Obračun med banditi ali Po Laškem boli glava

Začnimo in končajmo z moralo. Kajti morala je – pa mi verjetno ne boste verjeli na prvo besedo – v osrčju zgodbe o Laškem. Tudi tam, kjer je ne bi pričakovali, ampak bi pričakovali hladno profesionalnost. Leta 1975 je Isaac Ehrlich z univerze v Buffalu objavil zelo odmevno raziskavo, s katero je s pomočjo ekonometrične analize pokazal, da smrtna kazen zmanjšuje število umorov. Natančneje, pokazal je, da je v 1960. letih vsaka izvedba smrtne kazni v ZDA preprečila 8 umorov. No, seveda je ta študija izzvala zelo burne reakcije, v katerih so različni raziskovalci Ehrlichu očitali številne metodološke pomanjkljivosti. Zadeva je šla tako daleč, da je prišlo do diskusije o etičnih temeljih raziskovanj, namreč ali so raziskovalci – tudi če so ekonometriki – sploh lahko objektivni. Edward Leamer z univerze UCLA iz Los Angelesa, sicer eden najboljših »applied« ekonometrikov, je leta 1983 v American Economic Review objavil odmeven zabaven članek Let’s take the Con out of Econometrics, v katerem je pokazal, da v ekonometriji objektivnosti in nepristranosti ni, ampak da predsodki in apriorna prepričanja raziskovalcev značilno vplivajo na dobljene rezultate. Kot primer je Leamer vzel prav Ehrlichov primer. Na podlagi ameriške statistike po zveznih državah o številu umorov, številu smrtnih kaznih ter kopici pojasnjevalnih spremenljivk, od ekonomskega do socialnega okolja, je pokazal, da apriorna prepričanja raziskovalcev o možnih povezavah med spremenljivkami ter ustrezno (ne)vključevanje spremenljivk v empirični model značilno vplivajo na dobljene rezultate.

Denimo, hard core desničar, ki verjame v vzgojno vlogo smrtne kazni, bi dobil rezultat, da ena izvršena smrtna kazen odvrne tudi do 22 umorov. Nasprotno pa bi raziskovalec s sočutnim srcem s svojim empiričnim modelom lahko dokazal, da ena izvršena smrtna kazen lahko povzroči dodatnih 12 umorov. V glavnem rezultatom o vzgojnosti smrtne kazni ni mogoče zaupati, ker ni mogoče izločiti apriornih subjektivnih prepričanj raziskovalcev. Način povečanja zaupanja v ekonometrične študije so lahko zgolj stroge ozke meje intervalov zaupanja, analize občutljivosti rezultatov na vključene (izpuščene) spremenljivke ter analize robustnosti rezultatov na različne ekonometrične metode. Toda še vedno se dvomu v zanesljivost rezultatov ni mogoče izogniti, zato se je uveljavila t.i. bayesianska metoda, ki s primerjavo številnih študij poskuša najti nek »povprečen učinek«.

Zakaj sem dal ta primer? Ker želim pokazati, da je celotna zgodba okrog Laškega ter sedanje protitajkunske gonje v svojem bistvu velika manipulacija nekaj glavnih igralcev. Film o prevari stoletja, lažiranju javnosti in osebnih intrigah. Film o obračunu med banditi, ki se vrti pred našimi očmi in nas dnevno zaposluje. Na naše stroške, seveda. Naj to ilustriram z nekaj dejstvi.

Prvič, začelo se je s pravkar odlikovanim Turnškom in njegovima pribočnikoma, od katerih je eden zdaj šef pijačarsko-medijsko-finančnega holdinga s političnimi izpostavami, drugi pa se kot finančni strateg še naprej uspešno izmika očem javnosti ter njihovo idejo koncentracije kapitala v nekaj zasebnih rokah na račun celotne javnosti. Nadaljevalo se je s kupljenimi pravnimi in ekonomskimi svetovalci, kupljenimi in instrumentaliziranimi mediji in novinarji ter – na ta ali oni način – utišanimi ali umaknjenimi nadzorniki Agencije za trg vrednostnih papirjev (ATVP) in UVK. Po prvih uspehih z nelegalnimi metodami (pridobitev kontrolnega deleža prek povezanih oseb v Pivovarni Union, umik Interbrewa ter končna pozitivna odločba UVK iz leta 2005) in vzpostavitvi velikega laškega imperija ob aktivni pomoči sedanje vladne koalicije med leti 2005 in 2007 je v sredini letošnjega leta laška zgodba o uspehu zašla v njen zenit. Zdi se, da je pohlep glavnih akterjev presegel njihov dejanski potencial. Šli so predaleč, povzročili so revolt politike in javnosti in zdaj bomo najverjetneje priča zahajanju laškega imperija.

Drugič, Laščani so do te mere »zabodli v hrbet« njihove nekdanje politične zaveznike in mecene, da sta se bili vlada in parlament v velikem, ruskem stilu prisiljeni lotiti »primera Laško«. Vlada je prek Urada za varstvo konkurence (UVK) odprla vprašanje kršenja prevzemne zakonodaje v primeru laškega prevzema Mercatorja in izkoriščanja dominantnega položaja Mercatorja. Kmalu pa pride na vrsto še kršenje prevzemne zakonodaje v primeru laškega prevzema Pivovarne Union ter kasneje še Dela in Večera ter morebitna zloraba dominantnega položaja holdinga Laško pri prodaji pijač. Hkrati se je parlament pod taktirko vlade s spreminjanjem zakonodaje o bančništvu, prevzemih in gospodarskih družbah lotil še protitajkunske obravnave morebitnega menedžerskega prevzema same Pivovarne Laško. Uprava Pivovarne Laško bo v naslednjih desetih mesecih hudo zaposlena, predvsem pa njihov štab odvetnikov ter pravnih in ekonomskih svetovalcev. Sedanje krizne klavzure v Laškem se bodo sprevrgle v permanentni krizni štab, Laško pa –karikiram – v utrdbo iz vojaških ali mafijskih filmov.

Tretjič, Laščani so v tej zgodbi delovali ves čas večinoma onstran legalnosti. Praktično v vseh zgoraj naštetih primerih so izigravali prevzemno zakonodajo in zakonodajo o gospodarskih družbah in varstvu konkurence ter s pomočjo povezanih oseb, delniških parkirišč in zlorab notranjih informacij izgrajevali svoj imperij. Opogumljeni z nesankcioniranjem nadzornikov (ATVP in UVK) so kupili še pravno in ekonomsko strokovno pomoč. Pri tem je njihova ekonomska strokovna pomoč (študija Boleta in Jereta) v najlepši meri pokazala, kako je mogoče zlorabiti ekonometrijo. Verjamem, da Bole in Jere verjameta v to, da monopolna koncentracija na trgu ni škodljiva. Verjamem, da sta prav zato uporabila metodološko sporne metode, ki sta jih uporabila. Verjamem, da sta zato predpostavila, da so vina, piva, sokovi, čaji, gazirane pijače in vode dobri medsebojni substituti in predstavljajo enoten upoštevni trg. Verjamem, da sta se zato odločila, da bosta višino stopnje tveganja in intervale zaupanja tako razširila, da bosta lahko upoštevni trg opredelila širše. Verjamem, da zato ocene križnih elastičnosti, ki sicer kažejo, da sta portfelja Uniona in Laškega substituta, interpretirata, kot da oba ponudnika nastopata na različnih trgih. Verjamem, da je Laško vedelo, kaj bo dobilo z Boletom in Jeretom in ju je zato najelo.

Četrtič, opogumljeni z javno podporo in kupljenimi analizami je Laškemu uspelo na svojo stran še nadzornike. ATVP je utihnil zelo kmalu po tem, ko je oznanil, da gre pri prevzemanju Dela za kršenje prevzemne zakonodaje. UVK je aprila 2005 objavil relevantna dejstva, ki prav v vseh pomembnih točkah za njegovo presojo popolnoma enoznačno kažejo, da je tako nastala koncentracija (monopol!) na trgu piva kritična z vidika varstva interesov potrošnikov, saj ima združena pivovarna prevladujoč položaj na trgu. En mesec zatem pa objavil odločbo, ki je bila v popolnem nasprotju s povzetkom relevantnih dejstev. Kot da bi se oba nadzornika ustrašila, da nikoli več ne bosta v Sloveniji dobila nobene službe, kot je nekoč povedal bivši direktor UK Andrej Plahutnik. Toda ne pozabimo, da je UVK izdal odločbo že pod sedanjo vlado in da UVK septembra istega leta, ko je pod blagoslovom iste vlade prišlo še do vertikalne integracije med holdingoma pijač in prehrambenih izdelkov ter trgovcem z dominantnim položajem, ni niti pisnil. Kot tudi ni pisnil v primeru Petrol – Istrabenz. Toliko o verodostojnosti vlade in njene sedanje protimonopolne in protitajkunske akcije.

Petič, in najbolj paradoksalno, kolateralna škoda širjenja imperija Laškega je uničevanje lastnih proizvodov, od blagovne znamke do verodostojnosti medijev v njihovi lasti. Imidž blagovne znamke Laškega že dolgo ni bil tako nizek. Nobena skrivnost ni, da Laškemu prodaja vode ne gre dobro od rok in da Radenska pospešeno propada, toda Laškemu letos ne bo uspelo niti izpolniti plana pri prodaji piva. Še več, podatki Gral-Iteo kažejo, da Laščanom prodaja piva ne gre več najbolje niti v njihovi domači regiji. Podatki s terena kažejo, da se potrošniki vse bolj odločajo za konkurenčne proizvode znotraj holdinga, nekaj zaradi slabega imidža blagovne znamke Laško, nekaj pa zaradi upadajoče kvalitete laškega piva. Moji kolegi pravijo, da po Laškem boli glava. Podobno je z mediji v njihovi lasti, njihova verodostojnost vse bolj pada, prav tako njihova naklada. Bi vi verjeli, da lahko denimo Delo in Mag objektivno pišeta o postopkih UVK proti Laškemu ali o vladni protitajkunski zakonski akciji? Po vseh uredniških zamenjavah in javnih pismih med nekdanjimi uredniki in nadzorniki teh hiš?

Izid zgodbe o Laškem je predvidljiv. Žalostno je le to, da v tej zgodbi ni dobrih in slabih fantov, ampak so vsi slabi in je težko za koga navijati. V večini kriminalnih filmov se lahko nekako identificiramo vsaj z nekom izmed akterjev. V nekaterih filmih imamo težavo, da so nam nehote bolj všeč slabi fantje od dobrih, denimo v filmu Point Break nam je bolj všeč Patrick Swayzee kot Keanu Reeves, čeprav prvi pod krinko Ronalda Reagana ropa banke, drugi pa zastopa roko pravice. Swayzee je pač bandit zato, da lahko nato v miru surfa in čaka svoj veliki val, Reeves pa ga pri tem moti. Swayzee je simpatični bandit. No, v zgodbi o Laškem je težava v tem, da ni simpatičnih fantov in da se težko s kom identificiramo, ker vsi brez izjeme – tako na strani Laškega in njihovih najetih strokovnjakov kot na strani javnih nadzornih inštitucij ter politike – izgledajo kot slabi fantje.

Izid te zgodbe zato gotov. Izgubili bodo vsi vpleteni. Sedanja vladna koalicija – kljub premaskiranju v vlogo nemočne žrtve proti vsemogočnemu kapitalu – še bolj pospešeno izgublja na ugledu in javnomnenjski podpori. Laško izgublja na svojem korporativnem imidžu, vrednost njegove blagovne znamke in njen tržni delež pa upada. Časopisne edicije pod kontrolo Laškega izgubljajo na verodostojnosti, njihove naklade pa še naprej pospešeno upadajo. Laščani bodo zato oboje, tako osnovno pijačarsko dejavnost kot medijski imperij prodali, dokler zanju še kaj dobijo.

Še morala cele zgodbe. Peščica laških fantov iz osnovne zgodbe bo ne glede na uporabljene sporne ali nelegalne metode vseeno bajno obogatela. Kot tudi njihovi odvetniki. Vse ostale pa nas bo bolela glava. In v tem je razlika med filmi in banditsko tranzicijo v praksi.

4 responses

  1. Obračuna z banditi v tej zgodbi sploh še ni, v filmu običajno je?
    Povsem drži napisano:”Še morala cele zgodbe. Peščica laških fantov iz osnovne zgodbe bo ne glede na uporabljene sporne ali nelegalne metode vseeno bajno obogatela. Kot tudi njihovi odvetniki. Vse ostale pa nas bo bolela glava. In v tem je razlika med filmi in banditsko tranzicijo v praksi”.

  2. drži, sploh mi je všeč uvod z opisom zlorab statističnih metod. Spominja me na apokaliptično dokazovanje izumiranja človeštva, ki se v posmeh interpretacijam (tudi avtorja zapisa, ki ga komentiram) takisto celotnega človeštva, eksplozivno razplojuje in je uničilo vsa svobodna divja bitja (še ljubljanska porodnišnica poka po šivih od novorojenčkiv, vsak dan nas je v Sloveniji več, interpretatorji teh številk, pa čudo božje, izumiramo). TA primer se mi zdi pač bolj merodajen za dokaz o nesposobnosti interpretacij številk oz. religije namesto hladne presoje.
    Po Laškem boli glava ravno tako, kot po belgijeske, češkem,.. pivu. Gre za preprosti odnos doza -učinek, ki pa ga moramo individualno interpretirati (zopet zloraba v smer populacijska statistika).
    Ponovno izredna analiza in diagnoza stanja v državi v primeru soap opere ali že kar melodrame antitajkunstva s strani avtorja. Zelo lepo dobro jutro.
    LP

  3. Kot sem enkrat že napisal, težko je subjekt objektiven. Pa naj si gre za novinarja ali znanstvenika (Althusserjeva spontana filozofija znanstvenikov je to lepo razgrnila). In če k temu dodam še misel, da ne verjemi raziskavam, ki jih nisi sam ponaredil, postane Jožetov primer in problem Isaac Ehrlicha razumljiv, ne pa rešljiv.
    Sicer si težko predstavljam , da bi zaradi teh iger blagovne znamke Laškega direktno utrpele škodo. Drugo je, če so problemi v kvaliteti. Ne gre pa spregledati, da je vsaka publiciteta dobra (razen osmrtnica kot pravijo Škoti). Lahko se celo zgodi da bodo nekatere postale še uspešnejše. Kako se problem rešuje je pokazal Mirko Tuš, ki je vse novinarje in preko njih je nagovoril vso javnost v Slo, da naj kupujejo v Tušu. (to da je naredil pred sodiščem ni bila tema, pa bi lahko bila). Tudi ne verjamem, da bodo sedaj Laščani panično in čustveno odreagirali v zgodbi, ki jih čaka. Zdržati morajo še nekaj mesecev ker potem se bo vojna preselila na drugo polje. Morda bodo sodelovali le še v kakšni bitki. Je pa zgodba Laškega dokaz, da se politika lahko hitro opeče in da se zadeve ne da »urediti« čez noč niti čez volitve. Kako peče ve JJ. Kaj lahko pričakujejo Laščani od politike je jasno (to snov so že vzeli), ni pa bilo povsem jasno JJ-i kaj lahko pričaka od Laškega. Epilog sledi.

  4. “[…]zato se je uveljavila t.i. bayesianska metoda, ki s primerjavo številnih študij poskuša najti nek »povprečen učinek«.”

    “Bayesianska metoda” ne počne tega. Mogoče si imel mislih razne “meta analize”, ki se jih nekateri grejo, in so čisti bullshit, saj kršijo osnovne postulate statističnega sklepanja. Srž Bayesianske metode je sprejem predpostake, da so parametri neke distribucije slučajne spremenljike. Iz njihoih porazdelite lahko črpamo naše “apriori” vrednosti parametrov. Lahko na podlagi teorije, lahko pa tudi ideolođkih opredelite. Tvoji republikanci tako lahko izberejo soje, demokrati pa svoje. Seveda potem ocene posteriorne porazdelitve to potrdijo ali zavrnejo. O poprečnih učinkih tu ne more biti govora. So samo učinki, ki nastopajo s pripadajočo stopnjo verjetnosti.

%d bloggers like this: