Neliberalne demokracije ali večstrankarske kleptokracije in sistemska korupcija

Branko Milanović se razvija v enega ključnih progresivnih intelektualcev sodobnega časa. Iz tedna v teden se krepi njegova kritična analiza obstoječih intelektualnih tez in razlag sodobnih politekonomskih procesov, ki jih nato izzove z bolj pronicljivimi razlagami. Podobno velja za svežo kolumno, v kateri učinkovito ovrže tezo, da gre v primeru nekaterih sodobnih samodržcev tipa Putin ali Orban za koncept “neliberalne demokracije“. Torej za formalno demokracijo, ki pa ji manjka zahodnjaških liberalnih vrednot. Milanović pravi, da ne gre za pomanjkanje zahodnjaških liberalnih vrednot, pač pa za načrtno izbrane floskule v obliki antizahodnjaših parol, ki dajejo volilnemu telesu občutek, da se vladajoča stranka zavzema za domače interese. Vse skupaj pa izključno z namenom, da lahko vladajoča stranka krade, dokler je na oblasti. Vladajoča stranka je zgolj organizirana oblika kraje. In v sistemu večstrankarske kleptokracije si mora vladajoča stranka le zagotoviti, da bo vedno zmagala na volitvah.

Edina točka, kjer se z Milanovićem ne strinjam povsem, je glede tega, kako si vladajoča stranka zagotovi vsakokratno volilno zmago. Milanović pravi, da prek falsificiranja volitev (volilnih prevar) in / ali podkupovanja volilcev. Mislim, da je ta razlaga “prekratka”, saj v mnogih tovrstnih kleptokratskih nominalnih demokracijah (denimo Putinu v Rusiji, Orbanu na Madžarskem, Djukanoviću v Črni gori, prej Chavezu in zdaj Maduru v Venezueli itd.) sploh ni treba fizično ponarejati glasov ter podkupovati volilcev z neposrednimi volilnimi darili, pač volilci povsem samoiniciativno večinsko volijo za lokalnega samodržca, ker jim je všeč, da “stvari uredi“. Raje imajo politika, ki zna poštimati ključne infrastrukturne zadeve, odnose z zunanjim svetom ter s političnimi nasprotniki, čeprav je dokazano koruptiven, kot pa jim je mar za bolj poštene politične alternative.

Konec koncev lahko podobno zgodbo spremljamo tudi na lokalni ravni – v ljubljanski in koprski občini, kjer sta župana vpletena v številne koruptivne škandale in neetične poslovne prakse, pa sta vseeno – brez prisile, brez neposrednega podkupovanja volilcev in brez “fejkanja” volilnih rezultatov – vedno znova večinsko izvoljena za še en mandat.

In še nekaj, kar je v svojem bistvu še bolj desperadično: ne gre za posamični ekscesni pojav, pač pa gre primarno za “bolan” sistem. Tudi če posamični vodilni kleptokratski stranki spodleti na volitvah (kar se slejkoprej zgodi), bo njena – sicer proklamirano ultra poštena in demokratična – naslednica nadaljevala z obstoječimi “poslovnimi praksami” svoje predhodnice. Zgolj “vsedla” se bo v obstoječi kleptokratski sistem, zamenjala nekaj ključnih ljudi s svojimi lojalnimi vojščaki in kradla svoji volilni bazi še naprej z nezmanjšano intenziteto. Poglejte si Romunijo in Bolgarijo zadnjih 27 let, kjer se kljub številnim preobratom na oblasti prakse vladanja niso spremenile niti za ped.

In tak je bil mehanizem, ki so ga uporabljali španski osvajalci v Južni Ameriki po Kolumbovem odkritju (glej Acemoglu-Robinsonovo knjigo “Why Nations Fail“). Španski konkvistadorji so zgolj obglavili vrh sistema (poglavarja plemena) in ga zamenjali s svojim, nato pa isti sistem uporabljali na povsem enak način za ekstrakcijo premoženja iz lokalnega okolja. Za uspešnost takšne politične strategije je potrebno dvoje: prvič, hierarhična piramidna (centralizirana) struktura odločanja, in drugič, odsotnost sistemskih kontrolnih mehanizmov, ki bi preprečevali koruptivne prakse na vseh nivojih.

To pa pomeni, da tudi če se volilci nekega dne znebijo svojega Putina, Orbana, Djukanovića itd. njihovi nasledniki ne bodo nič drugačni. Le kako bi lahko bili, če pa jih – ob splošni razširjenosti te kulture kleptokracije – sistem z mehanizmi, ki so vpeljani, preprosto sili v korupcijo? Ker je pač kraja sistemsko vgrajena v obstoječi sistem.

In vprašanje, ki se meni ob tem poraja, je, kako daleč proč od tega organiziranega kleptokratskega sistema je Slovenija…

En odgovor

  1. Ali je mogoč izhod iz stanja, v katerega nas peha obstoječi volilni sistem?

    Že samo vprašanje nakazuje, da je izhod možen samo s spremembo volilnega sistema.
    Več znamenj je, da predvolilni boj že poteka. Poskusimo jih nekaj osvetliti. Močno znamenje je napoved vlade, da se v preostanku svojega mandata odpoveduje kakršnim koli sistemskim reformam. Ker se zaveda, da bo škodila njihovim možnostim na naslednjih volitvah. Še vedno je v spominu volilna kazen za bivšega predsednika vlade Antona Ropa, ki se je lotil pokojninske reforme.
    Drugo znamenje je angažiranje SDS pri zbiranju podpisov za referendum o drugem tiru. Ena od novinark je to poimenovala kot blestečo predvolilno propagando, pač v Janševem neprekosljivem slogu po načelu, kar je slabo za druge, je priložnost za nas.
    Volilni sistem, ki ga imamo, je sicer značilen za večji del Evrope, pa tudi sveta. Dokler je bil uravnotežen v razmerju vpliva državljanov in kapitala, je bil še sprejemljiv. Žal se je z rastjo neoliberalizma, s pomočjo nekontrolirane globalizacije, ta odnos radikalno prevesil v korist kapitala.
    Tudi to bi še bilo sprejemljivo, če bi kapital imel enoznačen interes. Tega ni, ker tudi v svetu kapitala stalno poteka velika bitka za prevlado. In kako to vpliva na volitve in kasneje na vlade? Enostavno tako, da kapitalski tekmeci pokupijo politične stranke in svoje interese uveljavljajo skozi njih. Lep primer so pogajanja o CETI in ITPP. Ta so potekala v strogi tajnosti, dokumenti, ki so pricurljali v javnost, pa so razgalili njihovo škodljivost za državljane. A poslanci vseh parlamentov, tudi EU, so jih brez vsakega zadržka požegnali.
    Zato je sedanji volilni sistem sistemska korupcija, ki političnim strankam ustreza, ker jim zagotavlja finančne in druge koristi. Ni se treba čuditi, da predsednika protikorupcijske komisije pustijo početi, kar pač počne.
    Ravno tako se ne moremo čuditi, da se vlada Mira Cerarja ne loteva sistemskih reform. Enostavno zato, ker trenutno stanje političnim strankam v lasti kapitala zelo ustreza.
    Rešitev je samo v taki spremembi volilnega sistema, ki bo na prvo mesto postavil državljana.
    Veliko sem razmišljal o praktičnem vidiku tega vprašanja. Moja vizija, kako bi to lahko izgledalo, je:
    V Sloveniji bi bilo maksimalno 88 občin, vsaka bi izvolila svojega poslanca. Preostala dva mandata bi pripadla manjšinama.
    Volitve bi bile obvezne in ne samo pravica. Trikratna neupravičena volilna abstinenca bi pomenila izgubo volilne pravice, kar bi moralo biti sankcionirano bodisi s finančno globo bodisi z izgubo drugih pravic. Na ta način se odgovornost porazdeli med vse volilne upravičence, volitve bi bile verodostojne.
    Za vsa področja delovanja države, kot so na primer: zdravstvo, šolstvo, sociala, pravna država, obramba, zunanja politika in še kaj, bi morali organizirati široke javne razprave, kaj si državljanke in državljani na tem področju želimo. Rezultate teh javnih razprav bi morali potrditi na referendumu in bi bili obvezno vodilo za vse nadaljne vlade. Na ta način bi lahko bistveno zmanjšali moč vpliva političnih strank in kapitala.
    V parlamentu bi morali obvezno ukiniti preiskovalne parlamentarne komisije, saj samo poglabljajo razdor med Slovenci.
    Ravno tako bi morali prenehati z obstrukcijami in podobnimi ameriškimi iznajdbami, kot je recimo lobiranje. Poslanci naj se ukvarjajo z resnim delo v korist državljank in državljanov..
    Menim, da v takem volilnem sistemu ne bi bilo izmikanja strukturnim reformam, ekologija kot nujnost za preživetje nas na planetu Zemlja bi našla svojo pravo mesto v zakonodaji. Preprosto zato, ker bi bila to želja in volja državljank in državljanov. In ob tem bi bili tudi razni “Trumpi “brez moči.
    In na koncu, v takih razmerah bi tudi mladi izobraženci, ki sedaj množično odhajajo v tujino, verjetno videli svojo perspektivo aktivnega delovanja , da bi ostali v domovini.
    Zato postavljam svojim sodržavljankam in sodržavljanom vprašanje: ali ni že skrajni čas, da kaj spremenimo in da končno tudi sami odločamo o svoji usodi? Ali pa vse prepuščamo političnim strankam v službi kapitala?

    Zdravko Petrič
    Kostanjevica na Krki

    Všeč mi je