Čarovnija strukturnih reform

Praktično noben obisk predstavnikov mednarodnih organizacij ne mine brez in nobeno njihovo priporočilo ne izpusti pozivanja k nujnim strukturnim reformam, ki naj bi spodbudile rast. In kot enega izmed vzgojnih primerov dajejo Grčijo: če bi Grčija pogumno izvedla predpisane strukturne reforme, bi danes visoko rasla.

Bi mar res? Kako hitro bi rasla Grčija, če bi izvedla predpisane reforme od privatizacije do liberalizacije poklicev? Za koliko hitreje bi danes rasla Slovenija, če bi izvedla radikalne strukturne reforme?

Vam povem odgovor vnaprej? Za mišjo dlako. *

Ne verjamete? No, pa poglejmo te čudežne strukturne reforme v luči izkušenj in empiričnih raziskav razvojnih ekonomistov. Težava strukturnih reform je, da nihče točno ne pove, kaj z njimi misli. Nekateri imajo s tem v mislih privatizacijo državnih podjetij, nekateri celo privatizacijo zdravstva in visokega šolstva. Drugi s tem mislijo na pokojninsko reformo, tretji na liberalizacijo trga dela, četrti na liberalizacijo poklicev in odpravo raznih notarskih in dimnikarskih kartelov itd. Še večji problem je, da za obljubljenimi blagodejnimi učinki plejade strukturnih reform po pravilu ni nobene številke. Nobenega empiričnega izračuna ne boste našli, kjer bi vam denimo MDS ali OECD povedal, za koliko se bo povečala gospodarska rast z vsako izmed reform, ki jih propagirata. Nobene simulacije rasti kot posledice reform ne dobite, pač pa zgolj obljubo njihovih blagodejnih učinkov.

Težava strukturnih reform je, da, če že, imajo učinek šele na zelo dolgi rok. Če država denimo poviša upokojitveno starost za pet let, to ne bo imelo ne kratkoročnega in ne srednjeročnega učinka, pač pa zelo dolgoročne učinke. Zelo radikalna Ropova pokojninska reforma izpred petnajstih let (tista, ki jo je prva Janševa vlada zaustavila) je letne izdatke za pokojnine zmanjševala za 0.1% BDP. Če se zaradi tega doplačilo iz proračuna v pokojninsko blagajno zmanjša za tretjino, bi se torej s to radikalno reformo državni proračun v desetih letih razbremenil za dobre 0.3% BDP. Za koliko bi se zaradi tega povečal BDP? Težko reči. Odvisno od tega, kam bi država te 0.3% privarčevanega BDP v desetih letih investirala. Če bi vsako leto to tretjino od 0.1% BDP prihranka uspešno investirala z multiplikatorjem v višini 2, bi po desetih letih na ta način kumulativno povečala BDP za manj kot 0.7%. Če pa bi prihranek namenila za zmanjšanje naših davkov, pa bi bil učinek polovičen, ker bi pač del tega privarčevali.

Koliko pa mislite, da bi odprava notarskih in dimnikarskih kartelov prispevala k pospešitvi gospodarske rasti? Za miljoninko odstotka v 50 letih? Tudi liberalizacija različnih reguliranih poklicev bi imela učinke šele na zelo dolgi rok, saj bi zaradi večjih dohodkov posameznikov to k šolanju privabilo več mladih. Vendar bi seveda trajalo še najmanj pet do deset let preden bo prva povečana generacija iz srednje šole ali fakultete prišla na trg in nato za malenkost prispevala k višji gospodarski rasti. Največje naj bi bile koristi od liberalizacije trga dela, večja fleksibilnost naj bi spodbudila večje zaposlovanje. Vendar pa je ključen »timing« reforme trga dela. V času krize ima liberalizacija trga dela negativne učinke, saj omogoči podjetjem lažje odpuščanje, zaradi nizkega povpraševanja pa ne pride do novega zaposlovanja. Končna posledica je povečanje brezposelnosti in povečani izdatki proračuna.

Ta slabotni učinek strukturnih reform na rast (produktivnosti) kaže analiza raziskovalcev MDS, objavljena v tretjem poglavju letošnjega pomladanskega World Economic Outlook 2015. Na podlagi ekonometrične analize za 11 razvitih držav so pokazali, da ima denimo liberalizacija trga dela na kratek rok negativen učinek, na dolgi rok pa nevtralnega. Nevtralni učinek (na kratek in dolgi rok) ima tudi liberalizacija visoko kvalificiranih poklicev. Rahlo pozitivni učinek ima zmanjšanje regulacije na proizvodnih trgih, infrastruktura in zmanjšanje davkov na delo. Močan vpliv pa imajo izdatki za raziskave in razvoj ter vlaganja v tehnološki kapital, vendar šele na dolgi rok. In ne pozabite, da pri tem ne govorimo o vplivu na povečanje BDP, ampak na celotno faktorsko produktivnost, torej na tisti manjši del rasti BDP (rezidual), ki ga ne moremo pojasniti z zaposlitvijo dela in angažiranjem kapitala.

Ugotovitve raziskovalcev MDS sovpadajo z raziskavami in akumuliranim znanjem razvojnih ekonomistov v zadnjih šestih desetletjih. Razvojna ekonomika v splošnem predvideva dva načina za povečanje stopnje gospodarske rasti: prvi je dvig potencialnega BDP prek strukturnih reform in postopne konvergence, drugi pa je povečanje trošenja nekega sektorja ali subjekta. Pri prvem gre za friziranje ponudbe, pri drugem za spodbujanje povpraševanja. Kakšna je potencialna uspešnost enega in drugega?

Glede prvega denimo predpostavimo, da bi s celo paleto (radikalnih) strukturnih reform uspeli dvigniti slovenski potencialni BDP za 20%. Za koliko bi se s tem pospešila rast? Empirične študije kažejo (glejte dober pregled v Durlauf et al, 2004), da lahko neka država v povprečju znižuje razliko med dejanskim in potencialnim outputom zgolj po 2% letno oziroma na letni ravni »zapre« le za 2% vrzeli med njima. Če velikodušno predpostavimo, da povprečje lanske in letošnje gospodarske rasti (2.8%) predstavlja novo trendno rast in če upoštevamo še učinek strukturnih reform ter vse skupaj vstavimo v standardno formulo rasti, bi omenjene radikalne strukturne reforme povišale rast na 3.2%, torej za dodatnih 0.4 odstotnih točk. Koristno. Toda vedeti morate, da govorimo o radikalnem povečanju potencialnega BDP. Če bi uspeli z reformami potencialni BDP povečati »le« za 5% (čeprav je to ogromno), bi se gospodarska rast pospešila samo za dodatnih 0.1 odstotne točke. Če je država v krizi, z negativno rastjo BDP, je torej strukturne reforme ne morejo potegniti iz krize. To je standardna ugotovitev razvojne ekonomike (glejte denimo vodilna razvojna ekonomista Danija Rodrika iz Harvarda ali Dietza Vollratha iz univerze v Houstonu).

Drugi način spodbuditve rasti je povečanje trošenja. Denimo, da bi se vlada odločila, da javne naložbe poveča za 500 mio evrov in jih torej vrne nazaj na nekdanjo raven. Koliko bi to spodbudilo rast? Če smo konzervativni in predpostavimo, da iz tega naslova ne bo nobenih multiplikativnih učinkov, bi se gospodarska rast s trendnih 2.8% zaradi teh infrastrukturnih naložb povečala na 4.2%. Če predpostavimo spodnjo mejo multiplikativnih učinkov (okrog 2, čeprav MDS ocenjuje multiplikator na okrog 3), bi infrastrukturne naložbe dvignile rast na 5.5% oziroma jo podvojile. Toda lepota infrastrukturnih naložb je, da ne dvignejo samo trenutne rasti, pač pa dvignejo tudi potencialni BDP, zaradi česar bi se rast še dodatno povečevala.

Kot vidite, vam standardna razvojna ekonomika zelo hitro in preprosto da odgovor, koliko rasti lahko pričakujete zaradi strukturnih (ponudbenih) reform in koliko iz spodbuditve trošenja. Pri tem pa nikakor ne smete pasti v zanko neznanja. Nobeden izmed obeh načinov spodbujanja rasti se ne uporablja na pamet, pač pa v odvisnosti od okoliščin. Treba je vedeti, v kakšnem stanju gospodarskega cikla je država. V primeru, ko je povpraševanja na pretek in želi država še spodbuditi rast, je čas za strukturne reforme. Zato smo leta 2005 pripravili tisti paket strukturnih reform, da bi gospodarsko rast dvignili iz 3.5% proti 5%. V tistih okoliščinah presežnega agregatnega povpraševanja bi bila seveda napaka še spodbujati trošenje (čeprav je tedanja vlada to dejansko počela), saj bi le spodbudilo inflacijo. Nasproten primer pa imamo danes, ko je agregatno povpraševanje prenizko. V takšni situaciji vam strukturne reforme praktično nič ne pomagajo. Kaj vam pomaga radikalno povečanje potencialnega outputa, če pa nihče noče trošiti več?

Povedano seveda ne pomeni, da strukturne reforme niso potrebne. Seveda so, vendar od njih ne smete pričakovati čudežnosti. Njihov domet je, da milimeter za milimetrom vsako leto izboljšajo potencial za rast. Toda rast po definiciji pride zaradi povečanega agregatnega povpraševanja – od povečane osebne in državne potrošnje, povečanih podjetniških naložb in neto izvoza. Strukturne izboljšave v gospodarskem mehanizmu pa lahko – kot bolje naoljen ali pravkar servisiran motor – pomagajo, da gospodarstvo iz povečanega povpraševanja potegne čim več.

Ali če dovolite še bolj plastičen primer iz avtomobilskega sveta: strukturne reforme, če bi bile gromozansko radikalne, bi lahko primerjali s »čipiranjem« motorja, kjer optimizacija odpiranja ventilov običajno prinese za 10 do 20% potencialno večjo moč motorja. Toda ta potencialno večja moč je jalova, če na drugi strani ni nekoga, ki po tej dodatni moči efektivno povprašuje in ki iz motorja to moč tudi potegne, tako da močneje pritisne na pedal za plin. Podobno je z gospodarstvi – vsa nakopičena potencialna moč v obliki proizvodnih kapacitet nič ne pomaga, če ni povpraševanja. Če nihče ne pritisne na plin. In danes je ključni problem, da ima večina razvitih gospodarstev presežne proizvodne kapacitete glede na efektivno povpraševanje. Ali drugače rečeno, potencialni output je v večini zahodnih držav danes bistveno večji od dejanskega, kar imenujemo negativna proizvodna vrzel. Ker ni dovolj agregatnega povpraševanja. In deflacija, ki jo doživljamo, je logična posledica trajno negativne proizvodne vrzeli, trajnega zaostajanja dejanskega BDP za potencialnim. Posledica neizkoriščenih kapacitet.

Toda zadeva je še hujša. Ker že sedem let ni dovolj povpraševanja, se leto za letom krči tudi potencialni output. Statistični uradi, Evropska komisija, OECD in MDS ocene potencialnega outputa vsake pol leta revidirajo navzdol. Zakaj? Ker proizvodne kapacitete zaradi premajhnega povpraševanja propadajo, ciklično (kratkoročno) brezposelna delovna sila pa postaja strukturno (dolgoročno) brezposelna, kar imenujemo učinek histereze. In kako naj bi v tej situaciji kroničnega pomanjkanja povpraševanja, ko gospodinjstva nočejo in država ne sme, podjetja si pa ne upajo brez prvih dveh, več trošiti, »friziranje« potencialnega outputa s strukturnimi reformami kakorkoli prispevalo k višji rasti?! Težko, zato danes v nasprotju s tem potrebujemo predvsem globalno koordinirano akcijo razvitih držav za povečanje agregatnega povpraševanja prek povečanih vlaganj v infrastrukturo, na kar je lani opozoril MDS, prejšnji vikend pred zasedanjem G-20 pa v Financial Timesu tudi Barack Obama.

Zato kadar slišite nekoga, da na ves glas razlaga o kritični nujnosti strukturnih reform, ki da bodo gospodarstvo potegnile iz krize, ste lahko 150-odstotno prepričani, da je šarlatan. Blebetač, ki ne loči med ponudbo in povpraševanjem in ki nobenega izmed svojih magičnih strukturnih trikov ne more podpreti z dejstvi. Pa naj bo to ekonomije slabo priučen novinar ali predstavnik kakšne mednarodne organizacije.

________

* Izvorno objavljeno v Managerju

One response

  1. Spoštovani, kako pa bi rekli potrebi po sanaciji finančne malomarnosti in finančnega primitivizma ter potrebi po vzdrževanju finančnega profesionalizma, kar seveda ni povečevanje agregatnega povpraševanja?

    Odsotnost vzdrževanja finančnega profesionalizma in posledično razbohotenje finančno malomarnostnega zadolževanja, tako v bankah kot tudi v podjetjih, je bil eden ključnih dejavnikov občutljivosti Slovenije na finančno krizo. Seveda pa je bila za razmahnitev občutljivosti na sistemsko pomembno raven ključna odsotnost nadzora Banke Slovenije in vlade v konjunkturnih letih finančne veselice (ko to vidni ekonomisti zelo površno in nestrokovno sami poimenujejo). Dovolim si dvomiti, da principi finančne stabilnosti njenim nadzornikom dovoljujejo “poslovna” razmišljanja tipa: »Ugledni ekonomisti, kot je Ivan Ribnikar, so se leta 2007 v svetu Banke Slovenije pogovarjali, ali naj Kordežu odobrijo prevzem Merkurja ali ne. Takrat sta Ribnikar in tedanji guverner Banke Slovenije Mitja Gaspari povedala, da če slovenske banke ne bodo financirale Kordeževega prevzema, ga bodo pa tuje, in tako bo nekdo drug zaslužil namesto domačih bank.«. Nadaljevanje neustreznega zadolževanja v 2007 in 2008 (guverner Marko Kranjec) je bilo še veliko večje. Neustreznega prepoznavanja problema in neustrezne reakcije v 2009 in kasnejše »sanacije« pa se na tem mestu raje sploh ne dotikam.

    Menim, da je nujno potrebno ob sanacijskem in tudi ob razvojnem nalivanju denarja, sanirati slabo delovanje finančnega sistema . Tudi če se temu eventuelno reče strukturna reforma.

    Lep pozdrav Igor

%d bloggers like this: