti keynesianizem po 2. svetovni vojni s hiperregulacijo in nacionalizacijo podjetij v razvitih državah. Tržni sistem je bil učinkovit odgovor na gospodarsko krizo, ki jo je povzročil socializem s hiperregulacijo in nacionalizacijo podjetij v nekdanjih socialističnih državah. In državni intervencionizem na finančnem področju v ZDA zna danes biti učinkovit odgovor na pomanjkljivo regulacijo finančnega trga v zadnjem desetletju. Že jutri pa bo potreben spet nov odgovor ekonomske politike na škodo, ki jo bo – danes koristen – državni intervencionizem povzročil v finančnih subjektih v ZDA in spet bomo priča deregulacije itd.

Svet je dinamičen, vendar ni linearen v svoji dinamiki, ampak cikličen. Vedno znova je treba iskati učinkovite, eklektične rešitve za nova vprašanja. In v tem je tudi čar našega bivanja in delovanja. Sicer ne bi imeli nobenih izzivov in bi nam bilo zelo dolgčas.

Zato, prosim, nehajmo z ideološkimi nebulozami in delitvami.

Naj Janša ponovno preveri svojo podporo v Ljubljani?

Naj najprej v izogib nesporazumom jasno povem, da v zadnjem komentarju Janša, pojdi dostojanstveno nikakor nisem oporekal pravice g. Janezu Janši in SDS do poštenih volitev. Nasprotno. Pač pa sem povedal, da je Al Gore po odločitvi ameriškega vrhovnega sodišča, da ne dovoli ponovnega štetja glasov na Floridi, nemudoma in v skladu s standardi zaupanja v pravno državo priznal zmago Georgeu Bushu ml. in mu zanjo čestital. Pač pa sem problematiziral Janšev odnos do razglasitve še nepopolnih volilnih rezultatov s strani Državne volilne komisije (DVK).

Moj komentar je bil v kontekstu izjave predsednika države dr. Danila Türka, in sicer: “…Od antike naprej je znano, da kdor ne zna prenesti poraza, ne zasluži zmage. In kdorkoli je pridobil zmago, mora izkazovati velikodušje, primerno zmagi. Skratka, vse to so stare stvari in vse to je tudi za nas aktualno. Na žalost, kolikor sem lahko spremljal, v Sloveniji na zadnjih volitvah nismo imeli ljudi, ki bi znali dobro prenesti poraz in iz tega so izšle določene težave in jaz želim, da tega letos ne bi bilo in da bi se pogovarjali resno, brez etiketiranja, brez teorij o zarotah, ampak na način, ki bi omogočal resnično dobro sodelovanje za naprej…” Torej, Janez Janša bi na volilni večer – namesto problematiziranja zmage SD v primerjavi s SDS zaradi 18 tisoč neveljavnih volilnih lističev in še ne prispetja glasov volilcev iz tujine – lahko in moral čestitati zmagovalni strani SD in njenemu predsedniku za zmago. Kljub temu, da gre za še nepopolne rezultate (saj glasovi iz tujine po dosedanjih izkušnjah ne morejo bistveno spremeniti volilnih rezultatov). S tem bi izkazal svoje človeško dostojanstvo in politično veličino, kot pritiče predsedniku vlade in nekdanjemu predsedujočemu EU.

Nikakor pa v omenjenem komentarju nisem oporekal pravice g. Janezu Janši in SDS do poštenih volitev. Nasprotno. In to je tema tega komentarja. Pravna država je temelj demokratične in poštene družbene ureditve. Zato je formalna pravila ter odločitve sodnih organov in formalno pristojnih inštitucij potrebno spoštovati. In nihče, ne povprečen Janez Novak, ne najvišji izvoljeni predstavniki države, v ta pravila in odločitve ne smejo polagati dvoma. In kadar pride do kršitev uzakonjenih pravil, je treba to sankcionirati in zahtevati njihovo nediskriminatorno uveljavitev. Seveda v razumnem obsegu oziroma kadar je to sploh smiselno. Če so bile Janezu Janši, SDS ali komurkoli drugemu na nedeljskih volitvah kršene pravice oziroma je prišlo do kršitev volilnih pravil v tolikšni meri, da je bilo s tem komurkoli prizadejana realna in popravljiva škoda, je seveda treba te kršitve sankcionirati in oškodovanim omogočiti popravo krivic.

Toda težava je prav v tem, ali so kršitve res bistveno vplivale na rezultate volitev ter ali ugotovljene kršitve upravičujejo ponovno štetje glasov ali ponovne volitve. Ameriški primer volitev leta 2000 ter zapleti s štetjem glasov na Floridi kažejo, da tovrstne odločitve (denimo o ponovnem štetju) ne vplivajo nujno na rezultat volitev ter da so zapleti z interpretacijo volilnih pravil lahko tako hudi, da nima pomena za nazaj spreminjati prvotnih ugotovitev volilnih komisij. Poglejmo si ameriški primer. Kronologija dogajanja, po Wikipediji, je naslednja:

“At approximately 7:50 p.m. EST on election day, 70 minutes before the polls closed in the largely-Republican Florida panhandle, which is in the Central time zone, some television news networks declared that Gore had carried Florida’s 25 electoral votes. They based this prediction substantially on exit polls. However, in the actual vote tally Bush began to take a wide lead early in Florida, and by 10 p.m. EST those networks had retracted that prediction and placed Florida back into the “undecided” column. At approximately 2:30 am, with some 85% of the votes counted in Florida and Bush leading Gore by more than 100,000 votes, the networks declared that Bush had carried Florida and therefore had been elected President. However, most of the remaining votes to be counted in Florida were located in three heavily-Democratic counties – Broward, Miami-Dade, and Palm Beach – and as their votes were reported Gore began to gain on Bush. By 4:30 am, after all votes were counted, Gore had narrowed Bush’s margin to just over 2,000 votes, and the networks retracted their predictions that Bush had won Florida and the presidency. Gore, who had privately conceded the election to Bush, now withdrew his concession and announced that he would wait for a recount in Florida before any further action. After the first recount by the morning of Wednesday, November 8 Bush’s margin in Florida had dwindled to about 500 votes, narrow enough to trigger a mandatory recount in that state. In addition, Gore asked for hand recounts in four counties (Broward, Miami Dade, Palm Beach, and Volusia), as provided under Florida state law. This set into motion a series of recounts (portions by machine, and portions by hand), questions about portions of the Florida vote, and finally lawsuits.

These ultimately resulted in a December 12 7-2 United States Supreme Court decision stating that the Florida Supreme Court’s plan for recounting ballots was unconstitutional, as well as a 5-4 United States Supreme Court decision that ended the Florida recounts and allowed Florida to certify its vote. The vote was certified according to Florida state election law by Katherine Harris, the Republican Secretary of State who had been the Florida co-chair of Bush’s campaign. Because Bush’s younger brother, Jeb Bush, was the governor of Florida, there were allegations that Harris and Jeb Bush had manipulated the election to favor the governor’s brother.”

Al Gore je torej po preliminarnih in nepopolnih rezultatih z volišč na Floridi že priznal poraz in čestital Bushu ml. Nato pa je po preštetju vseh glasov in zmanjšanju prednosti Busha na vsega 2,000 glasov umaknil svoje priznanje poraza in razglasil, da bo počakal na ročno štetje glasov. Gore je zahteval ročno štetje glasov (v ZDA namreč volijo s posebnimi stroji, ki luknjajo kartice, kar omogoča tudi strojno štetje glasov) v štirih okrožjih. Kot je znano je ameriško vrhovno sodišče 12. decembra, 1 mesec po volitvah, odločilo, da ne dovoli ponovnih (strojnih in ročnih) štetij. Problem je bil namreč v interpretacijah zakona, ker ni bilo jasno, ali je potrebno ponovno štetje glasov samo v spornih okrožjih ali v celotni državi Florida ter kaj narediti z neveljavnimi glasovnicami, t.j. s t.i. over votes (glasovanje za več kandidatov kot dovoljeno) in undervotes (glasovanje za manj kot minimalno zahtevano kandidatov, vključno z nobenim). Te napake pri glasovanju naj bi bile posledica slabega razumevanja volilcev tega, kako delujejo volilni aparati ter s tem nenamernih napak pri glasovanju. Skupaj je bilo neveljavnih 175,010 glasovnic, od tega je bilo 113,000 “overvotes”, kjer so volilci glasovali za dva ali več kandidatov. Pregled teh “overvotes” je pokazal, da je 75,000 izbralo Gorea (in še nekoga), 29,000 pa Busha (in še nekoga). Komu pripisati te glasove ali jih preprosto označiti kot neveljavne?

Volilne komisije so naslednji dan po odločbi floridskega vrhovnega sodišča z dne 8. decembra 2000 o ponovnem štetju v 67 okrožjih sicer začele z ročnim štetjem, vendar je štetje še istega popoldneva prekinilo ameriško vrhovno sodišče:

“Florida officials had begun such a recount the next day, but the effort was halted that afternoon when the United States Supreme Court ruled in a 5-to-4 vote that a statewide recount using varying standards threatened “irreparable harm” to Mr. Bush.”

Kot rečeno, je še 4 dni kasneje ameriško vrhovno sodišče prepovedalo katerokoli ponovno štetje in odločilo, da je odločitev floridskega vrhovnega sodišča o ponovnem štetju neustavna ter s tem efektivno zmago na volitvah prisodilo Bushu ml.

Seveda pa je ostala še naprej radovednost, kako bi ponovno štetje glasov vplivalo na izid ameriških volitev leta 2000. Odgovor danes poznamo, vendar ni enoznačen. Rezultat je namreč odvisen od tega, kako pristopiti k štetju glasov. Šteti samo v 4 demokratsko dominiranih okrožjih, kot je zahteval Gore, šteti v 67 okrožjih, kot je naložilo floridsko sodišče, na kakšen način upoštevati glasovnico z glasovoma za dva kandidata, kako šteti nepopolno preluknjano glasovnico, glasovnico brez luknje in glasovnico zgolj z odtisom od luknjača? Iz radovednosti in želje po tem, da se ugotovi resnica, je nekaj mesecev po volitvah konzorcij osmih medijskih hiš (The New York Times, The Washington Post, The Wall Street Journal, CNN, Tribune Company, The Palm Beach Post, The St. Petersburg Times in The Associated Press) s pomočjo profesionalnih statistikov ponovno preštel 175,010 spornih neveljavnih glasovnic iz Floride. Pri tem so uporabili 9 različnih hipotetičnih pristopov glede števila okrožij ter glede načina upoštevanja spornih undervotes in overvotes. Ugotovitve konzorcija so zanimive:

“The study, conducted over the last 10 months by a consortium of eight news organizations assisted by professional statisticians, examined numerous hypothetical ways of recounting the Florida ballots. Under some methods, Mr. Gore would have emerged the winner; in others, Mr. Bush. But in each one, the margin of victory was smaller than the 537- vote lead that state election officials ultimately awarded Mr. Bush.
For example, if Florida’s 67 counties had carried out the hand recount of disputed ballots ordered by the Florida court on Dec. 8, applying the standards that election officials said they would have used, Mr. Bush would have emerged the victor by 493 votes.
/…/
But the consortium’s study shows that Mr. Bush would have won even if the justices had not stepped in (and had further legal challenges not again changed the trajectory of the battle), answering one of the abiding mysteries of the Florida vote.
/…/
But the consortium, looking at a broader group of rejected ballots than those covered in the court decisions, 175,010 in all, found that Mr. Gore might have won if the courts had ordered a full statewide recount of all the rejected ballots. This also assumes that county canvassing boards would have reached the same conclusions about the disputed ballots that the consortium’s independent observers did. The findings indicate that Mr. Gore might have eked out a victory if he had pursued in court a course like the one he publicly advocated when he called on the state to “count all the votes.”
/…/
In a finding rich with irony, the results show that even if Mr. Gore had succeeded in his effort to force recounts of undervotes in the four Democratic counties, Miami-Dade, Broward, Palm Beach and Volusia, he still would have lost, although by 225 votes rather than 537. An approach Mr. Gore and his lawyers rejected as impractical – a statewide recount – could have produced enough votes to tilt the election his way, no matter what standard was chosen to judge voter intent.
Another complicating factor in the effort to untangle the result is the overseas absentee ballots that arrived after Election Day. A New York Times investigation earlier this year showed that 680 of the late- arriving ballots did not meet Florida’s standards yet were still counted. The vast majority of those flawed ballots were accepted in counties that favored Mr. Bush, after an aggressive effort by Bush strategists to pressure officials to accept them.”

Naj za povzetek rezultatov uporabim Krugmanov komentar iz leta 2005:

“The three recounts that had been most widely discussed during the battle of Florida, including the partial recount requested by the Gore campaign and two interpretations of the Florida Supreme Court order, would have given the vote to Mr. Bush.
But the six hypothetical manual recounts that would have covered the whole state – including both loose and strict standards – would have given the election to Mr. Gore.”

Torej, smo po tem ameriškem primeru kaj bolj “modri” in se lahko podobno kot Paul Krugman vprašamo “ali v Beli hiši ne sedi napačen človek”? Ne vem. In ne morem vedeti. Treba je pustiti posameznim volilnim komisijam ter DVK presojo, ali so bile kršitve volilnih pravil, ki jih je včeraj prijavila SDS, dovolj resne, da bi lahko vplivale na rezultate volitev. SDS je med drugim vložila ugovore v volilnih enotah Ljubljana Center in Ljubljana Bežigrad, ker se (vsi) volivci niso podpisali v volilne imenike. Finance v tej zvezi navajajo Gregorja Viranta:

“Zakon namreč določa, da se mora volivec podpisati v volilni imenik ob prejemu glasovnice. Če tega ne stori, pa mora biti v volilni imenik vnesen ustrezen zaznamek. To ni bilo narejeno (ampak je bilo le obkroženo ime volivca), je poudaril Virant, ki sicer dopušča možnost, da gre preprosto za malomarnost volilnih odborov, ki lahko da nima posledic na volilni izid. “Vendar bi lahko prišlo tudi do zlorab,” je pristavil. Po njegovem samo obkrožena številka pred volivcem ne priča o tem, da je dotični volivec res volil. “

SDS to možnost zlorab še natančneje problematizira. Po Financah:

“SDS se je pritožila volilnima komisijama v enotah Ljubljana Center in Bežigrad zaradi volilnih imenikov oziroma neujemanja oddanih glasovnic s seštevkom podpisov v volilne imenike. Če je domnevna nepravilnost osnovana, gre za hujšo kršitev, število oddanih glasov pa bi lahko vplivalo na končni izid, pravi SDS. Zato se bodo volitve, če bo volilna komisija volilnih enot ugodila SDS, ponovljene.
/…/
Utemeljenost ugovora SDS opravičuje z nepravilnostmi na enem izmed viških volišč, kjer je 850 oddanih glasovnic, podpisa v volilni imenik pa sta le dva. Že okrajna volilna komisija pa je ugotovila, da je v volilnem imeniku obkroženih 850 volivcev, kar naj bi pomenilo, da se številke ujemajo.
S tem v zvezi se med pravniki pojavlja interpretacija, da ne gre za kršitev same volilne pravice, ki bi vplivala na izid, ampak za tehnično nedoslednost volilnega odbora. Vsak volivec se na volišču namreč identificira z osebnim dokumentom in vsakega volilni odbor obkroži preden mu izda glasovnico.”

Torej, bi morale lokalne volilne komisije razveljaviti volitve v okrajih, kjer se število oddanih glasovnic ne ujema s seštevkom podpisov v volilne imenike, kjub temu, da je število obkroženih volivcev enako seštevku oddanih glasovnic? Ali torej zaradi tehničnih napak okrajnih volilnih komisij ponoviti volitve?

SDS problematizira le nepravilnosti v volilnih enotah Ljubljana Center in Bežigrad. Kako je s temi nepravilnostmi v ostalih, ne-ljubljanskih volilnih enotah?

In še naprej, kaj narediti z glasovi iz tujine, poslanimi po pošti? Kako bodo volilne komisije preverile, ali je oddano glasovnico res poslal upravičeni volivec?

Na ta vprašanja ni mogoče dati enostavnih odgovorov. Morda se komu zdi najbolj enostavna rešitev, da se preprosto ne upošteva glasov na tistih voliščih, kjer so bile ugotovljene tovrstne nepravilnosti ter da se iz istega razloga ne upošteva glasov iz tujine, poslanih po pošti. Toda mar zaradi teh parcialnih nepravilnosti ne vzamemo legitimnosti celotnim letošnjim volitvam?

Jaz bi predlagal, da se počaka na odločitev DVK, ki bo presodila, kolikor so ugotovljene nepravilnosti dejansko (glede na skupno število volilcev) lahko vplivale na izid volilcev. Če obstaja dejanska možnost značilnega vpliva nepravilnosti na izid volitev, je seveda pošteno, da se volitve v problematiziranih okrajih ponovi. Če pa takšnega možnega značilnega vpliva ni mogoče ugotoviti, je seveda nesmiselno ponavljati volitve. Kakršnakoli bo že odločitev DVK, sprejeta do petka ta teden, jo je treba spoštovati. In s tem izkazati ne samo osebno dostojanstvo, ampak tudi zaupanje v pravno državo. In naj poraženci pošteno čestitajo zmagovalcem. Zmagovalci pa naj bodo velikodušni s poraženci. Kajti čez štiri leta bo lahko situacija obrnjena.

Ne glede na to, kdo je poraženec in kdo zmagovalec posameznih volitev, še naprej s(m)o vsi na isti barki. Na voljo pa imamo samo pravno državo ter politično kulturo. Zato ju ustrezno spoštujmo in negujmo.

Janša, pojdi dostojanstveno

Ameriško Vrhovno sodišče je 12. decembra 2000 v primeru Bush v. Gore (531 U.S. 98, 2000) presodilo, da ne dovoli ponovnega štetja glasov na Floridi. S tem je efektivno presodilo v korist Georgea W. Busha, ki je s tem dobil 25 elektorskih glasov na Floridi in zbral skupaj 271 elektorskih glasov (potrebno število je 270). Al Gore, ki je zbral 266 glasov, bi z zmago na Floridi zbral skupaj 291 elektorskih glasov. Toda na podlagi odločitve vrhovnega sodišča, da ne dovoli ponovnega štetja na Floridi, je predsednik ZDA postal George Bush mlajši. Al Gore je takoj po objavi odločitve vrhovnega sodišča to brez pripombe sprejel in čestital Bushu mlajšemu za zmago.

Janez Janša je po nedeljskih državnozborskih volitvah – pred prispetjem glasovnic iz tujine – povedal, da lahko Borutu Pahorju kot predsedniku zmagovite stranke SD le pogojno čestita. Hkrati je takoj problematiziral 18 tisoč neveljavnih glasovnic, kar da je več kot znaša razlika med SDS in SD (13 tisoč). In seveda povedal, da je treba počakati na štetje glasov, poslane iz tujine, ki po njegovem mnenju sicer ne morejo spremeniti relativnega rezultata med SD in SDS, saj “glede na trend, ne bo prišlo do spremembe, v rangu pa je zelo verjetno izenačenje v mandatu, kar zelo šteje v DZ”. “Tudi zmage tranzicijskega levega trojčka ni. Niso osvojili večine mandatov, ki so potrebni za zmago v državnem zboru, zato vse ostaja odprto“, je dejal Janša.

Škoda, da Janez Janša ne zmore politične kulture v razvitih demokracijah in da ne premore politične veličine Ala Gorea ter pošteno čestitati zmagovalcu za zmago na volitvah. S tem bi se izkazal kot velik politik, ki se zna trdo boriti za zmago, toda zna tudi priznati poraz in pošteno čestitati zmagovalcu. S tem bi pridobil precej simpatij. In predvsem dostojanstveno odšel z oblasti.

Izbira in upanje

Lepota demokracije je v možnosti svobodne izbire. V tem, da lahko volivci vsaka štiri leta odpokličejo obstoječe oblastnike in imenujejo nove. Na tokratnih volitvah so se volivci večinsko odločili za spremembo, za zamenjavo oblastnikov, ki so izneverili njihovo zaupanje, dano pred štirimi leti. Te volitve so bile hkrati referendum za več svobode in več prave demokracije. Za več transparentnosti vladanja in več sproščenosti v družbi. Za manj klientelizma in več meritokracije. Za več upanja.

Upam, da bodo novi oblastniki ta signal volivcev pravilno razumeli in se po njem ravnali. Če ne bodo, jih čez štiri leta čaka podobna usoda kot sedanjo vladno koalicijo. Zato imam rad demokracijo.

Come out and vote

Politiki so običajno zelo dolgočasno predvidljivi primerki homo sapiensa. Neskončno jeguljasti in politično korektni v želji, da bi ugajali čim širši množici potencialnih volilcev. Se pa najdejo včasih kakšni, ki so malce manj polikani in si od časa do časa dajo duška. In povedo vsem, kaj si intimno mislijo o kakšni stvari. Seveda je njihov politični domet in časovni horizont precej omejen. No, in seveda se najdejo tudi politiki, ki jih zavest lastne veličine zanese v takšne višave, da se spozabijo v kakšnem intervjuju. In se znesejo nad novinarjem, uredništvom, lastniki medija in javnostjo. Še posebej takrat, ko začutijo, da so nepremagljivi. In da zdaj končno lahko razkrijejo svojo užaljenost in bes nad nepravičnostjo, ki so je bili deležni.

Se mi zdi, da je ta užaljeni bes izbruhnil v zadnjem intervjuju predsednika vlade Janeza Janše v sobotnem Objektivu. Razumem sicer, da mu osebno ni bilo prijetno poskušati obtožb o vpletenosti v korupcijo v zvezi z afero Patria, še posebej pa ne v zvezi s tem odgovarjati novinarjem medija, ki je precej pisal prav o tem. Ampak vseeno nekako čudijo enostavčne kategorične izjave v stilu:

 “Jaz vas nisem prosil za intervju, vi ste prišli k meni”.
“Ravnokar sem videl leteti slona po svetu”.
“… Pa res! Kakšno vprašanje. Kar dol sem padel od začudenja.”
“Tudi po vašem uredništvu je v zadnjih osmih dneh hodilo veliko ljudi z lopatami in krampi.”
“Mene še najmanj skrbi to, kaj vi verjamete ali ne.”
“Kot pravi star pregovor: tisti, ki želi ponoči videti dan, ga bo videl, tisti, ki želi podnevi videti noč, mu bo mogoče celo to uspelo.”

Čemu pripisati to kategoričnost izjav predsednika vlade? Užaljenosti in besu nad novinarji točno določenega medija? Frustriranosti politika v zaključku napornega mandata in viharne volilne kampanje? Objestnosti karakterja in nesposobnosti samokontrole? Pijanosti ob ugodnih javnomnenjskih trendih? Preziru nad določenim medijem? Ali oblastni aroganci kar tako?

Meni osebno je vseeno, kaj povzročilo tovrstne frustracije in reakcije pri našem predsedniku vlade. Preprosto dejstvo pa je, da noben politik, ki se trudi služiti državljanom, ne sme tako reagirati in se tako izražati. Noben politik, ki si želi ponovne izvolitve, en teden pred volitvami ne sme na takšen način izražati svojega prezira nad novinarji kateregakoli medija. Noben politik si ne sme privoščiti tovrstne nespoštljivosti do javnosti in s tem do potencialnih volilcev. To je za politika nesprejemljivo obnašanje.

Odziv javnosti na tovrstno obračunavanje z novinarji in oblastno aroganco je bil pričakovano ogorčen. Toda tudi duhovit. Najprej akcija Društva za ohranitev letečih slonov Jumbo v nedeljskem jutru s spuščanjem balonov s slončki na ljubljanskem Tromostovju in nato še javna čestitka podmladka treh levih strank ob včerajšnjem rojstnem dnevu predsednika vlade – Želel je, da sloni letijo.

In kot kažejo tudi zadnje javnomnenjske anket, se Janezu Janši ta aroganca ni splačala, saj se je po Episcentru med soboto in ponedeljkom prednost SDS pred SD močno zmanjšala, po raziskavi Ninamedie pa je SD v torek že prešla v prednost pred SDS in včeraj to prednost še povečala.

Zanimivo bo videti, kakšen učinek bo ta aroganca predsednika vlade imela na mobilizacijo še neopredeljenih volivcev. Volivcev, ki so pasivizirani zaradi dogajanja v družbi in političnih metod vladanja te vlade. Lani se je na predsedniških volitvah to pokazalo v visoki volilni udeležbi in v visokem odstotku volivcev, ki so glasovali proti kandidatu desnice. Če bo Janezu Janši s svojo aroganco iz sobotnega intervjuja v Objektivu “uspelo” mobilizirati še nekaj odstotkov pasiviziranih volilcev, bo naredil največ za svojo od-volitev.

Čas je za spremembo

* Komentar je v originalu objavljen v Dnevnikovem Objektivu.

Barack Obama, demokratski predsedniški kandidat, je v času letošnje kampanje za demokratsko nominacijo uspel s podobno strategijo kot Bill Clinton leta 1992 na predsedniških volitvah – s sloganom Čas je za spremembo. Oba sta uspela prepričati volilno telo, nezadovoljno z obstoječim stanjem v državi, predvsem pa z vodenjem države.

V takšnih primerih kakšen poseben predvolilni program sploh ni potreben. Najbolj učinkovit program je sama zahteva po spremembi na političnem vrhu države. Seveda pa politična situacija v mnogih državah pred volitvami ni tako polarizirana na osi dobro proti zlu, hkrati pa v večini evropskih držav nastopa večje število strank, ki se potegujejo za prevzem oblasti. Zato je predvolilni boj veliko bolj kompleksen in konkurenčen, stranke pa potrebujejo precej izdelane programe, da se lahko v očeh volilcev diferencirajo med seboj.

Predvolilna tekma v Sloveniji letos je nekje v sredini med obema opisanima situacijama. Po eni strani je vsaj polovični del volilnega telesa nezadovoljen z načinom vladanja dosedanje koalicije, predvsem pa z metodami vladanja največje vladne stranke oziroma njenega avtoritarnega predsednika. Po drugi strani pa se na strani opozicije za preboj na oblast poteguje precej med seboj konkurenčnih strank, ki se nekako niso mogle zediniti glede skupne strateške platforme, kaj šele trdne koalicijske zaveze, s čimer bi bil njihov boj za prevzem oblasti sicer bistveno lažji. S skupno strateško platformo bi namreč lahko predvolilni boj prenesle v polje vrednostne polarizacije in ga zreducirale zgolj na zahtevo po spremembi oblasti.

Toda še več, ker takšne skupne platforme tri glavne opozicijske stranke (SD, LDS, Zares) nimajo, morajo tudi na področju programske diferenciacije opraviti dvojno delo – najprej se morajo programsko diferencirati od strank vladne koalicije, nato pa še med seboj. Opozicijske stranke so si s tem zelo otežile predvolilni boj in se spustile bitko vsakega proti vsem, kar seveda ne vodi v optimalne volilne rezultate za njih. Očitno lekcija predvolilnega boja s poenoteno vrednostno platformo ter predvolilno koalicijo (SDS in NSi), ki jim jo je leta 2004 dal sedanji predsednik vlade Janez Janša, ni bila dovolj prepričljiva za takrat vladne in danes opozicijske stranke.

No, pa poglejmo, kako uspešne pred letošnjimi volitvami so tri glavne opozicijske stranke glede programske diferenciacije tako glede na stranke vladne koalicije kot med seboj ter ali jim ta programska diferenciacija zadostuje za ponoven naskok na oblast.

Kaj ponuja levica?
Če sintetiziramo programe treh strank na levici, SD, Zares in LDS, glede njihove razvojne usmerjenosti, dobimo nekakšno ne prav usklajeno mešanico povečanja vloge javnega ob sramežljivem spogledovanju z zasebnim ter ob hkratnem priseganju na nacionalni interes. SD ponuja ravnovesje med gospodarstvom in družbeno blaginjo, toda glede na izvedbene ukrepe, ki jih navaja, gre za očitno uravnovešenje v prid sociale. Pozitivno pri SD je predlog uvedbe fiskalnega pravila, ki bi velikost javnih izdatkov prilagajalo potencialni gospodarski rasti in tako delovalo proticiklično ter uvedba nekakšne programske košarice, ki bi določila prioritete znotraj posameznih resorjev. Dober – čeprav na prvi pogled zapleten – je predlog umika države iz gospodarstva prek prekvalificiranja državnih deležev podjetij v prednostne delnice brez glasovalne pravice (razen v primeru lastniških preoblikovanj). S tem sistemskim ukrepom bi z eno potezo umaknili od države imenovane nadzornike iz nadzornih svetov podjetij. S tem bi hkrati omogočili, da podjetja, kjer ima država svoj dolgoročni strateški interes oziroma je takojšen lastniški umik politično neizvedljiv, vodijo pravi zasebni lastniki in da se politični interesi in oblastniške skušnjave umaknejo iz tekočega poslovanja podjetij. Pri SD je dober tudi predlog prenosa resorja delo v ministrstvo za gospodarstvo, kar načeloma omogoča ločitev med socialnim in tržnim vidikom urejanja trga dela, vendar pa z izvedbenimi ukrepi to že vnaprej rušijo, saj se jim zdi slovenski trg dela dovolj fleksibilen, radi pa bi dodali še več varnosti, kar je v nasprotju z njihovimi vzorniki v Skandinavskih državah. Prav tako dober pri SD je predlog glede preoblikovanja javne televizije po vzoru BBC. Glede ostalih stvari pa SD ostaja velika vernica socialne države. Pri davkih obljublja zgolj dvig splošne olajšave, kar bo znižalo razbremenitev zgolj tistih z najnižjimi plačami. Vrnitev stanovanjske olajšave v dohodnino je všečen. Glede obdavčitve kapitalskih dobičkov in dobičkov iz poslovanja so pri SD precej nedoločni. Pokojninske reforme pod SD glede na program ni pričakovati, morda le spodbujanje zaposlovanja upokojencev. Najbolj problematičen pri SD pa je pogled na šolstvo in zdravstvo, kjer predvideva še bolj javno in z več javnega denarja podprto šolstvo in zdravstvo, ker verjame v višjo kakovost javnih storitev. No, pozitivno je, da želijo denar za povečanje javnih izdatkov za zdravstvo pobrati obrambnemu proračunu, seveda pa so nekako pozabili na to, da je zdravstveni proračun v osnovi štirikrat večji od obrambnega in da nas pri slednjem vežejo zaveze do Nata.

Če je program SD precej »rdeč«, bi lahko program Zares označili kot »zelen«, saj je trajnostno naravnan, predvideva »zeleno davčno reformo«, hkrati pa poudarja konkurenčno gospodarstvo kot najboljši odgovor na izzive globalizacije. Prav tako dobra je filozofija glede avtonomne civilne družbe in transparentnosti oblasti kot odgovora na krizo demokracije. Nekoliko pa se zaplete pri konkretnih ukrepih, kjer posebnih idej glede izboljšanja poslovnega okolja nimajo (razen nekaj poenostavitev in uvedbe razvojne olajšave, ki pa jo že itak imamo). Glede javnih izdatkov se zavzemajo za zmanjšanje strukturnega primanjkljaja, nato pa malce pomešajo pojme stabilnih javnih financ in njihovega vpliva na zmanjšanje primanjkljaja v plačilni bilanci. Glede trga dela se zavzemajo za več fleksibilnih oblik dela. Glede javnega sektorja, šolstva in zdravstva, so v Zares podobno rdeči kot v SD, glede privatizacije oziroma umika države iz gospodarstva pa so previdni. Verjetno si obetajo, da bo njihov predsednik Golobič spet prevzel nekdanjo kadrovniško vlogo v gospodarstvu.

Precej kontroverzen je program LDS, ki bi ga jaz poimenoval kot urbano varianto programa SLS. Po eni strani se zavzemajo za konkurenčno gospodarstvo, za racionalizacijo javnih transferjev, pokojninsko reformo in več zasebne pobude v šolstvu in zdravstvu, po drugi strani pa zagovarjajo domačijskost, torej nacionalni interes v gospodarstvu. Že kolega Šušteršič je pred časom zapisal, da v naši liberalni stranki očitno nimajo liberalnih ekonomistov, ki bi jim razložili, da konkurenčnost in nacionalni interes ne gresta skupaj. Nasploh se ni mogoče izogniti občutku, da je program LDS prilagojen interesom njihovega največjega podpornika iz gospodarstva, ki si načeloma zaradi nižjih davkov prizadeva za nižje javne izdatke, ki že ima svojo zasebno visoko šolo, ki si želi večjo vlogo zasebnega financiranja zdravstva, ker že ima svojo zavarovalnico in ki si predvsem želi priti do ene še vedno državne banke.

No, če naredimo nekak presek programov treh strank na levici, lahko od leve koalicije v osnovi pričakujemo več spodobnosti pri upravljanju z javnimi zadevami, več demokratičnosti odločanja in malenkost več transparentosti. Glede konkretnih ukrepov lahko pričakujemo dvig splošne in vrnitev stanovanjske olajšave pri dohodnini ter nobenih bistvenih sprememb pri podjetniških davkih. Pričakujemo lahko, da se bodo skregali glede privatizacije in upravljanja z lastniškimi deleži države, zato novih privatizacij ni pričakovati, nadzorniška mesta pa si bodo razdelili po strankarskem ključu. Pri trgu dela in pokojninah lahko pričakujemo precej govorjenja o tem, vendar konkretnih ukrepov glede povečanja fleksibilnosti trga dela in vzdržnosti pokojninskega sistema – razen nekaj kozmetičnih popravkov – ni pričakovati. Glede zdravstva in šolstva lahko pričakujemo vrnitev nazaj pred leto 2004. Nekega močnega razvojnega vzgona torej od leve koalicije ni mogoče pričakovati, saj gre za zmes pretirane sociale, ki trči na konflikt med konkurenčnostjo in domačijskostjo. Zaradi »uspešne« diferenciacije med programi, lahko pričakujemo poenotenje pri najmanjšem skupnem imenovalcu, pri tem pa najkrajšo potegne razvoj. Že brez te programske neusklajenosti lahko glede na leta recesije pred nami pričakujemo več ukvarjanja s socialo kot z razvojem.

Ali program levice zadostuje za zmago?
V normalnih pogojih in ob upoštevanju preferenc povprečnega slovenskega volilca, bi bil lahko ta – medsebojno nevtraliziran – program levice idealen za zmago. Po letih šok terapije in psihoze izrednega stanja s strani sedanje vladne koalicije, si povprečen slovenski volilec želi spet več politične stabilnosti, več sociale in več javno financiranih storitev, čim manj sprememb glede služb in pokojnin ter čim manj novih bogatašev okrog sebe. Leva koalicija mu ponuja točno to – ne ponuja razvoja, pač pa več enakosti. V običajnih pogojih, denimo konec lanskega leta, bi bilo to dovolj za zmago. Toda v Sloveniji v letošnjem letu težko govorimo o običajnih pogojih.

Janševa vlada je namreč letos po šoku predsedniških volitev zelo senzibilno in populistično odgovorila na dileme in strahove povprečnega volilca. Če so bili volilci še lani pretreseni nad uzurpacijo oblasti in nad stopnjo oblastnega klientelizma, je premier Janša igro prenesel na teren še močnejših osebnih dilem in frustracij povprečnega volilca. In sicer z demagoškimi prijemi glede povečanja nekaterih socialnih transferjev (zastonj vrtci), povečanja plač v javnem sektorju na eni strani ter populistične javne prodaje delnic. Na drugi pa s populističnim pogromom in zlorabo represivnega aparata države in regulatornih organov proti grdim kapitalističnim tajkunom, ki povprečnega volilca kradejo tako pri gradnji avtocest kot pri dvigovanju cen v trgovinah. Nenadna odločnost pri preganjanju bogatašev in monopolistov, ki jih je ta oblast sicer sama ustvarila, je seveda največji balzam za povprečnega volilca, ki s težavo shaja iz meseca v mesec. Sploh če k temu prišteje še zastonj vrtec in cenejšo delnico kakšne banke, ki mu jih navrže vlada. Populizem in demagogija. Ki pa – kot smo lahko videli lani na Hrvaškem – izvrstno delujeta.

Pri letošnjih volitvah gre torej za soočenje dveh različnih strateških pristopov. Na eni huronska vladna demagogija, da bi prikrila svoje lastne nečednosti, klientelizem in korupcijo skozi štiri leta vladanja, na drugi pa nekakšen nevtralen predvolilni boj opozicijskih strank, ki se z diferenciranimi programi borijo bolj ena proti drugi kot pa da bi znali enotno odgovoriti na temeljne napake in zlorabe oblasti s strani vladne koalicije. In to se mi zdi temeljna strateška napaka opozicije v predvolilni strategiji. Ponujajo peščico razdrobljenih idej in majhnih bombončkov namesto utemeljene in enotne odločne frontalne kritike metod vladanja in uzurpacije sedanje oblasti. Preprosto rečeno, ne ponujajo sebe kot moralne alternative.

Pri tej kritiki bi imela opozicija dejansko zelo lahko delo. Le zelo jasno in odločno bi morala poudarjati pojave zlorabe oblasti s strani sedanje vladne koalicije. In  teh je bilo ogromno.

Prvič, popoln prevzem upravljalskih mehanizmov v gospodarstvu in nesramni klientelizem pri izkoriščanju lastniških vzvodov države – od kupčije z Mercatorjem v kabinetu predsednika vlade, metod dela Andrijane Starina Kosem in Janševih prijateljev ter najvišjih strankarskih kolegov.
Drugič, prevzem kontrole nad vsemi javnimi mediji in njihovo brezobzirno izkoriščanje v namene vladne piarovske politike (nacionalni radio in televizija ter STA) ter brutalen in na koncu večinoma ponesrečen poskus prevzema kontrole nad glavnino tiskanih medijev (Delo, Večer, Slovenske novice, Primorske novice).
Tretjič, klientelizem in korupcija pri upravljanju z javnim denarjem, saj so bili tako pri gradbenih poslih (afera Čista lopata) kot pri vojaških izdatkih (afera Patria) na strani tistih, ki so podeljevali in pridobivali posle, zaloteni strankarski veljaki in zaposleni v najvišjih vladnih kabinetih, hkrati pa sumi korupcije letijo celo na najvišje državne uradnike in celo na samega predsednika vlade. Kaj takšnega se v samostojni Sloveniji še ni zgodilo.
Četrtič, huda zloraba organov pregona, represivnih in regulatornih organov v politične namene – od dvakratnega spektakularnega televizijskega priprtja direktorja gradbenega podjetja, nesorazmerne uporabe represivnih ukrepov (Zidar, Penko), nedelovanja pravne države (»zadržanost« tožilstva in policije glede preganjanja sumov korupcije v zadevi Patria) do selektivne obravnave primerov kršenja prevzemne in konkurenčne zakonodaje s strani regulatornih organov (Pivovarna Laško, Istrabenz, trgovska podjetja).
Petič, manipuliranje spletnih anket prek umetnega generiranja glasov podpore stranki SDS oziroma njenemu voditelju Janezu Janši prek računalnikov oziroma IP naslovov v uporabi SDS (Žurnal24, Dnevnik, oddaja Vroči stol RTV Slovenija in Ime tedna na Valu 202 ter Finance).
In šestič, popolni moralni razkroj in uničenje politične kulture, ko je postala kraja intelektualne lastnine (prepisovanje Blairovega govora), laganje (v zvezi z vsebino komunikacije s finskimi državnimi predstavniki) in zloraba diplomatskih mehanizmov (diplomatske note) s strani najvišjih političnih predstavnikov države nova norma politične kulture  v Sloveniji.

Ne, takšna oblast ne more in ne sme voditi Slovenije v prihodnje. In če vprašate mene – ja, jaz bom volil za spremembo oblasti. Čeprav se mi zdi, da bi bil dolgoročno prispevek Janeza Janše h gospodarskemu razvoju zaradi znižanja davkov in več zasebne pobude načeloma večji, pa pretehta njegov negativni učinek na demokracijo. Če tehtam na eni strani načeloma večje razvojne možnosti za Slovenijo, na drugi pa Janševo ponudbo selektivne pravne države, absolutne oblastne kontrole nad gospodarstvom in mediji ter izrazitega oblastnega klientelizma in korupcije,  glasujem za pravno državo in demokracijo. Ali drugače povedano, če sem kot državljan in kot liberalec postavljen pred mefistovsko izbiro med denarnico na eni in svobodo na drugi strani, se odločim za svobodo. In za to pri teh volitvah gre. Gre za referendum o demokraciji in pravni državi. Če parafraziram Hillary Clinton, gre za referendum o tem ali hočemo še štiri leta Janše na štiri leta podlage.

Zakaj hočejo Pahorjevi izgubiti volitve?

Tudi zadnje ankete kažejo, da Janševa SDS, ki je ob začetku volilne kampanje spet prevzela vodstvo po priljubljenosti med potencialnimi volilci, svojo prednost pred drugouvrščeno SD uspela obdržati. In to kljub aferi Patria, ki meče precej slabo luč predvsem na SDS in premiera Janeza Janšo osebno. Zdi se, da pri SD na to nimajo odgovora. Bolj ko se v predvolilnih srečanjih soočajo z Janšo, slabše jim kažejo ratingi. Po eni strani je seveda to posledica Janševe prednosti štiriletnega mandata in posledično njegove večje kompetentnosti v diskusijah o konkretnih zadevah. Po drugi strani pa je to več kot očitno posledica slabe strategije SD, ki se je pustila Janši speljati v igro na njegovem terenu. Namesto, da bi lansirala vzporedno igro na svojem terenu, to je na polju vrednostnih razlik med obema strankama. Samo spomnimo se, kako nebogljeno je deloval Janša pred štirimi leti na soočenjih z Antonom Ropom glede konkretnih zadev. Toda hkrati je vodil široko javno fronto, kjer se je vrednostno diferenciral od domnevnega klientelizma in korupcije tedaj vladajoče LDS. In sebe ponudil kot moralno alternativo.

Zakaj tega pri SD ali opoziciji nasploh danes ne opazimo? Nekako je razumljivo, da so vse tri stranke t.i. levice ljubosumne ena na drugo in se poskušajo čim bolj programsko in tudi sicer diferencirati ena od druge. Nekoliko manj razumljivo pa je, da v LDS in Zares še vedno ne priznavajo prvenstva SD, ki je po javnomnenjskih anketah 3 do 4-krat močnejša in da poskušajo še vedno prikrito podpihovati dvom v voditeljsko avtoriteto Boruta Pahorja. Nenazadnje gredo v to smer tudi javna prikazovanja župana Zorana Jankovića kot možnega mandatarja levice v primeru zmage. To početje na levici ni razumljivo. Še več, je naravnost samomorilsko. Ker bolj kot se diferencirajo ena od druge in bolj kot spodkopavajo kredibilnost Pahorju, večjo relativno težo dajejo SDS in Janši kot voditelju. Dejansko gre vsak glas, ki ga SD izgubi nasproti LDS ali Zares, v korist SDS. In če dobi relativno večino SDS, bo zelo verjetno dobila tudi mandat za sestavo vlade.

Dobro, tudi če osebna nesoglasja ali bedaste osebne ljubosumnosti med liderji na levici onemogočajo oblikovanje skupne predvolilne platforme, ki bi temeljila predvsem na vrednostni diferenciaciji od Janše in ponujanju sebe kot moralne alternative, bi se tega morali zavedati vsaj pri SD. Če si pri LDS in Zares še nekako predstavljamo, da bi se “prodali” Janši v primeru, da bo mandatar, pa je to pri SD bistveno manj verjetno, saj niti njihova volilna baza niti struktura poslancev tega ne bi prenesla. S tega vidika bo SD edina prava osmoljenka teh volitev. Če seveda pod urgentno ne spremeni svoje strategije in taktike v tem zadnjem tednu, ki ga ima še na voljo pred volitvami.

In kaj bi morala SD narediti, da preobrne trende? Ker ima izjemno malo časa, ji preostane le udarna taktika, ki jo je lani tako uspešno uporabila HDZ. Volivcem je treba na zelo učinkovit in povsod prezenten način predstaviti najbolj negativne točke vladavine sedanje koalicije in hkrati sebe predstaviti kot učinkovito alternativo. Glede na to, da je bojevanje z Janšo na področju gospodarskih rezultatov precej tvegana zadeva tudi za ekonomsko bolje podkovane politike od Pahorja, bi ta moral politično diferenciacijo prenesti na polje vrednot, kjer je najmočnejši. Sebe in SD bi moral predstaviti kot moralno alternativo Janši.

Predstavljajte si, da ste povprečen volilec, ki je iritiran z metodami vladanja sedanje vlade ter klientelizmom in korupcijo, ki sta se razrasla pod njo, hkrati pa je zbegan z medlostjo in neenotnostjo alternativnih možnosti zbire. Jasno, zaželeli si boste jasne in odločne alternative. Torej, predstavljajte si, da ste – tako zbegani – naslednji teden od ponedeljka do nedelje nenadoma soočeni z vsepovsod prisotnimi velikimi jumbo plakati z naslednjimi vsebinami:

Plakat št. 1:

Sedanja vlada je zamenjala večino direktorjev s strankarskimi ljudmi brez izkušenj.
Socialni demokrati ne bomo zamenjevali direktorjev.

Plakat št. 2:

Sedanja vlada je iz javne televizije naredila piarovski servis vlade.
Socialni demokrati si želimo verodostojne javne televizije po vzoru BBC.

Plakat št. 3:

Sedanja vlada je pod mizo prodajala podjetja.
Socialni demokrati ne bomo prodajali premoženja davkoplačevalcev pod ceno.

Plakat št. 4:

Sedanja vlada je neposredno kontrolirala Petrol, Triglav, NLB …
Socialni demokrati bomo pustili, da podjetja sama odločajo o svojem razvoju.

Plakat št. 5:

Predsednika vlade Janeza Janšo so dobili, da je svoj govor prepisal od Tonyja Blaira.
Socialni demokrati ne bomo kradli!

Plakat št. 6:

Sedanja vlada je za nakup vojaških oklepnikov namenila 276 milijonov evrov.
Socialni demokrati bomo namesto za vojaško opremo denar namenili za zdravstvo in šolstvo.

Plakat št. 7:

Policija in tožilstvo so gledali stran od korupcije pri nakupu patrij.
Socialni demokrati si bomo prizadevali, da policija in tožilstvo opravljata svoje delo.

itd.

No, tudi če niste samo povprečen volilec, verjetno ob teh sporočilih ne bi ostali neprizadeti. Torej zakaj pri SD tega ne naredijo? Zakaj hočejo Pahorjevi izgubiti te volitve?

Disclaimer:
Nisem niti član niti simpatizer nobene stranke, se pa zavzemam za spremembo metod vladanja in za bolj učinkovito upravljanje z javnimi zadevami.

Si predstavljate, da bi predsednik vlade lahko lagal?

Prejšnji teden je predsednik vlade Janez Janša izjavil:

“Finski premier mi je zatrdil, da po njegovem preverjanju tamkajšnji organi ne preiskujejo nikakršnega suma proti kateremu koli članu slovenske vlade ali kakemu drugemu slovenskemu državljanu.” (Dnevnik, 6.9.2008)

Praktično istočasno je notranji minister Dragutin Mate povedal:

“17. avgusta so finski preiskovalci poslali seznam 26 oseb, s katerimi naj bi bilo opravljeno zaslišanje.” (Dnevnik, 6.9.2008)

Kaj Erik Björquist:

“Vemo, da je denar šel v Avstrijo, in sumimo, da je bil od tam del tega denarja predan vašim uradnim osebam v Sloveniji. Zdaj to preiskujemo.” (Dnevnik, 6.9.2008)

Služba za odnose z javnostmi v kabinetu predsednika finske vlade Mattija Vanhanena na vprašanje Dnevnika, ali je načelno mogoče, da bi finski premier pri policiji ali tožilstvu preverjal, ali so med osumljenci v preiskavi zadeve Patria tudi tuji državljani:

“Lahko vam zagotovim, da finski ministri ali predsedniki vlad nimajo posebnega dostopa do informacij iz policije.” (Dnevnik, 6.9.2008)

Iz soočenja zgornjih štirih izjav sledi, da v tej zgodbi nekdo ne govori resnice. Glede na to, da je izjava ministra Mateja podprta z ustrezno dokumentacijo – z zaprosilom finskih preiskovalnih organov v elektronski obliki in priloženim seznamom 26 oseb, s katerimi bi v Sloveniji želeli opraviti zaslišanje – ter da je namero, da bi preiskali sum, ali je bil del Patriinega denarja predan “uradnim osebam v Sloveniji” sočasno potrdil vodja finskih preiskovalcev Björquist, je očitno, da resnice ne govori slovenski predsednik vlade Janša.

Prvič, zakaj bi finski preiskovalci slovenskim preiskovalnim organom pošiljali seznam neslovenskih državljanov, da bi z njimi v Sloveniji opravili zaslišanje?!

In drugič, kako bi lahko finski predsednik vlade Vanhanen slovenskemu predsedniku vlade Janši zatrdil, “da po njegovem preverjanju tamkajšnji organi ne preiskujejo nikakršnega suma proti kateremu koli članu slovenske vlade ali kakemu drugemu slovenskemu državljanu”, če pa po zagotovilu Vanhanovega kabineta do teh podatkov sploh nima dostopa?!

Si predstavljate, kaj bi pomenilo, če bi predsednik vlade lagal? In zakaj bi predsednik vlade lagal?

Niti najnižji državni uradniki niti najvišji voljeni politični predstavniki neke države ne smejo lagati. To je konec njihove kariere. Lahko samo še spraznijo svojo pisarno in “in disgrace” zapustijo svoj položaj. In se nato soočijo s sodnim preganjanjem.

Drnovškove vlade uspešnejše od Janševe

* Komentar je v originalu objavljen v Dnevnikovem Objektivu

Eno izmed najbolj odmevnih sporočil Janševe vlade je – vsaj zame kot ekonomista – naslednje (smiselni povzetek): Slovenija še nikoli ni bila tako uspešna država, glede na prejšnjo vlado je ta vlada podvojila gospodarsko rast in zmanjšala inflacijo na polovico. Resnici na ljubo, sega ta izjava v sredino prejšnjega leta. Od takrat se je inflacija razbohotila, gospodarska rast pa se je ohladila. No, je pa vlada sredi lanskega leta opazila, da ji dobro kaže glede proračunskih prihodkov in da utegne – »prvič v samostojni Sloveniji« – pridelati celo proračunski presežek. Trditev sicer ni resnična, saj je prva Drnovškova vlada v letih 1993-1996 ves čas izkazovala proračunski presežek, toda Janševe vlade to ni motilo, da ne bi tega vidika svoje uspešnosti javno močno propagirala.

Zgoraj navedene vladne samohvale seveda izpostavljajo vprašanje verodostojnost teh ocen. Ekonomisti se ob tem seveda vedno vprašamo o objektivnosti teh ocen ter izbire in medčasovne primerljivosti konketno izbranih gospodarskih kazalcev. Vsaka vlada lahko izbere enega, dva ali več gospodarskih kazalcev, ki ji gredo v prid in jih seveda javno poudarja. Običajno vodilni politiki posameznih vlad izberejo podatke o gospodarski rasti, stopnji inflacije ali proračunskem primanjkljaju in podobno, lahko pa se denimo odločijo tudi poudarjati stopnjo rodnosti ali število ljudi s socialno podporo, če jim to bolj ustreza. Gredo lahko celo tako daleč, da eni politiki povečanje števila ljudi s socialno podporo interpretirajo kot uspeh vladne socialne politike, ki je več ljudem omogočila bolj dostojno življenje. Nasprotno pa lahko drugi politiki zmanjšanje števila ljudi s socialno podporo spet interpretirajo kot vladni uspeh, saj naj bi bil to pokazatelj, da je vladi uspelo zmanjšati revščino. Pač v odvisnosti od potreb vladne piar politike. Pri tem pa tako prva kot druga interpretacija predstavljata čisto navadno manipulacijo.

Toda ali obstaja kaj kak objektivni indeks gospodarske uspešnosti vlad? Nekaj, s čimer bi lahko objektivno izmerili in primerjali skozi čas ter relativno glede na druge države gospodarsko uspešnost posameznih vlad? Nekaj s čimer bi lahko preverili verodostojnost lastnih ocen in samohval posameznih vlad?

Robert J. Barro s Harvarda, vodilni ekonomist na svetu s področja gospodarske rasti ter na lestvici Repec glede odmevnosti objav drugi najvišje uvrščeni ekonomist (takoj za Stiglitzem; mimogrede, tam najdete tudi Top 20 razvrstitev slovenskih ekonomistov) je leta 2002 v knjigi Nothing is sacred objavil lestvico uspešnosti ameriških administracij od leta 1949 do 2000. Uporabil je podatke o gospodarski rasti, inflaciji, stopnji brezposelnosti ter dolgoročni obrestni meri in iz njih oblikoval t.i. indeks mizerije. Indeks se poveča, če se od začetka do konca mandata posamezne administracije poveča stopnja inflacije, brezposelnost in dolgoročna obrestna mera in če se zmanjša stopnja gospodarske rasti. Najbolj uspešna je po njegovi definiciji tista administracija, ki najbolj zmanjša ta indeks mizerije. Po njegovih podatkih je bila med 13 ameriškimi administracijami v obdobju 1949-2000 najbolj uspešna prva Reaganova administracija (1981-1984), sledita ji druga Clintonova (1997-2000) ter druga Reaganova administracija (1985-1988). Najmanj uspešni po tej opredelitvi sta Carterjeva (1977-1980) in Nixon-Fordova administracija (1973-1976), sledita pa ji obe Eisenhowerjevi administraciji v 1950. letih.

Resnici na ljubo ta Barrova metodologija ni najbolj objektivna, saj rezultatov posamezne administracije ne postavi v mednarodni kontekst. Za obdobje Nixon-Fordove ter Carterjeve administracije sta denimo značilni obe svetovni naftni krizi, ki sta povzročili porast cen nafte in inflacije ter recesijo v svetovnem merilu, zaradi česar seveda obe administraciji objektivno nista mogli pokazati bistveno boljših rezultatov. Nasprotno pa je lahko prva Reaganova administracija, ki je neposredno sledila Carterjevi, zaradi slabih kazalcev v začetku mandata –kot posledice recesije – do konca mandata »naredila« bistveno boljši rezultat. To je nekaj podobnega, kot če bi primerjali absolutne kazalmike gospodarske rasti Janševe vlade, dosežene v pogojih izjemne svetovne konjunkture, z rezultati Demosove vlade (1991-1992), doseženimi v pogojih gospodarskega kolapsa zaradi izgube jugoslovanskih trgov in transformacijske depresije v vseh nekdanjih socialističnih državah. Absolutne medčasovne primerjave seveda tako niso mogoče, potrebno jih je dati v mednarodni kontekst oziroma jih primerjati z rezultati drugih, primerljivih držav v istem obdobju. Le tako lahko dobimo objektivne in verodostojne primerjave dejanske uspešnosti posameznih vlad – koliko manj slabo se je odrezala posamezna vlada v neugodnem času za vse in koliko bolje se je izkazala v času prosperitete za vse.

Poglejmo torej, kako uspešne so bile posamezne slovenske vlade po osamosvojitvi. V analizi upoštevam samo vlade, ki so opravile celoten štiriletni mandat, zaradi česar seveda izpade mandat Demosove vlade. V obdobju od konca leta 1992 do letos smo tako imeli 4 vladne administracije, prvi dve je vodil Drnovšek, tretji mandat sta vsak po polovico naredila Drnovšek in Rop, četrti mandat pa Janša. V analizi upoštevam 6 ključnih makroekonomskih indikatorjev, ki se običajno uporabljajo v mednarodnih primerjavah glede uspešnosti makroekonomske politike, in sicer stopnjo gospodarske rasti (rast BDP), stopnjo brezposelnosti (po ILO metodologiji), stopnjo inflacije (CPI), proračunski saldo kot delež v BDP, tekoči račun plačilne bilance kot delež v BDP ter zunanji dolg kot delež v BDP. Zaradi primerljivosti sem gospodarske rezultate posamezne vlade primerjal z rezultati vseh 10 novih članic EU, nekdanjih tranzicijskih držav. Prav ta skupina namreč predstavlja relevantno skupino držav, s katerimi se – zaradi podobnih začetnih pogojev (tranzicije), skupnih priprav na vstop v EU ter večinoma istočasnega vstopa v EU – Slovenija lahko primerja. Primerjava denimo z drugimi članicami EU bi bila neustrezna zaradi neenakih začetnih pogojev ter danes naše hitrejše konvergence.

Vsi podatki so vzeti iz podatkovne baze Selected economic indicators Evropske banke za obnovo in razvoj (EBRD), ki za 27 nekadnjih socialističnih držav po isti metodologiji zbira in obdeluje statistične podatke. Uspešnost posameznih držav pa merim s povprečnimi vrednostmi posameznih navedenih indikatorjev v obdobju 4-letnih mandatov naših vlad ter s stabilnostjo teh kazalcev znotraj teh obdobij (merjeno s standardnim odklonom od povprečja obdobja). Kot kronološki začetek mandata vlade jemljem prvo leto po volitvah.

Po tej metodologiji je po posameznem kazalniku najbolj uspešna tista slovenska vlada, ki ji je uspelo doseči najbolj ugodno povprečno vrednost kazalnika glede na povprečje vseh 10 novih članic EU (vključno s Slovenijo) v določenem mandatu in ki je imela največjo stabilnost tega kazalca znotraj mandata (spet glede na povprečje vseh 10 držav). Da bo primerjava uspešnosti posamezne vlade bolj nazorna, v tabeli 1 prikazujem za vse 4 dosedanje polne mandate za vsak gospodarski kazalnik povprečno vrednost (za 4 leta) za Slovenijo in povprečno vrednost za vseh 10 novih članic. Dodatno k temu pa prikazujem še indeks (razmerje) rezultata Slovenije glede na povprečje vseh 10 članic ter razvrstitev (rang) posamezne vlade glede na vse 4 dosedanje vlade. Najbolj uspešna pri posameznem kazalniku je seveda tista vlada, ki ji je uspelo v istem časovnem obdobju doseči najbolj ugoden rezultat glede na ostalih 10 držav.

Po merilu gospodarske rasti je bila dosedaj – v nasprotju s samohvalo aktualnega predsednika vlade Janeza Janše – dejansko najbolj uspešna prva vlada Janeza Drnovška (1993-1996), ki ji je uspelo po gospodarskem kolapsu vseh nekdanjih socialističnih držav zelo uspešno spodbuditi gospodarsko rast glede na druge tranzicijske države. Povprečna gospodarska rast v Sloveniji v obdobju 1993-1996 je bila denimo okrogle 4%, povprečje vseh 10 držav pa je bilo zgolj 1,3%. Indeks uspešnosti prve Drnovškove vlade je tako znašal 3,16. Druga najbolj uspešna po gospodarski rasti je bila druga Drnovškova vlada (1997-2000), ki je dosegla v povprečju 4,6-odstotno rast glede na 3,5-odstotno povprečje vseh 10 držav (indeks 1,31). Obe Drnovškovi vladi sta bili najbolj uspešni tudi po kriteriju stabilnosti rasti, saj je rast v njunih mandatih med leti najmanj nihala, v povprečju le za 0,9 oziroma 0,6 odstotne točke.

Tabela 1: Primerjava uspešnosti slovenskih vlad po različnih kazalcih v obdobju 1993-2008

jpd_top-vlade.jpg
Vir: EBRD, lastni preračuni.
Opombe: Povp. Pomeni povprečje kazalca v štiriletnem obdobju; s.d. je standardni odklon povprečja kazalca. Povp. EU-10 pomeni povprečje kazalca za 10 novih tranzicijskih članic EU. Indeks SLO/EU-10 je razmerje med Slovenijo in Povp. EU-10. Uvrstitev je rang posamezne vlade po velikosti indeksa glede na vse štiri vlade. Za leto 2008 so vzete napovedi EBRD na podlagi uradnih nacionalnih napovedi.
* Izračun ni smiseln zaradi nasprotnih predznakov števca in imenovalca.

Najmanj uspešna vlada po kazalniku gospodarske rasti je bila Drnovšek – Ropova vlada (2001-2004). Tej vladi je sicer uspelo Slovenijo pripeljati v EU in NATO ter pripraviti soliden makroekonomski okvir za prevzem evra, toda dosegla je le povprečno 3,5-odstotno rast, medtem ko je povprečje vseh 10 novih članic EU znašalo kar 5,3%. Zanimivo je, da je Janševa vlada (2005-2008), ki se sicer lahko pohvali z dosedaj najvišjo doseženo povprečno gospodarsko rastjo (5,1%), v primerjavi z ostalimi novimi članicami EU (povprečno 6,3%) relativno manj uspešna (indeks 0,80, torej le 80% povprečne stopnje rasti v 10 novih članicah). To Janševo vlado uvršča šele na tretje mesto po uspešnosti glede nas vse štiri dosedanje vlade. Pogled na gospodarsko rast posameznih novih članic EU jasno pokaže, da Slovenija v zadnjih štirih letih ni izkoristila potenciala rasti v enaki meri, kot so to naredile druge članice, ki so izvedle bolj pogumne reformne ukrepe. Za primerjavo povejmo, da se po povprečni gospodarski rasti v zadnjih štirih letih med 10 novimi članicami Slovenija uvršča šele na predzadnje mesto (za nami je samo Madžarska). Latvija je v tem obdobju rasla povprečno po 9,1% letno, Slovaška po 8,1%, Estonia po 8,0% in Litva po 7,7%. Treba je povedati, da so za leto 2008 uporabljene zadnje napovedi EBRD glede rasti, ki so precej nižje tako za Slovenijo kot za te visokorastoče države. Toda tudi če primerjamo samo dejansko dosežene stopnje rasti do leta 2007, je rezultat Slovenije še slabši glede na rast drugih novih članic EU. Te primerjave torej nazorno kažejo, da je aktualna Janševa vlada slabše izkoristila priložnosti, ki jih je ponudila visoka konjunktura v svetovnem gospodarstvu v zadnjih letih.

Po stopnji brezposelnosti je razvrstitev vlad nekoliko drugačna. Najbolj uspešni sta bili Drnovšek-Ropova ter druga Drnovškova vlada. Najmanj uspešna pa je bila prva Drnovškova vlada, ki je dosegla najslabše razmerje stopenj brezposelnosti glede na ostale nove članice. Sledi ji, presenetljivo, aktualna Janševa vlada na tretjem mestu, pod katero se je brezposelnost spustila na najnižjo raven do sedaj po osamosvojitvi. Toda ostale nove članice so stopnjo brezposelnosti v tem času še bolj znižale, zato se je prednost Slovenije na tem področju zmanjšala. Za primerjavo naj navedem, da je denimo Slovaška zaradi izjemno učinkovito izvedenih reform v obdobju 2003-2007 uspela stopnjo brezposelnosti skoraj prepoloviti, in sicer z 18,1% v letu 2004 na samo 10% v letu 2007. Estonija je v istem obdobju brezposelnost znižala z 9,6% na vsega 4,7%, Bolgarija z 12% na 6,1%, Poljska z 18,1% na 8,2% ipd.

Pri inflaciji je zgodba nekoliko drugačna. Dejstvo je, da sta se tako gospodarska rast kot tudi inflacija tej vladi preprosto zgodile. Nanju ni praktično skoraj nič vplivala. Gospodarska rast je bila višja zaradi izjemne konjunkture v svetu ter le v zelo majhni meri zaradi povečanega domačega povpraševanja iz naslova investicij v avtocestno infrastrukturo. Podobno je Slovenija uvozila večino inflacije prek višjih svetovnih cen nafte in nepredelane hrane. Greh Slovenije pri tem je le v tem, da obstoječa oligopolna struktura trgovcev in domačih dobaviteljev teh prehrambenih cenovnih šokov ni absorbirala z znižanji trgovskih marž, kot se je to zgodilo v drugih članicah EU. Zaradi tega se je v Sloveniji po uvedbi evra inflacija več kot podvojila. Ampak sedanji vladi kakšne krivde na tem področju ne moremo pripisati. Pohvalno je, da se je z monopolisti in oligopolisti končno začel ukvarjati Urad za varstvo konkurence, vendar pa bo koristi bolj aktivnega delovanja urada deležna šele naslednja vlada.

Če primerjamo rezutate posameznih vlad glede inflacije, je očitno, da je bila najmanj uspešna Drnovšek-Ropova vlada. Resnici na ljubo je ta vlada pripravila makroekonomsko in cenovno stabilizacijo, ki je omogočila postopno znižanje inflacije na raven Maastrichtskega kriterija in omogočila Sloveniji vstop v evro območje. Seveda pa je koristi od te znižane inflacije pobrala Janševa vlada, ki je uvedla evra, nato pa sta ji te koristi odnesli rast svetovnih cen nafte in hrane. Janševa vlada je tako šele na tretjem mestu po uspešnosti glede inflacije. Najbolj uspešna glede inflacije je bila v primerjavi z ostalimi novimi članicami Drnovškova druga vlada. Na drugem mestu pa je bila – presenetljivo – prva Drovškova vlada, ki ji je očitno glede na ostale tranzicijske države uspelo hitreje cenovno stabilizirati gospodarstvo v času tranzicije.

Kot sem že uvodoma omenil, se aktualna Janševa vlada rada pohvali s proračunskim presežkom. Toda resnici na ljubo njen rezultat ni nič kaj izjemen, saj je prva Drnovškova vlada skozi vsa štiri leta dosegala proračunski presežek. Prva Drnovškova vlada je bila tako daleč najbolj uspešna glede javnih financ, Janševa vlada pa je šele na tretjem mestu. Na drugem mestu glede javnofinančne vzdržnosti je druga Drnovškova vlada, ki pa je – to je treba jasno povedati – računovodsko goljufala glede tega, saj je proračunske prihodke zamaknila za en mesec in jih beležila – namesto do konca decembra koledarskega leta – kar do konca januarja naslednjega leta. Rezultat je bil fiktivni proračunski primanjkljaj, ki ga je uradno priznala šele Drnovšek-Ropova vlada in morala ta primanjkljaj počasi odpraviti. Drnovšek-Ropova je tako uradno sicer najmanj uspešna vlada do sedaj glede proračunske vzdržnosti, je pa dejstvo, da je imela najtežji mandat na tem področju in da je naredila solidno osnovo za naslednjo – Janševo – vlado. Hkrati je naredila tudi razvpito davčno reformo, ki je povečala obdavčitev dobičkov podjetij in kapitalskih dobičkov, koristi od tega pa je prek višjih proračunskih prihodkov kasneje požela Janševa vlada. Zanimivo pa je, da Janševa vlada kljub tako ugodni svetovni konjunkturi ter povečanim prilivom iz naslova obdavčitve podjetij in fizičnih oseb ter seveda predvsem iz enormno povečanih prilivov iz naslova DDV zaradi naraščajočih cen hrane in nafte, ni uspela ustvariti večjih proračunskih rezerv. Ob tako ugodni svetovni konjunkturi bi morala namesto neznatnega presežka dejansko ustvariti vsaj za 2 do 3% BDP proračunskega presežka. S tem bi pomagala naslednji vladi pri blaženju negativnih socialnih učinkov recesije, ki se počasi razrašča na svetovnih trgih. Dejstvo je, da je Bolgariji in Estoniji to uspelo, prva je v letu 2007 zabeležila za 3,5% BDP proračunskega presežka, druga pa za 2,8% BDP.

Slovenija je med nekdanjimi tranzicijskimi državami vedno veljala za vzor stabilnosti zaradi svoje izravnanosti tako proračuna kot tudi tekočega računa plačilne bilance. Glede proračuna to sicer še vedno precej velja, na področju zunanje trgovine pa se stvari precej poslabšujejo. Najboljše rezultate je imela prva Drnovškova vlada, ki je skozi vsa štiri leta dosegala stabilen presežek v tekočem računu. Bistveno manj uspešna je bila druga Drnovškova vlada (tretje mesto), ki v treh izmed štirih let beležila precejšen primanjkljaj na tekočem računu. Nekoliko boljša je bila spet Drnovšek-Ropova vlada (drugo mesto), ki je prvi dve leti beležila presežek, ki pa se je v naslednjih dveh letih sprevrgel v primanjklaj. Situacija pa se je zaostrila po vključitvi v EU, kar formalno spada pod mandat sedanje vlade, ko je primanjkljaj na tekočem računu lani eskaliral na preko 6% BDP, kar je daleč največ v zgodovini samostojne Slovenije. Seveda aktualno Janševo vlado težko obtožimo, da ima kaj v zvezi s tem, to bi se verjetno zgodilo pod katerokoli vlado. Situacija v drugih novih članicah je še bolj zaostrena, saj v nekaterih državah (Bolgarija, Latvija) ta primanjkljaj presega tudi 20% BDP. Toda primerjalno gledano se je v mandatu sedanje vlade položaj na tem področju bistveno bolj poslabšal kot pod katero drugo – pod Drnovšek-Ropovo vlado je bilo povprečno razmerje glede primanjkljaja na tekočem računu med Slovenijo in vso deseterico novih članic -0,7% proti -6,0%, pod Janševo vlado pa je -4,0% proti -9,5%.

Eno izmed bolj izpostavljenih gospodarskih področij na predvolilnih soočenjih predsednikov strank je velikansko povečanje zunanje zadolženosti v času sedanje vlade. Podatki kažejo, da se je mednarodna zadolženost Slovenije od leta 2004 do 2007 skorajda podvojila – od 57% BDP na 101% BDP. Razlog za to ni toliko, kot bi rada prikazala večina opozicijskih politikov, v pogoltnosti in zadolževanju države, pač pa več kot polovica tega dodatnega zadolževanja odpade na zasebni sektor. Izjemna konjunktura v svetu in rekordno nizke obrestne mere so namreč podjetjem omogočila ugodno zadolževanje za nakup investicijske opreme in repromateriala, lastnikom podjetij za menedžerske prevzeme, bankam pa za najetje velikih kreditov za servisiranje povečanega povpraševanja tako potrošnikov, podjetij kot tudi lastnikov podjetij.

Za ustrezno primerjavo je torej treba pogledati, kaj se je na tem področju dogajalo v drugih novih članicah EU, saj so bile vse v enakem položaju oziroma so imele enake možnosti glede zadolževanja. Resnici na ljubo ta primerjava za Slovenijo oziroma za sedanjo vlado ni najbolj ugodna. Drnovšek-Ropova vlada, ki je bila na tem področju najbolj uspešna, je denimo beležila povprečno 96% zadolženosti povprečja vseh novih članic EU. Pod Janševo vlado pa se je to razmerje povečalo kar na 120% – kar pomeni, da je Slovenija v mandatu sedanje vlade postala za 20% bolj zadolžena kot v povprečju ostale nove članice. Druge nove članice v zadnjih štirih letih torej niso šle v tako hudo ekspanzijo glede zunanjega zadolževanja kot Slovenija. Ne glede na različne vsebinske vzroke za tak razvoj dogodkov je dejstvo, da je do tega prišlo pod Janševo vlado, ki je zaradi tega seveda na tem področju bila najmanj uspešna od vseh dosedanjih štirih vlad.

Tabela 2: Skupna razvrstitev vlad po gospodarski uspešnosti

jpd_top-vlade2.jpg
Opomba: V tabeli so povprečne vrednosti uvrstitev po šestih kazalnikih iz Tabele 1, na podlagi česar je izračunana tudi skupna uvrstitev posamezne vlade.

Katera vlada je bila torej v samostojni Sloveniji – po vseh šestih kazalcih v mednarodni in medsebojni primerjavi – do sedaj najbolj uspešna? Če izračunamo povprečje uvrstitev posamezne vlade po vseh šestih gospodarskih kazalcih (glej tabelo 1), dobimo precej jasen odgovor. Najboljše rezultate sta glede na mednarodno okolje in primerljive države dosegali prva in druga Drnovškova vlada (povprečna uvrstitev je 2), ki si delita prvo mesto. Prva Drnovškova vlada je imela za malenkost bolj stabilne rezultate kot druga njegova vlada. Očitno sta obe Drnovškovi vladi – spet primerjalno gledano glede na ostale tranzicijske države – kar uspešno izpeljali tranzicijo. Na tretje mesto se uvršča Drnovšek – Ropova vlada s povprečno urstitvijo 2,7. Za mnogo presenetljivo pa je gospodarsko najmanj uspešna aktualna Janševa vlada (povprečje uvrstitev znaša 3,3). Ta Janševa vlada se sicer lahko pohvali z ugodnimi, za slovenske razmere celo rekordnimi makroekonomskimi kazalniki (gospodarska rast, brezposelnost) do sedaj, toda druge nove članice EU so bile na teh in drugih področjih še bistveno bolj uspešne. Ali z drugimi besedami, druge nove članice so – z izjemo Madžarske – bistveno bolje izkoristile izjemno ugodno mednarodno konjunkturo, kot je to uspelo Sloveniji. Predvsem to velja za države, ki so najhitreje in najbolj dosledno izpeljale potrebne socialne in gospodarske reforme (baltiške države in Slovaška, pa tudi Bolgarija, Češka, Romunija in Poljska), s čimer so pripravile temelje za hitrejši in vzdržen gospodarski razvoj. Slovenija v zadnjih štirih letih preprosto ni dovolj dobro izkoristila potenciala, ki ga je imela na voljo. Sedaj pa prihajajo bolj sušna leta, kar bo še poseben izziv za prihodnjo vlado.

%d bloggers like this: