Koliko je sanacija bank prispevala k povečanju javnega dolga

Bine Kordež

Prodali smo še zadnjo državno banko in čas je, da naredimo nekakšno inventuro sanacije bank. Seveda bolj z vidika številk, pri komentiranju pa sem iz razumljivih razlogov bolj previden. K temu so me spodbudili tudi zadnji komentarji prodaje Abanke, saj so bili v medijih pogosto navedeni napačni podatki o vložkih v sanacijo bank in o povračilu sredstev. Značilnost poročanja je bila, da seveda napačnih navedb nihče ni popravljal – navedli so samo nov podatek ali pa še tega ne. To tudi kaže, da konkretne številke za večino (medijev in bralcev) niti niso pomembne, glavno, da se dovolj odmevno sliši.

V spodnji tabeli so podatki, koliko je država vložila v sanacijo bank ter kaj od tega je potem uspela unovčiti. Kot vemo, smo sanirali 4 državne banke, a v tabeli so navedeni podatki za Abanko skupaj z Banko Celje, ki se je leta 2015 pripojila Abanki in se potem tudi kot celota prodajala. Poleg teh državnih bank, pa so dodani še podatki o vložku države ob likvidaciji Factor banke in Probanke. Ob vsem dogajanju, se najpogosteje omenja sanacija bank v letu 2013 (Abanka in BC deloma šele v 2014) in takrat je država v štiri državne banke vložila 3,2 milijarde evrov (prvi stolpec). Zaradi slabega poslovanja in izgub, pa je država dokapitalizirala NLB in NKBM tudi že v letu 2011 in 2012 in sicer v skupni višini 838 milijonov evrov. Celotni vložek države v sanacijo državnih bank je bil torej 4,04 milijarde evrov, skupaj s pokritjem primanjkljaja za nadzorovano likvidacijo Factor banke in Probanke, pa okroglih 4,5 milijarde evrov.

Nadaljujte z branjem

Nevestno delo v 2TDK

Stanko Štrajn

Naročnik, 2TDK, družba za razvoj projekta, d.o.o., je z odločitvijo o oddaji javnega naročila za izvedbo objektov za prečkanje doline Glinščice pri izgradnji drugega tira železniške proge Divača-Koper (št. JN – 05/2018 20.6.2019) kot najugodnejšega ponudnika izbral skupino ponudnikov MARKOMARK NIVAL d.o.o., NIVAL INVEST d.o.o. in EKOREL d.o.o. ( v nadaljevanju najugodnejši ponudnik) za ceno 7.962.693,59 EUR. Dražjih ponudb ponudnikov KOLEKTOR CPG d.o.o. in POMGRAD d.d. za ceno 13.469.424,60 EUR in GODINA d.o.o. za ceno 14.348.298,01 EUR naročnik ni obravnaval, saj je po kriteriju najugodnejše ponudbe izbral najcenejšega ponudnika, ki je predložil po ugotovitvah naročnika pravočasno in v celoti razpisnim pogojem ustrezno ponudbo.

Zoper navedeno odločitev bi neizbrana ponudnika verjetno vložila revizijsko zahtevo, saj ponudnik Kolektor CPG v revizijah javnih naročil pri Državni revizijski komisiji, ki ni podvržena sodni preveritvi pravilnosti odločitev v večini primerov vloženih revizij uspe. Toda revizije neizbranemu ponudniku ni bilo potrebno vlagati, ker je naročnik 2TDK d.o.o. sam pred pravnomočnostjo njegove odločitve 3.7.2019 razveljavil svojo odločitev in javno naročilo vrnil v fazo pregleda in ocenjevanja ponudb. Kaj bo po ponovljenem pregledu in ocenjevanju ponudb odločil naročnik, bomo izvedeli, ko bo ponovna odločitev obelodanjena na elektronskem portalu javnih naročil.

Nadaljujte z branjem

Zakaj je Španija (Evropa) toliko bolj prijazna do ljudi kot ZDA?

Odličen thread Martina Varsavskyja o razliki, ki jo občutil, ko se je preselil iz ZDA v Španijo. Tudi to je razlog, zakaj se toliko mojih akademskih kolegov vrača nazaj v Evropo.

Zaradi lažjega branja sem thread spremenil v post.

Why are homeless people so rare in Madrid and so common in San Francisco when here GDP per capita is half?

Why is the murder rate 500% higher in California than in Spain?

Why is health care free even for tourists in Spain paid for by Spanish taxpayers as a human right and so incredibly expensive and cumbersome in California? Our son fell in the bathtub and we had a $12k bill for a few stitches at Stanford University emergency room.

Nadaljujte z branjem

Ko Đoković sreča Falkenburga: Epska balada Borisa Dežulovića o epskem finalu Wimbledona

Tale Dežulovićeva balada je za prste polizati, od prve do zadnje črke. Ni jih veliko, ki znajo iz na smrt dolgočasnega tenisa izvleči žmoht. Kaj žmoht, žmohtno, epsko balado! In tale finale si bom zapomnil predvsem zaradi Dežuloviča. Pojdite na N1 in uživajte.

Nekoć najmlađi pobjednik Wimbledona danas je njegov najstariji živi prvak: ima pune devedeset tri, i u svojoj kući u kalifornijskom Santa Ynezu svakog srpnja na televiziji gleda prijenos finala iz Londona. Ispratio je Bob otada trideset četvoricu prvaka, i svih sedamdeset puta na prvu finalnu meč-loptu njemu bi zaigrao brk. Nitko se nikad nije izvukao nakon protivnikove meč-lopte. Nitko osim njega, one davne nedjelje 1948., kad je pred petnaest hiljada bijesnih Engleza spasio tri takve i uzeo svoj jedini Wimbledon.

Gledao je tako stari Bob i ove nedjelje fantastično uzbudljivo finale između dvojice od tri najveća u historiji tenisa. I kad je kod rezultata 2-2 u setovima, nakon breaka u petom setu za 8-7 Roger Federer – baš kao da nije sredovječni Švicarac s trideset osam na grbači, već američki fićfirić s dvadeset dvije – nakon četiri sata i deset minuta iscrpljujuće igre sa dva uzastopna asa probio Novaka Đokovića, stigavši do 40-15 i dvije meč lopte, starom je jenkiju zaigrao brk.

Ovaj put, međutim, brk je vukao na drugu stranu. Previše je podsjećalo na onu nedjelju. Jednako se taj mali Srbin ironično smješkao londonskoj publici, koja je jednako pljeskala na njegove greške i navijala za „svoga“ Švicarca. Ako igdje u svijetu ima živoga čovjeka koji zna kako se osjećao Novak Đoković dok je Federer lupkao lopticom o travu pripremajući se za servis i pobjedu, taj ima barem devedeset tri i živi u Santa Ynezu.

Nadaljujte z branjem

Pogumni boj antikomunistov, ki so boj začeli 25 let po koncu socializma

Jaz sem bil sicer premlad za resen boj proti komunizmu. Si pa štejem v plus dvoje. Prvo, da me je učiteljica slovenščine v srednji šoli, ko je vrnila ocenjene proste spise, zaradi mojega teksta proti vojaški paradi JLA (1984) vprašala “Jože, a naju bodo zaradi tega zaprli?” (mimogrede, upala si je mi dati petico). In drugo, da me je kot študenta v prvem letniku faksa (1986/1987) hotela intervjujati Mladina zaradi poslanega teksta o nujnosti uvedbe večstrankarskega sistema. Ampak to so bile malenkostne diverzije, ko je socializem že ležal na smrtni postelji, za kaj resnejšega bi se moral roditi precej prej.

No, velika večina danes najbolj glasnih antikomunistov se takrat še ni rodila, ali so svoj interni odpor do socializma skrbno potlačili in divje žurali na Titovi štafeti ali orgazmirali ob gledanju partizanskih filmov, ali pa bili najudarnejši člani partije, vključno z njihovim sedanjim vrhovnim idolom in šefom. Kar jih seveda ne moti v njihovem aktualnem junaškem boju proti sistemu, ki ga že skoraj 30 let ni več.

Brcati crknjenega konja je izraz strahopetnosti. Saj to veste, mar ne?

“Vrednost za delničarje” kot cilj delovanja podjetij se zdi, da je končno bankrotiral

Čikaška paradigma “vrednosti za delničarje” kot cilj delovanja podjetij, ki se je uveljavila v sredini 1980. let, je naredila ogromno škode. Podjetje je zreducirala na stroj za generiranje dividend finančnim lastnikom, pri čemer so (1) menedžerji raje izločali bolj rizične inovativne projekte, ki zahtevajo večje naložbe (manj ostane za dividende), (2) menedžerji so pozabili na sredino, v kateri delujejo (sponzoriranje lokalnih prireditev, klubov itd.), spet, ker manj ostane za dividende, (3) menedžerji so se požvižgali na ekološko komponento in na zaposlene (oboje je zgolj strošek) in (4) lastniki so bogato nagrajevali menedžerje z opcijskimi pogodbami, ki so menedžerje motivirali za doseganje visokih in še višjih kratkoročnih dobičkov.

Hkrati pa je ta paradigma prispevala k ogromnemu povečanju neenakosti, saj koristi od nje pobira ozka kapitalska in menedžerska elita. In to je pripeljalo v krizo sam kapitalistični red, ker je v tej dirki zadovoljevanja finančnih lastnikov postal nevzdržen za okolje, za zaposlene in za sredino.

No, nekateri, kot je William Lazonick, so od začetka trdili, da je ta čikaška paradigma povsem zgrešena in nevarno škodljiva. Zdaj se zdi, da so Lazonickovi argumenti zmagali in paradigma “vrednosti za delničarje” se vsaj na konceptualni ravni umika paradigmi “vrednosti za deležnike” (torej vse deležnike v procesu poslovanja podjetja). Lazonick v spodnjem intervjuju lepo razloži, zakaj je paradigma “vrednosti za delničarje” zgrešena, predvsem pa razloži, da tisti, ki jo zagovarjajo, ne razumejo, zakaj in kako podjetja v resnici poslujejo.

Nadaljujte z branjem

Weekend reading

%d bloggers like this: