(Ne)odgovornost in etika v upravljanju

Komentar je v originalu objavljen v Financah.

Sploh mi ni treba povedati, da je stanje korporacijskega upravljanja v podjetjih v delni ali večinski državni lasti v Sloveniji danes na meji katastrofalnega. To so namesto mene prejšnji teden že povedali ministra Lahovnik in Križanič ter premier Pahor, še prej pa minister Vlačič. Minister Lahovnik je za Večer izjavil »Če bi imeli učinkovit sistem korporacijskega upravljanja, ustrezne nadzornike in uprave, ki ne bi izgubile občutka za primernost, zakon ne bi bil potreben. V Sloveniji je prišlo do učinka, ki se mu pravi small happy family, mala srečna družina. Spletejo se pač vezi med nadzorniki in upravami. Te na eni strani oblikujejo visoke nagrade za nadzornike, ti nadzorniki pa seveda podpišejo bajne pogodbe z upravami«.

Lahovnik je imel v mislih (tudi) NLB, kjer je prejšnji nadzorni svet letos članom uprave ponudil v podpis nove individualne pogodbe, ki so gladko ignorirale vladna priporočila glede prilagoditve plač menežerjev in nadzornikov v podjetjih v državni lasti. Prejšnji nadzorni svet pod vodstvom Igorja Marinška ter pod budnim očesom članice Katje Božič iz ministrstva za finance je denimo članom uprave namesto od vlade priporočenega šestmesečnega odpovednega roka radodarno ponudil kar desetmesečnega, odpravnino pa namesto v bruto določil kar v neto znesku.

S slednjim je prejšnji nadzorni svet želel preprosto zaobiti t.i. Kramarjev zakon, s katerim je vlada z 49-odstotnim dodatnim davkom (skupaj z dohodnino pa 90-odstotno) obdavčila vse menedžerske prejemke in nagrade menedžerjev in nadzornikov v državnih podjetjih in podjetjih, ki so deležna državnih pomoči za blaženje posledic finančne krize. Kramarjev davek velja za plače, ki presegajo 12.500 evrov mesečno in za nagrade nad 25.000 evrov letno. Ta poteza prejšnjih nadzornikov NLB je dodatno sporna tudi zato, ker so ob zamenjavi zatrjevali, da so v NLB poskrbeli za prilagoditev menedžerskih prejemkov vladnim priporočilom.

S tega vidika postane – kljub izdatni populistični noti – povsem razumljiv gnev Lahovnika, ki se je odločil, da bo vladna priporočila raje nadomestil z zakonom, ki bo administrativno določil plače menedžerjev v državnih podjetjih in podjetjih, ki dobivajo državno pomoč, v razmerju do povprečne plače v podjetju. Osebno se mi zdi tovrstno administriranje povsem nepotrebno, načeloma bi zadostoval razvit etični čut pri menedžerjih in nadzornikih ter priporočila vlade ali Združenja Manager in Združenja članov nadzornih svetov. Takšno politiko nagrajevanja, ki pa ne temelji samo na nekem fiksiranem razmerju, ampak tudi v odvisnosti od uspešnosti podjetja, je denimo nedavno vpeljal nemški BMW. Pri nas seveda močno bode v oči, da obe stanovski združenji menedžerjev in nadzornikov v dveh letih po začetku krize nista bili sposobni niti kančka samorefleksije. V dveh letih nista bili sposobni niti verbalno obsoditi dosedanje dejansko nedostojne prakse nagrajevanja v slovenskih podjetjih niti spornih menedžerskih odkupov tudi v času krize, kaj šele da bi pripravili ustrezna priporočila svojim članom glede politike nagrajevanja v podjetjih, ki jih vodijo ali nadzirajo.

Toda še bolj kot kritiko pomanjkanja etičnega čuta pri menedžerjih in nadzornikih ter njihovih stanovskih združenjih je mogoče poteze in besede Lahovnika razumeti kot iskreni gnev nad tem, da sistem korporativnega upravljanja vsem na očem zlorabljajo prav v državnih podjetjih. Lahovnik je eksplicitno povedal, da pri nas tudi v državnih podjetjih nimamo učinkovitega korporativnega upravljanja. Ali z drugimi besedami, država kot lastnik ne zna imenovati dovolj kompetentnih in etično nekorumpiranih nadzornikov, ki bi nato uveljavili učinkovit sistem upravljanja v državnih podjetjih, od kadrovske politike pa vse do politike nagrajevanja. Država je vsaj enako ali še bolj nagnjena k temu, da v podjetja kot nadzornike imenuje moralno sporne osebnosti, ki nato ob ostalih goljufijah na goljufiv način zaobidejo tudi eksplicitna vladna priporočila.

Seveda pa se to iskreno priznanje ministra o neučinkovitosti države kot lastnika zelo hitro konča v populističnem vladnem plačnem administriranju, ki tudi iz vrhunskih menedžerjev dela de facto javne uslužbence. Z enotnim merilom primerja čistilke, tretje sekretarje na ministrstvih s sodniki, zdravniki, profesorji in top menedžerji. Ne zmore pa ta preblisk iskrenosti preskočiti v iskren premislek temeljnih postulatov korporativnega upravljanja.

In sicer, prvič, da pri nas korporativno upravljanje urejata ZGD in Kodeks upravljanja javnih delniških družb. ZGD jasno določa verigo odgovornosti in pristojnosti vseh deležnikov v tem procesu. Ta pa poteka tako, da lastnik na skupščini imenuje kompetentne nadzornike, ki nato izberejo upravo in jo nadzirajo. Sam lastnik pa se v poslovanje podjetja ne spušča, ampak vse svoje lastniške funkcije izvaja na skupščini. Kodeks pa dodatno eksplicitno pojasnjuje, da nadzorniki niso zavezani slediti navodilom lastnika, ampak morajo delovati zgolj v interesu podjetja. Pika.

Zato naj se naši ministri enkrat končno zavedo, oprostite grobemu izrazu, kdaj morajo »držati gobec«. Ministri nimajo nobene niti legalne niti moralne avtoritete, da javno komentirajo delo nadzornikov ali poteze uprav podjetij. Minister Vlačič si ne sme privoščiti, da javno pove, da »nadzorni svet Slovenskih železnic ne uživa mojega zaupanja«. Minister Lahovnik si ne sme privoščiti, da javno poziva, da je treba zamenjati denimo predsednika nadzornega sveta Gorenja. Minister Križanič in premier Pahor pa ne smeta javno pozivati nadzornikov v NLB k odstopu ali odgovornosti. To ni samo nedostojno obnašanje, ampak je še več – je v nasprotju z našo zakonodajo in kodeksom upravljanja delniških družb. Za božjo voljo, gospodje ministri, začnite že spoštovati pravni red in uzance te države!

In drugič, ministri in šefi raznih paradržavnih skladov se morajo končno zavesti svoje odgovornosti do državne lastnine. Prvi in izvirni greh glede neučinkovitega korporativnega upravljanja pri nas izhaja iz neustreznega razumevanja kadrovanja. Osebno kadrovanje ministrov po družinskih, prijateljskih in političnih linijah vodi k izboru nekompetentnih in že v osnovi kompromitiranih nadzornikov. Da o neposrednem »osebnem izboru« članov in predsednikov uprav s strani ministrov ne govorim. Slabi nadzorniki ne morejo izbrati dobrih menedžerjev in ne morejo kvalitetno nadzirati njihovega dela. Dokler se bo nadaljevalo tovrstno kadrovanje s stranih naših ministrov in šefov paradržavnih skladov, nima noben minister nikakršne moralne pravice javno kritizirati neučinkovitosti korporativnega upravljanja pri nas. Saj ga sami s svojim osebnim angažmajem kompromitirajo. Za naše ministre je preprosto bolje, da absolutno »držijo gobec«, če že niso pripravljeni dati rok stran od državnih podjetij.

S preoblikovanjem korporativnega upravljanja v podjetjih v državni lasti v skladu s priporočili OECD, bo nujno zavezati vse deležnike v tem procesu (državo, nadzornike, menedžerje) k spoštovanju že obstoječega Kodeksa upravljanja javnih delniških družb. Lahko sicer pripravimo tudi nov Kodeks upravljanja podjetij v državni lasti, ki naj preprosto prepiše obstoječi Kodeks za javne delniške družbe glede transparentnosti, zaščite pravic majhnih delničarjev in podobno. Toda k temu mora dodati še tri nova načela.

Prvo načelo naj se glasi: Država kot lastnik svoje lastniške funkcije v podjetjih v državni lasti izvršuje v skladu z ZGD prek skupščine podjetij in določanja strateških ciljev. Vlada RS enkrat letno na predlog pristojnega ministrstva javno določi strategijo razvoja in strateške cilje podjetij v državni lasti v t.i. sektorskih politikah. Poslovodstva in nadzorni sveti podjetij so pri izvrševanju teh ciljev in konkretnih poslovnih odločitvah neodvisni in niso vezani na navodila javnih funkcionarjev (vključno z ministri, državnimi sekretarji in šefi državnih in paradržavnih agencij).

Drugo načelo naj se glasi: nadzornike v podjetjih v državni lasti po predpisanem postopku izbira in imenuje Kadrovsko akreditacijski svet (KAS), ki je sestavljen iz vidnih neodvisnih strokovnjakov. Javni funkcionarji nimajo pravice vplivati na ali posegati v kadrovske izbore nadzornikov (in članov uprav).

Tretje načelo naj se glasi: javni funkcionarji v javnosti ne smejo javno komentirati nobenih kadrovskih in drugih zadev s področja poslovanja podjetij v državni lasti.

Menim, da bi tak kodeks skupaj z načrtovano centralno agencijo za upravljanje z lastniškimi deleži države prinesel bistveno večjo mero transparentnosti, higieničnosti in učinkovitosti v korporativno upravljanje podjetij, ki so v državni lasti. Seveda pa bi se prostor za uveljavljanje političnega vpliva in populizem s tem bistveno zožil. Samoomejevanje politike je bila glavna predvolilna parola Zaresa, pa tudi premiera Pahorja. So pripravljeni to samoomejevanje tudi formalizirati na predlagan način?

Kdor ima Pomurje res rad, mu ne bi tako pomagal

Moram reči, da zelo cenim prizadevanja glede tega, kako najti neko konstruktivno rešitev za hitrejši razvoj Pomurja, kot tudi glede tega, kako voditi o tem konstruktivni dialog. Da nam ni vseeno za Pomurje, je zelo razvidno tako med tistimi, ki od tam prihajamo, kot med drugimi, ki ga malce bolj romantično ali prizadeto opazujejo od daleč. In da bo predlogov glede potencialnih rešitev za hitrejši razvoj Pomurja toliko kot nas je osebkov, ki o tem razmišljamo, je tudi jasno.

Všeč mi je tudi ta zanos – gre za zanimiv eksperiment, dajte nam priložnost, da zapravimo teh 100 milijonov evrov za ta eksperiment. Morda bo uspelo, morda ne bo. Živi bili, pa videli. Simpatično.

No, kljub temu pa ne moremo iti mimo nekih jasnih standardov in kriterijev stroke, ki omogočajo bolj objektivizirano in objektivno presojo glede tega, kateri predlogi rešitev in ukrepov so sploh smiselni in potencialno učinkoviti. In ali se zanje splača zapraviti 100 mio evrov, natančneje 182 mio evrov v obdobju 2010-2015.

Točno tega v vladnem orisu programa za Pomurje manjka, da bi ga lahko resno jemali. In prav zaradi tega ga kritiziram.

Geneza problema
Pomurje je regija z najvišjo stopnjo brezposelnosti v državi – 15% v juliju letos, zdaj pa je k temu dodatno prišlo še 2.600 odpuščenih iz Mure. Socialno sliko Pomurja sta zadnjih 50 let reševali Mura (ki so jo umetno izgradili sredi pomurskih polj, da bi zaposlili nizkokvalificirano delovno silo kmečkega porekla in jo zadnjih 15 let umetno vzdrževali pri življenju) ter bližina in odprtost meje z Avstrijo, kjer po nekaterih ocenah dela več kot četrtina aktivnega prebivalstva Pomurja. Toda obe »začasni rešitvi« sta bili hkrati ves čas ključni del problema. Zaradi stalnega povpraševanja po nizkokvalificirani delovni sili bodisi v Muri bodisi čez mejo, se je temu prilagodil tako (srednje)šolski sistem (v murskosoboškem Srednješolskem centru (»Kombinatu«) sta se naša dva razreda naravoslovno-matematične gimnazije izgubila med 2.000 dijaki pretežno tekstilne in delno kovinarske usmeritve) kot tudi miselnost prebivalcev Pomurja. Službo v Muri si lahko vedno dobil in bila je trajna, ker je država (in zadnje desetletje državna NLB) skrbela, da »Mura ne sme propasti«. Če ne v Muri, pa si delo lahko vedno našel čez mejo v Avstriji. Stalna potuha. Zato ni bilo spodbude in prisile niti za prestrukturiranje gospodarstva niti za bistveno drugačno usposabljanje mladih.

Na državni ravni so se vedno zavedali razvojnega zaostanka Pomurja. Imeli smo razvojne programe za demografsko ogrožena območja, imamo zakone in resolucije o spodbujanju skladnega regionalnega razvoja. Imeli smo agencije za regionalni razvoj imamo službo vlade za lokalno samoupravo in regionalni razvoj. Imamo mehanizme spodbujanja regionalnega razvoja, imamo spodbude za zaposlovanje brezposelnih oseb, imamo regionalno specifične spodbude za vlaganja v tehnološki razvoj. Imamo milijarde evrov evropskih sredstev za kohezijo in strukturna prilagajanja, ki so idealna z vidika tako socialnega kot gospodarskega prestrukturiranja Pomurja.

Toda vsi ti horizontalni ukrepi niso delovali. Podjetniki zaradi tega niso zaposlovali bistveno več brezposelnih, podjetja niso bistveno več investirala v nove tehnologije ali razvijala novih proizvodov. In projekti, ki so prihajali iz Pomurja, da bi jih financirali iz domačih sredstev za regionalni razvoj ali evropske predpristopne pomoči ali iz EU strukturnih in kohezijskih skladov, niso imeli fokusa na nova delovna mesta. Pač pa so bili namenjeni za obnovo gradov, ureditev krajinskih parkov, ureditev lokalnih cest, izgradnjo vodovodnih omrežij, pločnikov in lokalnih razsvetljav. Vse našteto ima gotovo ogromne učinke na povečanje blaginje pomurskega prebivalstva, toda ne prinaša novih delovnih mest.

Ko sem leta 2005 delal analizo učinkovitosti regionalne politike v Pomurju in porabe sredstev za regionalno politiko iz naslova tedanje Agencije za regionalni razvoj in evropske predpristopne pomoči, sem z grozo ugotovil, da naj bi porabljena sredstva v letih 2003-2004 po uradnih predvidevanjih do leta 2010 ustvarila samo 10 (!) novih delovnih mest. Ko sem aprila 2005 to predstavljal na okrogli mizi pomurskim veljakom, so me samo začudeno gledali. V smislu, da ne razumem njihovih resničnih potreb. Le kaj hudiča me skrbi, saj vendar država skrbi, da Mura ne bo nikoli propadla. Povsem enako se mi je nato dogajalo vsako leto znova na regionalnih zborih in okroglih mizah. Pa kaj težim s tem ustvarjanjem novih delovnih mest. Naj nam Ljubljana samo da denar in ga bomo že mi porabili, kakor je najbolj prav za nas. In avtocesto naj že končno zgradi. In Ljubljana je to pridno počela.

Povsem podobno lahko ugotavljam danes, ko prebiram zajeten Regionalni razvojni program Pomurske regije 2007-2013, vreden 2 milijardi evrov – ni govora o novih delovnih mestih. Kot da Pomurcev delovna mesta ne brigajo.

Vladni program
Najboljši javno dostopen oris programa je na spletni strani SVLR (Službe vlade za lokalno samoupravo in regionalni razvoj). Dodatno k temu priporočam tudi, da si preberete »obvezno tolmačenje« ukrepov, ki sta jo dala ministra Matej Lahovnik in Ivan Svetlik.

Program prinaša nabor ukrepov, ki že obstajajo v obstoječi zakonodaji (spodbude za zaposlovanje, olajšave za tehnološka vlaganja) in v obstoječih mehanizmih razvojnega financiranja (možnost črpanja strukturnih in kohezijskih sredstev EU) ter regionalno pisarno z guvernerjem Pomurja. Pri tem naj bi pri črpanju evropskih sredstev favorizirali vlaganja v megapodjetniški center (2 mio eur), regijsko gospodarsko središče (30 mio eur), prestrukturiranje kmetijstva (40 mio eur) in v infrastrukturo za oskrbo s pitno vodo (90 mio eur). Država pa bi k temu prispevala oziroma natančneje, se odrekla za okrog 19 mio eur iz naslova spodbud za zaposlovanje, tehnoloških olajšav in diskriminatornih davčnih olajšav za nova podjetja. Ves razvojni paket skupaj naj bi znašal 182 mio eur v obdobju 2010-2015. In prinesel 1,000 novih delovnih mest.

Zakaj vladni program ne more imeti bistvenih učinkov na kratek rok?
Edini resnični novosti v vladnem programu sta davčna olajšava na dobičke v prvih šestih letih in regionalna pisarna z guvernerjem. Dejanska finančna vladna pomoč je zelo skopa – 19 mio eur (skupaj z ostalimi spodbudami za zaposlovanje) in denimo kakšen milijon eur za regionalno pisarno, skupaj 20 mio eur. Resnici na ljubo je prvih 19 mio eur zgolj obljuba vlade, da bo podjetjem pobrala za toliko manj davkov, dejansko bo vlada financirala le delovanje regionalne pisarne in guvernerja. Vse ostalo so evropska sredstva ali obljuba vlade, da bo pobrala manj davkov. Oboje pa je podobno golobu na strehi.

Vse to je Pomurju že bilo na voljo brez tega programa (skupaj z EU sredstvi v obliki goloba na strehi), pa ni delovalo. Zakaj bi delovalo tokrat?

Prvič, ker bodo evropska sredstva tokrat bolj skrbno in ciljno razdelili med prioritetne projekte? Hm, primerjajte zgornje predloge glede ciljev črpanja EU sredstev s tistimi v RRP Pomurske regije 2007-2013. Ni bistvenih razlik. Hkrati pa projekti iz Pomurja v večini primerov niso bili uspešni pri kandidiranju za EU sredstva.

Drugič, ker bodo zdaj v vladi poskrbeli za »pozitivno diskriminacijo« projektov iz Pomurja? Hm, prav glede kvalitete projektov iz Pomurja se najbolj zapleta, kot je prostodušno razgalil cesarjevo goloto minister Lahovnik : “Doslej se je izkazalo, da če so bili razpisi povsem odprti, se Pomurje ni uspešno prijavljalo na razpise. To je bilo razumljivo, saj so najmanj razvite regije tudi najmanj usposobljene za tekmovanje na teh razpisih.” Ja, razvojni projekti iz Pomurja preprosto niso (bili) prepričljivi. Zato naj bi zdaj za projekte iz Pomurja uvedli pozitivno diskriminacijo. Pač v slogu saj vsi vemo, da so slabi projekti, ampak dajmo jim ta denar, da bo mir. Saj gre za denar EU. (Da ne bo pomote, gre za naš denar! Denar nas davkoplačevalcev, ki ga naša vlada plačuje v bruseljski proračun, in kolikor smo sposobni pripraviti dobre projekte, toliko našega denarja pride nazaj.)

Toda glavni problem projektov iz Pomurja je, da niso fokusirani na nova delovna mesta.

Tretjič, ker se vladni predlog programa za Pomurje zdaj vendarle fokusira na ustvarjanje novih delovnih mest v Pomurju? Ja, res je. Obljublja jih natanko 1,000. In v ta namen ponuja 30 mio evrov. Lepo, a ne?

No, zdaj si pa pojdite natančno prebrat vladni tekst, ki obljublja 1,000 novih delovnih mest. Navajam ga v celoti:

Naložbe podjetij bodo prednostno usmerjene v prioritetne lokacije – poslovne in gospodarske cone. Koncentracija novih podjetij v conah bo omogočila njihovo vsebinsko specializacijo in nadgradnjo s podpornimi institucijami za razvoj podjetništva. Investicije bodo prednostno usmerjane v razvojne vsebine, ki so prepoznane kot primerjalne prednosti Pomurja: geotermalna energija in drugi obnovljivi viri energije, trajnostno in konkurenčno kmetijstvo ter agroživilstvo in turizem. Cilj programa je s kombinacijo različnih instrumentov ublažiti posledice finančne in gospodarske krize in v šestih letih neposredno ustvariti 1.000 novih delovnih mest. Na podlagi izvajanja podobnih programov za razvoj podjetništva v Posočju in v Zasavju ocenjujemo, da vsako neposredno ustvarjeno novo delovno mesto v okolju generira še dve do tri dodatni novi delovni mest. Upoštevaje oceno, da je za odprtje novega delovnega mesta v podeželskih okoljih potrebnih okoli 30.000 evrov, je bil določen obseg programa prestrukturiranja, ki znaša 30 milijonov evrov v obdobju 2010-2015. S temi sredstvi in z drugimi ukrepi, ki jih določa zakon, naj bi tudi v Pomurju ustvarili pogoje za razvojno dohitevanja drugih slovenskih regij.

Je komu jasno, kako konkretno naj bi pomagali s temi 30 mio evri ustvariti tisoč delovnih mest? Z izgradnjo poslovnih in gospodarskih con? Hja, Pomurje je polno tovrstnih con, murskosoboška poslovna cona povsem sameva, kvadratni meter poslovnega prostora je predrag. Resnično delujejo samo od države »nesubvencionirane« poslovne cone, kjer so župani z nizko ceno zemljišč privabljali podjetja. Odličen primer je industrijska cona v Gornji Radgoni, kjer je pač župan po nizki ceni razprodal zemljišča na Meleh in privabil številna podjetja. Prišla oziroma razširila so se brez subvencij.

Bo vladna SVLR ciljno odobrila črpanje EU sredstev tistim projektom, ki bodo načrtovala odkup zemljišč v posameznih občinah v Pomurju, jih komunalno opremila in nato zastonj oddajala novim podjetjem, ki se ukvarjajo z geotermalno energijo in drugimi obnovljivimi viri energije, trajnostnim in konkurenčnim kmetijstvom ter agroživilstvom in turizmom? Za vsako našteto dejavnost posebna poslovna cona. Hm, ste kdaj slišali za prostorske plane in koliko časa traja, da se spremenijo? In kako se bodo med občinami različni subjekti in predlagatelji projektov zmenili, v kateri občini bo poslovna cona za eno izmed naštetih dejavnosti? Bo o tem sokratovsko odločal guverner Pomurja? Leto 2013 bo zdavnaj mimo, preden bo katera izmed teh con zaživela.

Četrtič, vladni program bo uspešen, ker bodo podjetjem pri odpiranju novih delovnih mest svetovali v megapodjetniškem centru, vrednem 2 mio eur. Hm, v tej državi imamo PCMG (Pospeševalni center za malo gospodarstvo) z vsemi regijskimi svetovalci, imamo Direktorat za podjetništvo in konkurenčnost na Ministrstvu za gospodarstvo. V Pomurju imamo območne enote Obrtne zbornice, imamo enote VEM (Vse na enem mestu), imamo številna zasebna svetovalna podjetja, ki pomagajo pri pripravi poslovnih načrtov in pisanju »evropskih projektov«. Zakaj potrebujemo še nov megapodjetniški svetovalni center?

Zdaj pa h glavni težavi vladnega programa in obljubi 1,000 novih delovnih mest. Če se še spomnite geneze problema Pomurja, popisane zgoraj, vam bo kmalu postalo jasno, da ne bo velikega interesa med brezposelnimi, da bi dobili eno izmed teh tisoč novih delovnih mest. Moja soseda ne bo šla delat za 350 evrov v neko novonastalo podjetje. Raje ostane »na zavodu« dve leti, nato prejema socialno podporo in počaka na penzijo, vmes pa se preživlja z akumuliranim zneskom socialnih transferjev, ki je višji od plače, ter kakšnim priložnostnim delom. Za podjetja s kakšno bolj sofisticirano tehnologijo in proizvodi z višjo dodano vrednostjo, kjer bi lahko zaslužila denimo 600 evrov, pa zaradi nizke stopnje kvalifikacije ni zanimiva. Moj sosed, ki je mlajši in ima srednjo šolo, pa že aktivno išče službo čez mejo, ker lahko tam zasluži najmanj 800 evrov.

Da ne bo nesporazuma. Vladni ukrepi v Pomurju bodo imeli določene učinke. Toda šele na precej dolgi rok. Aktivno spodbujanje podjetništva, povezano z ugodnim poslovnim okoljem, ima pozitivne dolgoročne učinke na razvoj majhnih in srednjih podjetij v Pomurju. Toda ta podjetja rastejo zelo počasi. Traja po 20 ali več let, preden iz zelo uspešnega majhnega podjetja (med 10 in 50 zaposlenih) nastane srednje veliko podjetje (več kot 250 zaposlenih). Toda zelo uspešnih majhnih podjetij je zelo malo in večina jih nikoli ne prebije meje 100 zaposlenih. Zato srednjeročno ni mogoče pričakovati bistvenih učinkov od programa za Pomurje na zmanjšanje brezposelnosti. Hkrati pa, kot lepo ilustrira anketa med menedžerji vodilnih slovenskih industrijskih podjetij, od obstoječih velikih slovenskih podjetij ni mogoče pričakovati, da bodo zaradi ugodnosti iz programa za Pomurje tam odprla obrate ali povečala obstoječe zmogljivosti in še več zaposlovala.

Kaj bi pa lahko delovalo na kratek rok?
Če bi želeli kratkoročno in hipno zaposliti večje število brezposelnih, pride v poštev samo »paketni pristop«. Da denimo vladi uspe v Pomurje zvabiti kakšno veliko – domačo ali tujo – naložbo. Denimo da se minister za gospodarstvo – tako kot pri Revozu – dogovori s katero izmed multinacionalk, da ji slovenska država da 30,000 evrov subvencije za vsako novo ustvarjeno delovno mest, če zaposli vsaj tisoč brezposelnih za obdobje vsaj 5 let. Zraven pa ji obljubi še brezplačno preusposabljanje bresposelnih, davčne počitnice za prvih šest let, 50% olajšavo za zaposlitev brezposelnih, 40% olajšavo za vlaganja v raziskave in razvoj. Torej to, kar ponuja sedanji program za Pomurje, le da je kot kriterij postavljeno določeno število ustvarjenih delovnih mest. Na ta način so denimo ameriške zvezne države tekmovale med seboj, katera bo z višjo subvencijo privabila naložbo BMW in Daimler Benza.

Seveda je osnovni problem, da tovrstni paketni ukrep s subvencijami močno izkrivi poslovno okolje in daje neupravičeno prednost enemu subjektu pred ostalimi. In seveda, da nihče ne more jamčiti, da ta multinacionalka ne bo odšla, ko bo konec davčnih počitnic. Toda to je edini način, kako hipno – preden začnejo delovati zelo dolgoročno zasnovani horizontalni ukrepi – povečati zaposlenost v neki regiji in omiliti kratkoročno pereč problem brezposelnosti.

Tak ukrep pa stane enako, kot če bi ta sredstva razpršili med množico majhnih podjetij, pa še nobenih administrativnih stroškov z raznimi megapodjetniškimi svetovalnimi centri in regionalnimi pisarnami za guvernerja ne prinaša.

O (ne)smiselnosti interventnega zakona za Pomurje

Komentar je v originalu objavljen v Financah

Berem, da je vlada sprejela interventni zakon za pomoč gospodarstvu Pomurja, ki naj bi zajemal ukrepe v skupni vrednosti 100 milijonov evrov in vključeval davčne olajšave, splošno investicijsko olajšavo za raziskave in razvoj in pomoč pri zaposlovanju. Program naj bi pomagal ustvariti tisoč novih delovnih mest. V Pomurju naj bi vlada odprla tudi projektno pisarno, ki bo nadzorovala izvajanje zakona ter imenovala guvernerja za Pomurje s statusom državnega sekretarja. Nadaljujte z branjem

Vladna (ne)moč in družbene frustracije

Komentar je v originalu objavljen v Dnevnikovem Objektivu

»Ni ključno vprašanje, ali bo zdržala koalicija,
ampak ali bo – glede na enormno zadolževanje in neukrepanje – zdržala država
«
Janez Janša, 28.9.2009

Tokrat se moram izjemoma celo strinjati z Janšo – ta vlada z neukrepanjem ali celo napačnim ukrepanjem Slovenijo zanesljivo vodi v bankrot. Bilanca enoletnega vladanja te vlade je povečanje zadolžitve za 4 milijarde evrov za jamstveno shemo bankam in za subvencije za skrajšani delovni čas, ki ne dajejo nobenih rezultatov v gospodarstvu, ter za izplačevanje povečanih plač v javnem sektorju, čeprav so plače v gospodarstvu realno upadle. Finančna perspektiva te vlade letos je proračunski primanjkljaj v višini 6 do 7 odstotkov BDP ter 5 odstotkov naslednja tri leta. Ob koncu mandata te vlade se bo javni dolg z manj kot 30 odstotkov približal 50 odstotkom BDP. Potrebni bodo dva do trije mandati naslednjih vlad, da javni dolg spravijo nazaj na raven iz leta 2008. Nadaljujte z branjem

%d bloggers like this: