Vrednote v ekonomiji – Se splača biti dober?

Komentar je v originalu objavljen v Dnevnikovem Objektivu.

Zanimivo – čeprav povsem logično – je, da se v času hudih pretresov vračamo h koreninam. K  nečemu trdno opriljemljivemu. K osnovnim vrednotam. Tako se tudi makroekonomisti, finančni ekonomisti in poslovneži v času sedanje finančne in gospodarske krize sprašujemo o osnovnih vrednotah v ekonomiji in poslovanju. O poslovni etiki in etiki nasploh. Brez etike, brez osnovnih moralnih norm, se ekonomija spremeni v kaos, svet pa v klavnico.

Lani sem v Objektivu (in na razgledi.net tukaj)pisal o tem, ali so menedžerji slabi kot ljudje in ali jih do tega pripravi študij poslovne ekonomije ali pa imajo že v osnovi tovrstna nagnjenja. Eksperimenti s študenti v Izraelu, ZDA in Švici so pokazali, da gre v osnovi za samoselekcijo – bolj sebični posamezniki se odločajo za študij poslovne ekonomije, nato pa svoje interese najbolj učinkovito – zase – izražajo prek svojega poklica. S tem pa počasi pridemo do vprašanja dolgoročne učinkovitosti njihove strategije. Se jim dolgoročno splača biti sebične barabe, ki zgolj prek številk presojajo posamezne poslovne strategije? Kjer sta opciji odpustitve 20% zaposlenih ali dodatne zaposlitve 20% zaposlenih povsem enakovredni, če vodita do enakega rezultata – povečanja dobička v enaki meri. Se jim splača uporabljati neetične poslovne prakse, prenašati okrog poslovne partnerje, banke, zaposlene? Se jim splača dobesedno ukrasti podjetje z različnimi poslovnimi mahinacijami? Pri čemer so eksternalije teh poslovnih praks – usode s tem prizadetih posameznikov in njihovih družin, okolja in družbenega okolja nasploh – zanje brezpredmetne. Kako dolgo jim lahko uspevajo njihove strategije, če ne temeljijo na družbeno odgovornem ravnanju in spoštovanju temeljnih načel poslovne etike in etike nasploh?

Ne bi želel moralizirati o dejanjih posameznikov, pač pa me v tej zvezi zanima bistveno bolj fundamentalno vprašanje – se v življenju splača biti dober? Je dolgoročno boljša strategija biti sebična baraba ali altruist?

V teoriji iger je znana t.i. zapornikova dilema. Igra, v kateri se dva pripornika, obtožena skupnega delikta, neodvisno eden od drugega odločata ali bosta enostransko priznala krivdo in si zmanjšala kazen. Če nobeden ne prizna krivde, dobita oba minimalno kazen. Če priznata oba, dobita vmesno kazen. Če prizna eden, drugi pa ne, dobi prvi vmesno kazen, drugi pa maksimalno in obratno. Ker ne poznata odločitve drugega in si ne zaupata, je najbolj racionalna odločitev, da oba priznata krivdo in s tem izdata sokrivca. Leta 1971 je Robert Trivers s Harvarda v Quarterly Review of Biology to zapornikovo dilemo apliciral na evoluciji živalskih in človeške vrste ter oblikoval teorijo evolucije recipročnega altruizma. V sekvenci ponavljajočih se odločitev o sodelovanju se v danem trenutku vsak posameznik odloči, da bo z nekom sodeloval ali ne, na podlagi tega ali je v prejšnji interakciji s tem posameznikom bil deležen koristi ali pa je bil opeharjen. Gre za preprosto »tit for tat« ali »zob za zob« strategijo oziroma »kakršen si ti do mene, bom tudi jaz do tebe«. Recipročni altruizem. Na podlagi tega preprostega algoritma naj bi se skozi evolucijo tako pri živalskih vrstah kot pri človeku razvil občutek za sodelovanje na podlagi zaupanja, temelječega na preteklih izkušnjah. Posameznike, ki zaupanje zlorabijo, ostali posamezniki postopno izločijo. V človeškem genomu naj bi tako skozi evolucijo ostal zapis recipročnega altruizma.

Zanimiva teorija, boste rekli, toda ali je sploh realistična? Mar ne gre bolje sebičnim barabam, ki v vsaki interakciji prevarajo nasprotno stran, saj je za njih korist vedno najmanj ničelna? Če jim uspe prinesti okrog enega samega posameznika, pa je njihova korist skupaj pozitivna. Mar ni na drugi strani korist popolnega altruista, nekoga, ki vedno daje ne glede na prejeto protiuslugo, nekoga, ki po Kristusu vedno nastavi še drugo lice, načeloma vedno negativna? Saj takšno osebo vsaj enkrat prinesejo naokrog. Ne, sploh ni tako.

V poznih 1970. letih je ameriški politolog Robert Axelrod naredil svetovno znani računalniški eksperiment glede uspešnosti različnih strategij interakcije med posamezniki. Povabil je najboljše teoretike s področja teorije iger, da mu pošljejo vsak svoj računalniški program, ki bo vključeval strategijo za iterativno zapornikovo dilemo – pravilo, po katerem se bo program odločal, kako bo v vsaki interakciji sodeloval z drugim programom. Te programe, nekaj ducatov, je potem med seboj soočil, vsakega z vsakim, in dovolil, da si vsak program zapomni, kako je vsak drug program v medsebojni interakciji sodeloval ali ne, ter dovolil, da v tekoči interakciji na podlagi pretekle izkušnje z njim spremeni svoje obnašanje. V prvem krogu je dovolil 200 interakciji vsakega programa z vsakim drugim in pregledal rezultate, kateri program je bil po teh interakcijah medsebojno bolj uspešen. Nato je pognal nov krog interakcij, pri čemer je bil, kot pri naravni selekciji, vsak program udeležen proporcionalno glede na uspešnost v prvem krogu – najbolj uspešni so preživeli. In nato nadaljeval z igro interakcij krog za krogom. Če naj bi obveljala teorija recipročnega altruizma, potem bi se morala znotraj tega računalniškega eksperimenta zgoditi evolucija v smeri, da bi na koncu v celotni populaciji dominiral program z najbolj adaptivnim mehanizmom na obnašanje konkurenčnih programov.

V okolju, kjer prevladuje »Slabo«, so »dobri posamezniki« hitro potolčeni. Toda takoj ko se nabere nekoliko večja skupina dobrih posameznikov, začnejo koristi njihove pozitivne kooperativnosti v družbi prevladovati in dolgoročno izrinejo slabe posameznike.

In res je. Po 1000 iteracijah je zmagal program kanadskega teoretika iger Anatola Rapoporta, ki je bil dolg vsega pet programskih vrstic. Program se je ravnal po preprostem pravilu »tit for tat«. V prvi interakciji z nasprotnikom je vedno sodeloval v pozitivnem duhu, v drugi interakciji pa se je preprosto odzval z enakim načinom, kot ga je bil deležen z istim nasprotnikom v prejšnjem krogu – na dobro gesto se je odzval z dobrim odzivom, na slabo pa s slabim. S »pozitivnim« programom je vzpostavil zaupanje in oba sta bila deležna pozitivne izmenjave v prihodnje. Z »negativnim« programom pa je prekinil sodelovanje in tako zmanjšal nadaljnje potencialne izgube. Seveda je »tit for tat« program s tem izpustil enkratne dobičke, ki so jih deležni popolnoma sebični izkoriščevalski programi ali tisti, ki stavijo na nenadna presenečenja glede izkoriščanja.

Toda tovrstni izkoriščevalski programi so bili iz kroga v krog izločeni iz igre, saj drugi programi, ki so bili opeharjeni v prejšnji interakciji, z njimi več niso hoteli sodelovati. Nadpovprečno sebični, nadpovprečno dobri in različni »inteligentni« programi so bili postopoma izločeni iz igre s strani preprostega programa, ki je enako vračal z enakim. Leta 1993 je Lomborg delno ovrgel Axelrodove ugotovitve o dominantnosti »tit for tat« strategije. Toda njegove ugotovitve so še bolj naklonjene »pogojni prijaznosti« – na dolgi še bolj uspešna je delno modificirana »tit for tat« strategija, ki dovoljuje občasno »odpuščanje«. Torej strategija, ki je sposobna prekiniti niz slabih interakcij s tem, da slabo gesto občasno poplača z dobro in s tem vzpostavi pozitivni niz obojestransko koristnega sodelovanja.

Seveda so rezultati delovanja tega mehanizma odvisni tudi od družbenega okolja. V okolju, kjer prevladuje »Slabo«, so »dobri posamezniki« hitro potolčeni. Toda takoj ko se nabere nekoliko večja skupina dobrih posameznikov, začnejo koristi njihove pozitivne kooperativnosti v družbi prevladovati in dolgoročno izrinejo slabe posameznike. Nauk te zgodbe je preprost – dobro rodi dobro in slabo povzroči še več slabega, toda slabo se postopoma izkorenini. In še dodatno – včasih je dobro odpustiti komu kakšno slabo dejanje in s tem vzpostaviti niz pozitivnega sodelovanja. Čeprav lahko kratkoročno utrpiš precejšnje izgube, se na dolgi rok bolj splača biti dober, saj prevarante tvoja okolica kmalu izloči.

S tem krogom posttranzicijske interakcije se je slovenska družba na trd način naučila novih vrednot, ki se bodo počasi manifestirale denimo v bolj striktnem spoštovanju protimonopolne in prevzemne zakonodaje ter v apriorističnem družbenem zavračanju tovrstnih poslovnih praks.

Evolucionistična biologija, psihologija in filozofija na ta način dokazujejo, da na tej logiki recipročnega altruizma temelji človeška družba in večina živalskih skupnosti. Na tej osnovi se vzpostavijo neka notranja moralna načela in etika, ki omogočajo družbeno stabilno evolucijo. Ko se pojavijo novi slabi posamezniki in trendi, jih delovanje mehanizma recipročnega altruizma postopoma obsodi in izloči. Tako se zgodi tudi s pojavom kriminalcev, roparskih baronov, prevarantskih bankirjev in kradljivih menedžerjev. Kratkoročno si sicer lahko nagrabijo precej premoženja, toda na dolgi rok končajo v ječi, brez premoženja in na margini družbe.

S tega vidika je mogoče interpretirati tudi aktualno slovensko dogajanje. Morda se kratkoročno – iz materialnega vidika – Igor Bavčar in Boško Šrot zdita zmagovalca. Toda dolgoročno bo družba dejanja Bavčarja in Šrota obsodila kot moralno zavržna in protipravna ter jih s tem moralno izločila in materialno depriviirala. Še pomembneje pa je, da se je s tem krogom posttranzicijske interakcije slovenska družba na trd način naučila novih vrednot, ki se bodo počasi manifestirale denimo v bolj striktnem spoštovanju protimonopolne in prevzemne zakonodaje ter v apriorističnem družbenem zavračanju tovrstnih poslovnih praks. V bodoče bodo naši regulatorji trga, organi pregona in sodstvo bistveno manj podvrženi družbeni histeriji privatno induciranega nacionalnega interesa pri presojanju skladnosti posameznih poslovnih dejanj s pozitivno zakonodajo. S čimer se bodo možnosti tovrstnih zlorab in prevarantskih dejanj v bodoče bistveno zmanjšale.

Pomemben pa je še en dodatni vidik te zgodbe. Posamezna lastnost, zapisana v genetskem zapisu, se prenaša na potomce z verjetnostjo 30% do 40%. Ekstremna sebičnost naših tajkunov se tako ne bo nujno prenesla na njihove potomce. Nanje bo z dvotretjinsko verjetnostjo bolj vplivalo okolje, v katerem odraščajo. In to okolje postaja prav zaradi njihovih moralno zavržnih in protipravnih dejanj vse manj sebično in vse bolj prijazno, kar nam daje upanje na bolj pozitivno evolucijo njihovih potomcev. Iz zgodovine so nam dobro znani primeri potomcev ameriških roparskih baronov iz konca 19. stoletja, ki so v 20. stoletju postali veliki filantropi.

Evolucija je – kakorkoli kruta – lepa zgodba adaptivnega učenja družbe.

8 responses

  1. Sinoci sem razmisljala, da bi bil ze cas, da najdem spet kak vas clanek, o etiki in danes je res tu, nekako intuitivno sem zacutila, da bo danes tukaj in sem sla najprej gledat, ali je ali ga ni.

    Prebrala na dusek, vase clanki o eticnosti v ekonomiji in druzbi sem ze lani zelo visoko ovrednotila in se cudila, da vas ni v novi vladni ekipi, da bi s svojim znanjem pomagali tlakovati ozavescenost ljudi, da se dobro vraca in prav tako slabo, kot logika zob za zob, o kateri govorite in pisete kot ekonomist in skoraj kot filozof v konkretnosti z jasnimi idejami, kam nepostenje vodi in kam postenje.

    Jaz mislim, da ni genov, ki bi predeterminirali nase obnasanje, ampak zgolj konkretne prilike in moznosti, ki nas delajo lovce na denar in dobicek, pota si izbiramo sami, ker so nase odlocitve slabe in ne dobre.
    vedno imamo moznost izbrati med dobrim in manj dobrim in slabim in manj slabim in ljudje, ki so izurjeni lovci na dobicek, lovijo prilike bogatenja in jim je res vseeno, ali bo zato v revscini in stiski pomrlo toliko in toliko ljudi.
    Se posebno, ce jim je vse okolje v pomoc z nezadostno zakonodajo in ker se lovci na dobicek tako presneto zavohajo in si med seboj delajo usluge.

    Poglejmo revno Afriko, na minuto umre toliko in toliko otrok od lakote, bolezni, podhranjenosti, bogatemu in preskrbljenemu vesoljnemu kontinentu to ni mar.
    Posamezniki so onemogoceni, ki bi delali dobro, kratkorocni interesi so pred drugimi in denar je prvi interes.

    Razmere v ekonomiji odrazajo duhovno revscino Zemljanov v celoti, toliko in toliko strahot, vojn in grozot se mora odviti, da reagiramo, se upremo, da postavimo meje izkoriscanju cloveka po cloveku.
    Vedno bi se morali vracati vase, vase in zgolj vase in k nobenim bogovom, ki nas lahko resijo, k nobenim magicnim formulam, ki nas lahko osvobodijo, se manj k ideoloskim nategovanjem desnic in levic, otrodoksnim ali manj ortodoksnim – pobrskati je treba v sebi in v sebi najti eticnost, najprej zase in za druge. Zakaj biti posten najprej razcistiti v sebi.

    Recept za sreco: isci ljubezen ( etiko, postenje) v sebi, da jo das svetu in ne v svetu, da bi jo imel sam. (avtorski aforizem)

    zato se se kako strinjam z vasimi besedami:

    “Toda dolgoročno bo družba dejanja Bavčarja in Šrota obsodila kot moralno zavržna in protipravna ter jih s tem moralno izločila in materialno depriviirala. Še pomembneje pa je, da se je s tem krogom posttranzicijske interakcije slovenska družba na trd način naučila novih vrednot, ki se bodo počasi manifestirale denimo v bolj striktnem spoštovanju protimonopolne in prevzemne zakonodaje ter v apriorističnem družbenem zavračanju tovrstnih poslovnih praks. V bodoče bodo naši regulatorji trga, organi pregona in sodstvo bistveno manj podvrženi družbeni histeriji privatno induciranega nacionalnega interesa pri presojanju skladnosti posameznih poslovnih dejanj s pozitivno zakonodajo. S čimer se bodo možnosti tovrstnih zlorab in prevarantskih dejanj v bodoče bistveno zmanjšale.”

    Clovek mora biti cisto na dnu, da zacuti, da nizje od dna ne gre vec. In sele takrat se znova dvigne.

  2. ali mogoče naslov: družboslovec na spolzkem terenu antropocentrične razlage evolucije?
    Lep in berljiv prispevek.
    Moji pomisleki so tudi tokrat enaki – do katere mere si s svojim pogledom uzurpirati nastanek življenja na planetu, od najboljšega približka znanstvene razlage začetka današnjih biokemijskih reakcij, ki potekajo v kompleksnih mnogoceličnih organizmih; torej od big bang teorije do sedanje ponorele in živemu na planetu nevzdržne ihte ali gona oz. instinkta razmnoževanja (ob hkratnih trombah apokalipse izumiranja iz ust tudi tako zdravorazumskih ekonomistov, kot je npr. Mičo Mrkaić v zadnjem pamfletarstvu v Financah o pokojninah op. a.)? Po moje se bere popolnoma enako, kot v vseh dosedanjih poskusih znanstveno opisati boga. Gre, a ne? Samo določenih paradigem se ne dotikaj pa je – ampak to je dogmatizem, ki preživi v družboslovju lažje, v prekrasnem in misterioznem svetu življenju pa, no, štejejo posamezniki… vsaj to.
    Oporekati vrednotam ne gre, tudi ne njihovi razširjenosti po živem svetu ne (enaka kvaliteta in različna kvantiteta – a bo to lahko za razumeti?), čuditi se pa je z odprtimi usti, kako je potem mogoče, da se (pa čeprav po moje popolnoma zgrešeno ponovno vpletanje evolucijske teorije iz biologije, tega ne gre mešati, kot hruške in jedrsko fuzijo, čeprav se tudi med njima najde kaj skupnega) taka refleksija ne kaže v deželici, kot:
    -globalno: apel za vzdržno in kontrolirano nataliteto (to najbolj kompleskno, intrigarsko in manipulacijam povrženo uganko pred katero je človeštvo kadarkoli bilo odkar se je človek učlovečil)
    -lokalno: apel za omejevanje avtomobilnosti, garanje za ohranitev prostora za oboje, človeka in divjino (kako že? sonaravno, tako da se transportne poti ognejo v največji možni meri deželici, ki je postala svetlobno in s hrupom, ob klasičnih organskih in anorganskih onesnažilih, najbolj onesnažena država EU = kar na svetovnem vrhu), zakonsko dokončno omogoči pozidava samo pozidanega (iz kvantitete v kvaliteto) in se ves ostali prostor pred betonom in asfaltom zaščiti, da se izgradi podzemni transportni sistem po mestih in med-mesti, da se sonce izkoristi do zadnjega žarka, da se vse črne strehe nemudoma (zaradi katastrofalnega mikropregrevanja okolice v poletnih mesecih) prepleskajo na belo …
    Če je že v prispevku toliko evolucije hkrati z vrednotami – od kod potem nezmožnost dojeti kaj pomeni deset milijard ljudi na planetu (res je, vsi apostoli apokalipse manjšanja populacije imajo prav, enkrat kadarkoliže, bo pa res pričelo število padati, gleda na človeka še najverjetneje, ker se bo s koli tolkel po glavah, lahko pa tudi ker nepregledne množice, več sto milijard, ne bo možno prehraniti), kaj torej to pomeni za najmanjši soobstoj z divjim življenjem (vrednota vseh vrednot), za človeka vredno pridobivanje beljakovin (živalske farme zgrajene na profitu in za potrebe prehranjevanja eksplozivno rastoče populacije ljudi), od kod apeli za nadaljevanje prakse uničiti vsega z izgradnjo logističnih centrov (a je kdo res izgubil pamet ob tistih hektarjih asfalta brez dreveščka ob včasih enih najlepših mest v Sloveniji: Murska Sobota in Ajdovščina, ki sta spaki pod županoma z gradbeno nenasitnostjo in onesnaženostjo, po podatkih ARSO, na ravni skoraj Zasavja?) namenjenimi, čemu? razvoju?
    Z vrednotami je treba znati operirati hkrati s prepisovanjem (ops, citiranjem) všečnih tekstov iz prejšnjega stoletja, ter z ravnanjem, kot je leta 2010 primerno in pomeni, mestne četrti brez avtov (rastejo po Nemčiji, pokupljeno je vse, kvaliteta se veča, stanuje se v parku), sonce in srca (ali nekaj takega prosto po Ž. Turku). Citatov iz leta 2009 je lahko za goro, dobrih praks tudi iz severa dosti (pa ne tista s fitoremediacijo tal s preveč strupenih kovin z vrbami, ki zahtevajo mokrišča, ker se pri nas posajena v suši ne bodo prijele – razen, če jih bo kdo zalival, tega pa ne počnemo)..
    Tako, da se že veselimo, da je z avtorjem končno tudi k nam prišla misel kvaliteta pred kvantiteto, za pokojnine ne rabimo neskončno množico mlajših ljudi, ki bodo rabili zase neskončno večjo množico,.. (saj se razumemo, kam to pelje?), lepota temne in tihe noči je pred podivjanostjo štirikolesnikov z žarometi v noči čez triglavski narodni park,.. torej vsega kar v resnici v ničemer ne odraža spisano misel. Nisem niti prepričan, da je avtor to spisal, da bi vsaj zase videl posledičnost zapisanege – potem o raznih bodočnostih, ki so prepredenost asfalta z betonom, razni Vlačiči ne bi pridigali (naj mi minister oprosti, ampak ne verjamem, da mu je to zraslo na njegovem vrtu – nak, nekdo mu je to prišepnil – odlično da te atomik harmonik velika večina izvoli prihdnjič).

  3. Esad Bajtal v knjigi Za ili protiv tolerancije ugotovi: “Strpnost v nestrpnem okolju postane pogubna za strpno stran. Tako kot sprejemanje nestrpnosti postane pogubno za vse.” Tako bi jaz povzel zgornji prispevek. Pogubno za vse, to je ključna poanta – vsi smo ga naj…., ker dopuščamo nekaj, kar ni prijazno življenju, ni dobro, ni sonaravno.
    Ne gre za to, da je nekdo dober in drugi slab. Ta dialektika bo večna. Tudi, ko bodo – če bi sledili zgornjemu nauku – vsi ekonomisti dobri ljudje, karkoli naj to pomeni, se bo dokaj hitro spet vzpostavilo razmerje med bolj dobrimi in manj dobrimi oz. dobrimi in slabimi. Mislim, da je taka debata sicer lahko kozmetika trenutnega stanja duha, ne razkrije pa nič bistvenega.
    Zgodovina nam kaže, da se na kolektivni moralni ravni človeštvo ni veliko naučilo. Če bi se morala dedovala in bi slabe lastnosti, karkoli že to pomeni, odpadale z generacijami, potem bi najbrž po vseh teh tisočletjih že lahko imeli raj na Zemlji. Pa ga nimamo. Moralna rast je naloga posameznika, na katerega sicer okolje močno vpliva, a to ni izgovor za sprijenost, če je ta človek pri zavesti. In še ta zavestni moralni posameznik ima vselej možnost, da vsakič deluje po vsej lestvici (Piaget, Maslow, itd.) moralne razvitosti – od razgaljenega telesnega nagona do božanske, v totaliteti utopljene ljubezni.
    Mogoče, bi bilo bolj smiselno iskati pogumne posameznike, ki se danes sprehajajo med nami in ne živijo globoko ukoreninjenih vrednot, ki so nas pripeljale do sem. Navade so namreč najboljši kazalec vrednotnega sistema družbe. Za navado pa velja enako kot za predsodek: danes jih je težje razbiti kot atom. Zato ne verjamem, da nas bodo dobri in nesebični ekonomisti z ukrepi, ki spodbujajo nadaljnjo potrošnjo v tempu druge polovice 20. stoletja, pripeljali na lepše. Kdo je potem tu dober in kdo slab?

    In mimogrede, zaporniška dilema predpostavlja, da zapornika med seboj ne moreta komunicirati in tako skleniti najboljši možen dogovor. Poleg tega sta najbrž priprta z razlogom, ker sta sledila svojim vrednotam. Zato se mi ta dilema (čeprav je dober miselni eksperiment) ne zdi najboljša pot utemeljevanja družbenih razmer v času, ko je svet ena sama komunikacija, en sam lokalno-globalni odnos (da le ne bi bil tudi en sam medij). Vsaj jaz ne sprejemam vloge zapornika. Jo vi?
    In evolucija zame ni lepa zgodba o učenju družbe, ampak naše lastno ogledalo nesposobnosti. Evolucija je imunski sistem narave, ki nas vse bolj jasno nagovarja – tudi skozi družbene patologije – da se moramo odreči nekaterim navadam. In holografsko gledano, kaj če je tudi Zemlja v imunski opomin galaksiji. Zdaj ne vem, če ne bi besede o nesprejemanju vloge zapornika požrl. Bi jo vi?
    Torej je zaporniška dilema pravzaprav človekova dilema. Ampak ne dilema, kako boš drugega okoli prinesel, temveč kako boš stopil v kontakt z drugim, kako poiskal trdna tla, na katerih se bosta skupaj odločila za koliko časa gresta skupaj sedet. Zaporniška dilema je torej dilema kako naj človek ob človeku ostane človek. Zaporniška dilema je pametno vprašanje ekonomistom, za koliko časa se mislijo umakniti, da med tem tudi drugi poskusijo upravljati s svetom.

  4. Milanov prispevek je osvežilno branje; ker po kolektivizmih politikov in ekonomistov, omemba posameznika paše kot vdor polarnega zraka v vlelemsto ogreto na peklensko poletnih 45 st. C. paše, pa čeprav je tak vdor pospremljen s točo in orkanskim vetrom.
    Ena malenkost pa je le: ekonomisti ali neekonomisti – to je popolnoma čisto vseeno. Naj si kar sami delajo “samo”promocije. Kolikor si jo obrtniki pač delajo (in ker so pač v taki obrti jim je to prekleto pomembno,..zaradi njih samih). In evolucijo naj nehajo obrtniško zlorabiti – gre za nesmisel in ne miselne eksperimente družboslovcev.

  5. Dokler bodo zgodovino pisali zmagovalci, dokler ne bomo uporabljali enakih vatlov za vse ljudi na svetu, dokler bo debelina bančnega računa daleč najpomembnejše merilo za merjenje velikosti uspeha, … tako dolgo se bo bolj splačalo biti slab kot dober. Iz nesmrtnega Alana Forda – Važno je sodelovati, še bolj važno pa zmagati.

    Ampak z vsem dolžnim spoštovanjem do avtorja tega prispevka, moja malenkost bi vseeno raje imela, da ekonomist komentira (nakazuje zdravila) ekonomsko dogajanje današnjice. Mogoče kakšen članek o derivatih, teh “super senior” (celo boljši kot AAA) vrednostnih papirjih? Ne morem verjeti, da je kruta realnost današnjega sveta takšna http://www.thetreeofliberty.com/vb/showthread.php?t=60689 ali takšna kot jo opisuje http://www.leap2020.eu/.

  6. Zelo zanimiva iztočnica. Prispevek je sicer lep in optimističen, vendar ima preveč lukenj, da ne bi bil utopičen. Dejstvo je, da se ne splača biti dober, vsaj ne v ekonomskih kriterijih.

    Prvo dejstvo je, da se ljudje ne odločajo (le) racionalno, ampak jih pri odločitvah vodijo (tudi) čustva. Zapornikova dilema je model, ki vsebuje veliko predpostavk, ki jih v vsakdanjem odločanju posameznika ni. Zapornikova dilema je črno-bela, posledice odločitve usodne. Vsakdanje posameznikove odločitve so veliko bolj kompleksne in iz njih je težje izluščiti bipolarna vprašanja. Zelo verjetno naredimo z eno odločitvijo nekaj dobrega za enega, istočasno nekaj slabega za drugega, istočasno nekaj dobro-slabega za tretjega.

    In že smo v polju interpretacije, v polju “kaj se komu zdi”, v polju javnega mnenja. Nekdo lahko svoje odločitve proda kot dobre, čeprav so slabe, nekdo pa svojih dobrih odločitev nikoli ne uspe plasirati kot takšnih.

    Javno mnenje postaja toliko bolj pomembno, kolikor so medčloveški odnosi na ravni posameznikov površinski, hladni in odtujeni. V takšni družbi ni pomembno kakšen si, ampak kako te dojema javno mnenje. Sploh ni nujno, da je med tema dvema “resnicama” kakršnakoli povezava. Primerov za to, da se da “biti slab” dolgoročno in se ob tem ves čas smejati, je povsod dovolj, tako da menim, da je avtor s sklepom prispevka krepko ustrelil mimo.

    Kaj pomeni strategija odločanja za “slabo” namesto za “dobro” za človekovo dušo in bit je bolj duhovno, kot pa ekonomsko vprašanje. O duhovnosti (in veri) pa, predvidevam, na tem mestu ni za razpravljati.

  7. To je še ena lepa zbirka “znanstveno podprtih” občih mest avtorjeve ideologije in (vsi se bomo strinjali) moraliziranj , s katerimi neomajno zagovarja sistemski status quo (glede temeljnih reči – spreminja se le “moralna nadstavba”). “Slabih” sploh ni- vsaj dolgoročno, ker “dobro” vedno na koncu zmaga- ko v Hollywoodu 50.let. Na dolgi rok nismo vsi mrtvi, ampak smo vsi dobri. Družba bo “na koncu” vedno kaznovala “slabe fante”: čista vera. To, da bi bil sistem lahko slab-ker npr. spodbuja/zahteva Bavčarje/sebičnost/pohlep (“neskončno akumulacijo kapitala/dobička”) , ker je v osnovi urejen tako, da imajo ti v njem prevladujoč (in dolgoročen) vpliv, tako da Bavčar ostane v upravi I-benza, da se Šrotu, Berlusconiju, Bushu…nikoli nič ne zgodi , – to za avtorja preprosto ni opcija. Bom kar nehal in šel raje obdelovat svoj vrt.

  8. Optimističnemu zaključku Damijanove zgodbe težko verjamem iz treh razlogov.

    Prvi so katastrofe, ki navadno sistem resetirajo tik preden se je uspel prečistiti. Primer: 2. vojna je udarila ravno ko je Dravska banovina začela lesti na zeleno vejo in sledilo je pol stoletja diktature. Upajmo, da vsaj sedanja kriza sistema ne bo spet resetirala ravno ko bomo na tem, da nas nova oblast popelje v obljubljeno deželo.

    Drugi razlog: čiščenje sistema lahko traja tako dolgo, da postane irelevantno. Primer: komunistična mafija je lepo živela 45 let po eliminaciji svojih nasprotnikov (egoizem bi bil pravzaprav premila beseda), njihovim dedičem pa še dandanes ne gre tako slabo.

    Tretji razlog: v Damijanovi zgodbi manjka ključna variabla – geografija. Z drugo besedo: sodelovanje lahko deluje v Skandinaviji, ne pa tudi v Sloveniji. Ali še krajše: što južnije to tužnije.

%d bloggers like this: