Kdo je pojedel možgane republikancem?

Paul Krugman je danes objavil resnično izvrsten komentar o 40 letih moralne in intelektualne degradacije republikancev, ki se je začela z veliko lažjo Irvinga Kristola glede ponudbene ekonomike in nato nadaljevala iz ene laži v naslednjo, vse do sedanjega gnusnega, hinavskega in lažnivega poskusa vzeti dostopno zdravstveno zavarovanje več kot 25 milijonom Američanov z najnižjimi dohodki. Sedanji debakel republikancev glede izničenja Obamove zdravstvene reforme je bil naravna posledica te desetletja dolge moralne in intelektualne degradacije, temelječe na “politično koristni laži”, nemoralne in intelektualno deplasirane. Vendar Trumpova parodična kulminacija republikanske nemorale in laži na žalost ni konec zgodbe. Problem je, ker se republikanci – ki jim je v 4 desetletjih degradacije virus pojedel možgane – zavedajo tega, da njihove politike temeljijo na laži in nepoštenju, vendar kljub temu, kot se je pokazalo pri izpodbijanju Obamacara, vedno znova dvignejo roko za te katastrofalne politike, ker jim pač politično koristijo.

Na žalost imamo tudi pri nas opravka z vse večjo “politično republikansko falango”, ki jim je virus pojedel možgane in ki vedno znova zagovarjajo in izvajajo politike, ki so intelektualno deplasirane, temeljijo na lažeh in so moralno oporečne. Zadnje v vrsti so bančna sanacija iz leta 2013, prodaja NKBM in poskus prodaje NLB na horuk ter zakon o gradnji drugega tira. Hudič pa je v tem, da ta “politična republikanska falanga” ni zasidrana samo v SDS in NSi, pač pa je lepo porazdeljena tudi po nominalni politični sredini in levici. In tudi tukaj gre zgolj za nagnusni politični oportunizem političnih povzpetnikov in staroselcev, ki bi prodali lastno mamo za en dodaten dan čepenja na vrhu politične gomile gnoja.

Nadaljujte z branjem

Richard Lipsey and the Phillips Curve Redux

Uneasy Money

Almost three and a half years ago, I published a post about Richard Lipsey’s paper “The Phillips Curve and the Tyranny of an Assumed Unique Macro Equilibrium.” The paper originally presented at the 2013 meeting of the History of Econmics Society has just been published in the Journal of the History of Economic Thought, with a slightly revised title “The Phillips Curve and an Assumed Unique Macroeconomic Equilibrium in Historical Context.” The abstract of the revised published version of the paper is different from the earlier abstract included in my 2013 post. Here is the new abstract.

An early post-WWII debate concerned the most desirable demand and inflationary pressures at which to run the economy. Context was provided by Keynesian theory devoid of a full employment equilibrium and containing its mainly forgotten, but still relevant, microeconomic underpinnings. A major input came with the estimates provided by the…

View original post 1,151 more words

Koliko integracije je treba žrtvovati za ohranitev suverenosti in demokracije?

Če je še pred dvema desetletjema, ko je Dani Rodrik pisal o politični trilemi globalizacije, bilo naslovno vprašanje irelevantno oziroma je bilo postavljeno prej kot “Koliko demokracije in suverenosti je smiselno žrtvovati za več odprtosti?“, je danes povsem samoumevno v večini zahodnih držav. Dejstvo je, da je “globalizacija šla predaleč” iz vidika porušitve notranjega gospodarskega in političnega ravnotežja v razvitih zahodnih državah in da je zaradi tega to udarilo nazaj v obliki desničarskega populizma. In dejstvo je, da večina zahodnih držav zdaj išče poti nazaj k manj odprtosti in več suverenosti in demokracije.

Kar se mene tiče, je bil Brettonwoodski sistem s kapitalskimi kontrolami (brez prostega pretoka finančnega kapitala) in z nepopolno liberalizirano trgovino (predvsem pri občutljivih proizvodih, kot so hrana, tekstil in jeklo) iz vidika ekonomsko – politične vzdržnosti optimalen. In kar se mene tiče, bi bil v kontekstu EU povratek nazaj na prostotrgovinsko območje (brez monetarne unije in brez prostega pretoka kapitala ter brez popolne mobilnosti delovne sile in trgovine s storitvami) iz vidika ekonomsko – politične vzdržnosti optimalen. Hočeš nočeš se nam zdaj dogaja nekontroliran povratek nazaj na staro, zadnje delujoče stanje. In ker gre za nekontroliran proces, ki ga vodijo populistične desničarske struje, se lahko v tem procesu marsikaj nezaželenega zakuha. Tudi razpad EU in kakšna vojna.

Nadaljujte z branjem

Nove razvojne usmeritve

Drago Babič

Makroekonomska slika Slovenije se močno spreminja. Od leta 2013, ko je zaradi prezadolženosti kriza dosegla vrhunec in smo bili prisiljeni izvesti obsežno sanacijo bančnega sistema, se razmere hitro izboljšujejo.

Po treh letih zmerne rasti BDP dosegamo v letošnjem letu v 1. kvartalu nadpovprečno rast v višini 5,3% in se še krepi. Tako smo že presegli magično mejo 40 mrd ustvarjenega BDP v enem letu, konec leta se ga bo nabralo za 42 mrd. Nosilec take rasti je izvoz, ki raste po še višjih stopnjah, letos v prvem kvartalu realno medletno za 8,7%, presežek v plačilni bilanci s tujino pa dosega 5,7% BDP oziroma 2,1 mrd. V tem obdobju spremlja izvoz tudi povečana domača potrošnja prebivalstva za 4% in povečanje investicij za 10,5%.

Nadaljujte z branjem

Weekend reading

 

Hayek, Deflation and Nihilism

Uneasy Money

In the discussion about my paper on Hayek and intertemporal equilibrium at the HES meeting last month, Harald Hagemann suggested looking at Hansjorg Klausinger’s introductions to the two recently published volumes of Hayek’s Collected Works containing his writings (mostly from the 1920s and 1930s) about business-cycle theory in which he explores how Hayek’s attitude toward equilibrium analysis changed over time. But what I found most interesting in Klausinger’s introduction was his account of Hayek’s tolerant, if not supportive, attitude toward deflation — even toward what Hayek and other Austrians at the time referred to as “secondary deflation.” Some Austrians, notably Gottfried Haberler and Wilhelm Roepke, favored activist “reflationary” policies to counteract, and even reverse, secondary deflation. What did Hayek mean by secondary deflation? Here is how Klausinger (“Introduction” in Collected Works of F. A. Hayek: Business Cycles, Part II, pp. 5-6) explains the difference between primary and secondary deflation:

View original post 2,186 more words

Parenzana kot simbol avstrijskega razvojnega modela

Z Miranom se nisva mogla upreti, da danes ne bi ponovila hrvaške polovice Parenzane (od Umaga prek Buj do Poreča). Glede na lansko leto se na trasi ni zgodilo nič novega: odsek med Završjem in Oprtaljem je še vedno “rocky”, predori neosvetljeni, ob poti so še vedno kupi gramoza, nemenjeni utrditvi proge, zadnjih deset kilometrov pred Porečem so oznake za Parenzano še vedno zelo skope. Vendar je Parenzana še vedno božanska.

Kar se tiče politično-ekonomske dimenzije, pa se je v glavah naših politikov očitno zgodil gromozanski miselni preskok. Odkar je nekdanji finančni minister Mramor s svojo kratkovidno računovodsko in protirazvojno logiko zapustil vlado, je ta sprejela odločitev o strateški pomembnosti drugega tira Koper – Divača za slovenski gospodarski razvoj. In pri tem uporablja argumente, ki so jih predstavniki vlade preplonkali iz naših javnih objav. Kar je v redu. Problem pa je še vedno v nerazumevanju optimalnosti načina financiranja tega projekta, vendar verjamem, da bo Madžarska “padla ven” iz finančne strukture, čim bodo odobrena EU blending sredstva. Ali pa z zavrnitvijo zakona na referendumu.

V glavnem stvari gredo v boljšo smer, kot se je nakazovalo lani.

DAMIJAN blog

Če dopuste tradicionalno preživljaš v Istri, je prekolesariti Parenzano, opuščeno nekdanjo ozkotirno železniško progo, ki je povezovala Trst mimo slovenskih obalnih mest ter istrskega hribovitega zaledja (Grožnjan, Motovun) s Porečem, nekaj podobnega kot iti na Triglav, če si Slovenec. Vsaj enkrat v življenju moraš opraviti s to simboliko. Triglav sem prvič “obdelal” v šestem razredu osnovne šole, Parenzane pa se nisem lotil vse do letos, kljub temu, da sem zadnjih 18 let aboniran na kampiranje blizu Umaga. Šele letos sem se odločil simbolno postati pravi Istrian (no, šele lani jeseni mi je med kolesarjenjem na Grožnjan “kapnila” ta simbolna povezava).

Parenzana je izjemna simbolna, kolesarska, kulturno – zgodovinska in ekonomsko – razvojna izkušnja. Ob tem pa je Parenzana tudi izjemna estetska izkušnja. V prvem delu bom poskusil zaobjeti slednjo, v nadaljevanju pa so lotim tudi ekonomsko – razvojne paradigme.

View original post 3,739 more words