Ideologija v ekonomiji in odprtost za nova spoznanja

Dodatek k temu, kar sem pisal prejšnji teden o tem, kaj smo se naučili po Veliki recesiji iz 2008 in kaj od tega smo ekonomisti bili pripravljeni priznati. Moj občutek na podlagi intenzivnega spremljanja dogajanja v ekonomski sferi v zadnjih letih, je, da so bolj liberalni ekonomisti (mišljeno kot progresivni) v povprečju precej bolj nagnjeni k priznavanju ekonomske realnosti in s tem k priznavanju zmot na podlagi novih dejstev in spoznanj kot pa konzervativni ekonomisti (sem spadajo pripadniki neoklasične, monetaristične in avstrijske šole). Slednji oblikujejo svoja prepričanja na podlagi a priornih verjetij, torej dogem (denimo o primatu ekonomske svobode posameznika ne glede na družbene stroške ali o superiornosti trga).

Konzervativnost tukaj seveda ne ponazarja samo večje nagnjenosti h konzervativnim (desnim) političnim idejam in politikam, temveč predvsem dogmatskost oziroma manjšo pripravljenost za sprejem novih spoznanj. Liberalni ekonomisti so bolj pripravljeni sprejemati nova spoznanja in svoja prepričanja prilagajati empiričnim izkušnjam. Vse z namenom iskanja optimalnih in nedogmatskih družbenih rešitev, ki vodijo k hitrejšemu razvoju.

Glede tega sta zame pomembni dve distinkciji glede “ideološke opredelitve”. Prva izvira od Johna Stuarta Milla iz sredine 19. stoletja, vodilnega ekonomista tedaj v Angliji, ki je v tedanji parlamentarni debati izjavil:

I did not mean that Conservatives are generally stupid; I meant, that stupid persons are generally Conservative. I believe that to be so obvious and undeniable a fact that I hardly think any hon. Gentleman will question it.

Temu je težko oporekati, kajti neumno je biti proti razvoju, neumno je biti proti novim idejam in spoznanjem, neumno je vztrajati pri starih prepričanjih kljub gori novih spoznanj – zgolj zato, ker se to ne sklada z apriornimi dogmami oziroma privzeto ideologijo. Neumnost deluje proti razvoju in je torej po definiciji konzervativna.

Druga pa izvira iz The Economista, ki se je glede vprašanja leve oziroma desne “ideološke opredelitve” opredelil kot “ne levo, ne desno, ampak pravi progresivizem – radikalni center“:

When The Economist opines on new ideas and policies, it does so on the basis of their merits, not of who supports or opposes them. Last October, for example, it outlined a programme of reforms to combat inequality. Some, like attacking monopolies and targeting public spending on the poor and the young, had a leftish hue. Others, like raising retirement ages and introducing more choice in education, were more rightish. The result, “True Progressivism”, was a blend of the two: neither right nor left, but all the better for it, and coming instead from what we like to call the radical centre. 

Zgoraj navedeno ne pomeni, da so ekonomisti kaj bolj “ideološko opredeljeni”, oziroma natančneje povedano – imajo “močna apriorna prepričanja“, kot znanstveniki v drugih vedah. Pri ekonomistih je “ideološka polarizacija” dejansko precej manjša kot v ostalih družboslovnih vedah, denimo v antroplogiji. The Economist:

That is worrying. Yet is it unusual, compared with other fields? Gunnar Myrdal, yet another Nobel-winning economist, once argued that scientists of all sorts rely on preconceptions. “Questions must be asked before answers can be given,” he quipped. A survey conducted in 2003 among practitioners of six social sciences found that economics was no more political than the other fields, just more finely balanced ideologically: left-leaning economists outnumbered right-leaning ones by three to one, compared with a ratio of 30:1 in anthropology.

Moreover, hard sciences are not immune from ideological rigidity. A recent study of academic citations in the life sciences found that the death of a celebrated scientist precipitates a surge in publishing from academics who previously steered clear of the celebrity’s area of study. Tellingly, papers by newcomers are cited far more heavily than new work by the celebrity’s former collaborators. That suggests that shifts of opinion in science occur not through the changing of minds so much as the displacement of one set of dogged ideologues by another.

Problem ekonomije je drugje. Za razliko od drugih ved ima ekonomija precej večje in širše učinke na družbo. Za fizike ali biologe nam je lahko dokaj vseeno, kakšna ideološka prepričanja nosijo oziroma ali verjamejo v Boga (kreacionisti) ali v spontani razvoj (evolucionisti). Lahko se glede tega prerekajo ob kavi, medtem ko čakajo, da poženejo nov pospeševalni cikel elektronov v mega hadronskem trkalniku v Cernu. Pri ekonomistih pa nam to ni in ne sme biti vseeno.

Ni bilo vseeno, ko je Robert Lucas naredil velikansko revolucijo v makroekonomiji z racionalnimi pričakovanji, ki je monetarno politiko odrinila kot povsem neučinkovito (in s tem popeljal makroekonomijo, kot pravi Paul Krugman, v “dark age of macroeconomics“). Ni bilo vseeno, ko je Robert Barro obudil od mrtvih 200 let staro ricardijansko ekvivalenco, ki je enako naredila s fiskalno politiko. Ni bilo vseeno, ko je Robert Lucas leta 2009 ob sprejemu fiskalnega stimulus paketa tedaj nove Obamove administracije to označil kot “schlock economics“. Ni bilo vseeno, ko sta Carmen Reinhart in Kenneth Rogoff leta 2010 prirejala podatke, da bi lahko pokazala, da visok dolg (nad 90% BDP) vodi k nižji gospodarski rasti. Ni bilo vseeno, ko sta Alberto Alesina in Silvia Ardagna istega leta uporabila Barrov koncept ricardijanske ekvivalence in nato uporabila pristranski ekonometrični metodološki pristop ter selektivno tolmačenje podatkov, da bi teoretsko in empirično upravičila politiko stiskanja pasu (austerity) kot optimalne poti h gospodarski rasti v času krize. Da ne govorim o “inflacijskih jastrebih” itd.

Kar ekonomisti rečejo ali napišejo, ima velik vpliv na politike in na ekonomske politike, ki jih sprejemajo. Politiki, ko pridejo na oblast, si izberejo določene ekonomske svetovalce, ki so lahko zelo radikalno “ideološko opredeljeni”. Ronald Reagan si je izbral desničarske jastrebe, ki so utemeljili njegov “voodoo economics”, Barack Obama si je izbral bolj liberalno usmerjene ekonomiste – od Christine Romer, Jareda Bernsteina, Josepha Stiglitza do Larryja Summersa itd. Vsak politik je, kot je zapisal že John Maynard Keynessuženj idej nekega proslulega ekonomista“:

Practical men who believe themselves to be quite exempt from any intellectual influence, are usually the slaves of some defunct economist. Madmen in authority, who hear voices in the air, are distilling their frenzy from some academic scribbler of a few years back

To – izbira preferenčnih ekonomskih konceptov oziroma ekonomskih svetovalcev – je lahko iz vidika politikov povsem legitimno. Je pa izjemno problematično iz vidika ekonomije kot znanosti. Ključno vprašanje je, ali je možno narediti ekonomsko raziskavo brez večje ali manjše doze ideologije? To bi zahtevalo, kot je povedal že zgoraj citirani Myrdal, da “postavimo vprašanja še preden poznamo odgovore“. Ne verjamem, da je to možno. Kajti ideologija v ekonomsko metodologijo vstopa prek predpostavk. Na mojem področju ekonomije vam lahko že na podlagi predpostavk, ki jih je nekdo izbral v teoretičnem modelu, napovem, kakšni bodo rezultati po 10 ali 15 straneh “mučenja matematike” oziroma formalnih matematičnih izpeljav. Ker predpostavke determinirajo rezultate.

Podobno je pri empiričnih raziskavah. Že nekajkrat sem navedel primer Edwarda Leamerja in njegov znameniti članek “Let’s take the Con out of Econometrics“, v katerem je pokazal na vzorcu istih podatkov, kako pristranski so lahko raziskovalci na podlagi izbire predpostavk. Navajam iz mojega posta iz leta 2007:

Leta 1975 je Isaac Ehrlich z univerze v Buffalu objavil zelo odmevno raziskavo, s katero je s pomočjo ekonometrične analize pokazal, da smrtna kazen zmanjšuje število umorov. Natančneje, pokazal je, da je v 1960. letih vsaka izvedba smrtne kazni v ZDA preprečila 8 umorov. No, seveda je ta študija izzvala zelo burne reakcije, v katerih so različni raziskovalci Ehrlichu očitali številne metodološke pomanjkljivosti. Zadeva je šla tako daleč, da je prišlo do diskusije o etičnih temeljih raziskovanj, namreč ali so raziskovalci – tudi če so ekonometriki – sploh lahko objektivni. Edward Leamer z univerze UCLA iz Los Angelesa, sicer eden najboljših »applied« ekonometrikov, je leta 1983 v American Economic Review objavil odmeven zabaven članek Let’s take the Con out of Econometrics, v katerem je pokazal, da v ekonometriji objektivnosti in nepristranosti ni, ampak da predsodki in apriorna prepričanja raziskovalcev značilno vplivajo na dobljene rezultate. Kot primer je Leamer vzel prav Ehrlichov primer. Na podlagi ameriške statistike po zveznih državah o številu umorov, številu smrtnih kaznih ter kopici pojasnjevalnih spremenljivk, od ekonomskega do socialnega okolja, je pokazal, da apriorna prepričanja raziskovalcev o možnih povezavah med spremenljivkami ter ustrezno (ne)vključevanje spremenljivk v empirični model značilno vplivajo na dobljene rezultate.

Denimo, hard core desničar, ki verjame v vzgojno vlogo smrtne kazni, bi dobil rezultat, da ena izvršena smrtna kazen odvrne tudi do 22 umorov. Nasprotno pa bi raziskovalec s sočutnim srcem s svojim empiričnim modelom lahko dokazal, da ena izvršena smrtna kazen lahko povzroči dodatnih 12 umorov. V glavnem, rezultatom o vzgojnosti smrtne kazni ni mogoče zaupati, ker ni mogoče izločiti apriornih subjektivnih prepričanj raziskovalcev. Način povečanja zaupanja v ekonometrične študije so lahko zgolj stroge ozke meje intervalov zaupanja, analize občutljivosti rezultatov na vključene (izpuščene) spremenljivke ter analize robustnosti rezultatov na različne ekonometrične metode.

Toda problem ne bo nikoli rešen. Pristranskost je izjemno težko izgnati iz raziskav. Ker je subjektivna in se je preprosto sploh ne zavedamo. Profesorji ekonomije smo bili kot doktorski študenti vzgojeni v duhu neke “ekonomske šole”. Ideologijo te šole smo dobili intravenozno oziroma kot materino mleko. Najbrž se večina profesorjev sploh ne zaveda, kako jih je za celo življenje determiniralo izobraževanje na določeni ekonomski šoli – prepričanja njihovih profesorjev, izbor učbenikov in druge literature, izbor metodološkega pristopa k analizi. Mnogi, morda celo večina profesorjev meni, da so povsem nepristranski in “ideološko čisti”, saj se sploh ne zavedajo, kako globoko jih je determiniral doktorski študij ali kasneje intelektualno okolje, v katerem delajo.

Potem pa je tu še problem, da je svet dinamičen, da se razvija. Da povezave, ki so veljale nekoč, danes morda ne veljajo več. Da se v različnih konstelacijah lahko oblikujejo zelo različne interakcije med osebki in družbenimi skupinami, kar lahko vodi do diametralno različnih rezultatov in spoznanj. Problem je tudi, da se razvijajo tudi metodološka orodja in standardi za njihovo uporabo. Z uporabo sodobnejših ali bolj sofisticiranih metod so lahko rezultati povsem drugačni.

Tako je in glede tega se ne da nič zelo radikalnega narediti. Na nobenem izmed znanstvenih področij. Kar lahko naredimo glede ekonomije, je, da kvečjemu pogledamo čim večji nabor različnih analiz in si iz njih ustvarimo mnenje ali neka povezava v povprečju deluje bolj v tej ali bolj v oni smeri ali pa sploh ne. Politiki pa morajo na tej osnovi sprejeti določeno odločitev, ki pa seveda vedno nosi veliko dozo tveganja, da so stavili na napačnega konja.

One response

  1. Odličen prispevek, spodnji tekst pa bo šel v mojo trajno zbirko navedb (quotations):

    “Kajti ideologija v ekonomsko metodologijo vstopa prek predpostavk. Na mojem področju ekonomije vam lahko že na podlagi predpostavk, ki jih je nekdo izbral v teoretičnem modelu, napovem, kakšni bodo rezultati po 10 ali 15 straneh “mučenja matematike” oziroma formalnih matematičnih izpeljav. Ker predpostavke determinirajo rezultate.”

%d bloggers like this: