Paul Krugman je danes objavil resnično izvrsten komentar o 40 letih moralne in intelektualne degradacije republikancev, ki se je začela z veliko lažjo Irvinga Kristola glede ponudbene ekonomike in nato nadaljevala iz ene laži v naslednjo, vse do sedanjega gnusnega, hinavskega in lažnivega poskusa vzeti dostopno zdravstveno zavarovanje več kot 25 milijonom Američanov z najnižjimi dohodki. Sedanji debakel republikancev glede izničenja Obamove zdravstvene reforme je bil naravna posledica te desetletja dolge moralne in intelektualne degradacije, temelječe na “politično koristni laži”, nemoralne in intelektualno deplasirane. Vendar Trumpova parodična kulminacija republikanske nemorale in laži na žalost ni konec zgodbe. Problem je, ker se republikanci – ki jim je v 4 desetletjih degradacije virus pojedel možgane – zavedajo tega, da njihove politike temeljijo na laži in nepoštenju, vendar kljub temu, kot se je pokazalo pri izpodbijanju Obamacara, vedno znova dvignejo roko za te katastrofalne politike, ker jim pač politično koristijo.

Na žalost imamo tudi pri nas opravka z vse večjo “politično republikansko falango”, ki jim je virus pojedel možgane in ki vedno znova zagovarjajo in izvajajo politike, ki so intelektualno deplasirane, temeljijo na lažeh in so moralno oporečne. Zadnje v vrsti so bančna sanacija iz leta 2013, prodaja NKBM in poskus prodaje NLB na horuk ter zakon o gradnji drugega tira. Hudič pa je v tem, da ta “politična republikanska falanga” ni zasidrana samo v SDS in NSi, pač pa je lepo porazdeljena tudi po nominalni politični sredini in levici. In tudi tukaj gre zgolj za nagnusni politični oportunizem političnih povzpetnikov in staroselcev, ki bi prodali lastno mamo za en dodaten dan čepenja na vrhu politične gomile gnoja.

Nadaljujte z branjem→

Če je še pred dvema desetletjema, ko je Dani Rodrik pisal o politični trilemi globalizacije, bilo naslovno vprašanje irelevantno oziroma je bilo postavljeno prej kot “Koliko demokracije in suverenosti je smiselno žrtvovati za več odprtosti?“, je danes povsem samoumevno v večini zahodnih držav. Dejstvo je, da je “globalizacija šla predaleč” iz vidika porušitve notranjega gospodarskega in političnega ravnotežja v razvitih zahodnih državah in da je zaradi tega to udarilo nazaj v obliki desničarskega populizma. In dejstvo je, da večina zahodnih držav zdaj išče poti nazaj k manj odprtosti in več suverenosti in demokracije.

Kar se mene tiče, je bil Brettonwoodski sistem s kapitalskimi kontrolami (brez prostega pretoka finančnega kapitala) in z nepopolno liberalizirano trgovino (predvsem pri občutljivih proizvodih, kot so hrana, tekstil in jeklo) iz vidika ekonomsko – politične vzdržnosti optimalen. In kar se mene tiče, bi bil v kontekstu EU povratek nazaj na prostotrgovinsko območje (brez monetarne unije in brez prostega pretoka kapitala ter brez popolne mobilnosti delovne sile in trgovine s storitvami) iz vidika ekonomsko – politične vzdržnosti optimalen. Hočeš nočeš se nam zdaj dogaja nekontroliran povratek nazaj na staro, zadnje delujoče stanje. In ker gre za nekontroliran proces, ki ga vodijo populistične desničarske struje, se lahko v tem procesu marsikaj nezaželenega zakuha. Tudi razpad EU in kakšna vojna.

Nadaljujte z branjem→

Drago Babič

Makroekonomska slika Slovenije se močno spreminja. Od leta 2013, ko je zaradi prezadolženosti kriza dosegla vrhunec in smo bili prisiljeni izvesti obsežno sanacijo bančnega sistema, se razmere hitro izboljšujejo.

Po treh letih zmerne rasti BDP dosegamo v letošnjem letu v 1. kvartalu nadpovprečno rast v višini 5,3% in se še krepi. Tako smo že presegli magično mejo 40 mrd ustvarjenega BDP v enem letu, konec leta se ga bo nabralo za 42 mrd. Nosilec take rasti je izvoz, ki raste po še višjih stopnjah, letos v prvem kvartalu realno medletno za 8,7%, presežek v plačilni bilanci s tujino pa dosega 5,7% BDP oziroma 2,1 mrd. V tem obdobju spremlja izvoz tudi povečana domača potrošnja prebivalstva za 4% in povečanje investicij za 10,5%.

Nadaljujte z branjem→

• Must democracy, sovereignty and economic integration remain incompatible today? – Financial Times
• Why Tax Cuts for the Rich Solve Nothing – Joseph E. Stiglitz
• Economics With a Humanities Face – Morson and Schapiro – Project Syndicate
• Inequality and Long-term Growth – Unassuming Economist
• Why Health Care Policy Is So Hard – Greg Mankiw
• Trump’s Growth Charade – Simon Johnson
• The high costs of being poor in a rich land – VoxEU
• Where Friedman Was Wrong – ProMarket
• New road infrastructure: The effects on firms – VoxEU
• Why mathematics has not been effective in economics – Tim Johnson
• John Maynard Keynes and Effective Macroeconomic Policy – EconoMonitor
• Globalisation and political structure: Lessons for the EU – VoxEU

Bine Kordež

Iz skopih informacij glede prodaje NLB ter razumljivo še bolj previdnih izjavah finančne ministrice se da izluščiti, da smo na Evropski komisiji zaprosili za podaljšanje roka za tri leta (torej 2020) z istočasno ukinitvijo omejitev pri poslovanju NLB. Kot vemo, smo v letu 2013 z 1,55 milijarde evrov dokapitalizirali Novo Ljubljansko banko, kar se je štelo kot državna pomoč. Zato smo se takrat obvezali, da bomo banko prodali do konca leta 2017, njeno poslovanje pa bo omejeno. Postopek prodaje se je pričel lani pomladi, pred dobrim mesecem dni pa se je vlada odločila, da zaradi prenizko ponujene kupnine postopek prodaje ustavi. Glede na dosedanja dogajanja ter razmere na finančnih trgih bo s precejšnjo gotovostjo neuspešen tudi drugi poskus, zaradi česar bi si že danes morali zastaviti drugačne cilje.

Nadaljujte z branjem→

Branko Milanović se razvija v enega ključnih progresivnih intelektualcev sodobnega časa. Iz tedna v teden se krepi njegova kritična analiza obstoječih intelektualnih tez in razlag sodobnih politekonomskih procesov, ki jih nato izzove z bolj pronicljivimi razlagami. Podobno velja za svežo kolumno, v kateri učinkovito ovrže tezo, da gre v primeru nekaterih sodobnih samodržcev tipa Putin ali Orban za koncept “neliberalne demokracije“. Torej za formalno demokracijo, ki pa ji manjka zahodnjaških liberalnih vrednot. Milanović pravi, da ne gre za pomanjkanje zahodnjaških liberalnih vrednot, pač pa za načrtno izbrane floskule v obliki antizahodnjaših parol, ki dajejo volilnemu telesu občutek, da se vladajoča stranka zavzema za domače interese. Vse skupaj pa izključno z namenom, da lahko vladajoča stranka krade, dokler je na oblasti. Vladajoča stranka je zgolj organizirana oblika kraje. In v sistemu večstrankarske kleptokracije si mora vladajoča stranka le zagotoviti, da bo vedno zmagala na volitvah.

Nadaljujte z branjem→

Še eden v seriji člankov, ki ugotavlja, da je na samem korporativnerm vrhu zelo malo žensk (med Fortune 500 največjih jih je samo 6%) in da so razlogi za to strukturne narave. Večinoma gre za samo-(ne)selekcijo, torej za osebno odločitev žensk, da svojega življenja in družine ne žrtvujejo za kariero. Kadar pa se za to odločijo, običajno naletijo na večje težave, kot so pričakovale. Pri top menedžmentu gre pač za moški svet, ki je izjemno konkurenčen in krvav, in še dodatno krvav postane, kadar se vanj želijo spustiti ženske. Kot da bi naravni instinkt pri moških želel izločiti še posebej žensko konkurenco.

No, mene to dejstvo, da se malo žensk odloči za in še manj se jih prebije povsem na vrh, niti tako ne moti (če odmislim povsem egalitaristična načela). Zakaj pa bi ženske tako nujno morale v krvavo moško areno in se tepsti po moško? Kar se mene tiče, je to v nasprotju z mehkejšo žensko naravo, nekako nenaravno. Zdi se mi, da na drugih pozicijah ženska narava pride bistveno bolj do izraza oziroma je bolj “učinkovita”, kot pa na funkciji morskega psa. Škoda jih je za to. Seveda pa se bom vedno zavzemal za to, da – kadar se odločijo za “moško kariero – imajo pri tem ženske povsem izenačene pogoje kot moški.

Nadaljujte z branjem→