Parenzana kot simbol avstrijskega razvojnega modela

Z Miranom se nisva mogla upreti, da danes ne bi ponovila hrvaške polovice Parenzane (od Umaga prek Buj do Poreča). Glede na lansko leto se na trasi ni zgodilo nič novega: odsek med Završjem in Oprtaljem je še vedno “rocky”, predori neosvetljeni, ob poti so še vedno kupi gramoza, nemenjeni utrditvi proge, zadnjih deset kilometrov pred Porečem so oznake za Parenzano še vedno zelo skope. Vendar je Parenzana še vedno božanska.

Kar se tiče politično-ekonomske dimenzije, pa se je v glavah naših politikov očitno zgodil gromozanski miselni preskok. Odkar je nekdanji finančni minister Mramor s svojo kratkovidno računovodsko in protirazvojno logiko zapustil vlado, je ta sprejela odločitev o strateški pomembnosti drugega tira Koper – Divača za slovenski gospodarski razvoj. In pri tem uporablja argumente, ki so jih predstavniki vlade preplonkali iz naših javnih objav. Kar je v redu. Problem pa je še vedno v nerazumevanju optimalnosti načina financiranja tega projekta, vendar verjamem, da bo Madžarska “padla ven” iz finančne strukture, čim bodo odobrena EU blending sredstva. Ali pa z zavrnitvijo zakona na referendumu.

V glavnem stvari gredo v boljšo smer, kot se je nakazovalo lani.

DAMIJAN blog

Če dopuste tradicionalno preživljaš v Istri, je prekolesariti Parenzano, opuščeno nekdanjo ozkotirno železniško progo, ki je povezovala Trst mimo slovenskih obalnih mest ter istrskega hribovitega zaledja (Grožnjan, Motovun) s Porečem, nekaj podobnega kot iti na Triglav, če si Slovenec. Vsaj enkrat v življenju moraš opraviti s to simboliko. Triglav sem prvič “obdelal” v šestem razredu osnovne šole, Parenzane pa se nisem lotil vse do letos, kljub temu, da sem zadnjih 18 let aboniran na kampiranje blizu Umaga. Šele letos sem se odločil simbolno postati pravi Istrian (no, šele lani jeseni mi je med kolesarjenjem na Grožnjan “kapnila” ta simbolna povezava).

Parenzana je izjemna simbolna, kolesarska, kulturno – zgodovinska in ekonomsko – razvojna izkušnja. Ob tem pa je Parenzana tudi izjemna estetska izkušnja. V prvem delu bom poskusil zaobjeti slednjo, v nadaljevanju pa so lotim tudi ekonomsko – razvojne paradigme.

View original post 3,739 more words

One response

  1. Kot vedno, odlično razvojno razmišljanje. Še poseben zadetek je v zaključku:
    “Pri nas pač tega strateškega razvojnega razmisleka ni. Nimamo genov za velike stvari (z nekaj izjemami). Na mentalni ravni ostajamo nacija hlapcev s topoumnimi voditelji in topoumnimi medijskimi histeriki.”
    Škoda, da vam ni uspelo obiskati tudi izolski Muzej Parenzana, ki so ga istovrstni izolski politiki lani konec leta zaprli.
    Jaz sem Srečko Gombač, tisti, ki ga je postavljal.
    Lp iz Izole.

%d bloggers like this: