Stanko Štrajn*

Na tem blogu smo 21.1. 2016 prebrali »Juhuhu Kitajci so tu, podarili nam bodo 2 tir« in nato še odmev anonimnega pisca FRANO.T, ki je dne 24. 1 2016 v svojem komentarju širil neosnovane trditve o javnem in zasebnem investiranju v Sloveniji. Komentar anonimnega avtorja, ki se ne upa podpisati s svojim imenom, si seveda ne zasluži polemike, nujno pa je slovenski javnosti, ki je zelo dojemljiva za širjenje neresnic in polresnic ter ji je laž več vredna od resnice, pomagati razmisliti, kako je mogoče, da se v Sloveniji nikakor ne moremo dokopati do jasnega vedenja, kako voditi investicije v javnem interesu v korist države in njenih državljanov.

Nadaljujte z branjem→

• ­One Way to Rebuild Our Institutions – Elizabeth Warren
• The Anti-Fed Two-Step – Paul Krugman
• Is Ted Cruz Right About the Fed and the Great Recession? – Mike Konczal
• Confusion About the Financial Crisis Won’t Die – Barry Ritholtz
• Migration’s Economic Positives and Negatives – Branko Milanovic
• Economic Growth Isn’t Everything – Noah Smith
• China’s Bumpy New Normal – Joseph E. Stiglitz
• Jobs Are Under Attack, But Not by Robots – Robert Gordon
• Are Economists in Denial About What’s Driving Inequality? – Lance Taylor
• Against Multiple Regression–And Experiments Have Issues, Too – Tim Taylor
• Sanders, Corbyn and the financial crisis – mainly macro
• Back to the 60’s Phillips Curve? – Robert Waldmann
• Wage Moderation and Productivity in Europe – Heiner Flassbeck & Costas Lapavitsas
• Long-term effects of job training on human capital – VoxEU

Dober zapis v Voxu intelektualnega okolja v Republikanski stranki: kandidati za republikansko predsedniško nominacijo, ki so skupaj s histeričnimi desničarskimi mediji  napihovali ozračje islamofobije, migrantofobije in vseh ostalih frustracij, ki je nato katapultiralo Donalda Trumpa in ustvarilo “problem Donalda Trumpa“, niso sposobni pobegniti iz pasti, ki so jo sami postavili. Ko debatirajo o istih stvareh, ki so jih prav oni napihnili v mega problem, se izkažejo kot bistveno šibkejši od Trumpa. Ali drugače rečeno, na bojnem polju, ki so ga sami zakoličili na svojem terenu in po svojem izboru, ne morejo zmagati proti Donaldu Trumpu.

To nekako najbolje reflektira intelektualni domet republikanskih kandidatov. Vsi skupaj niso za enega Trumpa.

Nadaljujte z branjem→

Kaj vam je ljubše (vprašanje seveda velja za liberalce, konzervativci imajo bistveno večje težave glede možnosti pametne izbire): Inkrementalni realizem Hillary Clinton ali sanjaška revolucija Bernieja Sandersa? Sanders zna biti simpatičen s svojim anti-establishment pristopom, toda lekcija Obaminih dveh mandatov – v nebo lansiranih sanj, ki so se razbile na čereh republikanske večine v Congresu in bolj ali manj grdih kompromisov – je jasna: naivno sanjaštvo ima appeal, nima pa prihodnosti. Na drugi strani je Clintonova, ki kot del establishmenta in bogato spoznorirane kampanje s strani Wall Streeta, ne ponuja vizije, pač pa inkrementalni pragmatizem na omejenem številu področij.

Kdo bo zmagal demokratsko nominacijo? Jasno, tisti, ki ima za seboj več denarja (beri: Wall Street). Kdo bi lahko naredil več za prenovo ameriške družbe in socialne države? Najbrž inkrementalni pragmatik, kljub pomanjkljivi viziji in paktiranju s top 1%.

Nadaljujte z branjem→

Dve sliki, ki kažeta na grozečo nevarnost globalne recesije (bolje rečeno: upočasnjene rasti). Prva nevarnost prihaja iz desne in se kaže v nadaljevanju dramatičnega sesuvanja kitajskih borz – kitajski borzni indeks je od sredine decembra v borih petih tednih upadel za eno tretjino. V “normalnih” državah bi to pomenilo začetek globoke recesije. Kitajska statistika tega ne kaže, toda njihovim statistikam seveda nikakor ne gre zaupati – ne v dobrih in še manj v slabih časih.

Vir: Bloomberg

Nadaljujte z branjem→

Še ena pregledna študija za ZDA, ki kaže, da znižanje davkov ne vodi k višji gospodarski aktivnosti ali zaposlenosti. Gale, Krupkin in Rueben (2016) v pregledu študij pokažejo, da zniževanje davkov na zvezni ravni ali v posamičnih zveznih državah (ki jih, seveda, vodijo republikanski guvernerji) ni povečala gospodarske rasti, pač pa je zgolj zmanjšala davčno osnovo in davčne prilive. Posledično pa je bilo treba znižati javne izdatke za javne storitve, ki pa res koristijo podjetjem – od izobraževanja do infrastrukture.

Nekateri menijo, daje to bil celo eden izmed glavnih (perverznih) namenov teh davčnih reform. Zmanjševanje davčnih prilivov so konzervativci lahko uporabili kot argument za nujno znižanje mnogih javnih izdatkov in programov za socialno šibkejše. Toda ta strategija, ki je sicer obogatila že itak premožne lastnike kapitala, je hkrati zmanjšala bazo, iz katere se ustvarja agregatno povpraševanje in posledično prizadela rast.

Nadaljujte z branjem→

There is a dilemma for fiscal rule-makers, such as the EU and the IMF, between enforcement of fiscal discipline – which would require much stricter rules for PPPs – and a desire to promote privatisation in general, which would imply making it easier to use PPPs.

The European Commission (EC) has taken various views on the relations between PPPs and fiscal discipline. The 2003 report on the European Economic and Monetary Union (EMU) (produced before the Eurostat ruling) said, “There is the risk that the recourse to PPPs is increasingly motivated instead by the purpose of putting capital spending outside government budgets, in order to bypass budgetary constraints. If this is the case, then it may happen that PPPs are carried out even when they are more costly than purely public investment.” Nadaljujte z branjem→

V naši zadnji študiji glede tveganj zaradi neizgradnje drugega tira Koper – Divača (DK2) smo pokazali, da je komercialno financiranje infrastrukturnih projektov (torej javno-zasebno partnerstvo – JZP) nekajkrat dražje od javnega financiranja. Razloga sta, (1) da je zasebno financiran projekt dražji (ni sofinanciranja z EU sredstvi, vprašanje DDV) in (2) da so stroški zadolževanja zasebnega investitorja okrog 2-krat višji od države. Zasebno financirani projekti so zato za državo bistveno dražji, kot če bi jih sama financirala. Res je, da javno financirani projekti zaradi slabšega nadzora težijo k preseganju začetne investicijske vrednosti (za četrtino). Toda, kot je pokazala analiza JZP projektov Evropske investicijske banke (EIB), je sama začetna investicijska vrednost projekta za zasebnika za četrtino višja kot za državo. S tem se koristi od JZP (bolj učinkoviro vodenje investicije) izničijo v primerjavi z javno vodenimi projekti. Ostanejo pa seveda bistveno višji stroški financiranja investicij.

Nadaljujte z branjem→

Dodatek k temu, kar sem pisal prejšnji teden o tem, kaj smo se naučili po Veliki recesiji iz 2008 in kaj od tega smo ekonomisti bili pripravljeni priznati. Moj občutek na podlagi intenzivnega spremljanja dogajanja v ekonomski sferi v zadnjih letih, je, da so bolj liberalni ekonomisti (mišljeno kot progresivni) v povprečju precej bolj nagnjeni k priznavanju ekonomske realnosti in s tem k priznavanju zmot na podlagi novih dejstev in spoznanj kot pa konzervativni ekonomisti (sem spadajo pripadniki neoklasične, monetaristične in avstrijske šole). Slednji oblikujejo svoja prepričanja na podlagi a priornih verjetij, torej dogem (denimo o primatu ekonomske svobode posameznika ne glede na družbene stroške ali o superiornosti trga).

Konzervativnost tukaj seveda ne ponazarja samo večje nagnjenosti h konzervativnim (desnim) političnim idejam in politikam, temveč predvsem dogmatskost oziroma manjšo pripravljenost za sprejem novih spoznanj. Liberalni ekonomisti so bolj pripravljeni sprejemati nova spoznanja in svoja prepričanja prilagajati empiričnim izkušnjam. Vse z namenom iskanja optimalnih in nedogmatskih družbenih rešitev, ki vodijo k hitrejšemu razvoju.

Nadaljujte z branjem→