Moj včerajšnji zapis o razpadu evro območja kot o možni (“third best”) rešitvi za izhod iz krize je, po pričakovanju, naletel na precej nerazumevanja. Pa vendar je zadeva zelo preprosta. Če bi monetarna politika in fiskalna unija res delovali (kot v ZDA), tovrstnih težav ne bi imeli, pač pa bi se neravnotežja izravnala brez velikih stroškov. Simon Wren-Lewis po šolsko razloži, kako bi, če bi monetarna politika delovala, večji monetarni stimulus spodbudil višjo inflacijo, pri čemer bi Nemčija zaradi hitrejše rasti imela višjo inflacijo od ostalih članic in v nekaj letih bi se njena konkurenčnost zmanjšala, trgovinski deficiti perifernih držav pa zmanjšali. Toda Nemčija ECB ne dovoljuje bolj ekspanzivne monetarne politike prek kvantitativnega sproščanja, hkrati pa ne dovoljuje ostalim članicam uporabe bolj ekspanzivne fiskalne politike. In v tem je težava. Nemčija hoče invalidno monetarno unijo, ker ji to trenutno (še) koristi. Zato iskanje izhoda iz nevdržne situacije.
Nadaljujte z branjem→

Frank Ackerman razpravlja o tem, zakaj mrtvorojeni koncept splošnega ravnotežja trdovratno vztraja v ekonomskih modelih, kljub temu, da je bilo jasno dokazano, da ravnotežna točka v ekonomiji ni niti ena sama niti stabilna. Razlog je po njegovem “ideološke” narave: demonstrirati, da se konkurenčno gospodarstvo lahko samouravnava in da ga nevidna roka vedno pripelje v optimalno ravnotežje.

More than 25 years after the discovery that the equilibrium point of a general equilibrium model is not necessarily either unique or stable, there is still a need for an intuitively comprehensible explanation of the reasons for this discovery. Recent accounts identify two causes of the finding of instability: the inherent difficulties of aggregation, and the individualistic model of consumer behaviour. The mathematical dead end reached by general equilibrium analysis is not due to obscure or esoteric aspects of the model, but rather arises from intentional design features, present in neoclassical theory since its beginnings.

Nadaljujte z branjem→

Tako današnji The Economist komentira evropsko sesedanje v tretjo recesijo in (najbrž ignoriran) Draghijev predlog o nujni pomoči fiskalne politike, da se EU izogne depresiji. Sama slika na naslovnici pove vse o resnosti “skupnega reševanja” iz krize. The Economist podobno kot jaz pravi, da če evro ne prinaša nič razen stagnacije, brezposelnosti in deflacije, bodo ljudje preprosto glasovali za izstop iz evra.

Mr Montebourg’s argument is all the more seductive because he is right about Europe’s third problem: excessive austerity, largely forced on the continent by Germany. Mr Draghi has just implicitly conceded that fiscal and monetary policy in the euro zone is too tight at the annual economics jamboree in Jackson Hole. He hinted that he was in favour of quantitative easing, which both America and Britain have used, and he called for fiscal policy to do more to encourage growth—a message plainly aimed at Germany’s chancellor, Angela Merkel. She is the leader who insists most firmly on sticking to the euro zone’s rules on fiscal discipline, just as it is the German Bundesbank that is most strongly against quantitative easing.

Nadaljujte z branjem→

Soroden komentar mojemu današnjemu članku v Financah, v katerem Simon Wren-Lewis (Oxford) opisuje preslišane lekcije Velike depresije iz 1930. let, in sicer: (1) opustitev zlatega standarda (devalvacija valute)  ter (2) fiskalno stimuliranje gospodarstva. Ter seveda, da so v času premajhnega agregatnega povpraševanja strukturne reforme in višina javnega dolga brezpredmetni.

The Eurozone is currently suffering from a chronic lack of aggregate demand. The OECD estimates an output gap of nearly -3.5% in 2013. Monetary policy is either unable or unwilling to do much about this, so fiscal stimulus is required. This is the first lesson from the Great Depression that is being ignored. Instead of stimulus we have austerity imposed by the Stability and Growth Pact (SGP).

Nadaljujte z branjem→

Aleš Praprotnik

V nedavnem paperju Bernardo Costa Lima, Jianhong Wu, Xiang-Sheng Wang in Matheus Grasselli raziskujejo, ali lahko usmerjena vladna poraba in obdavčitev preprečijo globoko depresijo, ki se izraža v vedno večjem in večjem zasebnem dolgu in vedno manjši in manjši zaposlenosti? Sprašujejo se, ali lahko vlada stabilizirira nestabilno gospodarstvo? Nadaljujte z branjem→

Kot navajam v sosednjem postu, je eden izmed negativnih učinkov globalizacije povečevanje neenakosti znotraj držav v razvoju. Nobelovec Eric Maskin je prejšnji teden na srečanju nobelovcev “Lindau Meeting on Economic Sciences” predstavil članek, ki pravi, da je problem globalizacije, da polarizira delovno silo znotraj držav zaradi nepopolnega “matchinga” med visoko in nizko kvalificiranimi. V državah v razvoju ni veliko lastnega razvoja v smislu R&R, pač pa običajno multinacionalke pripeljejo vso znanje in tehnologijo, pri tem pa zaposlijo nekaj visoko izobraženih lokalnih menedžerjev ter veliko nizko kvalificirane delovne sile. Prvi dobijo visoke plače, drugi pa izjemno nizke, pri čemer je interes države, da plače ostanejo nizke zaradi ohranjanja konkurenčnosti. Zaradi tega se neenakost znotraj držav povečuje. Kot opozarja Richard Baldwin (2012), je tovrstna globalizacija prek globalnih verig vrednosti lahko problematična, ker ni domačega razvoja, multinacionalke pa se lahko umaknejo kadarkoli in za njimi ne ostane nič.

Ta Maskinova teorija je zanimiva in je v skladu s stiliziranimi dejstvi glede učinkov delovanja globalnih verig vrednosti. Seveda pa jo bo treba bolj robustno preveriti na podatkih. Na tem projektu trenutno dela naša skupina z Ekonomske fakultete. Nadaljujte z branjem→

Liberalizacija trgovine in tujih investicij ter globalizacija proizvodnje (na kratko globalizacija) je načeloma koristna za vse sodelujoče države. Toda ima nekaj stranskih učinkov, ki so lahko problematični na dolgi rok. Prvi so globalna trgovinska neravnotežja, kjer denimo ZDA z velikim trgovinskim deficitom podpirajo izvozne presežke azijskih in drugih držav razvoju, hkrati pa “uvažajo” njihove prihranke v obliki finančnega kapitala, kar je bila podlaga za ameriški finančni in nato nepremičninski balon pred letom 2007. Na to je opozarjal prejšnji predsednik Fed Ben Bernanke, ko je govoril o “saving glut”. Drugi stranski učinek pa je sicer zmanjšanje globalne neenakosti, hkrati pa povečanje neenakosti znotraj držav, ker vsi sektorji in sloji prebivalstva ne pridobivajo v enaki meri od globalizacije, pač pa nekateri izgubljajo.

Čas za razmislek o teorijah mednarodne menjave in veljavnosti njihovih implikacij glede splošno-ravnotežnih učinkov. Thomas Palley v novem paperju prinaša pregled teorij in njihovih implikacij glede ustvarjanja globalnih neravnotežij. Nadaljujte z branjem→

Nemški finančni minister Wolfgang Schaeuble pravi, da so izjave predsednika ECB Maria Draghija o nujni večji vlogi fiskalne politike bile “napačno intepretirane” oziroma “overinterpreted”:

Aug 27 (Reuters) – Germany’s Finance Minister Wolfgang Schaeuble told a newspaper on Wednesday that European Central Bank chief Mario Draghi had been “overinterpreted” after suggesting that fiscal policy could play a greater role in promoting growth.

The comments, made last Friday have been widely seen as a shift of emphasis towards support for greater fiscal stimulus over austerity.

“I know Mario Draghi very well, I think he is being overinterpreted,” Schaeuble told the Passauer Neue Presse in an interview, adding he respected the independence of the central banker.

Nadaljujte z branjem→

Nobelovec Daniel McFadden (leta 2000, skupaj z Jamesom Heckmanom) je prejšnji teden na Lindau Nobel Meeting govoril o novih spoznanjih različnih ved znanosti o tem, kako posamezniki sprejemajo odločitve. Povedal je, da posamezniki niso racionalni, da ne težijo nujno k sebičnemu maksimiranju lastne blaginje, da v bistvu bežijo pred odločanjem. Bojijo se odločitev, ker te prinašajo tveganja. Odločitve temeljijo na tem, kako nujno se je treba odločiti, racionalnost odločitve pa je odvisna od pomembnosti. In še več, odločitve so odvisne od socialnega konteksta, od okolja, v katerem ljudje živijo. Ljudje si želijo družbenega priznanja, zato se odločitve v različnih družbenih okoljih (omrežjih) med seboj močno razlikujejo. Ni enotnega izida (ravnotežja), pač pa vsako socialno omrežje generira različno ravnotežje glede izidov odločitev posameznikov.

To seveda ruši (neo)klasično predpostavko univerzalne racionalnosti posameznikov.

Spodaj je kratek povzetek McFaddenovega predavanja, ki ga je pripravil Phil Thornton. Nadaljujte z branjem→