Med najbolj razvitimi državami na svetu (OECD) spada Slovenija v prvo deseterico najbolj integriranih gospodarstev v globalne verige vrednosti (GVV). To pomeni, da so slovenska podjetja na izvozni ali uvozni strani vpeta v dobaviteljske verige velikih multinacionalnih korporacij. Ta vpetost se je med 2001 in 2014 še povečala, na uvozni strani nekoliko bolj kot na izvozni (glejte spodnjo sliko). Slednje lahko razložimo tako, da če je v tem obdobju denimo Revoz povečal proizvodnjo za polovico, je to – glede na njegovo relativno velikost za Slovenijo in glede na majhno vpetost domačih dobaviteljev v dobave Revozu – prispevalo k povečani uvozni vpetosti Slovenije v GVV. Obratno bi pomenilo, če bi denimo Kolektor, Hidria, Hella-Saturnus, Cimos itd. ob veliki ekspanziji nemške avtomobilske industrije povečali svoj izvoz sestavnih delov nemškim proizvajalcem.
Vir: IMF
Velika vpetost v GVV odraža visoko kvaliteto slovenskih podjetij, ki so sposobna dobavljati globalnim korporacijam v skladu s predpisanimi najvišjimi standardi kakovosti. Vendar pa ta vpetost v GVV sama po sebi še nič ne pove o tem, kolikšno dodano vrednost pri tem ustvarjajo naša dobaviteljska podjetja. Za slednje je pomembno, kje v verigi vrednosti se posamezno podjetje nahaja. Natančneje, kje v t.i. Smile krivulji se podjetje nahaja (glejte spodnjo sliko).
Slika 1: Smile krivulja verige vrednosti
Če se nahaja spodaj, kot proizvajalec dobavitelj nekaj sestavnih delov (sedeži, luči, sklopke itd.) ali kot sestavljalec končnega izdelka iz uvoženih komponent (Revoz ali FoxConn pri iPhonu), to pomeni relativno nizko domačo dodano vrednost na zaposlenega (čeprav visoko za slovenske standarde), saj gre zgolj za proizvodnjo ali sestavljanje ipd. Če je podjetje dobilo status pogodbenega razvijalca določenih komponent, se domača dodana vrednost na zaposlenega dvigne, ker pri razvoju sodeluje več inženirjev, ki imajo višje plače.
Optimalno je seveda biti pri vrhu verige vrednosti, kot organizator verige vrednosti, ki kontrolira razvoj, dizajn, marketing, prodajo in finance celotne verige. Tukaj se ustvarja najvišja dodana vrednost na zaposlenega, saj je potreben najvišje kvalificiran kader (visoke plače!), hkrati se tukaj zbira celotna marža v proizvodnji in prodaji nekega proizvoda (razlika med vsoto stroškov v posameznih fazah “proizvodnje” in končno prodajno ceno).
Malo je naših podjetij, ki igrajo v tej “Ligi prvakov”. V bistvu mi nobeno ne pade na misel. Lahko bi bilo Gorenje, vendar ni znalo ali hotelo narediti tega preskoka, ker bi bilo potrebno zapreti proizvodnjo doma, jo preseliti južneje ali vzhodno od nas, doma pa ohraniti samo razvojne, dizajnerske, marketinške, prodajne in finančne funkcije. Morda igrata blizu te lige prvakov Akrapovič in Pipistrel, vendar sta relativno majhna in nišna igralca.
Definitivno pa v tej ligi igra Apple, ki je uspešno organiziral svojo verigo vrednosti, tako da mu sama proizvodnja (vsota materialnih stroškov) pobere le dobrih 200 dolarjev na prodani iPhone, sam pa nato pobere kar 60% maržo glede na prodajno vrednost svojih telefonov. To je nirvana globalnih verig vrednosti.
Slika 2: Razdelitev koristi v verigi vrednosti iPhona
Lepo bi bilo, če bi kdaj kakšno naše podjetje prilezlo v te višave. Vendar bi to zahtevalo bistveno drugačno raven ambizicioznosti in inovativnosti in povsem drugačno poslovno filozofijo, saj se je treba najprej “spomniti” izdelka, ki bo lahko konkuriral v tej najvišji ligi in nato temu ustrezno organizirati verigo vrednosti, kjer bo se bo jedro dodane vrednosti koncentriralo v doma lociranih poslovnih funkcijah. Gorenje je res imelo to priložnost, zelo blizu je bilo temu. Škoda.
DAMIJAN blog 
Res je neverjetno, kako so kljub oviram, ki so jih nastavljale podjetjem vse vlade od osamojitve naprej.
A zgornji tekst dokazuje, da je naš izvoz količinsko sicer velik, a z malo dodano vrednostjo, čeprav je tudi tu nekaj izjem. Zanimivo je, da GZS, OZS in Združenje delodajalcev ravno nizko dodano vrednost postavljajo kot opravičilo, da ni večjih plač. Za višino dodane vrednosti pa so odgovorni prav oni.
Mene pri tej globalizacijo moti samo eno: preveč smo odvisni od drugih, pravzaprav z ničemer ne krojimo svojo usodo. Ne kroži zaman krilatica, da ko Nemšija kihne, Slovenija zboli. V veliki nevarnosti smo zaradi privatizacije vsega, kar bi moralo biti v javnem območju: zdravstvo, sociala, izobraževanje. Tisti hip, ko bo na teh področjih prevladalo lastništvo kapitala, bomo kompletno opleli, saj bodo ta pdročja kompletno globalizirana. Dejstvo je, da ima SLO vse možnosti, da se sama prehranjuje, da poskrbi za zdravje svojih državljanov, da poskrbi za svojo socialo in še marsikaj drugega. Če pogledamo, je tudi naša varnost globalizirana, saj se zanašamo na NATO, ki je , kot je pravilno ocenil Macron, možgansko mrtev in kot tak predstavlja nevarnost.
Zato bi morali stopnjo globalizacije omejiti, izogniti se ji ne moremo. A za kaj takega potrebujemo bolj sofistirane, pametne vladne ekipe, ki pa jih z takim voliilnim sistemom ne bomo doživeli.
Všeč mi jeVšeč mi je
Malce mi jo je zagodlo pisanje v računalniku, pa mi je pol stavka zbrisalo. Pravilno se glasi: Res je neverjetno, kako so slovenska podjetja uspešna, kljub oviram, ki so jih nastavljale podjetjem vse vlade od osamojitve naprej.
Všeč mi jeVšeč mi je