ECB se bo najbrž odločila za ponovni zagon mašinerije odkupovanja obveznic (kvantitaivno sproščanje oz. QE), da bi pomagala k okrevanju evropskega gospodarstva oziroma – uradno – pripomogla k doseganju inflacijskega cilja. Pri tem je treba vedeti, da je inflacija POSLEDICA in ne VZROK gospodarske rasti (stranski učinek višje gospodarske rasti je inflacija in ne obratno).Torej če hočete spodbuditi inflacijo, morate najprej zagnati godpodarsko rast. No, že zdaj znaša bilančna vsota ECB kot delež v BDP Evroskupine več kot 40%, v ZDA je ta delež manj kot 18%. Monetarna “japonizacija” (povečevanje bilančne vsote vsled QE proti japonskemu deležu (več kot 100% BDP)), pomeni zgolj to, da so ekonomske politike za spodbujanje gospodarske rasti povsem neučinkovite. Najprej so bile prepozne pri reagiranju na depresijo, nato so temeljile predvsem na monetarni politiki, v EU pa skoraj povsem na monetarni politiki.

Vir slike: Holger Zschaepitz via twitter Nadaljujte z branjem→

Tisti, ki romantizirajo “krasne aranžmaje” fleksibilnih del brez fiksnih pogodb in brez polnih stroškov socialnih prispevkov, bodisi nimajo pojma, o čem govorijo, ali pa zavestno manipulirajo. Študije kažejo, da bi prekarno “zaposleni” raje stalne službe in so se pripravljeni odpovedati precejšnjemu delu plače za stalno službo.

Zadnja eksperimentalna študija Datte (2019) med 4,000 prekarno “zaposlenimi” v ZDA in V. Britaniji je pokazala, da bi se ti odpovedali polovici plače za stalno službo oziroma več kot tretjini plače za vsaj enoletno pogodbo. Ključni problem fleksibilnih delovnih aranžmajev je ogromna negotovost, ki jih ti prinašajo “zaposlenim”, saj ne vedo, ali in kakšno povpraševanje bo po njihovem delu v bodoče in ne morejo ničesar resnega načrtovati. Ne družine in ne formiranja doma (nakupa nepremičnine). Krasni novi svet popolne negotovosti.

Več ugotovitev študije Datte je spodaj.

Nadaljujte z branjem→

Če se komu ljubi brati, Nicholas Taleb nudi dobre argumente, zakaj IQ ne meri inteligence, pač pa ima dizajn testiranja vgrajeno izrazito pristranost k spodnjemu delu distribucije (t.i. “debeli levi rep”). Po domače, IQ testi merijo kvečjemu ekstremno neinteligenco in v manjši meri obliko inteligence, ki ne zajema učinkov učenja.

Se boste pa morali prebiti skozi nekaj Talebove matematike in njegov obračun s “psevdoznanstveniki” na področju psihologije, ki so (nehote) omogočili, da koncept IQ zlorabljajo rasisti in psihometriki. IQ je po njgeovem nemoralni pokazatelj, ki tudi nima nobene značilne statistične povezave s “trdimi” pokazatelji uspeha (materialni status).

Jeffrey Sachs ima dober point glede vzpona Trumpa in Johnsona v “najstarejših in večnih” demokratičnih državah. Oba sta se povzpela na oblast kljub nasprotovanju večine prebivalstva in kljub temu, da s svojimi potezami in ukrepi neposredno škodita lastni volilni bazi. Sachs vidi oboje kot posledico dveh stvari. Najprej gre za napako političnih oponentov (demokratov in laburistov), ki so se v preteklosti premaknili preveč na desno (v neoliberalno oziroma smer interesov kapitala), zanemarili interese svoje baze, ki je skozi globalizacijo in deindustrializacijo izgubila ekonomska tla pood nogami in posledično migrirala v podporo desnemu političnemu kampu, ki je ponudil zgolj poceni populizem z razpihovanjem rasnih (protiimigrantskih) stališč. Druga napaka pša je v  političnem sistemu – v večinskem sistemu, ki omogoča, da relativni zmagovalec pobere vse, posledično pa lahko vlada zgolj ena oseba po diktatorskih načelih, pa čeprav ima minimalno podporo. V proporcionalnem sistemu se to težko zgodi.

Obe (naj rečem “nekdanji”?) demokraciji zato čaka težka naloga. Najprej, da se levosredinska politična opciji osvobodi (finančnega) oklepa kapitala in nato da ustrezno spremenita politični sistem v smeri proporcionalne zastopanosti. Prvo bo težko (glejte, kako malo denarja za kampanjo uspeva zbrati Sandersu in Warrenovi z zbiranjem denarja od majhnih podpornikov), drugo meji na znanstveno fantastiko. Ni pa nemogoče. Vendar predpostavlja, zmago leve sredine, ki lahko z dovoljšnjo večino izvede potrebne spremembe v političnem sistemu.

Nadaljujte z branjem→

Naslov je super, vsebina pa tudi. Laurence Boone, glavni ekonomist OECD, dobro razloži zgodovinski kontekst nizke socialne mobilnosti v Franciji, dolgoročno prekletstvo tega in povezavo z uporom rumenih jopičev.

• The Crisis of Anglo-American Democracy – Jeffrey Sachs
• Why Critics of a More Relaxed Attitude on Public Debt Are Wrong – Blanchard and Ubide
• Costs of recession – Chris Dillow
• The Great Crypto Heist – Nouriel Roubini
• Trade wars may ‘bloc up’ world trade – Jacks & Novy
• China’s Industrial Policy: an Empirical Evaluation — Barwick, Kalouptsidi &
• Bin Zahur
• Modern money theory and its challenges – Sayuri Shirai
• The declining labour share of income: Accounting for the main factors from a meso perspective – Mischke, Kotz & Bughin
• Passive Versus Active Growth: Evidence from Founder Choices and Venture Capital Investment — Catalini, Guzman & Stern
• Acknowledging and pricing macroeconomic uncertainties – Hansen & Sargent

Tudi v ZDA se prebija spoznanje, da za spodbujanje zasebnih investicij in gospodarske rasti ni dovolj le zniževanje davkov in umik državne regulacije (t.i. “majhna država”), pač pa je potrebna podjetna in bolj aktivna država. Kar pomeni večja javna vlaganja v izobraževanje, R&R, infrastrukturo, zdravstvo itd. To za seboj potegne ne samo večjo kvaliteto proizvodnih dejavnikov, pač pa tudi naložbe v ciljnih (izbranih) gospodarskih panogah. Noah Smith v spodnjem intervjuju v Bloombergu lepo osvetli potrebo po podjetni državi in industrijski politiki.

Nadaljujte z branjem→

No, po začetku velike finančne krize so ti eksperti (tydu in predvsem na IMF) dajali povsem napačne nasvete glede nujnosti fiskalnega stiskanja (konsolidacije), enako so naredili v primeru grške dolžniške krize (2010). Blanchardu je šteti v velik plus, da je obe svoji napaki kasneje priznal in zagovarjal nasprotna stališča.

Tikrat pa mislim, da ima absolutno prav, ko pravi, da je v primeru ničelnih obrestnih mer (ko postane monetarna politika impotentna) treba favorizirati fiskalno politiko kot edini učinkovit vzvod za spodbujanje rasti.

Stanko Štrajn

V zadnjem tednu skoraj ni poročila na različnih kanalih TV, pa tudi časopisa Dnevnika ne, da ne bi zagnani raziskovalni novinarji poročali o za Slovenijo usodnem vprašanju, kateri ponudnik bo zgradil že sedaj znameniti 170 m dolgi most čez Glinščico na železniški progi drugega tira Divača – Koper. Kar je povsem normalna konkurenčna borba za pridobitev javnega naročila med ponudniki gradbenimi izvajalci del, je v poročilih in pisanjih prikazano kot boj različnih lobijev eksponentov različnih političnih opcij, ki skušajo iz javnega denarja zase prilastiti na račun davkoplačevalcev kolikor mogoče velik dobiček. Zadevo je pričela raziskovati celo resorna ministrica za infrastrukturo Alenka Bratušek, ki je zahtevala, naj ji 2TDK poroča in ji razloži, kar že teden dni razlagajo mediji.

Iz pisanja novinarke Anje Hreščak, ki je gotovo najglobje posvečena v skrivnosti 2TDK in uživa privilegij, da ji 2TDK pove več kot ostalim novinarjem, razberemo, da 2TDK vztraja pri svojem stališču, ki mu ga je prijazno predlagal Kolektor CPG, da obstaja sum, da so reference najugodnejšega ponudnika neustrezne, zaradi česar naj bi 2TDK zahteval dokaze o verodostojnosti predloženih referenc. Povedano preprosto, 2TDK dvomi, ali je most, ki so ga kot referenco predlagali partnerji najugodnejšega ponudnika res daljši od 40m in ali je oporni zid zgrajen v Prekmurju res visok vsaj 8m in dolg vsaj 50m. Vsekakor gre za izjemno zahtevno vprašanje, ki ga mora 2TDK razrešiti, če želi pravilno oddati javno naročilo za 5 do 6 milijonov višjo ceno Kolektorju CPG, ali pa to naročilo za 69% nižjo ceno oddati najugodnejšemu ponudniku, skupini Markomark Nival.

Nadaljujte z branjem→