Za Bogdana (@Fitzroy1985)

Nadaljujte z branjem→

Tile Fed Horses so me čisto zasvojili. Ogromen repertoar izvrstne muzike, ki se je od alternativnega countryja premaknila v folk rock in rock. Od Mumford & Sons k Pretenders. Fed Horses se premikajo proti vrhu sodobnega slovenskega rocka. Ta koncertna izvedba Dive iz aprilskega koncerta v Cankarjevem domu pa je nasploh fenomenalna.

Po pričakovanjih je bil slovenski letalski promet po bankrotu družbe Adria Airways zelo prizadet. Pri tem je Covid kriza le zaostrila, kar se je moralo zgoditi. Kot kažejo podatki Eurocontrol (Eurostat) je bila Slovenija med najbolj prizadetimi državami. V prvem polletju letos je bil denimo letalski promet (število komericalnih letov) v balkanskih državah za okrog polovico nižji glede na prvo polovico predkovidnega leta 2019, v EU državah je bil v povprečju nižji za dve tretjini, v Sloveniji pa za več kot tri četrtine. Le 6 držav je doživelo večji upad.

Nadaljujte z branjem→

V ZDA se ponovno polarizira ozračje med liberalnim in konzervativnim polom politike. Republikanci so se lotili pravice žensk do splava. Natančneje, pozvali so Ustavno sodišče naj ohrani odločitev države Mississipi, ki prepoveduje splav po 15-em tednu nosečnosti. Zavzemajo se za ohranitev pravice posameznih držav, da same odločajo o tem vprašanju, s čimer bi lahko de facto padla precedenčna odločitev v primeru Roe v. Wade iz leta 1973, ki je ženskam podelila pravico do splava. Republikanci so v svojem pozivu lahko uspešni, saj imajo veliko večino v Ustavnem sodišču.

Enako ali celo bolj pomembno pa je, zakaj so republikanci odprli fronto na tem področju. Gre za namerno ustvarjanje ideološke polarizacije, za novo kulturno vojno pred naslednjimi vmesnimi kongresnimi in senatnimi volitvami (2022), ki bi lahko prek javnih diskusij bolj angažirala konzervativni del volilnega telesa, da pride volit, hkrati pa ošibila demokrate oziroma vnesla razpoke med zmernimi in progresivnimi strujami.

Če bo našim konzervativcem kazalo slabo pred naslednjimi volitvami spomladi 2022, lahko pričakujemo odprtje podobne kulturne vojne tudi pri nas. Po vzoru Poljske in Madžarske je mogoče pričakovati ponovni angažma raznih Primcev in nasprotnikov pravic LGBT. Kot je nakazalo zadnje izmenjavanje bodic med Fajonovo in Janšo okrog “skrunitve Triglava”, je mogoče z umetno ustvarjenim “problemom” pričakovati odprtje fronte na polju med kvazi nacionalno zavednim in moderno liberalnim sentimentom v ljudstvu. Problem je v tem, ker bi to po nepotrebnem ideološko polariziralo nacijo in fokus javne diskusije od vsebinskih, razvojnih tem preneslo na polje osebnih preferenc.

Nadaljujte z branjem→

Odlična nova slovenska glasba.

“…ko bi le vedela, da meje domovine niso meje srca”

Če se je Donald Trump zdel zmešan s svojimi trgovinskimi vojnami s Kitajsko, Mehiko, Kanado in EU, pa so bile njegove akcije vseeno še nekako v okviru multilateralnega okvira svetovne trgovine, izpogajanega v okviru GATT in WTO po letu 1947. No, aktivnosti predsednika Josepha Bidena zapuščajo ta okvir. Najprej glede prepovedi tujih prevzemov strateških ameriških podjetij, nato z omejevanjem verig vrednosti, v katerih nastopajo kitajska podjetja, zdaj pa še z ukrepom “Buy American”. Gre za nova pravila javnega naročanja, s katerimi Bidenova administracija (1) javne nakupe (letno v vrednosti 600 milijard dolarjev) omejuje na izbiro ameriških proizvodov in storitev, s tem ko prag zahtevane domače komponente postopno dviguje na 75%, in (2) s cenovno preferenco glede domačih ponudnikov, kjer želi prek dovoljenih višjih cen domačih ponudnikov izgraditi stabilne domače dobavne dobrine za kritične in strateške dobrine (“Some products are simply too important to our national and economic security to be dependent on foreign sources” !!!). Glejte več spodaj.

ZDA so se zavile v protekcionizem, ki se je nakazoval že nekaj časa, ker je pač globalizacija šla predaleč. Covid kriza je ta preskok le pospešila. Seveda bodo temu sledile tudi ostale velike države s podobnimi pravili “Kupuj domače”. Evropska komisija je s tem sramežljivo začela pred dvema letoma, ko je priporočila članicam “pregled” prevzemnih aktivnosti tujih podjetij v strateških sektorjih in s Smernicami o udeležbi ponudnikov in blaga tretje države na trgu javnih naročil EU (C(2019) 5494). S slednjimi je uvedla možnost izločanja na javnih razpisih:

• Dostop do trga javnih naročil EU zagotovljen le za podjetja iz tretjih držav, s katerimi je EU podpisala zavezujoče mednarodne ali dvostranske sporazume o prosti trgovini, ki zajemajo javna naročila (GPA),
• Druga podjetja iz tretjih držav tega dostopa nimajo zagotovljenega in se lahko izključijo iz postopkov javnega naročanja,
• Javni naročniki lahko na podlagi pravil EU zavrnejo ponudbe, katerih cene se zdijo neupravičeno nizke,
• Naročniki se lahko se pri svojih postopkih usmerijo v inovacije, družbeno odgovornost in trajnostnost. S tem se prepreči oddaja naročil zgolj na podlagi najnižje cene.

Nadaljujte z branjem→

Ob tej muziki moja hčerkica začne plesati

V zadnjih štirih desetletjih se je tržna koncentracija v razvitih državah, predvsem pa v ZDA, močno povečala. Študije kažejo, da so se tem času marže (dobički) velikih podjetij povečale za več kot 30%. Podobno ugotavljamo tudi mi v lani objavljeni raziskavi tudi za Slovenijo, kjer so se marže po letu 1995 povečale za okrog 15%. Problem porasta tržne koncentracije (=prevlade nekaj velikih podjetij) je večplasten. Ob izrivanju manjših konkurentov (strateški nakupi inovativnih podjetij z namenom pridobitve pravic do potencialno disruptivne inovacije ali zaprtja potencialnega nišnega konkurenta), gre za diktiranje cen, lobistične aktivnosti in regulatorni state capture, za oligopolne protikonkurenčne dogovore, za zlorabo tržne moči nasproti zaposlenim in diktiranje plačne dinamike in pogojev zaposlitve (problem monopsona na trgu dela) itd.

No, zadnja raziskava ekonomistov MDS (Duval, Furceri & Tavares, 2021) pa osvetljuje še eno dodatno problematično komponento povečane tržne koncentracije, in  sicer da je tržna koncentracija škodljiva za učinkovitost monetarne politike, saj velika podjetja manj reagirajo na njene spremembe. Velika podjetja se namreč večinoma ne zadolžujejo na bančnem trgu, pač pa zaradi povečanja marž in dobičkov kopičijo velike zadržane dobičke,s katerimi lahko financirajo večino potrebnih investicij. To posledično pomeni, da so velika oligopolna podjetja manj občutljiva na spremembe politik centralne banke (predvsem obrestne mere). To pomeni, da lahko prekomerna tržna moč ovira sposobnost centralnih bank, da spodbujajo gospodarsko aktivnost med recesijo in jo ohladijo med širitvami. Če je denarna politika zaradi povečane tržne koncentracije manj močna, bodo morale centralne banke biti bolj agresivne pri sproščanju obrestnih mer in likvidnosti, da bi dosegle željeni cilj v boju proti recesiji. In obratno, v primeru porasta inflacijskih pritiskov bodo ob povečani tržni koncentraciji morale centralne banke močneje zaostrovati denarno politiko, kot bi to veljalo za bolj konkurenčno gospodarstvo. To pa bi lahko ogrozilo kasnejše okrevanje.

Nadaljujte z branjem→

Vedno se zabavam, ko študenti kot motivacijo za seminarsko nalogo z naslovom “The Great Depression and the Friedman-Schwartz Hypothesis” zavrtijo video »The Great Depression Myth«. V njem Milton Friedman, največji izmed vseh libertarnih govorcev in največji manipulator med ekonomisti, razlaga, da Velika depresija v 1930-ih ni bila posledica napake zasebnega sektorja.

Velika depresija ni bila posledica zasebnih špekulacij, ni bila posledica velike neenakosti ter ni res, da je država morala vstopiti, da bi reševala zasebne banke in podjetja. Ne, kje pa. Velika depresija je bila posledica – vladne napake! Kajti Federal Reserve (Fed) bi lahko preprečil Veliko depresijo. Država (Fed) naj bi zamočila, ker je zmanjšala denarno maso in ker torej ni zagotovila dovolj likvidnosti bankam in naprej gospodarstvu. Če država ne bi zamočila, kot izhaja iz Friedman – Schwartz knjige A Monetary History of the United States, 1867–1960 (1963), do Velike depresije ne bi prišlo.

Nadaljujte z branjem→

Dobra poanta v povezavi z mojo današnjo kolumno v Dnevniku glede konca dogme superiornosti trga in o povratku države k usmerjanju kapitalizma. Martin Sandbu v Financial Timesu to poantira na primeru evropskega “programa dekarbonizacije” (za doseganje ogljične nevtralnosti). Glede na to, da nas je sam kapitalizem pripeljal v podnebno krizo ter nevarnost izumrtja planeta in glede na to, da trg sam ni želel poiskati poti iz te prihajajoče katastrofe, je nujno, da je v to zgodbo posegla “država” in da podjetjem pokaže, v katero smer je treba zasukati barko.

Pri tem sta možni dve varianti usmerjanja: korenček (subvencije) ali brca (zakonska prisila). Natančneje, država lahko podjetjem pomaga pri zniževanju emisij z različnimi subvencijami ali davčnimi olajšavami za investicije v “bolj zelene” tehnologije (kot je počela do sedaj). Lahko pa jih v zmanjšanje emisij prisili z drastičnim dvigovanjem cene CO2 emisij. Pri tem pa cilj ni zgolj doseči ogljično nevtralnost, pač pa je Evropska komisija prepričana, da lahko na ta način doseže industrijsko in tehnološko transformacijo, in celo globalno primerjalno prednost.

Mnogim se zdi ta strategija norost, vendar pa Sandbu z nekaj primeri dokazuje, da kadar samo gospodarstvo ni sposobno “kreativne destrukcije”, torej prehoda iz obstoječe zastarele v novo, bolj konkurenčno strukturo, ga lahko v to uspešno prisili država. Denimo visoki davki na delo v Skandinavskih državah niso uničili teh gospodarstev, pač pa so jih prisilili v prestrukturiranje iz delovno intenzivne v kapitalsko intenzivno proizvodnjo, ki lahko prenese visoke cene dela. Podobno dvig minimalne plače ni privedel do uničenja delovnih mest, pač pa je podjetja prisilil k realokaciji zaposlenih iz manj v bolj produktivne službe. Tudi Kitajska svoja podjetja sili k tehnološkemu prestrukturiranju s postavitvijo zelo zahtevnih tehničnih standardov. Zelo poenostavljeno, gre za to, da država zaostri darwnistično preživetveno, naravno selekcijo v smeri zaželjenih političnih ciljev. Nadaljujte z branjem→