^{Komentar je v originalu objavljen v Dnevnikovem Objektivu.}

Gospodarska kriza v Sloveniji dobiva akutne razsežnosti. Glede na napovedi bo Slovenija s štiriodstotnim upadom gospodarske aktivnosti letos med najbolj prizadetimi državami EU. Rušilni val globalne krize je najbolj prizadel izvozni del gospodarstva, kjer so naročila upadla v povprečju za 50%, v mnogih podjetjih pa še bistveno bolj. Kot pravi direktor GZS Samo Hribar Milič, je razsežnost krize tako velika, ker je bila Slovenija na krizo povsem nepripravljena. Še lani so se naši politiki opijanjevali z vodenjem EU, nato so se pred, med in po volilnem času ukvarjali izključno sami s seboj, po volitvah pa nova vlada preprosto ni reagirala na krizo niti dovolj hitro niti dovolj premišljeno in sistemsko. Kot pravi Hribar Milič so razmere predvsem na področju likvidnosti v gospodarstvu katastrofične, gospodarstvo zato terja hitrejše in bolj sistematične ukrepe za ublažitev krize s strani vlade.

Najhuje je, da gospodarstveniki in ekonomisti že več kot pol leta vladi natančno svetujejo, katere ukrepe bi morala izpeljati za ublažitev krize, ta pa jih vztrajno ignorira. Čeprav bi bilo iluzorno pričakovati, da bi bilo lahko majhno odprto gospodarstvo, kot je slovensko, povsem imuno na razsežnosti globalne gospodarske krize, pa je vendar precej točen splošni vtis gospodarstvenikov in celotne javnosti, da krizo še poglablja neučinkovitost vladnega kriznega menedžmenta. Natančneje, splošni vtis je, da gre predvsem za krizo vodenja države. To se zelo jasno kaže tudi v hitrem trendu upadanja tako gospodarskega optimizma kot javne podpore vladi. Po zadnji anketi Episcentra vlado maja letos podpira samo še 43 odstotkov vprašanih (še februarja je vlado podpiralo 55 odstotkov), hkrati pa se je med marcem in majem letos delež tistih, ki vlade ne podpirajo, povečal z 28 na 40 odstotkov.

V odsotnosti učinkovite vlade se ob okrepljenem nezadovoljstvu javnosti predvsem širi prostor za alternativne rešitelje in »rešitelje«. V času negotovih razmer si ljudje želijo več varnosti in zagotovila za izboljšanje razmer. In v pomanjkanju takšnih trdnih zagotovil se zadovoljijo tudi z iluzijo varnosti in blaginje. Spomnite se velike tranzijske depresije iz začetka 1990 let, spomnite se raznih Grubeličev, Leljakov in raznih piramidnih catch-the-cash verig, ki so lahkovernim državljanom ponujali bližnjice do velikih, za zdravo pamet nepojmljivo velikih ugodnosti. Tudi iluzija blaginje, čeprav karatkoročna, je boljša kot prihodnost brez perspektive. Na drugi strani pa je tudi iluzija varnosti, ki jo z odločnim nastopom prodajajo populistični politiki, lahko sprejemljiva alternativa za velik del javnosti, nezadovoljen z obstoječim političnim vodenjem.

Sedanja vladna koalicija se popolnoma nič ne razlikuje od pretekle pod vodstvom SDS glede zamenjav obstoječih in političnega nastavljanja lastnih direktorjev. Uporablja celo povsem enake metode.

Prav to strategijo danes zelo uspešno uporablja vodilna opozicijska stranka SDS. Po nekajmesečnem zatišju je začela veliko ofenzivo na različnih frontah. SDS je danes prisotna povsod, na javnih shodih in vseh medijih. Njeni predstavniki so v zadnjem mesecu dni v javnosti povsem zasenčili vlado in njene ministre. Poglejte si spletno stran SDS, kjer boste našli vzorno urejeno zbirko starejših in zelo aktualnih programskih resolucij, predsednikovih govorov in dnevnih javnih nastopov ter časovnico preteklih in aktualnih dnevnih aktivnosti vodilnih članov (vsak dan vsaj dva dogodka). Še več, tam najdete tudi vzoren napovednik bodočih aktivnosti – od tega, da se bo dr. Milan Zver v četrtek, 4. junija 2009, ob 20.00, udeležil predvolilnega soočenja nosilcev list na POP TV v petek ob isti uri pa na RTV Slovenija, do tega, da SDS v soboto, 1. avgusta 2009 organizira tradicionalni pohod na Škrlatico. SDS vzorno skrbi za svojo pojavnost.

Predvsem pa je odločilno to, da predstavniki SDS ne govorijo v prazno, ampak da na eni strani izvajajo učinkovito kritiko dela sedanje vlade, na drugi pa ponujajo alternativne rešitve. Še več, oboji – tako kritike kot ukrepi – se zdijo precej dobro utemeljeni. Celo meni kot predstavniku strokovne javnosti. Kritika neučinkovitosti delovanja vlade glede blaženja gospodarske krize se zdi povsem upravičena. Prav tako kritika glede zamenjav v gospodarstvu. Sedanja vladna koalicija se popolnoma nič ne razlikuje od pretekle pod vodstvom SDS glede zamenjav obstoječih in političnega nastavljanja lastnih direktorjev. Uporablja celo povsem enake metode. Odstopljeni direktorji za prostovoljni odstop dobijo nekaj mesečnih odpravnin in zagotovilo, da nadzorni sveti in organi pregona ne bodo problematizirali njihovega preteklega dela. Nato pa koalicija nastavi svoje ljudi, za katere izgleda, kot da so padli z Marsa. Draško Veselinovič v NLB, Drago Podobnik v Hitu, Mišo Čeplak v Triglavu, Marko Pavliha v Luki Koper?! V javnosti seveda to zbuja vtis, da je sedanja koalicija tako po metodah zamenjav kot po (ne)usposobljenosti kadrov povsem enaka. Najhuje pa je, da širša javnost ne problematizira odločilnega vpliva države na kadrovanje v gospodarstvu, pač pa samo dobiva vtis, da so »vsi enaki«. Vtis je, da ni razlik, če kadruje Golobič, Janša ali sedaj Pahorjevi mladinci. Pomembno je, da si »naš«. Ste se kdaj vprašali, kakšne vrednostne norme takšno obnašanje oblastnikov vceplja novim generacijam? Prav gotovo ne, da se splača biti dober in pošten, pač pa da je treba biti vedno v pravi stranki. To je porazno za dolgoročni razvoj naše družbe.

Janševa SDS ponuja politični program za drugo republiko in alternativni protikrizni gospodarski program. Lahko se posmehujete programu za drugo republiko, toda predlogi so tukaj, na mizi. Še bolj očitna pa je programska in politična odločenost SDS vidna v alternativnem protikriznem gospodarskem programu.

Janševa SDS s kritiko kadrovanja sedanje koalicije uspešno briše vrednostne razlike med levo in desno opcijo, med prejšnjimi in sedanjimi. Hkrati vsak dan ponuja učinkovito kritiko katastrofalno slabega kriznega menedžmenta sedanje vlade in jih dnevno podkrepljuje s primerjavo ukrepov, ki jih je že sama sprejela ob koncu mandata in slabim izvajanjem teh s strani sedanje vlade. Na drugi strani pa dela ogromen korak naprej s promoviranjem lastnih alternativnih razvojnih konceptov. Ponuja politični program za drugo republiko in alternativni protikrizni gospodarski program. Lahko se posmehujete programu za drugo republiko, toda predlogi so tukaj, na mizi. Vtis je, da SDS ima politično vizijo prihodnjega političnega razvoja te države. Naj bo ta vizija prava ali napačna, toda tu je.

Še bolj očitna pa je programska in politična odločenost SDS vidna v alternativnem protikriznem gospodarskem programu. Šel sem prebrat ta njihov Paket ukrepov za izboljšanje gospodarske in socialne situacije v Sloveniji. Pričakoval sem tipičen janševski zmazek makroekonomskih nesmislov in populističnih socialnih floskul. Toda resnici na ljubo protikrizni program SDS sploh ni slab. Nasprotno, protikrizni program SDS je sistematično napisan razvojni program ukrepov za kratkoročno popuščanje finančnega krča in dolgoročno prestrukturiranje gospodarstva z zniževanjem davčnega bremena in administrativnih ovir, spodbujanjem podjetništva, spodbujanjem investicij in trošenja ter spodbujanjem naložb v znanje, tehnološke projekte in bolj čiste energetske vire.

Nabor protikriznih ukrepov SDS je sistematičen in eklektičen. Pri ukrepih za stabilizacijo in normalno delovanje finančnega sistema ter finančnega trga v SDS predlagajo najprej oceno »zdravstvenega stanja« slovenskega finančnega sistema. V nadaljevanju pa predlagajo ustanovitev t.i. slabe banke, na katero bi poslovne banke prenesle svoje slabe terjatve, s čimer bi sprostili kreditno aktivnost bank. Predlagajo subvencioniranje obrestne mere za dolgoročne kredite, s čimer bi privabili dolgoročne finančne vire v banke. Predlagajo ustanovitev Strateškega sklada za investicije, ki bi »nadomestil banke, ki nočejo investirati oziroma odobravati posojil zdravim in perspektivnim podjetjem. Sklad bi moral odobravati zlasti dolgoročna posojila in omogočati ugodno zamenjavo kratkoročnih posojil za dolgoročna posojila.« Zelo smiselni predlogi.

Precej smiselnih ukrepov predlagajo tudi na fiskalnem področju (znižanje davkov za pravne osebe, skrajšanje roka za vračilo preplačanega DDV na 7 dni po predložitvi obračuna DDV, davčne počitnice za nova podjetja, oprostitev plačila prispevkov za novo zaposlene delavce in za samozaposlene za dve leti, plačilo prispevkov od nižje osnove za mala dela, vezava prejemka iz pokojninskega zavarovanja na dejansko vplačane prispevke itd.). Nekaj je neučinkovitih ukrepov v času krize (dvig olajšave za vlaganja v raziskave in razvoj), nekaj je nesmiselnih (denimo predlog izvoznih subvencij, kar prepoveduje WTO). Še bolje pa se SDS odreže pri predlogih na področju spodbujanja tehnološkega razvoja, okolja (subvencije gospodinjstvom za izboljšanje učinkovite rabe energije, inovativno financiranje vlaganj v učinkovito rabo energije itd.), sociale (nakupovalne socialne kartice, subvencioniranje vrtcev, spodbujanje daljše delovne aktivnosti itd.) in spodbujanja podjetništva (zmanjšanje administrativnih ovir, v celoti elektronsko poslovanje itd.).

Dejstvo je, da se vlada v javnosti smeši z nedodelanimi predlogi protikriznih paketov, s ponavljajočimi se rebalansi proračuna, z nesposobnostjo uveljavitve jamstvene sheme za banke in ujetjem v zanko med preganjanjem tajkunov in željo po obvladovanju njihovih podjetij.

Pustimo ob strani vprašanje, zakaj v SDS teh ukrepov niso uveljavili že v prejšnjem mandatu. Prav tako lahko oporekamo smiselnosti in učinkovitosti glavnih predlaganih ukrepov pri spodbujanju zasebnega trošenja, kjer SDS predlaga subvencijo mladim družinam za nakup stanovanja v višini 10,000 evrov in subvencijo za zamenjavo starega avtomobila v višini 1,000 evrov. Pri spodbujanju potrošnje Janševa stranka namreč predpostavlja, da je Slovenija veliko gospodarstvo in da se subvencije za avtomobile ne bodo prelile v tujino. Pri stanovanjskih subvencijah pa gre za pomoč gradbenim podjetjem, ki so se zainvestirala in ki še vedno držijo nenormalno visoke cene nepremičnin. Hkrati pa v SDS pozabljajo, da se v času sedanje finančne in gospodarske krize ljudje ne bo odločali za naložbe v nepremičnine, ker upravičeno pričakujejo velik popravek cen navzdol, hkrati pa na bankah ne morejo dobiti dovolj ugodnih kreditnih pogojev (obrestne mere, višina možnega zavarovanja s hipoteko itd.).

Protikriznemu programu SDS lahko tudi očitamo, da gre za napaberkovano zbirko individualno sicer smiselnih ukrepov, da pa programu manjka notranje konsistentnosti in makrofinančnega ovrednotenja posameznih ukrepov in skupnih javnofinančnih stroškov uveljavitve teh ukrepov ter njihovega učinka na javne finance, na rast BDP in rast zaposlenosti. Toda ne glede na te očitke, je dejstvo, da je bila opozicijska SDS sposobna v zadnjega pol leta sestaviti sistematičen in smiseln paket protikriznih ukrepov, medtem ko vladi tega po vseh treh iteracijah in navkljub vsemu birokratskemu stroju to ni uspelo. Dejstvo je, da se vlada v javnosti smeši z nedodelanimi predlogi protikriznih paketov, s ponavljajočimi se rebalansi proračuna, z nesposobnostjo uveljavitve jamstvene sheme za banke in ujetjem v zanko med preganjanjem tajkunov in željo po obvladovanju njihovih podjetij.

Splošni vtis v javnosti je, da sedanja vlada nima nobenega koncepta, kaj šele kakšnega sistematičnega protikriznega programa, in da tava od enega do drugega ad hoc ukrepa kot kura brez glave. Če bi še bilo kaj modrosti v tej vladi in elementarnega poštenja, ki bi se uspelo dvigniti izza lastnih materialnih interesov posameznih frakcij znotraj SD ter v Zares in LDS, bi preprosto prevzela protikrizni program SDS, prepisala uredbo o jamstveni shemi od Britancev in zakon o slabi banki od Nemcev ter te ukrepe začela sistematično izvajati. Toda kaj takega je po videnem v zadnjega pol leta iluzorno pričakovati. V stanju sedanjega notranjega vladnega razsula politično pobudo pridobiva SDS, ki tako vsega pol leta po izgubi oblasti suvereno naskakuje bodisi predčasne bodisi redne parlamentarne volitve.

Toda imeli smo možnost opazovati vzorec vladanja SDS v prejšnjem mandatu. Šlo je za brutalno prevzemanje političnih in gospodarskih položajev ter državnega spodbujanja brezobzirnega tajkunstva v zavetju najbolj ugodne gospodarske konjunkture v svetu v zadnjih dveh desetletjih. Zato nas politična ofenziva SDS ne sme preslepiti. Ko se SDS vrne na oblast, bo nadaljevala tam, kjer so jo prekinile zadnje volitve – z nadaljevanjem popolne politične instrumentalizacije oblasti in omogočanjem zasebnega ropanja gospodarstva. Sedanja vlada se je res pokazala kot nesposobna kriznega vodenja, toda alternativa, ki jo ponuja SDS kljub dobrim programskim izhodiščem, ni alternativa za odprto in prosperirajočo družbo. Čas je za novo politično alternativo, čas je za nove obraze.

^{Komentar je v originalu objavljen v Financah.}

V obdobju po letu 2002, po liberalizaciji trga finančnih storitev in še posebej po vstopu v EU, je bilo precej negotovosti glede uspešnosti slovenskih zavarovalnic v zaostreni mednarodni konkurenci. Raziskava Franja Štiblarja iz EIPF iz leta 2003 je napovedala, da se bo »delež tujcev v zavarovalništvu Slovenije s sedanjih pet odstotkov (leta 2000) povečeval proti tretjini ali celo polovici«. Danes je mogoče reči, da je bila ta napoved povsem zgrešena in da so se – za razliko od bank – domače zavarovalnice odrezale precej bolje in uspele ne samo ohraniti svoje tržne deleže na lokalnem, slovenskem trgu, ampak se tudi relativno uspešno širiti na tujih trgih.

Levji delež teh zaslug gre – kljub državnemu lastništvu – Zavarovalnici Triglav, ki je do leta 2008 glede na leto 2002 povečala svoj tržni delež (merjen z bruto zavarovalno premijo) iz 42,7% na 43,1%. Prek prevzemov in in odpiranja lastnih podružnic je od leta 2004 povečala svojo prisotnost s treh na devet regionalnih trgov, pri čemer je svoj tržni delež na področju jugovzhodne Evrope povečala na 14%. V obdobju 2004-2008 je Triglav povečal bruto zavarovalne premije za dobrih 60%. Za Triglav je po nastopu nove uprave na čelu z Andrejem Kocičem leta 2005 značilna korenita reorganizacija družbe s konsolidacijo poslovanja posameznih družb in centralizacijo vseh zalednih poslovnih funkcij. Glavni del reorganizacije družbe se je začel leta 2007 s centralizacijo odločanja in hkratno modernizacijo poslovnih procesov z namenom združitve v v enovit sistem vodenja poslovnih procesov in informacijske podpore. Ključno vlogo pri centralizaciji vodenja, modernizaciji poslovnih procesov in pri širitvenih aktivnostih v tujini naj bi po mnenju poznavalcev trga odigral pomočnik predsednika uprave Mišo Dubljevič. Za rast poslovanja Triglava je bila ključna posodobitev in širitev produktnega asortimana, tudi na področje zdravstvenih, hipotekarnih življenjskih in investicijskih zavarovanj, s čimer je Triglav zapolnil vse tržne niše in uspešno obranil svoj tržni delež.

Nekoč druga največja zavarovalnica Vzajemna, ki je specializirana na dopolnilna zdravstvena zavarovanja, je izgubila dve mesti in padla na četrto mesto po tržnem deležu. Kljub številnim poskusom spornih poslovnih potez in nelojalne konkurence v preteklih letih, je domača konkurenca nespecializiranih zavarovalnic z novimi zavarovalnimi produkti na področju dopolnilnega zdravstvenega zavarovanja učinkovito spodjedala njen tržni delež, ki se je od leta 2003 do 2007 zmanjšal iz 19% na vsega 12%. Kljub temu Vzajemna ostaja večinski ponudnik na tem trgu z okrog 900 tisoč zavarovanci, medtem ko jih ima Triglav okrog 190 tisoč.

Danes druga največja domača zavarovalnica Adriatic Slovenica (AS), ki je nastala leta 2005 z združitvijo četrte in pete največje domače zavarovalnice, je po letu 2004 nekoliko zmanjšala tržni delež. Njun ločeni delež tržni delež je leta 2004 znašal 14% (Adriatic 9%, Slovenica 5%), se nato do leta 2006 zmanjšal na 13% ter se do leta 2008 spet povečal na 13,6%. AS je po letu 2007 izvedel obsežno konsolidacijo poslovanja obeh družb in centralizacijo poslovnih procesov, vse zavarovalne aktivnosti so centralno vodene iz Kopra. Tudi AS je leta 2008 začel s širitvijo na trge jugovzhodne Evrope, pri čemer je odprl hčerinsko družbo v Beogradu, ki je začela poslovati septembra 2008.

Tretja največja zavarovalnica na našem trgu ostaja Zavarovalnica Maribor (ZM), ki ji je po letu 2004 uspelo celo povečati tržni delež iz 12,1% na 12,4% v letu 2007. Na petem mestu ostaja KAD s stabilnim tržnim deležem okrog 6,3%, seveda po zaslugi specializacije na področju dopolnilnih pokojninskih zavarovanj. Na šestem mestu je Tilia, ki je svoj tržni delež od leta 2004 do 2008 popravila s 3% na 3,4%.

Ostale zavarovalnice, če odštejemo KAD pri pokojninskih zavarovanjih, so relativno majhne, z manj kot 2-odstotnim tržnim deležem. Največji zavarovalnici v tujem lastništvu – Generali in Grawe – sta relativno nepomembni, vsaka z okrog 2-odstotnim tržnim deležem. Njuna tržna delež se po letu 2004 nista povečala kljub močnemu kapitalskemu zaledju, kar kaže na vitalnost domačih zavarovalnic in njihovo sposobnost prilagajanja konkurenčnim pogojem. Je pa pomembna njuna vloga predvsem pri življenjskih zavarovanjih (Grawe 4%, Generali 2,6% v 2007), kjer pa jih domača specializirana konkurenta KD Življenje (9,4%) in NLB Vita (5,8%) vseeno precej prekašata.

Ključen za ohranitev tržnih deležev domačih zavarovalnic po letu 2002 je bil predvsem njihov fokus na posodobitev in razširitev asortimana zavarovalniških produktov na področje življenjskega in zdravstvenega zavarovanja ter notranja konsolidacija in reorganizacija poslovnih procesov. K temu je bistveno pripomogel strah pred že prisotno tujo konkurenco in strah pred možnim vstopom močnega tujega strateškega lastnika v Triglav.

Seveda pa zgolj ohranitev tržnih deležev pred tujo konkurenco ne more biti ključni izziv naših zavarovalnic v bodoče. Pomembna bo predvsem ambicioznost glede širjenja na tuje trge. Pri tem jim lahko letos in prihodnje leto precej pomaga sedanja finančna kriza, ki je precej oslabila tudi tako velike evropske in globalne zavarovalnice kot sta Allianz in AIG, predvsem pa manjše igralce v regiji. V naslednjih dveh letih se domačim kapitalsko močnejšim zavarovalnicam tako ponuja odlična priložnost za nakup oslabelih manjših zavarovalnic v regiji in za povečanje tržnih deležev na ključnih tujih trgih z večjo tržno aktivnostjo.

Tisto, kar so zamudile domače banke pri širjenju na tuje trge, lahko učinkovito nadomestijo naše zavarovalnice. Zaenkrat sta to predvsem Triglav in delno AS. Ključna pri tem pa bo predvsem lastniška stabilnost in kontinuiteta v poslovni politiki Triglava kot zavarovalnice z največjim tovrstnim potencialom. Državno vmešavanje v upravljanje Triglava prek predčasnih rokohitrskih zamenjav uprave bi utegnilo destabilizirati njeno poslovanje in močno ogroziti njen srednjeročni strateški potencial.