Nesrečna neenotna EU. Čas za korak nazaj?

S finančno krizo razmajana, z napačnim “hišnim redom” pahnjena v umiranje na obroke, z begunsko krizo, bodečo žico in mejnimi kontrolami razdeljena – nesrečna, neenotna in nesolidarna EU. V času razcveta imajo pretežne koristi samo nekateri, v času krize pa vsak sam zase rešuje probleme, ki jih ni povzročil. EU je de facto razpadla na nacionalne prafaktorje. Je čas tudi za formalni korak nazaj, v čas pred evro (1999) in pred enotni trg “s štirimi svobodami” (1992)?

Prejkoslej, si bodo voditelji ali pa volilci v posameznih državah morali postaviti ključno vprašanje: Slabi zakon z nesrečnimi partnerji in z “War of the Roses” koncem ali ločeni partnerji (z le nekaj skupnimi pravili obnašanja), ki se spoštujejo?

Nadaljujte z branjem

Vikend branje

 

Razlogi za umik davčne reforme in zakaj to ni problem

Bine Kordež

Glede na nekaj »dosežkov«, ki jih je v zadnjem obdobju izborila sindikalna stran (sprememba definicije minimalne plače, plače javnih uslužbencev), so morali nekaj doseči tudi delodajalci in odločno zavrnili napovedane spremembe davčne zakonodaje. In ko tako enotno nastopijo predstavniki najuglednejših podjetij ter opozorijo na negativne posledice zmanjšanja davčnih olajšav, si seveda tudi vlada ne upa več vztrajati. Predlog sprememb je umaknjen in minister se bo najbrž trudil najti kak kompromis do naslednjega konca leta (na žalost se takšni predlogi vedno pripravijo zadnji mesec, čeprav je na razpolago celo leto), a napovedal že tudi možnost, da ostane tako kot je (»če bomo našli sprejemljive rešitve, jih bomo, če ne, jih pa pač ne bo«). Odpor proti kakršnikoli ukinitvi dosedanjih ugodnosti je bil torej pričakovan, a poglejmo še nekaj konkretnih številk.

Nadaljujte z branjem

Kako bi morali prenapisati osnovne ekonomske učbenike

Noah Smith pravi, da ni zašla samo težkokategorna (makro)ekonomska znanost, pač pa da ne veljajo tudi povsem uvodni učbeniki ekonomije. Tisti, ki jih študentje dobijo v prvem letniku (Economics 101). Ti učbeniki preveč poenostavljeno podajajo ekonomske koncepte kot ekonomske zakonitosti, čeprav gre v mnogih primerih zgolj za lepe teoretske konstrukte, ki pa v praksi ne veljajo. Denimo tisti glede minimalne plače in negativnega vpliva na zaposlenost. Zato Smith predlaga, da bi morali prenoviti tudi osnovne učbenike. Ker je tudi sama ekonomska znanost v zadnjih desetletjih naredila velik preskok od formalne terije k empiričnemu pristopu oziroma od “matematičnih filozofov” k pravim znanstvenikom, bi morali tudi učbeniki temeljiti bolj na empirično dognanih dejstvi in manj na preprostih in nekoristnih pravljicah. Sicer bo nova poslovna elita svoje odločitve temeljila na napačnih in z dejstvi skreganimi koncepti.

Tja, jasno, da se s tem strinjam. Vsa moja predavanja temeljijo na tem, da študenti najprej dobijo teoretično podlago za posamezno področje, nato pa to teorijo prek številnih najnovejših raziskav tudi v praksi preverijo. Teorija nima posebne vrednosti, če je dejstva ne potrjujejo. Še včeraj v makroekonomiji to nilo tako samoumveno, kot se tukaj sliši.

 

Liberalizacija kapitalskih tokov (lahko) vodi do povečane neenakosti

IMF ne preneha s presenečenji – v smislu, da nima več ideoloških težav, da bi spodbujal raziskave in objave ugotovitev svojih raziskovalcev, ki kažejo tudi negativne plati globalizacije. Tokrat sta Furceri & Loungani (ki se ju še najbrž spomnite iz raziskav o vplivu varčevanja na neenakost in vplivu sindikatov na manjšo neenakost) objavila raziskavo, ki kaže, da ima liberalizacija finančnih (kapitalskih) lahko negativne učinke na povečanje neenakosti. Vendar je vpliv na povečanje neenakosti manjši v državah, ki imajo nizko razvit finančni sistem in državah, katerim se je uspelo izogniti finančnim krizam. Kot kažejo druge raziskave, namreč obdobjem povečane liberalizacije finančnih tokov običajno (ali pogosteje) sledijo finančne krize.

Zato je na mestu svarilo IMF, liberalizacija finančnih tokov zaradi njihove velike volatilnosti in velikosti glede na domače gospodarstvo, s seboj nosi tudi velike rizike za gospodarsko in finančno stabilnost, zato bi način liberalizacije morale države ustrezno dizajnirati, da zmanjšajo potencialne rizike.

Nadaljujte z branjem

Centralne banke potrebujejo bolj kompleksne modele

Aleš Praprotnik

Justin Lyon, ustanovitelj in direktor podjetja Simudyne, je napisal zanimiv članek, v katerem razglablja, zakaj ekonomska veda (kot tudi finančni ministri in regulatorji, ki jo uporabljajo) nujno potrebuje prenovo na ravni uporabnih modelov. Ugotavlja, da ti še vedno temeljijo na zastarelih idejah in konceptih, ki slonijo na okvirih učinkovitosti trgov, ekonomskega ravnovesja in analize izoliranih subjektov in ki se v uradnih institucijah le s težavo umikajo pristopom in orodjem, ki upoštevajo medsebojno povezanost, kompleksnost in nelinearnost finančnega in ekonomskega sistema. Poudarja, da bo ekonomska veda morala integrirati spoznanja iz področij biologije, biokemije, meteorologije in drugih znanosti, ki proučujejo prilagodljive nelinearne kompleksne sisteme in obenem opaža, da se hedge skladi vse bolj poslužujejo tovrstnih modelov, saj se zavedajo, da le-ti bolj realistično prikazujejo kompleksno stvarnost finančnega sistema, kar jim v konkurenčnem okolju, v katerem se nahajajo, lahko zelo koristi. Nadaljujte z branjem

Čarovnija strukturnih reform

Praktično noben obisk predstavnikov mednarodnih organizacij ne mine brez in nobeno njihovo priporočilo ne izpusti pozivanja k nujnim strukturnim reformam, ki naj bi spodbudile rast. In kot enega izmed vzgojnih primerov dajejo Grčijo: če bi Grčija pogumno izvedla predpisane strukturne reforme, bi danes visoko rasla.

Bi mar res? Kako hitro bi rasla Grčija, če bi izvedla predpisane reforme od privatizacije do liberalizacije poklicev? Za koliko hitreje bi danes rasla Slovenija, če bi izvedla radikalne strukturne reforme?

Vam povem odgovor vnaprej? Za mišjo dlako. * Nadaljujte z branjem

Finančne krize vodijo v vzpon skrajne desnice

Nova študija Funke,  Schularick & Trebesch (2015) “The political aftermath of financial crises: Going to extremes” kaže, da finančne krize, za razliko od običajnih recesij, bolj pogosto vodijo do vzpona skrajne desnice. Razlog je seveda v tem, da je učinke finančnih kriz mogoče primerjati z najhujšimi naravnimi katastrofami (glejte tukaj), ki za seboj potegnejo drmatičen upad BDP in masivno brezposelnost ter posledično privedejo do socialnih nemirov. Zato je, kot pravijo avtorji, velika odgovornost na finančnih regulatorjih in centralnih bankah, da preprečijo nastanek finančnih kriz.

Toda avtorji pozabljajo na ključno dejstvo, in sicer, da je ključna vloga vlade v času, ko se kriza že zgodi, da s kombinacijo hitrih in učinkovitih ukrepov gospodarstvo čim prej vrne na pot stabilne rasti. Podaljševanje krize vodi v poglobitev socialnih napetosti in posledično do političnih prevratov. V desno seveda. Čeprav je, ko se združita populizem in socializem v nacionalsocializem, težko objektivno presojati politični predznak takšnih godelj.

Nadaljujte z branjem

Lahko Kitajski uspe čudež?

Svarila glede kitajskega zloma se vrstijo. Tule je zadnje svarilo, kjer Noah Smith poroča, da je s kitajskimi številkami nekaj hudo narobe. Med drugim banke poročajo o 4-krat večjih prihodkih, kot pa kažejo številke o obsegu plačanih obresti s strani gospodarstva. Poraba energije (ki je dober indikator rasti industrijske proizvodnje) narašča po le 1% letno, kar je v precejšnjem neskladju z novico o umiritvi rasti BDP na 6.9%.

DAMIJAN blog

Pred našimi očmi se ponovno odvija dramatična zgodba in vprašanje za nekaj milijard ali celo bilijonov dolarjev. Ne govorim o avanturi razvitih držav z neortodoksno politiko kvantitativnega sproščanja, pač pa o tem ali lahko Kitajski po desetletjih dolgega gospodarskega buma uspe “mehak pristanek”. Torej ali ji lahko uspe, da se iz trajektorije dvoštevilčne letne gospodarske rasti počasi premakne na trajektorijo zmerne gospodarske rasti, brez da bi vmes zapadla v globoko recesijo? Ali drugače rečeno, lahko Kitajska izprazni svoj velik balon, brez da bi ta počil? Nobeni državi doslej to še ni uspelo. Lahko Kitajski? *

View original post 1,015 more words

Komu je globalizacija najbolj koristila

Čudovita slika B. Milanovića, ki pokaže porazdelitev koristi od globalizacije. V obdobju 1998-2011 so se povečali predvsem dohodki azijskega srednjega razreda (za več kot 100%) in globalnega 1% najbolj bogatih (za več kot 40%). Srednjemu razredu na Zahodu so se dohodki izboljšali le za mišjo dlako. Celo najbolj revnim 5% svetovnega prebvivalstva so se dohodki povečali (nekajkrat) bolj.

Vir: Branko Milanović

%d bloggers like this: