Vladna (ne)moč in družbene frustracije

Komentar je v originalu objavljen v Dnevnikovem Objektivu

»Ni ključno vprašanje, ali bo zdržala koalicija,
ampak ali bo – glede na enormno zadolževanje in neukrepanje – zdržala država
«
Janez Janša, 28.9.2009

Tokrat se moram izjemoma celo strinjati z Janšo – ta vlada z neukrepanjem ali celo napačnim ukrepanjem Slovenijo zanesljivo vodi v bankrot. Bilanca enoletnega vladanja te vlade je povečanje zadolžitve za 4 milijarde evrov za jamstveno shemo bankam in za subvencije za skrajšani delovni čas, ki ne dajejo nobenih rezultatov v gospodarstvu, ter za izplačevanje povečanih plač v javnem sektorju, čeprav so plače v gospodarstvu realno upadle. Finančna perspektiva te vlade letos je proračunski primanjkljaj v višini 6 do 7 odstotkov BDP ter 5 odstotkov naslednja tri leta. Ob koncu mandata te vlade se bo javni dolg z manj kot 30 odstotkov približal 50 odstotkom BDP. Potrebni bodo dva do trije mandati naslednjih vlad, da javni dolg spravijo nazaj na raven iz leta 2008.

To ekscesno zadolževanje bi morda imelo nek smisel, čeprav gre za ekstremno visoko ceno, če bi vlada na ta način stimulirala gospodarsko rast in pomagala ustvarjati delovna mesta. Toda najhuje je dejstvo, da gre to zadolževanje države popolnoma v prazno, v neučinkovite in prepozne ukrepe, neracionalno trošenje vlade in povečevanje plač v javnem sektorju onstran razuma, medtem ko gospodarstvo zanesljivo crkuje. Vladna nemoč spoprijemanja s sedanjo krizo se je najbolj očitno pokazala v primeru (ne)reševanja Mure. Verjetno ga ni ekonomista v tej državi, ki bi si upal argumentirati, da ima Mura kot celota v takšni situaciji, kot se je znašla, kakršnokoli perspektivo preživetja in da bi jo bilo smiselno rešiti z državno pomočjo. Toda na ravni vlade je obstajala resna zavzetost, da se Muro reši. A se vsi skupaj niso mogli domisliti nobenega finančnega instrumenta, ki bi Muro lahko rešil. Iz te zgodbe sledi, da je vlada v takih primerih, tudi če iskreno hoče, popolnoma nemočna. Preprosto zato, ker nobena vlada ne more ad hoc reševati celih podjetij, ker se pač nikoli ne more zadolžiti do te mere, da bi lahko reševala podjetje za podjetjem. Vlade lahko pomagajo podjetjem samo s posrednimi, sistemskimi učinki.

In prav tukaj se kaže operativna nesposobnost te vlade in temeljno nerazumevanje principov delovanja vlade. Vlada je enostavno odpovedala pri pripravi učinkovitih sistemskih ukrepov za blaženje krize. Namesto učinkovite sanacije bank s slabimi bilancami prek t.i. slabe banke smo dobili neoperativno jamstveno shemo za banke, kar je povzročilo, da so banke namesto da bi ceneje servisirale podjetja s krediti, dobljena sredstva uporabila za kritje kapitalskih lukenj. Namesto učinkovitega fleksibilnega trga dela po skandinavskem vzoru, kjer država v celoti prevzame stroške presežnih delavcev v času krize, smo dobili zapleteno in neučinkovito subvencioniranje skrajšanega delovnega časa ter instrument začasnega čakanja na delo. Namesto nadaljnjega zniževanja davčnega bremena zaposlenih in gospodinjstev, se je vlada poigravala z idejami glede zviševanja davkov. Namesto zniževanja stroškov javnega sektorja, da bi bilo davčno breme nižje v prihodnosti, je vlada letos dopustila 6-odstotno rast plač v javnem sektorju in povišanje plač sodnikov za več kot 20%. Se vam kot neekonomistom ti ukrepi zdijo razumni? In kot višek vsega je vse te prepozne, neučinkovite ali nepotrebne ukrepe vlada pacala mesece in mesece.

Od tukaj do razraščanja frustracij med prebivalstvom je le droben korak. Zaposleni v gospodarstvu so bili v zadnjih letih visoke gospodarske rasti resnici na ljubo deležni le drobca koristi od te povišane rasti. Večino koristi so pobrali lastniki in menedžerske elite v podjetjih. Pri čemer so zadnji bodisi zaradi sistema nagrad bodisi zaradi lastnega pohlepa večino dodatno ustvarjenega denarnega toka prekanalizirali bodisi v prevzeme drugih podjetij bodisi za prevzem »lastnega« podjetja. V preteklih petih letih so v najboljših slovenskih podjetjih povprečne plače narasle za 35%, kapitalska vrednost podjetij pa se je povečala za trikrat, torej za desetkrat več. V dobrih časih so zaposleni vse te tajkunske zgodbe še nekako tolerirali, saj so tudi sami lahko najemali poceni kredite v bankah. Zdaj, ko se razmere zaostrujejo iz meseca v mesec in ko zaposleni lahko izbirajo samo med 10 do 20-odstotnim znižanjem plač ali izgubo službe, pa je ta strpnost izginila. Zakaj bi se zaposleni odrekali svoji plači, če pa prej na dobičku niso bili udeleženi? Zakaj bi breme gospodarske krize nosili samo zaposleni v gospodarstvu, medtem ko si v javnem sektorju prav perverzno izplačujejo še višje plače kot lani? Zakaj bi bili razumni samo zaposleni v gospodarstvu, medtem ko se vladni vrh kot kura brez glave in brez koncepta opoteka od enega puhlega TV nastopa do drugega?

Na nevarnost razraščanja teh frustracij izven okvirjev posameznih kriznih podjetij sem opozarjal že spomladi. V odsotnosti učinkovitega menedžiranja pride v času negotovosti običajno do povečanega izbruha spontanih uporov. Ker so zaposleni izgubili zaupanje tako v vodstva podjetij, v lastne sindikalne voditelje in vlado, so se samoorganizirali. Nevarnost teh stihijskih oblik upora je, da se kmalu iz lokalnih okolij v Murski soboti, Velenju in Idriji kot rak razširijo po vsej državi. In kot pri raku je njihovo širjenje skorajda nemogoče brzdati, saj je na pomenu izgubila racionalna komponenta. Novi predstavniki zaposlenih zahtevajo nemogoče. V Gorenju denimo niso bili zadovoljni z vrnitvijo na stare plače za polni delovni čas iz lanskega leta, ampak želijo še 100 do 150 evrov mesečno več kot pred krizo. Tukaj tudi racionalni argumenti, da se je v posameznih podjetjih prodaja letos glede na lani zmanjšala za 20% do 40% in da zvišanje plač v sedanjih razmerah vodi v bankrot, ne pomagajo več. Novim predstavnikom zaposlenih ohranitev službe ni več svetinja. Ko se temu gibanju pridružijo še organizirani sindikati s pozivom lokalnim sindikalnim poverjenikom po totalni zaostritvi zahtev, kot se dogaja v zadnjih dnevih, je požar na nacionalni ravni težko preprečiti.

Zanimivo je, da je po drugi strani paralelno z naraščajočo vladno operativno nesposobnostjo in razraščanjem frustracije med prebivalstvom prišlo do pasivizacije stroke. Ni več vrvenja idej in konceptov za hitrejšo rešitev krize. Verjetno zato, ker je tudi stroka obupala nad neposluhom in nekompetentnostjo te vladne ekipe. To se lepo izraža tudi v dejstvu, da finančnemu ministru ni uspelo v novooblikovani fiskalni svet privabiti nobenega omembe vrednega slovenskega ekonomista. Nihče, ne iz nove, ne iz stare, ne iz ljubljanske in ne iz mariborske ekonomske šole, ki kaj da na svoj ugled, noče biti zraven pri tem zavoženem projektu.

Ob nadaljevanju odsotnosti učinkovitega menedžiranja te države je zato realna perspektiva, da bo v roku dveh mesecev v Sloveniji prišlo do kaotičnih razmer. Do razmer, ki smo jih lahko spremljali pred leti v Franciji ali spomladi na Islandiji in v Grčiji. Do razmer, ki lahko politično destabilizirajo državo in okrepijo ekstremistične frakcije tako na levici kot na desnici. Do razmer, ki bodo resnično ohromile gospodarstvo. Posledica bo še večji padec BDP in padec življenjskega standarda ljudi. Odgovornost za te razmere bo padla na sedanjo vlado, saj jih je s svojo operativno nesposobnostjo sama sprožila.

Če se želimo izogniti opisanim razmeram, je treba odpraviti vzroke za nezadovoljstvo in na vladni ravni  pripraviti nabor ukrepov, ki se bo sistematično lotil odpravljanja posledic gospodarske krize in spodbujanja novega ciklusa gospodarske rasti. Nujni ukrepi so naslednji. Prvič, nujna je notranja reorganizacija vlade, zamenjave v nekaterih ključnih resorjih, predvsem v finančnem, ki je glavna šibka točka te vlade. Drugič, nujno je vzpostaviti učinkovit sistem kriznega komuniciranja vlade. Problem te vlade je, da je premier strokovno izjemno šibek in neverodostojen kot krizni menedžer, hkrati pa ta vlada sploh nima glavnega ekonomista. Minister, ki ima ustrezna znanja in programske ideje, nima vzvodov za njihovo izpeljavo. Minister, ki ima vse vzvode v svojih rokah, pa je popolnoma nekompetenten in neverodostojen, obdan z zunanjimi svetovalci sumljivega slovesa. Nujna je zamenjava na tem področju in prepustitev kriznega menedžiranja in komuniciranja novemu finančnemu ministru. In tretjič, potreben je nov, sistematičen protikrizni program, usklajen med resorji in zasidran v rebalansu proračuna za 2009 in proračunu za 2010 in 2011. Kar se mene tiče, bi vlada naredila še največ, če bi preprosto prevzela alternativni protikrizni program opozicijske SDS, ki je zelo smiseln in njemu prilagodila proračunske parametre že v letošnjem letu.

Ključna področja novega protikriznega programa morajo vsebovati program ukrepov za kratkoročno popuščanje finančnega krča, program ukrepov za protikrizno fleksibilizacijo trga dela in program ukrepov za dolgoročno prestrukturiranje gospodarstva z zniževanjem davčnega bremena in administrativnih ovir, spodbujanjem podjetništva, spodbujanjem investicij ter spodbujanjem naložb v znanje, tehnološke projekte in bolj čiste energetske vire.

Znotraj tega bi kratkoročno vlada za gospodarstvo naredila največ, če bi, najprej, »osvobodila« NLB in NKBM slabih naložb v razne Istrabenze, Infond holdinge, NFD holdinge in te slabe terjatve obeh bank prenesla na t.i. slabo banko. S tem bi izboljšala kapitalsko ustreznost obeh bank, ki bi nato lahko bolj mirno začele posojati denar, ki sta ga dobili prek državne jamstvene sheme. Drugi, dopolnjujoč ukrep je dodatna dokapitalizacija SID banke, ki bi namesto pasivnih poslovnih bank lahko odobravala dolgoročna posojila in omogočala ugodnejšo zamenjavo kratkoročnih za dolgoročna posojila. Tretji nujni kratkoročni ukrep je po skandinavskem vzoru fleksiblizirati trg dela tako, da bi država omogočila, da lahko podjetja z ustrezno predhodno najavo presežke zaposlenih iz poslovnih razlogov preprosto prenesejo na breme države. Če bi ob tem država še znižala davčno breme denimo pri socialnih prispevkih, omogočila hitrejša povračila preveč plačanega DDV ter skrajšala lastne plačilne roke na največ en mesec, bi s tem naborom največ naredila za hitrejše okrevanje slovenskega gospodarstva. Slovensko gospodarstvo danes za hitrejše okrevanje ne potrebuje nič drugega. Ne potrebuje nobenih finančnih pomoči, le nekaj teh preprostih in nezahtevnih sistemskih ukrepov, da bo lažje prebrodilo te krizne čase.

Zanimivo je, da je z dejanskim izvajanjem in napovedjo nadaljevanja tovrstnih ukrepov prejšnjo nedeljo nemška konservativno – liberalna politična linija zmagala na zveznih volitvah. Nemški volilci so presodili, da je vladni program spodbujanja gospodarstva in zniževanja davkov verodostojen in da jim dolgoročno prinaša večjo možnost zaposlitve in potencialno višjo blaginjo kot prazna socialna retorika mencajočih politikov na levici.

Ljudje si želijo preproste in verodostojne programe ter politike z jasnimi stališči. Če do tega miselnega preobrata in preoblikovanja vladne ekipe in njenega programa ne bo v kratkem prišlo tudi pri nas, bo prišlo do opisane zaostritve razmer in izsiljenih sprememb na oblasti. Toda z veliko kolateralne škode v obliki izgubljene blaginje in desettisočev po nepotrebnem izgubljenih delovnih mest. Mar moramo tudi to izkusiti?

7 responses

  1. Dvomim, da rekonstrukcija vlade lahko pomaga. Razmerja moči med koalicijskimi partnerji onemogoča kakšne bistvene spremembe. Alternative na ključnih mestih v vladi ni. Če pa pogledamo še globje, vlado muči to, kar bil njen hendikep že ob lanskih volitvah: odsotnost kakršnegakoli programa. Ali sploh kdo zna povedati, kakšne cilje zasleduje ta vlada? Pat pozicija je mučna za vse in bo iz tedna v teden hujša. Na levi je le eno ime, ki v tem trenutku lahko vzame stvari v roke in naredi red, vendar je vprašanje, če ga tako naporne in operativne stvari še zanimajo – pa to ni Zoran Janković.

  2. Morda bo JPD zdaj lažje odgovoril na moje vprašanje iz lanskega leta:
    “Ali JPD res verjame, da bi vlada pod vodstvom Pahorja in s finančnikom Gasparijem dosegla boljše rezultate? Morda vlada pod vodstvom Golobiča in s finančnikom Mramorjem? No?”

    Zabavno bi bilo prebrati tudi odziv neomajnega oboževalca v JPD, namreč njegovega učenca Črta, ki je pred letom in pol fanatično-blazno zagovarjal, češ da je “leva politična opcija” v prednosti pred “desno”, ker lahko kvazi-strokovnjake menja po tekočem traku.

    LOL

  3. Ha? Če govori beduin o”le enem imenu”, ki pa verjetno nima energije/operativne volje , potem je to najbrž…nekdo, ki ni Janković, ima pa Jankovića pod kontrolo…Je to morda kak slovenski Mahdi, veliki mali človek ,ki bi se vrnil iz (politične) puščave? Seveda, vendar to ni opcija, kot pove sam poznavalec puščave.

    Zato pa bo lažje vzel stvari v roke zrcalni odsev Mahdija, mlajši, energičnejši in redu enako naklonjen. In če slučajno mislite, da si tega pa ne zaslužimo, pomislite še enkrat- ali ni že čas, da tisto, kar “nas” je imelo v rokah dvajset in več let, enkrat stopi na plano, pa čeprav v zrcalni obliki? Če ni druge katarze, bo morda dobra tudi ta.
    Se bo vsaj pokazalo, kdo je kdo, kdo je zares pripravljen tvegat, ker doslej je bilo skrivaštvo, poza in pretvarjanje norma.

  4. Ste prebrali tudi Požarjev namig? Bi se nam utegnila zaresna lds in Janković tudi zgoditi? Močno upam ,da ne.
    Če je Pahor izbira le zato, da na vrhu ni Janša, potem je to kar imamo točno to kar smo izbrali. Rezultat demokratične volje večine. Da je izbire malo, se tudi ve. Posvečenih mora biti ravno prav, da ni prehude konkurence. Stopicanje na mestu ni od včaraj- če niste opazili, se nam to dogaja že celo leto. Da sprejeti ukrepi ne dajejo rezultatov tudi ni bilo prvič ugotovljeno in napisano.
    Kaj torej ostane? Upanje, da je morda ta konfuzni čas pravi za nov obraz. Morda nam pa Pahor prinese darilo in polepša jesenske dni.

  5. Hja, gospod Vidmar, bi se kar strinjal z vami, vendar sta za tak razplet dve oviri – razmerje moči v koaliciji ter tista mala napakicica, ki jo je zagrešil vaš favorit – zato je zelo zelo malo verjeten, vse ostale variante pa so suboptimalne.

  6. Hja, gospod beduin, razlika med eno in drugo opcijo je tudi ta, da enim ni težko priznati (relativno nepomembnega, vendar pustimo to) spodrsljaja. Druga opcija oz. njen lider ni bil pripravljen priznati niti evidentno bližajoče se ekonomske krize, kaj šele kakšen lastni spodrsljaj. In dokler bo tako, bo slovenski politični prostor (pre)ostro razrezan. Upam le, da tisti kos, ki ima solidno samorefleksijo, ne bo obupal. Kajti druga stran je nima oz. vsako napako prefiltrira v samopoveličevanje. Hja, beduin, boriti se bo treba, sicer bodo spet zrcalo nastavljali zgolj predinovski verzi.

    Avtorju zapisa se opravičujem, da se njegovega besedila le posredno dotikam in ga pozivam k zapisu o njegovi kratkotrajni funkciji pod jj – z ustrezne časovne distance, seveda. Ali pa vsaj na oceno vloge vladne službe, ki jo je vodil, saj mislim, da jo tudi sedanji predsednik vlade uporablja kot zgolj zmerno obvladljivo razsežnost kabineta. Če je že kaj takšnega zapisal, prosim za link.

  7. V vladno moč oz. nemoč se ne bi spuščal, ker je to po mojem mnenju neproduktivno. Imamo kar imamo (kar smo izvolili) in zdaj ne gre drugače, kot da stroka kar največ poskuša prepričati oz vplivati na odgovorne v vladi. Pa je to možno? Bojim se, da ne – 100 strokovnjakov, 101 mnenj oz. priporočil.

    Tako recimo g. Jože P. Damijan spet predlaga t.i. slabo banko. Kot piše ” S tem bi izboljšala kapitalsko ustreznost obeh bank, ki bi nato lahko bolj mirno začele posojati denar, ki sta ga dobili prek državne jamstvene sheme.” Sam v to nisem prepričan. A bi bamke res posojale denar po ugodnejših pogojih brez t.i slabih kreditov? Po moje ne, saj je faktor tveganja nevračila v teh časih precej velik, ne ve se, kako dolga in globoka bo kriza (gre za mesece ali leta?) in medbančni trg skoraj ne deluje, tako da je t.i. “neoperativna jamstvena shema za banke” prevzela njegovo vlogo in preprečila zlom finančnih institucij. Država ne more in ne sme prisiliti bank, da bi posojale komitentom, sploh takrat, ko so ti prej insolventni kot ne. Žal je takih v Sloveniji veliko… A bi vi posojali nekomu, za katerega veste, da bo ob danih razmerah prej kot v 1 letu hin, vi pa niti približno ne veste, ali bo kriza čez leto dni prešla dno ali ne? Skratka, tu sta po mojem večji problem slaba kondicija in struktura našega gospodarstva kot pa same banke. Podobno velja za odobravanje dolgoročnih posojil preko SID banke. Kratkoročne rešitve preprosto ni. Smiselno pa je in tu se strinjam z g. Damijanom, da je potrebno sprejeti “program ukrepov za dolgoročno prestrukturiranje gospodarstva z zniževanjem davčnega bremena in administrativnih ovir, spodbujanjem podjetništva, spodbujanjem investicij ter spodbujanjem naložb v znanje, tehnološke projekte in bolj čiste energetske vire”. In sprijazniti se bo potrebno z “veliko kolateralne škode v obliki izgubljene blaginje in desettisočev po nepotrebnem izgubljenih delovnih mest”. Prihaja račun za nerazvojno delovanje predhodnih vlad in “igračkanje” lastnikov in menedžerskih elit v podjetjih. Tako preprosto je to, žal.

    G. Damijan predlaga tudi kratkoročni ukrep kjer bi po skandinavskem vzoru fleksiblizirali trg dela tako, da bi država omogočila podjetjem z ustrezno predhodno najavo presežke zaposlenih iz poslovnih razlogov prenesti na njeno breme. Ok, pa bi to res pomagalo? V primeru visokotehnološke industrije najbrž bi, za trgovino, tekstilno, živilskopredelovalno in ostale panoge široke potrošnje pa dvomim. Po mojem mnenju poraba prebivalstva še dolgo ne bo dosegla nivoja iz let 2005-2008 kar pomeni manj dela in s tem delovnih mest. Če karikiram, je pol prebivalcev Evrope na kreditu, ki ga bo treba vrniti in nekaj časa nihče ne bo potrošil več kot je nujno.

    Skratka, po mojem mnenju slovensko gospodarstvo danes za hitrejše okrevanje potrebuje vse kaj drugega kot nekaj preprostih in nezahtevnih sistemskih ukrepov. Potrebuje nov tehnološki vzgon, kar zahteva ustrezno šolane ljudi, investicije in predvsem čimmanj politike in t.i tajkunov.

    In možno, da se motim…

%d bloggers like this: