Što je Tajnikar htio da kaže?

Nekaj ljudi me je opozorilo na komentar kolega Maksa Tajnikarja v Sobotni prilogi o (ne)potrebnosti drugega tira. Maksa imam zelo rad, zelo ga cenim, odlično debatirava na hodnikih naše fakultete (tudi o stvareh, ki jih nočete vedeti), mislim tudi, da bi bil odlična družba na jadrnici (če se mu to ne bi zdelo preveč plebejsko), … toda jebemumast, da ne razumem, kaj je hotel v tem komentarju povedati. Razen, da je hotel povedati, da nihče v tej državi nima pojma, za kaj gre pri drugem tiru in da ne razumemo cost – benefit (CB) analize infrastrukturnih projektov. Prek sms-a sem celo pobaral urednika SP Alija Žerdina, če on razume, “što je pesnik htio da kaže“, pa se mi je spretno izmuznil z odgovorom, da jadra…

Ker me nekateri bralci vztrajno sprašujejo glede Maksovega komentarja, sem ga hotel celo malce pokomentrati tukaj. Vendar me je minilo, ko sem videl, da je zgrešil dolžino drugega tira za 21 kilometorv (48 namesto 27) in da je kot predpostavko vzel, da se kredit zanj mora poplačati v 10 letih, pri CB analizi pa pozabil na (standardne) dihotomne negativne eksterne učinke različnih vrst infrastrukture ter stroške vzdrževanja in prišel do sklepa, da bi bila preusmeritev tovora iz cest na železnice celo škodljiva, ker bi zaradi tega Dars manj zaslužil. Eh, pa tako dober naslov je bil!

Nadaljujte z branjem

Šele naložba v drugi tir omogoča povečanje donosnosti celotnega železniškega sistema

Bine Kordež

Na zadnji tekst o Luki Koper in drugem tiru je bilo kar nekaj komentarjev, ki so zajeli širše vidike te tematike. Sam se v razmišljanjih poskušam omejiti samo na preverljiva dejstva in konkretne številke. Zato bom še enkrat izpostavil samo dva ključna poudarka, katera sem skušal nekaj širše opisati v prejšnjem tekstu.

Tisto, ker je pri celi zgodbi ključno, je pomen dejavnosti Luke Koper oz. pristanišča za celotno slovensko ekonomijo. Družba Luka Koper in njeni zaposleni so pravzaprav samo del celotnega transportnega procesa, ki teče od ladij v pristanišču Koper do meje na Šentilju, Hodošu ali Jesenicah (in v obratni smeri). Na pretovor blaga v Kopru je tudi po moji oceni vezano pet ali tudi večkratno število ljudi poleg neposredno zaposlenih v Luki, od vseh servisnih storitev za Luko, do železnice, špediterjev, avtoprevoznikov ter vseh angažiranih za njihovo servisiranje (seveda tudi zavarovalnice in banke). Skupna dodana vrednost vseh naštetih družb s transportno potjo mogoče dosega celo 400 milijonov evrov (v Luki Koper bi vsekakor znali zbrati celotni zaslužek vseh družb preko slovenskega ozemlja). In to je kvalitetna dodana vrednost, ki omogoča plačevanje zaposlenih v višini dva, tri ali tudi štiri tisoč evrov (povprečni strošek dela v Luki Koper dosega 4,000 evrov mesečno na zaposlenega oziroma na letni ravni skoraj 50,000 evrov dodane vrednosti na zaposlenega) in ta dodana vrednost je v pretežni meri ustvarjena na tujih trgih.

Nadaljujte z branjem

Davek na premoženje kot način spodbujanja produktivnih naložb

Noah Smith ima dober point, ko pravi, da bi bil v ZDA davek na premoženje bistveno bolj učinkovit instrument spodbujanja produktivnih naložb od davka na kapitalske dobičke ali davka na dobiček. Sedanji sistem obdavčtve v večini držav tiste, ki so napačno investirali ali lastnike podjetij brez dobička oprošča plačila kapitalskih dobičkov ali davka na dobiček, medtem ko uspešne obdavči. V novem paperju Chen, Guvenen, Kambourov & Kuruscu (2016) predlagajo, da bi namesto tega raje obdavčili premoženje. Tistim z veliko neproduktivnega premoženja (denimo nepremičnin, ki jih ne uporabljajo produktivno) bi ta davek vsako leto zmanjševal vrednost premoženja in jih tako prisilil, da začnejo svoje premoženje bolj učinkovito uporabljati. To pa bi spodbudilo rast produktivnosti celotnega gospodarstva (ob predpostavki zadovoljivega agregatnega povpraševanja).

Je ta predlog relevanten za Slovenijo? Niti ne, kajti pri nas je (ostalo) zelo malo premožnih lastnikov. Kriza je učinkovito pometla z novopečenimi lastniki kapitala. Bi pa ta predlog učinkovito pripomogel k bolj učinkoviti uporabi nepremičnin. Denimo lastnike večih stanovanjskih nepremičnin ali zemljišč, ki jih ne uporabljajo za svoje osebne potrebe ali za produktivno uporabo, bi hitro prepričal v prodajo ali oddajo. Vendar pa za to ne potrebujete davka na premoženje, ampak se da to rešiti z nepremičninskim davkom in davkom na dediščine.

Nadaljujte z branjem

Vikend branje

 

Septembra helikopterski denar, zamaskiran v neko drugo ime?

Guverner Bank of Japan, Haruhiko Kuroda, je prejšnji mesec v razgovoru z investitorji zavrnil možnost uvedbe helikopterskega denarja, češ da zakonodaja tega ne dopušča in da ni potreben (“no need and no possibility for helicopter money“). Vendar pa morate tukaj dodati velik VENDAR. Prvič, to je običajna praksa Kurode. Leta 2014, tik preden je povečal monetarni stimulus, je Kuroda povedal, da se trend inflacije izboljšuje. Teden dni preden je uvedel negativne obrestne mere je javno izrazil nasprotovanje temu instrumentu.

In drugič, ta mesec so v Tokiju gostili “helikopter Bena“, nekdanjega predsednika Feda Bena Bernankeja, ki je povedal, da bi bil helikopterski denar lahko najmočnejše orožje proti deflaciji. Bolj specifično, razložil je idejo helikopterskega denarja v obliki perpetualnih obveznic brez dospetja, ki jih izda vlada, odkupuje pa centralna banka. Torej, vlada z izdajo obveznic financira povečane javne izdatke (infrastruktura itd.), medtem ko ji obveznic nikoli ni treba poplačati. Plačane obresti pa vlada dobi nazaj prek transferja dobičkov centralne banke v proračun.

Torej, bomo septembra dočakali nov zgodovinski eksperiment s strani Kurode – helikopterski denar, zamaskiran v neko drugo ime?

Nadaljujte z branjem

Za manjšo mobilnost dela krivo povpraševanje, ne hiperregulacija

Še en desničarski mit je bil nedavno razbit: Mike Konczal in Marshall Steinbaum (iz levičarskega Roosevelt inštituta) sta v še vroči študiji pokazala, da za padajočo mobilnost dela v ZDA v zadnjem desetletju ni kriva hiperregulacija države na trgu dela (regulacija poklicev) ali trgu najema stanovanj, pač pa nizko povpraševanje po delu. Preprosteje rečeno, za to, da ljudje manj pogosto menjujejo službe, ni krivo to, ker bi bil vstop na trg onemogočen z različnimi delovnimi dovoljenji ali ker ne morejo dobiti stanovanja, pač pa preprosto zato, ker podjetja manj povprašujejo po zaposlenih in ker se zaposleni zaradi slabe situacije oklepajo obstoječih delovnih mest.

Originalni članek in povzetek članka Konczala in Steinbauma lahko preberete tukaj.

Zanimivo pa je, da je konzervativni Wall Street Journal včeraj objavil zelo dober povzetek te študije, ki ruši (njihov) desničarski mit o “ponudbenih”, tj. regulatornih  razlogih za manjšo mobilnost dela. Spodaj je nekaj ključnih odstavkov.

Nadaljujte z branjem

Ah, tudi lokalni fiskalni multiplikatorji so pozitivni

Se še spomnite, kako so v drugi polovici leta 2013 lokalne investicije v lokalno infrastrukturo, sofinancirane iz evropskih sredstev – na presenečenje vseh – Slovenijo iz dveletne recesije izstrelile v visoko rast? (glejte ). Bilo je obdobje lokalnih volitev in tedanja vlada Alenke Bratušek se je odločila, da lahko lokalne skupnosti evropska sredstva, ki jih sicer ne bi bili sposobni počrpati, uporabijo za sofinanciranje lokalnih investicij. “Lokalni Keynesi” so v boju za volilne glasove pognali bagre, krampe in lopate in celotno gospodarstvo potegnili iz krize. Drugače rečeno, lokalni fiskalni multiplikatorji so bili veliki.

No, in zdaj najnovejša študija Serrato & Wingender (2016) nekaj podobnega ugotavlja tudi za ZDA. Ugotavlja, da so lokalni fiskalni multiplikatorji visoki (med 1.7 in 2), da so večji v regijah z nižjo rastjo in da so učinki lokalizirani (ne prelivajo se med regijami).

Nadaljujte z branjem