Velikost QE je znak neučinkovitosti ekonomskih politik

ECB se bo najbrž odločila za ponovni zagon mašinerije odkupovanja obveznic (kvantitaivno sproščanje oz. QE), da bi pomagala k okrevanju evropskega gospodarstva oziroma – uradno – pripomogla k doseganju inflacijskega cilja. Pri tem je treba vedeti, da je inflacija POSLEDICA in ne VZROK gospodarske rasti (stranski učinek višje gospodarske rasti je inflacija in ne obratno).Torej če hočete spodbuditi inflacijo, morate najprej zagnati godpodarsko rast. No, že zdaj znaša bilančna vsota ECB kot delež v BDP Evroskupine več kot 40%, v ZDA je ta delež manj kot 18%. Monetarna “japonizacija” (povečevanje bilančne vsote vsled QE proti japonskemu deležu (več kot 100% BDP)), pomeni zgolj to, da so ekonomske politike za spodbujanje gospodarske rasti povsem neučinkovite. Najprej so bile prepozne pri reagiranju na depresijo, nato so temeljile predvsem na monetarni politiki, v EU pa skoraj povsem na monetarni politiki.

Image

Vir slike: Holger Zschaepitz via twitter Nadaljujte z branjem

Krasni novi svet fleksibilnosti trga dela: Prekarci bi se odpovedali polovici plače za stalno službo

Tisti, ki romantizirajo “krasne aranžmaje” fleksibilnih del brez fiksnih pogodb in brez polnih stroškov socialnih prispevkov, bodisi nimajo pojma, o čem govorijo, ali pa zavestno manipulirajo. Študije kažejo, da bi prekarno “zaposleni” raje stalne službe in so se pripravljeni odpovedati precejšnjemu delu plače za stalno službo.

Zadnja eksperimentalna študija Datte (2019) med 4,000 prekarno “zaposlenimi” v ZDA in V. Britaniji je pokazala, da bi se ti odpovedali polovici plače za stalno službo oziroma več kot tretjini plače za vsaj enoletno pogodbo. Ključni problem fleksibilnih delovnih aranžmajev je ogromna negotovost, ki jih ti prinašajo “zaposlenim”, saj ne vedo, ali in kakšno povpraševanje bo po njihovem delu v bodoče in ne morejo ničesar resnega načrtovati. Ne družine in ne formiranja doma (nakupa nepremičnine). Krasni novi svet popolne negotovosti.

Več ugotovitev študije Datte je spodaj.

Nadaljujte z branjem

Merjenje IQ kot psevdoznanstveni nateg

Če se komu ljubi brati, Nicholas Taleb nudi dobre argumente, zakaj IQ ne meri inteligence, pač pa ima dizajn testiranja vgrajeno izrazito pristranost k spodnjemu delu distribucije (t.i. “debeli levi rep”). Po domače, IQ testi merijo kvečjemu ekstremno neinteligenco in v manjši meri obliko inteligence, ki ne zajema učinkov učenja.

Se boste pa morali prebiti skozi nekaj Talebove matematike in njegov obračun s “psevdoznanstveniki” na področju psihologije, ki so (nehote) omogočili, da koncept IQ zlorabljajo rasisti in psihometriki. IQ je po njgeovem nemoralni pokazatelj, ki tudi nima nobene značilne statistične povezave s “trdimi” pokazatelji uspeha (materialni status).

Vzpon Trumpa in Johnsona kot napaka političnih oponentov in političnega sistema

Jeffrey Sachs ima dober point glede vzpona Trumpa in Johnsona v “najstarejših in večnih” demokratičnih državah. Oba sta se povzpela na oblast kljub nasprotovanju večine prebivalstva in kljub temu, da s svojimi potezami in ukrepi neposredno škodita lastni volilni bazi. Sachs vidi oboje kot posledico dveh stvari. Najprej gre za napako političnih oponentov (demokratov in laburistov), ki so se v preteklosti premaknili preveč na desno (v neoliberalno oziroma smer interesov kapitala), zanemarili interese svoje baze, ki je skozi globalizacijo in deindustrializacijo izgubila ekonomska tla pood nogami in posledično migrirala v podporo desnemu političnemu kampu, ki je ponudil zgolj poceni populizem z razpihovanjem rasnih (protiimigrantskih) stališč. Druga napaka pša je v  političnem sistemu – v večinskem sistemu, ki omogoča, da relativni zmagovalec pobere vse, posledično pa lahko vlada zgolj ena oseba po diktatorskih načelih, pa čeprav ima minimalno podporo. V proporcionalnem sistemu se to težko zgodi.

Obe (naj rečem “nekdanji”?) demokraciji zato čaka težka naloga. Najprej, da se levosredinska politična opciji osvobodi (finančnega) oklepa kapitala in nato da ustrezno spremenita politični sistem v smeri proporcionalne zastopanosti. Prvo bo težko (glejte, kako malo denarja za kampanjo uspeva zbrati Sandersu in Warrenovi z zbiranjem denarja od majhnih podpornikov), drugo meji na znanstveno fantastiko. Ni pa nemogoče. Vendar predpostavlja, zmago leve sredine, ki lahko z dovoljšnjo večino izvede potrebne spremembe v političnem sistemu.

Nadaljujte z branjem

Pokvarjeno francosko socialno dvigalo – dolgoročne posledice nizke socialne mobilnosti

Naslov je super, vsebina pa tudi. Laurence Boone, glavni ekonomist OECD, dobro razloži zgodovinski kontekst nizke socialne mobilnosti v Franciji, dolgoročno prekletstvo tega in povezavo z uporom rumenih jopičev.

Weekend reading

The world’s scariest economist?

Michael Roberts secira Mariano, Mazzucato, “najbolj strašljivo ekonomistko” sedanjega časa.

Here we go! Marsikdo bi “ubijal” za tak naziv.

Michael Roberts Blog

Mariana Mazzucato is one of the world’s most influential economists, according to Quartz magazine.  She has won many awards for her work.  She is an adviser to the UK Labour Party on economic policy; she “has the ear” of radical Congress representative Alexandria Ocasio-Cortez, she advises Democratic presidential hopeful, Senator Elizabeth Warren and also Scottish Nationalist leader Nicola Sturgeon.  And she has written two key books: The Entrepreneurial State (2013) and the The Value of Everything (2018).

Mazzucato is considered radical, even ‘scary,’ by many mainstream economists and conservative politicians.  This is because she has highlighted the important role that the state and governments have played in delivering innovation in technology and in advancing productive investment.  The idea that the state can be a leading force in innovation and investment in useful activity is anathema to the right-wing neo-liberal ‘free market’ views of the majority of mainstream economists and…

View original post 765 more words

%d bloggers like this: