Lanski nobelov nagrajenec Lars Peter Hansen za ekonomijo v še svežem članku, ki je predelana verzija njegovega govora ob podelitvi nagrade, piše o tem, kako bi v ekonomskih modelih morali pravilno modelirati negotovost. Začne, kar je velik napredek, s citatom iz knjige Franka Knighta (1921), ki je negotovost, s katero smo soočeni, razdelil v dve vrsti: na tveganje (ki ima znano verjetnostno porazdelitev in proti kateremu se lahko zavarujemo, t.i. “znana neznanka“) in negotovost (ki je popolnoma nepredvidljiva, katere verjetnostne porazdelitve ne poznamo in se proti njej ni mogoče zavarovati, t.i. “neznana neznanka“). Te negotovosti ni mogoče modelirati, čeprav večina ekonomskih modelov (in učbenikov) uporablja ta izraz, v bistvu pa ga modelira kot izračunljivo tveganje s pomočjo t.i. stohastičnih diskontnih faktorjev (SDF). Nadaljujte z branjem→

Jérémie Cohen-Setton iz Bruegla povzema glavne odzive na Draghijev U-turn (preobrat k zagovarjanju fiskalnega spodbujanja agregatnega povpraševanja) na petkovi konferenci v Jackson Hole:

Speaking at the Federal Reserve Bank of Kansas City’s annual conference Jackson Hole, Wyo., ECB President Mario Draghi made an important speech recognizing that the recovery in the euro area remains uniformly weak and that the euro area fiscal stance was not helping the ECB do its job. Interestingly, French leaders also reintroduced over the weekend the notion of aggregate demand, a concept they had noticeably moved away from with the “Pacte de responsabilite”. Nadaljujte z branjem→

Import Competition and the Great U.S. Employment Sag of the 2000s (Daron Acemoglu, David Autor, David Dorn, Gordon H. Hanson, Brendan Price)

Even before the Great Recession, U.S. employment growth was unimpressive. Between 2000 and 2007, the economy gave back the considerable gains in employment rates it had achieved during the 1990s, with major contractions in manufacturing employment being a prime contributor to the slump. The U.S. employment “sag” of the 2000s is widely recognized but poorly understood. In this paper, we explore the contribution of the swift rise of import competition from China to sluggish U.S. employment growth. We find that the increase in U.S. imports from China, which accelerated after 2000, was a major force behind recent reductions in U.S. manufacturing employment and that, through input-output linkages and other general equilibrium effects, it appears to have significantly suppressed overall U.S. job growth. Nadaljujte z branjem→

Želite videti, kakšne so bile posledice v 1930. letih zaradi predolgega vztrajanja pri zlatem standardu? Spodnja slika kaže na katastrofo (BDP v 1929=100):

Nadaljujte z branjem→

Ta članek Matta O’Briena v Washington Postu pokaže na brutalno resnico o evropski veliki depresiji. Gre za napako politike – za vztrajanje pri evru za vsako ceno. Zgodba je podobna kot v 1930. letih, ko so države vztrajale pri zlatem standardu, ker naj bi ta simboliziral civilizacijski dosežek. Toda vzdrževanja deviznega tečaja do zlate paritete je vodilo v globoko depresijo. Države, ki so po letih vztrajanja pri zlatem standardu, tega odpravile, so okrevale. Države, ki so vztrajale pri zlatu, so poglobile recesijo.

In evro je zelo podoben zlatemu standardu, le s to ključno razliko – da ga države ne morejo odpraviti. Zaradi sentimentalne navezanosti na njegov simbolni civilizacijski dosežek. Zato jih bo pokopal. Posamične države ne morejo izstopiti iz evro območja, ta možnost sploh ni predvidena. Ne morejo devalvirati, ne morejo tiskati denarja, prisiljene so rezati javno trošenje, zato se vedno globlje zapletajo v padanje gospodarske aktivnosti in cen in naraščajočo brezposelnost. Na koncu tega tunela trpljenja ni ničesar lepega, so zgolj ruševine, povzročene s katastrofalno napačno ekonomsko politiko. Nadaljujte z branjem→

Nekaj slik spodaj kaže na globino in trajnost sedanje velike evropske depresije.

Sedanja evropska depresija postaja najdaljša v zgodovini 20. stoletja – enako dolga kot depresija držav z zlato valuto v 1930. letih in globlja od japonskega “izgubljenega desetletja”.

Nadaljujte z branjem→

Ta konec tedna so bile oči svetovne javnosti uprte v tradicionalno letno konferenco kanzaškega Fed v Jackson Hole, katere nosilna tema letos je bila dinamika trga dela. Najbolj od vsega so bile oči uprte v uvodni nagovor predsednice Fed Janet Yellen in nagovor predsednika ECB Maria Draghija ob petkovem kosilu. Glede Yellenove je bila ključna dilema ali bo še naprej “golobica” ali postala bolj “jastreb” glede denarne politike. In Yellenova je nakazala, da glede na izboljšanje situacije na ameriškem trgu dela utegne Fed v perspektivi zmanjšati stopnjo ekspanzivnosti monetarne politike.

Glede Draghija so bila pričakovanja nekoliko manjša, saj so njegove roke formalno zvezane. Za razliko od Fed nima mandata, da bi lahko poskušal vplivati na zaposlenost, čeprav se že nekaj časa kuha “solistična” akcija ECB glede začetka kvantitativnega sproščanja. Tega Draghi sicer ni napovedal, toda kljub temu so bile njegove besede za predsednika ECB tokrat zelo jasne. Nadaljujte z branjem→

Diskusija o tem, zakaj se krize dogajajo in zakaj jih ekonomski modeli ignorirajo, se intenzivno nadaljuje. Če uporabim primerjavo iz meteorologije, v bistvu imamo v ekonomiji teorijo samo za lepo vreme, nimamo pa (splošno sprejete) teorije o nevihtah ali tornadih ali dolgih ciklonskih depresijah. V neoklasični teoriji se krize načeloma ne morejo zgoditi, toda ker se vseeno pojavljajo sta Kydland in Prescott leta 1982 razvila t.i. real business cycle teorijo (RBC). RBC teorija pravi, da se realne krize lahko zgodijo, vendar ne zato, ker bi se trgi zmotili (in se ne bi “počistili”), ampak ker se eksogeno zgodijo od zunaj, denimo zaradi eksogenega tehnološkega šoka. Od znotraj se ne morejo zgoditi, saj so vendar posamezniki absolutno racionalni, trgi pa absolutno učinkoviti. To je seveda neumnost. Toda neumnost zacementirana v sodobnih ekonomskih učbenikih. Nadaljujte z branjem→

Gre za staro parabolo Miltona Friedmana in kasneje Paula Samuelsona, ali je v času gospodarske depresije mogoče z “metanjem denarja iz helikopterja” spodbuditi agregatno povpraševanje. Friedman je bil seveda proti, Samuelson pa za. Willem Buiter (nekoč glavni ekonomist EBRD, profesor na LSE in sedaj glavni ekonomist Citigroup) v pravkar izdanem paperju ugotavlja, da tovrstna politika vedno deluje, saj so trije pogoji za njeno učinkovitost vedno izpolnjeni. Ali drugače povedano, spodbujanje agregatnega povpraševanja prek javnega trošenja, ki se financira prek politike kvantitativnega sproščanja (ko centralna banka odkupuje državne obveznice), je načeloma vedno učinkovito. V likvidnostni pasti pa ni nevarnosti za posledično inflacijo. In še več, deflacija (nizka inflacija) in sekularna stagnacija sta tako povsem nepotrebna in sta zgolj stvar politične odločitve.

Ta paper bo še buril duhove. Nadaljujte z branjem→

• Draghi has to do, as well as say, whatever it takes – FT.com
• Central bankers should draw a line on the past – Barry Eichengreen
• A European Lost Decade? – Michael Heise
• Second best monetary and fiscal policy and the strategy space – Nick Rowe
• Why the Robots Might Not Take Our Jobs After All – NYTimes.com
• There’s Nothing ‘Natural’ About Unemployment: Fed Conference Paper – WSJ
• Autor Paper at Jackson Hole: Automation Is Polarizing the Labor Market – WSJ
• Oceans seem to explain the pause in global warming – The Economist
• Long-Term Trends More Worrisome Than Sudden Crash – NYTimes.com
• Rethinking Intermediate Microeconomics – The Leisure of the Theory Class
• Labor Market Dynamics and Monetary Policy – Janet Yellen
• The Conversation We Should Be Having About Corporate Taxes – Justin Fox
• A Simple Solution to the Conflict of Interest of Rating Agencies – Dean Baker