Je bilo sedanjo krizo mogoče napovedati?

Komentar je v originalu objavljen v Financah.

Nobelovec Paul Krugman je pred časom zapisal, da zelo obžaluje, da sedanje finančne in gospodarske krize ni znal napovedati. V podobni zadregi je še nekaj tisoč ekonomistov širom sveta. Skupno razmišljanje gre nekako takole: Morali bi bili vedeti. Saj so vendar vsi znaki kazali v to smer – od balona na nepremičninskem trgu, balona na glavnih nacionalnih borzah, do ekscesnega zadolževanja in podobno.

Svetovni voditelji v okviru G-20 in mednarodne finančne institucije kot je IMF prav zato razmišljajo o razvoju sistemov zgodnjega opozarjanja – o modelskih orodjih, ki bi na podlagi analize ključnih ekonomskih in finančnih indikatorjev lahko opozorili na prihajajoča makroekonomska in finančna tveganja. Podobna modelska orodja ima praktično vsaka spodobna finančna institucija, od bank, zavarovalnic do hranilnic. Z njimi poskušajo oceniti tveganost svojih portfeljev, da lahko oblikujejo ustrezne rezervacije v primeru »realizacije tveganj«. Pa vendar nobeni ni uspelo pravočasno in v pravilni meri napovedati nastopa, hitrosti in globine poslabšanja lastnih naložbenih portfeljev. Prav vse po vrsti so v evforiji ekspanzije precenile bonitete svojih strank in se znašle v hudih kapitalskih težavah.

Mar to pomeni, da so vsi ti ekscesno dragi modeli za oceno tveganj neučinkoviti? Je preprosto takšne krize nemogoče vnaprej napovedati? Ali pa je glavna neznanka predvsem hitrost in globina okužbe svetovnega gospodarstva zaradi globalne gospodarske in finančne prepletenosti držav?  Podobno vprašanje sta si v še vroči raziskavi, pravkar objavljeni na NBER, zastavila ekonomista Andrew K. Rose iz univerze Berkeley in Mark M. Spiegel iz Federal reserve Bank of San Francisco. Z namenom analize nacionalnih vzrokov in posledic krize sta s pomočjo modela MIMIC (Multiple Indicator Multiple Cause) analizirala podatke za 107 držav. Kot glavne pokazatelje sedanje krize sta vzela vrednost sprememb BDP, borznih indeksov, kreditnih ratingov držav in deviznih tečajev v letu 2008. Na strani glavnih vzrokov krize pa sta vzela vrednost preko 60 različnih indikatorjev v letu 2006 ali prej. Med njimi predvsem stanja in politike v finančnem sistemu, apreciacije na kapitalskih in nepremičninskih trgih, plačilno-bilančna neravnotežja in ustreznost višine finančnih rezerv, makroekonomske politike ter indikatorje institucionalnega sistema in geografske značilnosti držav.

Rezultati njune raziskave so – kakor za koga – presenetljivi. Odkrila sta sicer povezavo med posameznimi indikatorji in globino krize – denimo, da bosta Estonija in Islandija bolj prizadeti s krizo kot pa Kitajska. Odkrila sta tudi, da vrednost balona kapitalskega trga pred krizo zelo dobro napove globino kasnejše krize. Nasprotno pa se vrednost balona na nepremičninskem trgu in kvaliteta regulatornih mehanizmov v posameznih državah nista pokazala kot zanesljiva napovedovalca globine krize.

Toda dobra napoved globine krize še ne pomeni, da je mogoče napovedati sam nastop krize. Rose in Spiegel – ne glede na ohlapno uporabljene statistične kriterije – nikakor nista mogla najti statistično značilne povezave med nastopom krize v posameznih državah in nobenim izmed najbolj pogosto navajanih vzrokov za krizo. To pomeni, da časovnega trenutka nastopa krize v posameznih državah z modelskim orodjem preprosto ni bilo mogoče napovedati.

Rose in Spiegel analizirata tri možne razlage za to presenetljivo ugotovitev. Prvič, vzroki za sedanjo krizo med državami so bili lahko različni. Kar pomeni, da skupnih vzrokov za začetek krize med državami v tem primeru seveda ni mogoče najti. Drugič, sedanjo krizo bi lahko povzročil resnično globalni šok, zaradi česar je nastop krize v posameznih državah nepovezan z njihovimi finančnimi, makroekonomskimi in regulatornimi značilnostmi. In tretjič, sedanji šok je nacionalnega izvora (denimo iz ZDA) in je okužil ves svet. Toda obe zadnji razlagi hkrati pomenita, da če ne bi bilo velikega globalnega šoka ali velikega šoka iz ZDA, do krize v posameznih državah ne bi nujno prišlo. Kar je spet nerodno z vidika napovedovanja kriz. Saj je velik globalni šok ali velik šok v kateri izmed velikih držav težko napovedati.

Kaj nam pove ta znanstveni preizkus? Preprosto to, da so naša modelska orodja za oceno in »obvladovanje« rizikov, pa naj stanejo nekaj deset tisoč evrov ali nekaj deset milijonov evrov, v bistvu zelo nebogljene igrače. Nič boljše od Nintenda v otroških rokah. Vsaka finančna institucija lahko in mora investirati v takšne modelčke. Ti modeli omogočajo, da finančne institucije ocenijo rizike in oblikujejo primerno kapitalsko ustreznost. V normalnih razmerah. Toda pred »realizacijo« VELIKIH tveganj takšni modelčki odpovedo.

Zato je treba biti skeptičen do pričakovanj, ki jih sejejo svetovni voditelji in institucije tipa IMF, da bo z »razvojem sistemov zgodnjega opozarjanja« mogoče krize pravočasno vnaprej napovedati in se jim izogniti. Krize – kot lepo ilustrirata Rogoff in Reinhartova – pridejo vsakih 8 – 10 let. To je regularnost razvoja svetovnega gospodarstva v zadnjih 800 letih. Običajno imajo zelo podobne vzroke in mehanizme širjenja. In vedno znova nas presenetijo.

6 responses

  1. Ljudje vedno znova očitajo ekonomistom da niso preprečili oz. vsaj napovedali krize. Medtem ko nikoli ne očitajo zdravniku, da npr. ni napovedal ali preprečil raka. Ekonomske podatke enostavno generira preveč spremenljivk in vsebujejo preveč noise-a, da bi bila stvar tako enostavna. Drugače pa d best študija!

  2. V sklepnih ugotovitvah vsake raziskave oz. študije je napisano ob kakšnih oz. katerih predpostavkah ugotovitve tudi veljajo.
    Pri povzemanju ugotovitev študije se pa zgodi, da se predpostavke spregledajo ali pa zavestno ne napišejo. Vse je ok, če se nekaj zares potrdi. Če pa se ne, potem so težave.

    Ni pa prvič, da se v teh kriznih časih od ekonomistov pričakuje sposobnosti napovedovanja (beri vedeževanja). Da pa so med ljudmi tudi zares takšna pričakovanja, da bo npr. Krugman/Mencinger napovedal ali se ima določen dogodek zgoditi in kdaj, so zanje odgovorni tudi sami (ali pa njihov PR).

  3. Mogoče bi se vprašanje moralo glasiti drugače:

    “Ali je bilo ekonomistom sploh v interesu napovedati krizo?”

    Katero je že temeljno delo, ki opisuje in razlaga kapitalizem?? Če me spomin ne vara, je to Marxov Kapital 🙂 Mogoče nebi bilo slabo, ko bi ga kdo od neoekonomistov vsaj prebral. Da bi ga hotel razumeti pa je že malo verjetno. Je pač zrcalo, ki kaže grdo sliko.

  4. Vse skupaj je že patetično…

    1. Nekateri “resni” ekonomisti so za razliko od naših “karaoke ekonomistov” to krizo dejansko napovedali – torej je vprašanje popolnoma brezpredmetno.

    2. Vprašanje ni samo brezpredmetno, temveč tudi zavajajoče, saj ekonomija ni nekakšen naravoslovni fenomen, temveč družbeni fenomen. Zato bi bilo pravo vprašanje, ali bi bilo krizo mogoče krizo preprečiti. Odgovor je jasen, krizo bi bilo mogoče preprečiti z vzpostavitvijo primernih regulacij in doslednim kaznovanjem vseh, ki jih ne bi upoštevali.

    3. Ker so pri tej krizi dejansko na izgubi samo navadni butasti ljudje, ne pa tudi tisti, ki so krizo dejansko povzročili in imeli od nje koristi (in ker pride v Ameriki 5 finančnih lobistov na enega kongresnika, v EU pa še kakšen več), ne bo prišlo do vzpostavitve takšnega sistema, ki ne bi že sam po sebi generiral novih kriz, zato se bodo krize še naprej ponavljale in vsaka bo samo še hujša od predhodnih.

%d bloggers like this: