Prodaja NLB: Zakaj so naši politiki tako ponižni do Bruslja?

Bine Kordež

Iz skopih informacij glede prodaje NLB ter razumljivo še bolj previdnih izjavah finančne ministrice se da izluščiti, da smo na Evropski komisiji zaprosili za podaljšanje roka za tri leta (torej 2020) z istočasno ukinitvijo omejitev pri poslovanju NLB. Kot vemo, smo v letu 2013 z 1,55 milijarde evrov dokapitalizirali Novo Ljubljansko banko, kar se je štelo kot državna pomoč. Zato smo se takrat obvezali, da bomo banko prodali do konca leta 2017, njeno poslovanje pa bo omejeno. Postopek prodaje se je pričel lani pomladi, pred dobrim mesecem dni pa se je vlada odločila, da zaradi prenizko ponujene kupnine postopek prodaje ustavi. Glede na dosedanja dogajanja ter razmere na finančnih trgih bo s precejšnjo gotovostjo neuspešen tudi drugi poskus, zaradi česar bi si že danes morali zastaviti drugačne cilje.

Po objavljenih informacijah moramo biti zadovoljni že z odlogom za dve leti, saj Evropska komisija tovrstne roke običajno ne podaljšuje za dlje kot 12 mesecev. Takšna sporočila že nakazujejo rezultat dogovarjanja ter nekakšno pripravljenost naše strani, da bomo morali banko prodati nekje najkasneje do konca leta 2019. To seveda pomeni, da bomo morali že “jutri” (v začetku naslednjega leta) začeti s pripravami za prodajni proces, ki praviloma traja vsaj leto in pol. Ali bo situacija čez pol leta ali leto kaj pomembno drugačna kot danes? Skoraj zagotovo ne in dileme bodo v letu 2019 podobne, kot so bile junija letos, ko smo prodajo neodgovorno ustavili teden dni pred predvideno javno prodajo delnic.

Neodgovorna ustavitev prodajnega procesa je bila namreč v tem, da se je najmanj leto ali dve pred tem že vedelo, da za banko v javni ponudbi ne bomo dobili veliko več kot milijardo evrov in to je bil po vsebini glavni (sicer popolnoma upravičen) razlog za odstop od prodaje. Ob vseh dobro plačanih svetovalcih bi to tudi prodajalci morali vedeti vnaprej. Če takšna kupnina glede na vložek ali glede na donose po mnenju vlade ni zadostna, sploh ne bi smeli pričeti postopka prodaje ter se že lani dogovoriti za drugačne termine. V tem primeru bi izpadli mnogo bolj kredibilni do Evropske komisije in finančnih trgov, ki takšnega cincanja vsekakor ne odobravajo (čeprav predvsem zanje velja, da kupujejo ob ugodni ceni in v pričakovanju porasta in jih načela prav veliko ne obremenjujejo). Zaradi ugodnejših gospodarskih razmer ter gibanj na finančnih trgih, bo čez leto ali dve pričakovana prodajna cena mogoče nekoliko višja (kar sicer opravičuje letošnji odstop od prodaje), a pomembnejšega premika navzgor ni pričakovati. Zato se mora danes vlada najprej vprašati, ali bo pripravljena banko v letu 2019 prodati npr. za 1,3 milijarde evrov? Če ne, potem je prošnja za dvoletni odlog nesmiselna in neresna.

Dejstvo je namreč, da finančni trgi danes banke pač vrednotijo tako kot jih in tudi za NLB ne bomo dobili nič več. Na drugi strani pa vidimo, da je banka sposobna (posebno, če ne bi imela dodatnih omejitev pri poslovanju) letno ustvarjati kar blizu 200 milijonov evrov donosa. To pravzaprav dosega že vsa zadnja leta, le da je morala v preteklih letih oblikovati ogromne rezervacije za slaba posojila pretežno odobrenih še pred letom 2008 in zato izkazovala izgube. Trenutni obseg slabih posojil je dokaj nizek, predvsem pa ima banka nanje oblikovane zelo visoke rezervacije. Večja je verjetnost, da bo ob nadaljevanju ugodnih gospodarskih razmer imela z njimi kak dodatni dobiček (odpravljanje rezervacij) kot pa nove izgube. Ob vseh ocenah, kako smo ob sanaciji bančni portfelj podvrednotili, to velja še toliko bolj. Ker je banka kapitalsko močna, bi teoretično lahko celotni donos izplačevala lastniku, zato prodajati naložbo za dobro milijardo evrov ob takšnih donosih finančno res ni upravičeno. Posebno v razmerah, ko se država lahko zadolžuje tudi na 30 let in po 2 odstotni obrestni meri.

Kot dodatni, za javnost in tudi Evropsko komisijo sicer ključni, razlog odstopa od prodaje, se izpostavljajo še nerešene vloge hrvaških varčevalcev in njihove tožbe. Ta nevarnost (obveza) za banko objektivno obstaja in obremeniti kupce NLB s tem vsekakor ni smiselno. Kupci bodo to tveganje “vkalkulirali” v nakupno ceno, čeprav je dokaj majhna verjetnost da do tega pride. Za državo je finančno vsekakor bolje, da kupcev s tem ne bremenimo in dosežemo pri prodaji višjo ceno kot so potencialni riziki, če bi država na koncu morala to res poravnati. Zato je nujno, da država pred prodajo te potencialne obveznosti vzame na sebe, čeprav pa je tudi res, da bi bili pravni postopki vseeno lažji in učinkovitejši, če to dela skupaj z banko kot pa kasneje sama, brez banke.

Zaradi teh razlogov je prošnja in pogajanja za odlog prodaje že vnaprejšnje priznanje “poraza”, saj je ob takšnih izhodiščih rezultat lahko smo nek kompromis med obstoječimi obvezami ter prošnjo.Kot izhodišče za razgovore z Evropsko komisijo bi morali upoštevati:

  • da smo banke v celoti sanirali s svojim denarjem brez kakršnekoli pomoči Evropske komisije,
  • da drugega izhoda Slovenija niti ni imela, saj najbrž ni mogla pustiti propasti finančnega sistema države in kot vsak lastnik je imela tudi Slovenija pravico, da ohrani svojo lastnino,
  • da z dokapitalizacijo naše državne banke niso pridobile na trgu nič boljšega položaja, kot to velja za velike banke, ki so jih prav tako sanirali v Nemčiji, Franciji ali Angliji, vendar jih jim zaradi tega ni treba prodajati, niti krčiti poslovanja,
  • da državne banke na slovenskem trgu nimajo nič boljšega položaja kot banke v lasti velikih bančnih skupini iz tujine, iz skupin, ki so močnejše kot naša država in je zaradi tega omejevanje njihovega poslovanja, “da ne bi izrabile prevladujočega položaja” sploh nelogično,
  • da so ob tem odprte tudi resne dileme, če ni bila sanacija bank v letu 2013 preobsežno zastavljena in ravno po diktatu Evropske komisije precej verjetno podcenjen bančni portfelj.

V takšnih razmerah bi morali v Bruslju nastopiti z izhodiščem in zahtevo, da se odpravijo vse obveze glede prodaje ter omejitve pri poslovanju banke. Takšne lokalne banke so v tekmi z velikimi bančnimi konglomerati že tako v slabšem položaju in nobenega razloga ni, da bi jih še dodatno omejevali ter s tem zniževali vrednost banke ter premoženje lastnika (države Slovenije). Slovenija mora biti v poziciji, da se sama odloči ali bo banke prodala in kdaj. Zasledovati moramo lastne ekonomske interese, ne pa nekih vsiljenih in neupravičenih pravil.

Zavedam se sicer, da so dogovori v Bruslju zahtevni, a naši interesi bi morali vseeno prevladati, če s tem ne omejujemo ali posegamo v interese drugih strani. Dosežki Slovenije na gospodarskem ter javno-finančnem področju morajo biti zadostno potrdilo o pravilni usmerjenosti naše države, na osnovi katerih bi lahko zahtevali tudi spremembo sicer dogovorjenih pogojev, a v popolnoma drugačnih razmerah. Na tem izhodišču bi morali vztrajati tudi za ceno, da do dogovora ne pride. Ne gre za poziv k kršenju dogovorov ali pravil Evropske Unije, a utemeljene zahteve bi morale preseči strogo uradniška stališča. Moramo res biti zato, ker smo majhni, v vseh pogledih pridna učenka, poravnavati in spoštovati vse obveze, nekatere članice pa gredo mirno mimo, brez sankcij? Konec koncev vidimo, koliko veljajo zaveze in dogovori, ki jih je pod patronatom EU z nami sprejela južna soseda – in koliko nam koristi spoštovanje vseh obvez.

Pri teh dogovarjanjih okoli NLB je zanimiva tišina glede Abanke. Tudi zanjo smo sprejeli vse obveze od omejitev poslovanja do prodaje najkasneje do 30.6.2019. Časa je torej samo še dve leti, kar pomeni, da bi se moral postopek prodaje v kratkem pričeti. A tudi tam bo situacija podobna – v banko (skupaj s pridruženo Banko Celje) je država vložila blizu 800 milijonov evrov, trenutna višina kapitala je okoli 600 milijonov in zanjo kaj več kot mogoče 400 milijonov ne bomo dobili. Sicer ni prav, da se kupnina povezuje z vložkom za sanacijo banke, kar velja tudi za NLB. Kriterij mora biti ocena o bodoči vrednosti banke in tekočih donosih in če so ti v kumulativi večji, potem prodaja po nižji ceni ni upravičena. Podobno se je pokazalo tudi pri NKBM, kjer bi si lastniki z njo vložek že lahko kar povrnili, a so s taktičnih razlogov previdni (čeprav je res, da so lani bilančno izkazali preko 400 milijonov “vseobsegajočega donosa”). Če vlada (in javnost, ki se na koncu izkaže kot najbolj pomemben odločevalec) s takšno kupnino ni zadovoljna, potem bi že danes morali narediti načrt potrebnih aktivnosti. Da ne bomo zopet začeli postopke prodaje, čez dobro leto pa od njih odstopili zaradi razlogov, ki so znani že danes.

%d bloggers like this: