Čas je za spremembo

* Komentar je v originalu objavljen v Dnevnikovem Objektivu.

Barack Obama, demokratski predsedniški kandidat, je v času letošnje kampanje za demokratsko nominacijo uspel s podobno strategijo kot Bill Clinton leta 1992 na predsedniških volitvah – s sloganom Čas je za spremembo. Oba sta uspela prepričati volilno telo, nezadovoljno z obstoječim stanjem v državi, predvsem pa z vodenjem države.

V takšnih primerih kakšen poseben predvolilni program sploh ni potreben. Najbolj učinkovit program je sama zahteva po spremembi na političnem vrhu države. Seveda pa politična situacija v mnogih državah pred volitvami ni tako polarizirana na osi dobro proti zlu, hkrati pa v večini evropskih držav nastopa večje število strank, ki se potegujejo za prevzem oblasti. Zato je predvolilni boj veliko bolj kompleksen in konkurenčen, stranke pa potrebujejo precej izdelane programe, da se lahko v očeh volilcev diferencirajo med seboj.

Predvolilna tekma v Sloveniji letos je nekje v sredini med obema opisanima situacijama. Po eni strani je vsaj polovični del volilnega telesa nezadovoljen z načinom vladanja dosedanje koalicije, predvsem pa z metodami vladanja največje vladne stranke oziroma njenega avtoritarnega predsednika. Po drugi strani pa se na strani opozicije za preboj na oblast poteguje precej med seboj konkurenčnih strank, ki se nekako niso mogle zediniti glede skupne strateške platforme, kaj šele trdne koalicijske zaveze, s čimer bi bil njihov boj za prevzem oblasti sicer bistveno lažji. S skupno strateško platformo bi namreč lahko predvolilni boj prenesle v polje vrednostne polarizacije in ga zreducirale zgolj na zahtevo po spremembi oblasti.

Toda še več, ker takšne skupne platforme tri glavne opozicijske stranke (SD, LDS, Zares) nimajo, morajo tudi na področju programske diferenciacije opraviti dvojno delo – najprej se morajo programsko diferencirati od strank vladne koalicije, nato pa še med seboj. Opozicijske stranke so si s tem zelo otežile predvolilni boj in se spustile bitko vsakega proti vsem, kar seveda ne vodi v optimalne volilne rezultate za njih. Očitno lekcija predvolilnega boja s poenoteno vrednostno platformo ter predvolilno koalicijo (SDS in NSi), ki jim jo je leta 2004 dal sedanji predsednik vlade Janez Janša, ni bila dovolj prepričljiva za takrat vladne in danes opozicijske stranke.

No, pa poglejmo, kako uspešne pred letošnjimi volitvami so tri glavne opozicijske stranke glede programske diferenciacije tako glede na stranke vladne koalicije kot med seboj ter ali jim ta programska diferenciacija zadostuje za ponoven naskok na oblast.

Kaj ponuja levica?
Če sintetiziramo programe treh strank na levici, SD, Zares in LDS, glede njihove razvojne usmerjenosti, dobimo nekakšno ne prav usklajeno mešanico povečanja vloge javnega ob sramežljivem spogledovanju z zasebnim ter ob hkratnem priseganju na nacionalni interes. SD ponuja ravnovesje med gospodarstvom in družbeno blaginjo, toda glede na izvedbene ukrepe, ki jih navaja, gre za očitno uravnovešenje v prid sociale. Pozitivno pri SD je predlog uvedbe fiskalnega pravila, ki bi velikost javnih izdatkov prilagajalo potencialni gospodarski rasti in tako delovalo proticiklično ter uvedba nekakšne programske košarice, ki bi določila prioritete znotraj posameznih resorjev. Dober – čeprav na prvi pogled zapleten – je predlog umika države iz gospodarstva prek prekvalificiranja državnih deležev podjetij v prednostne delnice brez glasovalne pravice (razen v primeru lastniških preoblikovanj). S tem sistemskim ukrepom bi z eno potezo umaknili od države imenovane nadzornike iz nadzornih svetov podjetij. S tem bi hkrati omogočili, da podjetja, kjer ima država svoj dolgoročni strateški interes oziroma je takojšen lastniški umik politično neizvedljiv, vodijo pravi zasebni lastniki in da se politični interesi in oblastniške skušnjave umaknejo iz tekočega poslovanja podjetij. Pri SD je dober tudi predlog prenosa resorja delo v ministrstvo za gospodarstvo, kar načeloma omogoča ločitev med socialnim in tržnim vidikom urejanja trga dela, vendar pa z izvedbenimi ukrepi to že vnaprej rušijo, saj se jim zdi slovenski trg dela dovolj fleksibilen, radi pa bi dodali še več varnosti, kar je v nasprotju z njihovimi vzorniki v Skandinavskih državah. Prav tako dober pri SD je predlog glede preoblikovanja javne televizije po vzoru BBC. Glede ostalih stvari pa SD ostaja velika vernica socialne države. Pri davkih obljublja zgolj dvig splošne olajšave, kar bo znižalo razbremenitev zgolj tistih z najnižjimi plačami. Vrnitev stanovanjske olajšave v dohodnino je všečen. Glede obdavčitve kapitalskih dobičkov in dobičkov iz poslovanja so pri SD precej nedoločni. Pokojninske reforme pod SD glede na program ni pričakovati, morda le spodbujanje zaposlovanja upokojencev. Najbolj problematičen pri SD pa je pogled na šolstvo in zdravstvo, kjer predvideva še bolj javno in z več javnega denarja podprto šolstvo in zdravstvo, ker verjame v višjo kakovost javnih storitev. No, pozitivno je, da želijo denar za povečanje javnih izdatkov za zdravstvo pobrati obrambnemu proračunu, seveda pa so nekako pozabili na to, da je zdravstveni proračun v osnovi štirikrat večji od obrambnega in da nas pri slednjem vežejo zaveze do Nata.

Če je program SD precej »rdeč«, bi lahko program Zares označili kot »zelen«, saj je trajnostno naravnan, predvideva »zeleno davčno reformo«, hkrati pa poudarja konkurenčno gospodarstvo kot najboljši odgovor na izzive globalizacije. Prav tako dobra je filozofija glede avtonomne civilne družbe in transparentnosti oblasti kot odgovora na krizo demokracije. Nekoliko pa se zaplete pri konkretnih ukrepih, kjer posebnih idej glede izboljšanja poslovnega okolja nimajo (razen nekaj poenostavitev in uvedbe razvojne olajšave, ki pa jo že itak imamo). Glede javnih izdatkov se zavzemajo za zmanjšanje strukturnega primanjkljaja, nato pa malce pomešajo pojme stabilnih javnih financ in njihovega vpliva na zmanjšanje primanjkljaja v plačilni bilanci. Glede trga dela se zavzemajo za več fleksibilnih oblik dela. Glede javnega sektorja, šolstva in zdravstva, so v Zares podobno rdeči kot v SD, glede privatizacije oziroma umika države iz gospodarstva pa so previdni. Verjetno si obetajo, da bo njihov predsednik Golobič spet prevzel nekdanjo kadrovniško vlogo v gospodarstvu.

Precej kontroverzen je program LDS, ki bi ga jaz poimenoval kot urbano varianto programa SLS. Po eni strani se zavzemajo za konkurenčno gospodarstvo, za racionalizacijo javnih transferjev, pokojninsko reformo in več zasebne pobude v šolstvu in zdravstvu, po drugi strani pa zagovarjajo domačijskost, torej nacionalni interes v gospodarstvu. Že kolega Šušteršič je pred časom zapisal, da v naši liberalni stranki očitno nimajo liberalnih ekonomistov, ki bi jim razložili, da konkurenčnost in nacionalni interes ne gresta skupaj. Nasploh se ni mogoče izogniti občutku, da je program LDS prilagojen interesom njihovega največjega podpornika iz gospodarstva, ki si načeloma zaradi nižjih davkov prizadeva za nižje javne izdatke, ki že ima svojo zasebno visoko šolo, ki si želi večjo vlogo zasebnega financiranja zdravstva, ker že ima svojo zavarovalnico in ki si predvsem želi priti do ene še vedno državne banke.

No, če naredimo nekak presek programov treh strank na levici, lahko od leve koalicije v osnovi pričakujemo več spodobnosti pri upravljanju z javnimi zadevami, več demokratičnosti odločanja in malenkost več transparentosti. Glede konkretnih ukrepov lahko pričakujemo dvig splošne in vrnitev stanovanjske olajšave pri dohodnini ter nobenih bistvenih sprememb pri podjetniških davkih. Pričakujemo lahko, da se bodo skregali glede privatizacije in upravljanja z lastniškimi deleži države, zato novih privatizacij ni pričakovati, nadzorniška mesta pa si bodo razdelili po strankarskem ključu. Pri trgu dela in pokojninah lahko pričakujemo precej govorjenja o tem, vendar konkretnih ukrepov glede povečanja fleksibilnosti trga dela in vzdržnosti pokojninskega sistema – razen nekaj kozmetičnih popravkov – ni pričakovati. Glede zdravstva in šolstva lahko pričakujemo vrnitev nazaj pred leto 2004. Nekega močnega razvojnega vzgona torej od leve koalicije ni mogoče pričakovati, saj gre za zmes pretirane sociale, ki trči na konflikt med konkurenčnostjo in domačijskostjo. Zaradi »uspešne« diferenciacije med programi, lahko pričakujemo poenotenje pri najmanjšem skupnem imenovalcu, pri tem pa najkrajšo potegne razvoj. Že brez te programske neusklajenosti lahko glede na leta recesije pred nami pričakujemo več ukvarjanja s socialo kot z razvojem.

Ali program levice zadostuje za zmago?
V normalnih pogojih in ob upoštevanju preferenc povprečnega slovenskega volilca, bi bil lahko ta – medsebojno nevtraliziran – program levice idealen za zmago. Po letih šok terapije in psihoze izrednega stanja s strani sedanje vladne koalicije, si povprečen slovenski volilec želi spet več politične stabilnosti, več sociale in več javno financiranih storitev, čim manj sprememb glede služb in pokojnin ter čim manj novih bogatašev okrog sebe. Leva koalicija mu ponuja točno to – ne ponuja razvoja, pač pa več enakosti. V običajnih pogojih, denimo konec lanskega leta, bi bilo to dovolj za zmago. Toda v Sloveniji v letošnjem letu težko govorimo o običajnih pogojih.

Janševa vlada je namreč letos po šoku predsedniških volitev zelo senzibilno in populistično odgovorila na dileme in strahove povprečnega volilca. Če so bili volilci še lani pretreseni nad uzurpacijo oblasti in nad stopnjo oblastnega klientelizma, je premier Janša igro prenesel na teren še močnejših osebnih dilem in frustracij povprečnega volilca. In sicer z demagoškimi prijemi glede povečanja nekaterih socialnih transferjev (zastonj vrtci), povečanja plač v javnem sektorju na eni strani ter populistične javne prodaje delnic. Na drugi pa s populističnim pogromom in zlorabo represivnega aparata države in regulatornih organov proti grdim kapitalističnim tajkunom, ki povprečnega volilca kradejo tako pri gradnji avtocest kot pri dvigovanju cen v trgovinah. Nenadna odločnost pri preganjanju bogatašev in monopolistov, ki jih je ta oblast sicer sama ustvarila, je seveda največji balzam za povprečnega volilca, ki s težavo shaja iz meseca v mesec. Sploh če k temu prišteje še zastonj vrtec in cenejšo delnico kakšne banke, ki mu jih navrže vlada. Populizem in demagogija. Ki pa – kot smo lahko videli lani na Hrvaškem – izvrstno delujeta.

Pri letošnjih volitvah gre torej za soočenje dveh različnih strateških pristopov. Na eni huronska vladna demagogija, da bi prikrila svoje lastne nečednosti, klientelizem in korupcijo skozi štiri leta vladanja, na drugi pa nekakšen nevtralen predvolilni boj opozicijskih strank, ki se z diferenciranimi programi borijo bolj ena proti drugi kot pa da bi znali enotno odgovoriti na temeljne napake in zlorabe oblasti s strani vladne koalicije. In to se mi zdi temeljna strateška napaka opozicije v predvolilni strategiji. Ponujajo peščico razdrobljenih idej in majhnih bombončkov namesto utemeljene in enotne odločne frontalne kritike metod vladanja in uzurpacije sedanje oblasti. Preprosto rečeno, ne ponujajo sebe kot moralne alternative.

Pri tej kritiki bi imela opozicija dejansko zelo lahko delo. Le zelo jasno in odločno bi morala poudarjati pojave zlorabe oblasti s strani sedanje vladne koalicije. In  teh je bilo ogromno.

Prvič, popoln prevzem upravljalskih mehanizmov v gospodarstvu in nesramni klientelizem pri izkoriščanju lastniških vzvodov države – od kupčije z Mercatorjem v kabinetu predsednika vlade, metod dela Andrijane Starina Kosem in Janševih prijateljev ter najvišjih strankarskih kolegov.
Drugič, prevzem kontrole nad vsemi javnimi mediji in njihovo brezobzirno izkoriščanje v namene vladne piarovske politike (nacionalni radio in televizija ter STA) ter brutalen in na koncu večinoma ponesrečen poskus prevzema kontrole nad glavnino tiskanih medijev (Delo, Večer, Slovenske novice, Primorske novice).
Tretjič, klientelizem in korupcija pri upravljanju z javnim denarjem, saj so bili tako pri gradbenih poslih (afera Čista lopata) kot pri vojaških izdatkih (afera Patria) na strani tistih, ki so podeljevali in pridobivali posle, zaloteni strankarski veljaki in zaposleni v najvišjih vladnih kabinetih, hkrati pa sumi korupcije letijo celo na najvišje državne uradnike in celo na samega predsednika vlade. Kaj takšnega se v samostojni Sloveniji še ni zgodilo.
Četrtič, huda zloraba organov pregona, represivnih in regulatornih organov v politične namene – od dvakratnega spektakularnega televizijskega priprtja direktorja gradbenega podjetja, nesorazmerne uporabe represivnih ukrepov (Zidar, Penko), nedelovanja pravne države (»zadržanost« tožilstva in policije glede preganjanja sumov korupcije v zadevi Patria) do selektivne obravnave primerov kršenja prevzemne in konkurenčne zakonodaje s strani regulatornih organov (Pivovarna Laško, Istrabenz, trgovska podjetja).
Petič, manipuliranje spletnih anket prek umetnega generiranja glasov podpore stranki SDS oziroma njenemu voditelju Janezu Janši prek računalnikov oziroma IP naslovov v uporabi SDS (Žurnal24, Dnevnik, oddaja Vroči stol RTV Slovenija in Ime tedna na Valu 202 ter Finance).
In šestič, popolni moralni razkroj in uničenje politične kulture, ko je postala kraja intelektualne lastnine (prepisovanje Blairovega govora), laganje (v zvezi z vsebino komunikacije s finskimi državnimi predstavniki) in zloraba diplomatskih mehanizmov (diplomatske note) s strani najvišjih političnih predstavnikov države nova norma politične kulture  v Sloveniji.

Ne, takšna oblast ne more in ne sme voditi Slovenije v prihodnje. In če vprašate mene – ja, jaz bom volil za spremembo oblasti. Čeprav se mi zdi, da bi bil dolgoročno prispevek Janeza Janše h gospodarskemu razvoju zaradi znižanja davkov in več zasebne pobude načeloma večji, pa pretehta njegov negativni učinek na demokracijo. Če tehtam na eni strani načeloma večje razvojne možnosti za Slovenijo, na drugi pa Janševo ponudbo selektivne pravne države, absolutne oblastne kontrole nad gospodarstvom in mediji ter izrazitega oblastnega klientelizma in korupcije,  glasujem za pravno državo in demokracijo. Ali drugače povedano, če sem kot državljan in kot liberalec postavljen pred mefistovsko izbiro med denarnico na eni in svobodo na drugi strani, se odločim za svobodo. In za to pri teh volitvah gre. Gre za referendum o demokraciji in pravni državi. Če parafraziram Hillary Clinton, gre za referendum o tem ali hočemo še štiri leta Janše na štiri leta podlage.

20 responses

  1. Da, gre za Janša, ali Nejanša, vse drugo je manj pomembno. Ne glede nato, da prave programske in osebne alternative na žalost ni. Ker pa gre za tako pomembne stebre moderne države kot je pravna država, svoboda medijev, učinkovitost gospodarstva in ne-dokonca-zmanipulirana demokracija, se je potrebno odločati za alternativo.

    Zakaj LDS?
    Zato, ker ima edina še jasne sledi in zametke človekovih pravic in demokratičnosti, ne glede na usodno navezanost, sicer simpatične voditeljice, ki pa ne more pritegniti običajnega volivca, na finančnega manipulatorja in s tem izgubi precej verodostojnosti. Je pa ta stranka že precej očiščena, ne glede na ves primanjkljaj politične prodornosti (rak rana celotne levice). Zagotovo pa voditeljica misli resno kaj govori in je iskrena. Pozabimo na njen, politično odbijajoči izgled za povprečnega volivca.

    Zakaj Zares?
    Zato ker gre za vsaj deloma nekaj novega. Stranka je neke vrste kesanje “velikega Mefista”. Vložil je vse, tudi sebe, zato mu kaže verjeti, ne glede nato, da ne zna v javnosti reči, res je “sem zaj..”, vendar sedaj mislim drugače. Kako je njegov Vajgl pometel z Ruplom je bil največji presežek volilinih soočenj in recept, kako je potrebno z navideznimi demokrati opraviti.

    Zakaj SD?
    Zato, ker so sorazmerno organizirani in kažejo vsaj delno kompetenco za vodenje države. Ne morejo se izviti iz primeža preteklosti (med ministrskimi kandidati je močen del nekdanjih članov ZK, slepo verjamejo Kučanovemu “izgubljenemu” kursu). Borut je prijazen fant, ki bi ga slovenske mame imele za sina, ni pa sposoben najtršega boja z najtršimi nasprotniki. Primanjkuje mu tudi šcepec inteligence za najbolj ostre odločitve, pa kljub temu, karkoli si mislimo, s tem ko hoče pomirjevati omogoča mirne razplete.

    Naštevamo več slabosti kot prednosti pa kljub temu priporočamo za odločitev ene od teh treh. Zakaj? Ker se je potrebno rešiti makijavelistične oblasti in dati nove temelje tej državi, ki je nazven ne bodo predstavljali rupli in navznoter grimsi, jerovški in pukšiči. Šibka SD bo lahek plen SDS in velika koalicija bo najslabše, kar si lahko obetamo.

    Zakaj ne DESUS, SNS in SLS?
    Ker prvi dve nista stranki, ampak zgolj populistični slovenski posebnosti, ki bosta zlahka plen Janše. SLS, ki v zadnjih dneh kaže zobe koalicije in ima neko prirojeno zagožnovsko pravičnost in poštenost, je zaradi svoje naivnosti vedno lahek plen ene ali druge strani. Če res ne bo NSI rabimo SLS, ki bo temeljila na moralnih vrednotah in utrjenem konzervativizmu, predvsem pa normalnem desnem liberalizmu, vendar se mora najprej odreči Janše.

    Torej, če ne veste, kako voliti (in to je velika večina izobraženega prebivalstva Slovenije), volite enega od treh levih. Morda v odvisnosti od tega, katerega kandidata so vam postavili na listo.

    Za pravega intelektualca bo seveda odločitev za tako levico, precej težka. Na meji sartrovega gnusa. Vendar ni alternative, tokrat je potrebno iti na volitve in voliti NeJanšo.

    Z nekaj strateškega premislega obstaja še, morda intelegentnejša rešitev, to je, da dobi SDS in Janša najboljši možen rezultat. Potem ne bo več zakrivanj. V veliki zmagi se bo pokazal pravi obraz in čez štiri leta, če bomo preživeli, se bomo te klike in načinov v veliki meri rešili. A kaj, ko to prinaša veliko kolateralne škode in nekateri se bodo pojavljali, razen če se jim kaj dokaže, do smrti. Bolj jih bomo tolkli, močnejši bodo, dokler se jim ne dokaže skozi pravosodje (seveda realno in ne izmišljeno!). Je mojster svoje obrti in usodno navezan na moč in oblast, takih pa se je težko znebiti, torej pojdimo že sedaj voliti drugačnost.

  2. JpD, citiram:

    In šestič, popolni moralni razkroj in uničenje politične kulture, ko je postala kraja intelektualne lastnine (prepisovanje Blairovega govora), laganje (v zvezi z vsebino komunikacije s finskimi državnimi predstavniki) in zloraba diplomatskih mehanizmov (diplomatske note) s strani najvišjih političnih predstavnikov države nova norma politične kulture v Sloveniji.

    Ne, takšna oblast ne more in ne sme voditi Slovenije v prihodnje. In če vprašate mene – ja, jaz bom volil za spremembo oblasti. Čeprav se mi zdi, da bi bil dolgoročno prispevek Janeza Janše h gospodarskemu razvoju zaradi znižanja davkov in več zasebne pobude načeloma večji, pa pretehta njegov negativni učinek na demokracijo. Če tehtam na eni strani načeloma večje razvojne možnosti za Slovenijo, na drugi pa Janševo ponudbo selektivne
    pravne države, absolutne oblastne kontrole nad gospodarstvom in mediji ter izrazitega oblastnega klientelizma in korupcije, glasujem za pravno državo in demokracijo. Ali drugače povedano, če sem kot državljan in kot liberalec postavljen pred mefistovsko izbiro med denarnico na eni in svobodo na drugi strani, se odločim za svobodo. In za to pri teh volitvah gre. Gre za referendum o demokraciji in pravni državi. Če parafraziram Hillary Clinton, gre za referendum o tem ali hočemo še štiri leta Janše na štiri leta podlage.

    Res nimam kaj dodati, razen tega, da bom tudi sama volila opozicijo iz podobnih razlogov.

    skoda, da se stranke opozicije niso poenotile v boju proti JJ-ju, ujele bi vec glasov.
    Mnogo vec glasov.

  3. Na prvi pogled se zdi, da vladajoči koaliciji očitaš, da se vede tako, kot se je pred njo koalicija LDS SD in nato kot alternativo predlagaš … koalicijo LDS SD (z malce oranžne šminke, ampak kot je rekel Obama: “Put lipstick on a pig…”) S temi argumenti ne bodo prepričljivi, ker so se sami v treh mandatih ne samo tako obnašali, ampak so takšno obnašanje izumili.

  4. medtem se po zeleni dolini razlega turbofolk “kdor ne skače ni Slovenc”. Kljub dežju tisoči rajajo in se rokujejo z Zverom in vaškimi ljudskimi (ja. župani far so še kar ljudski oz. SLS) šefi, ki so ravnokar razgrnili prostorkse plane, ki omogočajo pozidavo vsega, kar si je sploh mogoče zamisliti,.. in potencialni volilci že kopujejo BMW x6, da sosed ima kaj videti in potencialni volilci že sklepajo kupčije z nepremilninarji o nakupu svojih novih hišk. vse po zaslugi ljudskih in sprednih v SDS. a je potrebno reči, da med tisočimi teče debata o STednik novicah ali kaj novega lažnivci lažejo ta teden (in v mislih imam političlne nasprotnike SDS) in kaj dobreg aje naredil svetnik (no ja, predsednik vlade).
    Spoštovani kolega, avtor prispevka, namesto v Gardaland en krog po dolini tihi z vasico malo, en krog po urbanističnem kaosu, kjer je nekaj prvič lkenov v ustavi farsa in zakoni, da si z njimi obrišeš,.. prepričevanje prepričanih na internetu ne odtehta realnega življenja, ki ga je z obrekljivostjo “nobeden ne ve niti naslova, niti ustanovitelja” Stednik propagadno posnemala do obisti. To je realnost povprečja, na športno rekreativnih veselicah in z organiziranostjo družbe, ki ima za avantgardo gasilsko brigado.
    Kje v p.m. to živim?

  5. @Tomaž Štih:
    Imaš prav, ampak pri tej alternativi je vsaj malo upanja, da je to res alternativa, pri isti vladi za še en mandat ga ni. Kaj sploh ostane ne preveč naivnemu volivcu? Kje ste Liberalci? 😉

  6. Kaj ponuja levica?

    Levica ne ponuja ničesar, česar nismo že videli. Ali res lahko pričakujemo več pravne države, manj aktivno državo v gospodarstvu, bolj “neodvisne” medije, manj klientelizma in korupcije? Pa ne da ste že pozabili na zlata leta LDSa.

    Vse kar res lahko pričakujemo je lepša medijska podoba oblasti. Važno, da lepo izgleda.

  7. Problem v Sloveniji je, da ni nobene stranke, ki bi ponudila alternativo.

    Tudi jaz se bom odločil za “svobodo”, čeprav mi programi levih strank niso všeč. Samo da več nikoli ne bi bilo takšnega razkola v slovenski družbi in vseh sferah javnega življenja, kot smo mu priča zadnja leta. Še v volilno komisijo te nočejo vzeti, razen če se včlaniš v SDS. Vrag ti tako državo, kjer je vse pomembno od tega ali si “naš” ali ne.

  8. Pojem levice in desnice bi bilo treba preseci, to je navlaka prejsnjih stoletih, novi programi vodenja drzave bi morali temeljiti na ETIKI, vzpstavljanju socialne in humane drzave, kjer bi vecina, ampak res vecina imela moznost biti srecna in uspesna, zadovoljna in kreativna.

    Vedno bodo ostali sloji prebivalstva, ki se ne bodo znasli v nobeni ureditvi.

    Ta delitev, ki so jo janseviki vzpostavili s prekopavanjem grobov, s politiko mrtvih, je posastna.

    Levica v Sloveniji se ni vladala po letu 91, nikoli ni imela mandatarja.
    LDS niti slucajno ni levica, da nam je jasno.

    Je opozicija, ki pa ima veliko odgovornosti, da so janseviki sploh prisli na oblast in da so vzpostavili rezim, ki so ga.

    JpD to po tockah argumentirano navaja, v cem je ta rezim posasten.

    PS In kar nas v strasno skrbi, ali bomo sploh dobili posto za glasovanje po posti, ze zdavnaj bi morali dokumentacijo prejeti.

    Ponavadi smo glasovali 10 dni ali najmanj en teden prej pred ostalimi v Sloveniji.

    Upajmo, da ne bo poneverb in zlorab se s tem.

  9. Kje ste Liberalci, se nekdo sprašuje? Njihov frontmen je še pred kratkim njemu neljube novinarje označeval za fašiste ter se pridušal, da bi na volitvah najraje izbral Sarah Palin, žensko, ki bi prepovedala spolno vzgojo in teorijo evolucije. Takšna alternativa je primerna kvečjemu za kakšen politični skeč ali cirkus.

  10. Karkoli se že dogaja – letos bom glas oddala Borutu PAHORJU. Zakaj? Ker ima edini realne šanse, da premaga J. In ker vem, da ne bo pustil na cedilu zaveznikov z leve. Zato Zares apeliram tudi na Zares pametne in desusovske, ter ostale volivce !!!

    Glas za Boruta, bo glas za spremembo, sicer bo ponovno vlado vodila ista oseba (ok, kakega igralca bo na novo stlačil v koalicijo, vodil pa seveda isto politiko, kot sedaj). Volk narave ne menja, pred volitvami morda le dlako, pa še to se ne trudi več dosti, ker vidi da mu kar gre !)

    Dajmo zares podpreti zmago Pahorja !
    Pozdrav in SREČNO
    Petra TD

  11. Upokojenci smo bili do pred štirih let jebena stranka in se nam je pričelo stanje na naših računih popravljati s to sedanjo vlado, a sedaj naj pa glasujemo zopet za podobno garnituro torej za podobno tisti ki nam je zablokirala pokojnine ?ne, nimamo računa pika Nekdo piše da je ta režim pošasten , da ni nobene demokracije , pa ljudje ne se hecat.

  12. Janez, nekateri smo bili pozorni na Miloševića od njegovih govorov na proslavah še pred 8. sejo dalje. A ko je Srbija začela drseti v militaristično diktaturo, je ves trud bil zaman. Treba je kuhalnik ugasniti, preden se prižge. In indikator so novinarji. (V tem primeru sem slučajno tudi jaz indikator.) Ko enkrat dovolj močno nedemokratične prijeme začutijo kmetje v odročnih gorskih vasicah in upokojenci odrezani od aktivnega življenja, je daleč daleč prepozno. Takrat je nepopravljiva škoda že storjena in je volitve več ne morejo dovolj ublažiti.

  13. Absurdno je primerjate Janšo z Miloševičem. Starejši se spominjamo miloševičevih govorov na beograjski Adi ali pa na Gazimestanu bi rekel, da je pa res razlika med govori in dejanji med obema predsednikoma kot noč in pa dan, torej se za demokracijo pri nas še ni potrebno bati, smo tudi v družini demokratičnih držav kjer so se demokracijo izmislili.Neverjetno smešno je poslušati predsednicoLDS ko govori kako se bo LDS trudila za še boljši položaj upokojencev in nižjih slojev prebivalstva, ko pa je prav takrat ko je imela v svojih rokah škarje in platno oblast LDS stanje upokojencem zelo občutno poslabšala . Torej nam upokojencem je za boljšo ekonomijo in socijalo , novinarji so pa kakor ostalo ljudstvo , levi – desni, saj tako mora biti, če bi pa bili enotni,potem pa to ni demokratija

  14. V nekaterih predpostavkih glede ocene strankinih programov se ne morem strinjati.
    O mnenju v stranki SD, da želijo denar za povečanje javnih izdatkov za zdravstvo pobrati obrambnemu proračunu se ponavlja stališče, da nas pri obrambnih izdatkih vežejo zaveze do Nata. Zveza Nato zahteva 2% BDP za obrambo in praktično nobena država takega pogoja ne izpolnjuje. Zakaj bi Slovenija morala biti bolj papeški kot drugi?
    O mnenju v stranki LDS, avtor meni da, “zagovarjajo domačijskost, torej nacionalni interes v gospodarstvu.” In kot argument proti taki domačijskosti navaja kolega Šušteršič, ki da “je pred časom zapisal, da v naši liberalni stranki očitno nimajo liberalnih ekonomistov, ki bi jim razložili, da konkurenčnost in nacionalni interes ne gresta skupaj.” Pred kratkim so v Belgiji odpravili monopol podjetja električne energije. Zamenjali so belgijskega monopolista s francoskim privatnim podjetjem Suez. Nič dobrega ni prineslo, razen višjih cen. Pred parimi leti so na Nizozemskem privatizirali stanovanjske zadruge, kar je vodilo le k višjim direktorskim plačam in počevanju gradenj v bolj donosnem višjem plačilnem redu. Slehernemu človeku ni nič dobrega prineslo. Zakaj le bi bila splošna privatizacija, splošen umik države iz gospodarstva, nekaj dobrega, če so nam v tujini dokazi na voljo, da ta neokonzervativen program izpred 90-ih let ne deluje?
    Avtor ugotovi, da “pričakujemo več ukvarjanja s socialo kot z razvojem”. Ne vidim nasprotja; sociala se lahko organizira bolj učinkovito in tudi bolj socialno. Takrat bo v pomoč razvoju. Danes je sociala zgolj državno subvencioniranje neodgovornega ravnanja v privatnem gospodarstvu.
    Zato tudi ne verjamem ocene jožeta p. damijana, da “bi bil dolgoročno prispevek Janeza Janše h gospodarskemu razvoju zaradi znižanja davkov in več zasebne pobude načeloma večji”. Vladin gospodarski program je namreč razbremenil zlasti kapitalske prihodke, ne pa prihodke iz naslova dela.
    Ali ni tako, da se je Slovenija osamosvojila v letih, ko je neokonzervativa ekopnomija bila na višku in da iz tedanjih premisov in enostranske obremenjenosti izvira še danes kar nekaj problemov? Nesrečen Jazbinškov stanovanjski zakon, najradikalnejša denacionalizacija, nekompromisna privatizacija, uvajanje italijanskega sistema partitokratskega vladanja ter prekomerna centralizacija uprave preko ustvarjanja nemočnih občin (in v prihodnje nepotrebnih pokrajin)?

  15. ko država z davkoplačevalskim denarjem ne ravna optimalno denarja nekje zmanjka. biklo je nepotrebnih neumnosti pri EU predsedovanju, bilo je tega pri cestah,.. predhodnika imata vsak svoje mnenje, v času in prostoru se vlade še niso primerjale, poskus bivšega ministra JP Damjana je dal prednost Drnovškovim, provladni bi dali prednost janši. Nikjer v primerjalnem razmišljanju ni bila podana ocena stanja v katerem smo bili po osamosvojitvi in ali je sedanja oblast, ki pa to v demokratični družbi ne bi smela biti, je namreč samo izvršilna veja oblasti, ki skrbi, da je davkoplačevalski denar namenjen delovanju demokratične države, na svojo podlago ocenjena negativno, zadovoljivo ali odlično. Nikjer ni bilo soočenja programov (LDS in SDS imata skoraj identičnega je zapisal bivši vladni Janez Šušteršič), nikjer vidnih analiz v smislu današnje izpod peresa R. Pezdirja v današnjih Financah, bilo pa je ogromno sluzastih leporečij. Borza je danes potonila na vrednsot izpred dveh let, vsepovsod so sovražniki, vsepovsod gospodje bivši člani komunistične partije, danes vlada, vidijo zaoto, vsepovsod je sum korupcije, klientelizma, in vse je nepregledno.
    jasno je le, da ko ne bo za plače ne bo niti socialističnih penzij. ali imamo informacije, zakaj borza danes lsika tako klavrno sliko dogajanj v gospodarstvu, ali pa gre le za preslikavo dogajanj v ttujini, ali..
    škoda v socializmu vzgojeni antikomunizem množic funkcionira ravno tako, kot so želeli oblastiželjni pripadniki komunistične partije Jugoslavije, tako da se violijo bivši komuinisti in nadaljuje kvazi socializem z znajdi se in glavno, da sosed nima več. nič pa dobro izobraževanje, nič znanost, nič pravičnost,.. vse se skriva za sivino povprečnosti in lažne sociale. kot v dobrih starih časih socializma,.. in to v imenu kolektiva proti svobodi posameznika.

  16. @janez:
    Samo mimogrede o “jebeni stranki”: upokojenci dejansko niste stranka, ampak interesna skupina (ki je v nobeni resni državi ni v parlamentu). Če že kam, Desus spada v državni svet.

  17. Jaz sem vceraj ze volila. vse OK.

    prvi glasovi za opozicijo so na poti v Slovenijo.

    Drzim pesti, zate, domovina.

    zasluzimo si dalec boljse gospodarje, od teh, ki jih imamo.

    Predvsem pa potrebujemo nov verer v jadra in mnogo vec socialne pravicnosti in eticnosti in vrnitev pravne drzave.

    zato sem glasovala za opozicijo!

  18. živjo, jaz sem tudi že odposlal glasovnico (v ponedeljek). Glasoval sem za pravno državo, za gospodarno državo. Si želim da nam bodoča vlada vrne dostojno in ugledno državo, ki jo je tako grdo spodkopavala trenutna garnitura.

%d bloggers like this: