Zakaj ljubitelji “ekonomske svobode” sovražijo demokracijo?

Odgovor je nadvse preprost. Če “ekonomsko svobodo”, kot jo definirajo desničarski, konzervativni think-tanki (kot so Heritage Foundation, Cato, Fraser Institute itd.) na plačilni listi bogatih lastnikov največjih ameriških korporacij, opredelimo kot učinkovito sodno varstvo lastninskih pravic, “majhna država” (nizki davki in nič regulacije), fleksibilen trg dela (nizki stroški odpuščanja), neobstoj minimalne plače, prosta mobilnost kapitala in nizka inflacija, jim demokracija kvari njihovo igro.

Kajti “ekonomska svoboda” je svoboda za premožne. Zakon ščiti njihovo lastnino, “majhna država” jim zagotavlja, da nihče ne moti izkoriščanja njihovih monopolov in da jim ni treba plačevati davkov, prosta mobilnost kapitala jim omogoča davčno optimizacijo med državami in prelivanje premoženja v davčne oaze, fleksibilni trg dela jim zagotavlja nizke stroške dela in s tem višje dobičke in nizka inflacija preprečuje, da bi njihove prihranke in posojila razvrednotila inflacija.

In “ekonomska svoboda” je svoboda samo za premožne. Revni oziroma rojeni v “napačnih družinah” nimajo veliko možnosti za uspeh. Bogati si lahko privoščijo elitno zdravstveno oskrbo in elitno izobrazbo. Revni ne morejo ne do enega in ne do drugega, ker so bogati s političnimi donacijami ustvarili institucionalni sistem, v katerem sta kvalitetno zdravstvo in šolstvo plačljiva in prohibitivno draga, in v katerem premožnim ni treba plačevati veliko davkov, s katerimi bi sicer država lahko financirala univerzalno dostopno ter kvalitetno zdravstvo in šolstvo.

Zdaj si lahko lažje predstavljate, zakaj sestavljalci različnih indeksov “ekonomske svobode”, ter njihovi finančni meceni, tako zelo sovražijo demokracijo, da obstoja večstrankarskih volitev niti ne uvrstijo med kriterije “ekonomske svobode”. Prava demokracija in reprezentiranost interesov večine prebivalstva bi namreč utegnila zmanjšati te njihove privilegije in omogočiti pravičnejši dostop do temeljnih storitev, ki omogočajo enakost možnosti. “Ekonomsko svobodne” so običajno samo avtoritarne države ali države s teflonsko plutokracijo. Samo te lahko zagotavljajo premožnim, da se bo večina ljudi držala (predpisanim jim) pravil igre in da ne bo ogrožala položaja in privilegijev premožne elite.

Demokracija pač ogroža ekonomsko svobodo premožnih. Iz ust njenega vrhovnega apostola:

Milton Friedman (1988): “I believe a relatively free economy is a necessary condition for freedom. But there is evidence that a democratic society, once established, destroys a free economy.

Nadaljujte z branjem

Butalski podporni zid, globok 8.2 metra

Marko Radmilovič je genij, naj ga zvezde še naprej ljubijo. Spet se je izkazal in prišel daleč najbližje resnici glede tega ali je tisti podporni zid iz Pesnice res visok zahtevanih 8.2 metra in s tem zadostna referenca za pridobiti naročilo za gradnjo mostu čez Glinščico. Le Butalce je poklical na pomoč, ki so takoj pogruntali, da je treba včasih pogledati tudi v globino in ne samo v višino, ter da se da s pljunkom višino najlažje izmeriti.

Moja skala občudovanja je trčila na zgornjo mejo. Preverite sami:

Zato so mu zabičali, naj jim pokaže, ako je kakšen most že zgradil; da jih ne bo naplahtal, kot je butalskega peka! Pa Cefizelj pravi, da jim ga bo pokazal.

Izberejo Butalci štiri najpametnejše med njimi, da spremljajo Cefizlja do mostu. Hodijo dan, vozijo se z vlakom naslednji dan, potem pa še štiri ure z avtobusom, saj je daleč od Butal do Pesnice, kamor jih je Cefizelj peljal most pokazat. Najprej niso mogli do mostu, ker jim je ljuti domačin pot zapiral, a ker so imeli kislega vina s sabo, na Štajerskem pa vino vsaka vrata odpre, so hitro bili ob mostu. Pa ga niso videli, saj je le nekaj kamnov štrlelo iz zemlje.

“To je podporni zid in je visok 8,2 metra, kakor je zapisano v razpisni dokumentaciji,” pravi Cefizelj; pa Butalci le kimajo z glavami, akoravno se jim vse čudno zdi.

Nadaljujte z branjem

Invertirani Robin Hood po slovensko ali pan-politična poslanska hipokrizija

Spodnja Kordiševa izjava si zasluži biti zapisana z ogromnimi črkami v zgodovino slovenske politične hipokrizije.

Slovenska politika se težko zedini glede česarkoli, razen ob tem, ko sebi podeli dodatne finančne privilegije in na drugi strani vzame najšibkejšim, da lahko finančno nevtralizira svoje privilegije. Superhik po slovensko.

 

Mario Draghi ob slovesu o nujnosti koordinacije ekonomskih politik in fiskalne unije

Karkoli si kdo, tudi najbolj ostri nemški kritiki, misli o učinkovitosti nekonvencionalnih oblik monetarne politike ECB v zadnjih petih letih, je treba priznati, da gre večinska zasluga za obstanek evropske monetarne unije (evra) eni sami osebi – Mariju Draghiju. Draghi je najboljši dokaz za to, da institucijo naredijo ljudje. Ne upam si pomisliti, kaj bi se zgodilo z evrsko unijo, če bi ECB še naprej vodil Jean-Claude Trichet ali kak nemški jastreb. Draghi je julija 2012 z eno samo stavčno zvezo, katere ključni del so tri besedice – “whatever it takes“, umiril špekulativne napade finančnih trgov na šibke članice evro območja. Dve leti kasneje pa napovedal in kasneje tudi operativno izpeljal – tako teoretsko kot pravno – sporno “monetarno sproščanje” prek odkupovanja državnih obveznic, da bi inflacijska pričakovanja “zasidral” v območju blizu 2%.

V prvem primeru ni potreboval niti enega strela (evra), da umiri ponorele finančne trge, dovolj je bila njegova beseda, v drugem primeru je porabil za 2,900 milijard (evrov) municije, pri čemer se core inflacija ni premaknika niti za milimeter višje. Vendar to morda niti ni bil pravi namen Draghija, kot se v kuloarjih slišijo različne teorije zarote. Glede na to, da je v tem nepredstavljivo velikem paketu odkupljenih obveznic približno za polovico italijanskih državnih obveznic, je morda Draghi res reševal le Italijo in še kakšno periferno evrsko državo, ki sicer ne bi uspele refinancirati svojih tekočih zapadlih obveznosti in bi v končni fazi postale nesolventne. To pa bi seveda pomenilo šok za finančni sistem in razpad evro območja, saj je Italija mnogo prevelika za bail-out grškega tipa. Tudi če je bilo monetarno sproščanje zgolj krinka za reševanje Italije in ostalih perifernih evrskih držav, gre Draghiju vsa zasluga, da je s tem rešil evro. Šele zgodovina bo iz dovoljšnje časovne distance lahko to presodila.

Ob slovesu je Mario Draghi lepo predstavil ključna spoznanja iz njegovega mandata, predvsem iz vidika spremembe konceptualnega okvirja monetarne politike in nato glede šibkosti osamljene monetarne politike in o nujnosti koordinacije ekonomskih politik v njihov optimalni miks, če hočemo, da ECB doseže cilj cenovne stabilnosti, ter glede nujnosti oblikovanja fiskalne unije z delitvijo tveganj, če želimo, da se evrska mnetarna unija obdrži pri življenju. Spodaj je nekaj odlomkov iz slednjega. Kljub dolgočasni latovščini je Draghi zelo zelo jasen. Nadaljujte z branjem

Mencinger o Sachsu in revežih, ki jih ni, ker nismo sledili Friedmanu

Z vsem, kar piše Sachs v tekstu Največ ekonomske svobode, a obupali nad življenjem, v katerem komentira nemire v Hongkongu, Parizu in Santiagu, se strinjam; tudi Sachs je medtem postal levičar in me celo prehitel po levi. No, mnogo bolj od Hongkonga ali Pariza me zanima Santiago, saj me je to pripeljalo petdeset let nazaj, ko sem bil študent v Filadelfiji, kjer je bil tudi moj prijatelj Ricardo iz Santiaga. Ta me je spomladi, ko je s svojo soprogo potoval v Benetke, po petdesetih letih obiskal. Na sprehodu po Ljubljani me je spraševal, kje imamo reveže, a mu nisem znal odgovoriti. Naslednji dan smo šli na blejski grad in kar prek Gorij, Poljan in Jesenic v Planico.

Spet sva začela govoriti o revežih. Sam sem rekel, da med reveže morda sodijo lastniki hiš, mimo katerih sva se peljala. Te so še v času socializma zgradili na zemlji, ki je bila najbrž očetova, pri tem so jim pomagali sosedje in inflacija. Zdaj pa imajo morda 400 evrov pokojnine, kar jih uvršča med reveže. Ni me razumel, menil je, da sploh ne vem, kaj je revščina v mestu s šest milijoni prebivalcev, v katerega neprestano prihajajo novi reveži iz Peruja, Gvatemale, Kolumbije in drugih dežel, ki imajo vse svoje premoženje na sebi. To me je spet spomnilo na Sachsa in Friedmana, ki sem ga tudi poznal: prvi je z nasveti sodeloval pri zapiranju rudnikov v Peruju, drugi je bil ekonomski svetovalec Pinocheta v Čilu.

Vir: Jože Mencinger, Dnevnikov Objektiv

Zmešnjave okrog začetka gradnje 2. tira: Novim (ne)uspehom naproti

Stanko Štrajn

TV Slovenija je pri poročilih 6.11.2019 objavila vest, da je Državna revizijska komisija ( v nadaljevanju DKOM) zavrnila predlog 2TDK za razrešitev imenovanih izvedencev gradbene stroke-profesorja in docenta gradbene fakultete Univerze v Mariboru, ki sta po sklepu DKOM dobila naročilo, naj za 15.000 evrov strokovno ugotovita koliko je visok in dolg podporni zid, ki ga je ponudnik konzorcij MARKOMARK NIVAL navedel kot izpolnitev zahtevane reference po razpisnih pogojih naročila za oddajo izgradnje mostu preko doline Glinščice na projektu izgradnje drugega tira Divača-Koper.

2TDK je tri tedne po imenovanju izvedencev, po tem ko sta izvedenca očitno pristopila k izvedenskemu delu in sta vlagatelj revizije in 2TDK očitno založila vsak po 7.500 evrov za izvedbo meritve višine zidu, predlagal njuno izločitev, ker bi naj imenovana izvedenca bila pristranska, ker sta univerzitetna učitelja na fakulteti, na kateri je diplomiral tudi eden od direktorjev članov konzorcija MARKOMARK NIVAL.

Nadaljujte z branjem

Ukrepi Banke Slovenije: Nedomišljenost in popolno pomanjkanje koordinacije obeh vej ekonomske politike vodi v slabe rezultate

Ukrepi Banke Slovenije (BS) iz prejšnjega tedna z omejitvijo bančnega kreditiranja gospodinjstev s potrošniškimi in stanovanjskimi krediti so tako v javnosti kot v drugi veji ekonomske politike – vladi – poskrbeli za precej nejevolje. S temi ukrepi je namreč BS tretjini gospodinjstev, in to tistim socialno najšibkejšim in mladim, močno omejila ali celo popolnoma odvzela možnost financiranja nakupa trajnih potrošnih dobrin, saniranja stanovanj in reševanja njihovega stanovanjskega problema. Ukrep sam po sebi bo srednjeročno poslabšal socialni položaj mladih in socialno šibkejših gospodinjstev, saj ti tega položaja brez možnosti zadolževanja objektivno ne morejo rešiti. Vplival bo tudi na dodatno ohlajanje gospodarstva. Če je verjeti oceni Umarja, naj bi se zaradi tega ukrepa zasebna poraba in s tem BDP zmanjšala za okrog 200 mio evrov oziroma okrog 0.4% BDP.

S tem ne želim dodatno polivati gnojnice po BS, pač pa zgolj ugotavljam dejstva. BS ima seveda vso pravico, tako po zakonu o BS kot po Pogodbi o Evropski uniji, da avtonomno izvaja ukrepe na področju monetarne politike. In BS je lahko da povsem upravčeno sprejela te dokaj drastične omejitvene ukrepe na področju kreditiranja gospodinjstev. BS je dve leti opozarjala poslovne banke na hitro dinamiko kreditiranja gospodinjstev in na potrebno omejevanje te rasti zaradi naraščajočih tveganj, ki sledijo kreditnemu bumu. V času, ko se gospodarska rast značilno ohlaja, v Nemčiji pa se je že povsem ohladila, je nadaljevanje hitrega trenda kreditiranja nakupa trajnih potrošnih dobrih z ročnostjo nad 5 (in vse do 12 let) brez zadovoljivega zavarovanja seveda za banke naraščajoče tvegano. Ker se poslovne banke na priporočila BS o kreditnem samoomejevanju niso odzvala (in odzvala se niso, ker je zanje potrošniško kreditiranje po skoraj oderuških obrestnih merah neprimerno bolj donosno od stanovanjskega kreditiranja ali kreditiranja podjetij), je obvezujoč ukrep BS – tudi če morebiti naraščajočeega tveganja ne ocenjujemo povsem enako – po svoje upravičen.

Vendar tudi če je ukrepanje BS upravičeno, sta z njim povezana najmanj dva problema.

Nadaljujte z branjem

%d bloggers like this: