Konec thatcherizma in reforma kapitalizma

Branko Milanovic v zadnjem komentarju pravi, da nepričakovana inauguracija nove “železne lady”, Therese May, v V. Britaniji simbolično napoveduje konec thatcherizma oziroma konec kapitalizma, kot smo ga poznali zadnjih 35 let po zaslugi Thatcherjeve. Theresa May je v govoru pred imenovanjem napovedala, da kapitalizem potrebuje strukturne spremembe, kot so ponovna uvedba predstavnikov zaposlenih in potrošnikov v nadzornih svetih, omejitev menedžerskih nagrad, zmanjšanje negotovosti glede služb za mlade in večjo socialna mobilnost.

Morda gre samo za piar, Mayeva je vendarle konzervativka in utegne slediti trdi liniji svojih toryjevskih predhodnikov. Toda dejstvo je, da kapitalizem sam nujno potrebuje strukturne spremembe, kajti očitno je, da samoregulativni mehanizmi ne delujejo in da prepustitev razvoja zasebnim interesom ne vodi v stabilno in vzdržno družbeno ravnovesje. 

Nadaljujte z branjem

Vikend branje

Kaj prinaša Bela knjiga (4. del) – usklajevanje pokojnin po novem

Bine Kordež

Povečevanje števila starejših ljudi in daljša življenjska doba vsekakor zahtevajo stalno prilagajanje obveznega pokojninskega sistema. Spremembe gredo v smeri podaljševanja zahtevane starostne meje pri odhodu v pokoj in to je zajeto tudi v novih predlogih zbranih v Beli knjigi. Takšni popravki so seveda pričakovani, vendar ne gre za kakšne drastične spremembe, predvsem pa vzdržnost pokojninskega sistema tudi v naslednjih desetletjih ni tako problematična in kritična, kot se običajno prikazuje. Takšno razmišljanje poskušam argumentirati z nekaj dodatnimi pogledi na to tematiko.

Osnovni predlog sprememb predvideva, da bi se po novem upokojevali praviloma s 67 letom, pred tem pa v primeru dopolnjenih 42 do 45 let delovne dobe. Glede na dosedanje pogoje (65 let starosti), te spremembe niso velike in projekcije pokojninskih izdatkov kažejo, da bo njihov delež v BDP postal po letu 2040 finančno nevzdržen.

Nadaljujte z branjem

IMF-ov revizijski odbor razkril katastrofalne napake pri ravnanju IMF v Grčiji

Včeraj objavljeno poročilo IMF-ovega neodvisnega revizijskega odbora (Independent Evaluation Office, IEO) je najbrž mnoge šokiralo, toda v resnici prinaša priznanje, kako zelo napak je IMF ravnal v Grčiji. Ključno sporočilo tega poročila je, da je IMF z namenom, da bi rešil evrsko monetarno unijo in zahodnoevropske banke žrtvoval Grčijo in jo podvrgel nestandardnemu fiskalnemu mučenju. Za razliko od predhodnih programov pomoči IMF ostalim državam Grčiji ob zahtevani fiskalni konsolidaciji ni bil omogočen odpis dolgov, ukinjeni pa so bili avtomatski stabilizatorji. Rezultati so zato bili katastrofalni, celoten strošek pa so plačali najšibkejši grški prebivalci, namesto tistih, ki so dejansko pridobili s tem (zahodnoevropske banke in preostanek monetarne unije). Pri tem pa je vodstvo IMF kršilo notranje postopke pri odločanju, analize so bile pisane na hitro ali prepozno, mnogih dokumentov, ki so bili podlaga ključnim odločitvam, pa ni bilo mogoče najti.

Poročilo IMF-ovega neodvisnega revizijskega odbora torej samo potrjuje to, kar smo vsa ta leta trdili vsi, ki razmišljamo s svojo glavo. Torej povsem nepotrebno in neuspešno izživljanje nad grškim prebivalstvom, kar je nekdanji finančni minister Yanis Varoufakis tako pravilno označil kot “fiscal waterboarding”. Drugače rečeno, kar so Američani počeli nedolžnim ujetnikom v Guantanamu, je IMF v spregi z ECB in Evropsko komisijo počel Grčiji. Da bi rešili nemške in francoske banke, so se sadistično izživljali nad grškim prebivalstvom.

 

Sprememba ključne predpostavke in makroekonomija nenadoma spet dobi smisel

Na tem blogu že nekaj let objavljam zapise, ki govorijo o tem, da sodobna makroekonomska teorija in modeli nimajo smisla. Skregani so z realnostjo in ne morejo napovedati ničesar niti eno četrtletje vnaprej, razen če je svet povsem negiben. Krivda zato v glavnem leži na Lucasovi predpostavki racionalnih pričakovanj in Friedmanovi hipotezi permanentnega dohodka (v Hallovi izpeljanki Eulerjeve enačbe potrošnje). Če so posamezniki absolutno racionalni in svoje odločitve sprejemajo (beri: optimizirajo svojo porabo) na podlagi pričakovanj za 30 let vnaprej in sedanje obrestne mere, makroekonomski modeli postanejo absolutno neuporabni za karkoli, razen za igračkanje.

Kaj se zgodi, če predpostavko racionalnih pričakovanj zamenjate s predpostavko omejene racionalnosti (v avtorstu psihologa in ekonomista Herberta Simona), da imajo ljudje omejene kognitivne sposobnosti in da so “kratkovidni” (bolj jih zanimajo zelo bližnji dogodki kot pa denimo javni deficit in inflacija čez 30 let)? Točno to je naredil Xavier Gabaix, iz New York University v še vročem paperju “A Behavioral New Keynesian Model”. In nenadoma so (teoretični) rezultati standardnega makroekonomskega modela spet dobili smisel. Denimo, da nizke obrestne mere ne vodijo nujno k višji inflaciji, kot predvideva standardni novokeynesianski model. Začetni učinek znižanja obrestne mere je pozitiven, toda če nizka obrestna mera traja zelo dolgo, ima negativen vpliv na inflacijo. Ali pa da “blizu-ničelne” obrestne mere ne vodijo nujno v deflacijsko depresijo, pač v kohabitacijo nizkih obrestnih mer in nizke rasti.

Nadaljujte z branjem

Kako se je razsula Friedmanova hipoteza permanentnega dohodka (in s tem sodobni makro modeli)

Najbrž najbolj zasidrana ideja Miltona Friedmana v ekonomski teoriji je njegova hipoteza permanentnega dohodka (HPD) iz leta 1957. HPD pravi, da poraba gospodinjstev ni odvisna od tekočih dohodkov, pač pa od pričakovanega dohodka v njihovi življenjski dobi. Ljudje trošijo ne toliko, kolikor imajo dohodka v danem trenutku, pač pa kolikšen tok dohodkov pričakujejo v prihodnosti. Če se jim v nekem trenutku dohodki zmanjšajo, bo to zgolj prehodne narave in ne bo imelo vpliva na zmanjšanje porabe. Če slučajno zadenejo na lotu ali dobijo od države darilo v obliki transferja, tega ne bodo pretopili v višjo porabo, ker se zavedajo, da je to zgolj enkratne narave, pač pa bodo to privarčevali (na banki ali z naložbami v vrednostne papirje). Ljudje hočejo stabilnost porabe, zato vse nenadejane dodatne prihodke privarčujejo, ki jih nato trošijo, če se jim dohodki nenadoma zmanjšajo.

Nadaljujte z branjem

Što je Tajnikar htio da kaže?

Nekaj ljudi me je opozorilo na komentar kolega Maksa Tajnikarja v Sobotni prilogi o (ne)potrebnosti drugega tira. Maksa imam zelo rad, zelo ga cenim, odlično debatirava na hodnikih naše fakultete (tudi o stvareh, ki jih nočete vedeti), mislim tudi, da bi bil odlična družba na jadrnici (če se mu to ne bi zdelo preveč plebejsko), … toda jebemumast, da ne razumem, kaj je hotel v tem komentarju povedati. Razen, da je hotel povedati, da nihče v tej državi nima pojma, za kaj gre pri drugem tiru in da ne razumemo cost – benefit (CB) analize infrastrukturnih projektov. Prek sms-a sem celo pobaral urednika SP Alija Žerdina, če on razume, “što je pesnik htio da kaže“, pa se mi je spretno izmuznil z odgovorom, da jadra…

Ker me nekateri bralci vztrajno sprašujejo glede Maksovega komentarja, sem ga hotel celo malce pokomentrati tukaj. Vendar me je minilo, ko sem videl, da je zgrešil dolžino drugega tira za 21 kilometorv (48 namesto 27) in da je kot predpostavko vzel, da se kredit zanj mora poplačati v 10 letih, pri CB analizi pa pozabil na (standardne) dihotomne negativne eksterne učinke različnih vrst infrastrukture ter stroške vzdrževanja in prišel do sklepa, da bi bila preusmeritev tovora iz cest na železnice celo škodljiva, ker bi zaradi tega Dars manj zaslužil. Eh, pa tako dober naslov je bil!

Nadaljujte z branjem

Šele naložba v drugi tir omogoča povečanje donosnosti celotnega železniškega sistema

Bine Kordež

Na zadnji tekst o Luki Koper in drugem tiru je bilo kar nekaj komentarjev, ki so zajeli širše vidike te tematike. Sam se v razmišljanjih poskušam omejiti samo na preverljiva dejstva in konkretne številke. Zato bom še enkrat izpostavil samo dva ključna poudarka, katera sem skušal nekaj širše opisati v prejšnjem tekstu.

Tisto, ker je pri celi zgodbi ključno, je pomen dejavnosti Luke Koper oz. pristanišča za celotno slovensko ekonomijo. Družba Luka Koper in njeni zaposleni so pravzaprav samo del celotnega transportnega procesa, ki teče od ladij v pristanišču Koper do meje na Šentilju, Hodošu ali Jesenicah (in v obratni smeri). Na pretovor blaga v Kopru je tudi po moji oceni vezano pet ali tudi večkratno število ljudi poleg neposredno zaposlenih v Luki, od vseh servisnih storitev za Luko, do železnice, špediterjev, avtoprevoznikov ter vseh angažiranih za njihovo servisiranje (seveda tudi zavarovalnice in banke). Skupna dodana vrednost vseh naštetih družb s transportno potjo mogoče dosega celo 400 milijonov evrov (v Luki Koper bi vsekakor znali zbrati celotni zaslužek vseh družb preko slovenskega ozemlja). In to je kvalitetna dodana vrednost, ki omogoča plačevanje zaposlenih v višini dva, tri ali tudi štiri tisoč evrov (povprečni strošek dela v Luki Koper dosega 4,000 evrov mesečno na zaposlenega oziroma na letni ravni skoraj 50,000 evrov dodane vrednosti na zaposlenega) in ta dodana vrednost je v pretežni meri ustvarjena na tujih trgih.

Nadaljujte z branjem

Davek na premoženje kot način spodbujanja produktivnih naložb

Noah Smith ima dober point, ko pravi, da bi bil v ZDA davek na premoženje bistveno bolj učinkovit instrument spodbujanja produktivnih naložb od davka na kapitalske dobičke ali davka na dobiček. Sedanji sistem obdavčtve v večini držav tiste, ki so napačno investirali ali lastnike podjetij brez dobička oprošča plačila kapitalskih dobičkov ali davka na dobiček, medtem ko uspešne obdavči. V novem paperju Chen, Guvenen, Kambourov & Kuruscu (2016) predlagajo, da bi namesto tega raje obdavčili premoženje. Tistim z veliko neproduktivnega premoženja (denimo nepremičnin, ki jih ne uporabljajo produktivno) bi ta davek vsako leto zmanjševal vrednost premoženja in jih tako prisilil, da začnejo svoje premoženje bolj učinkovito uporabljati. To pa bi spodbudilo rast produktivnosti celotnega gospodarstva (ob predpostavki zadovoljivega agregatnega povpraševanja).

Je ta predlog relevanten za Slovenijo? Niti ne, kajti pri nas je (ostalo) zelo malo premožnih lastnikov. Kriza je učinkovito pometla z novopečenimi lastniki kapitala. Bi pa ta predlog učinkovito pripomogel k bolj učinkoviti uporabi nepremičnin. Denimo lastnike večih stanovanjskih nepremičnin ali zemljišč, ki jih ne uporabljajo za svoje osebne potrebe ali za produktivno uporabo, bi hitro prepričal v prodajo ali oddajo. Vendar pa za to ne potrebujete davka na premoženje, ampak se da to rešiti z nepremičninskim davkom in davkom na dediščine.

Nadaljujte z branjem

%d bloggers like this: