Oslovski most preko Glinščice, na katerem lahko strmoglavi politična usoda predsednika vlade

Stanko Štrajn

V zadnjem tednu skoraj ni poročila na različnih kanalih TV, pa tudi časopisa Dnevnika ne, da ne bi zagnani raziskovalni novinarji poročali o za Slovenijo usodnem vprašanju, kateri ponudnik bo zgradil že sedaj znameniti 170 m dolgi most čez Glinščico na železniški progi drugega tira Divača – Koper. Kar je povsem normalna konkurenčna borba za pridobitev javnega naročila med ponudniki gradbenimi izvajalci del, je v poročilih in pisanjih prikazano kot boj različnih lobijev eksponentov različnih političnih opcij, ki skušajo iz javnega denarja zase prilastiti na račun davkoplačevalcev kolikor mogoče velik dobiček. Zadevo je pričela raziskovati celo resorna ministrica za infrastrukturo Alenka Bratušek, ki je zahtevala, naj ji 2TDK poroča in ji razloži, kar že teden dni razlagajo mediji.

Iz pisanja novinarke Anje Hreščak, ki je gotovo najglobje posvečena v skrivnosti 2TDK in uživa privilegij, da ji 2TDK pove več kot ostalim novinarjem, razberemo, da 2TDK vztraja pri svojem stališču, ki mu ga je prijazno predlagal Kolektor CPG, da obstaja sum, da so reference najugodnejšega ponudnika neustrezne, zaradi česar naj bi 2TDK zahteval dokaze o verodostojnosti predloženih referenc. Povedano preprosto, 2TDK dvomi, ali je most, ki so ga kot referenco predlagali partnerji najugodnejšega ponudnika res daljši od 40m in ali je oporni zid zgrajen v Prekmurju res visok vsaj 8m in dolg vsaj 50m. Vsekakor gre za izjemno zahtevno vprašanje, ki ga mora 2TDK razrešiti, če želi pravilno oddati javno naročilo za 5 do 6 milijonov višjo ceno Kolektorju CPG, ali pa to naročilo za 69% nižjo ceno oddati najugodnejšemu ponudniku, skupini Markomark Nival.

Očitno je vprašanje referenc v javnih naročilih trenutno točka preloma, na kateri temelji po mnenju Anje Hreščak priložnost, da pri trenutno največji infrastrukturni investiciji oddamo javna naročila tujim ponudnikom, ki bodo milostno pristali na izkoriščanje domačih podizvajalcev. To je edini način, da del ne preplačamo in tako preprečimo domačim gradbenikom postati novi gradbeni baroni, ki neutrudno brez občutka za pravo mero nameravajo izčrpati proračunski denar. Vidimo, da je 2TDK gotovo odgovoren na tej točki preloma preprečiti vsakršno packarijo in zagotoviti, da bo naročilo dobil ponudnik, ki ima izpolnjene referenčne pogoje ne glede na ceno, samo da bo oddaja naročila pravilna.

Zakon o javnih naročilih dopušča naročnikom presojati usposobljenost ponudnikov za izvedbo naročila z izkazanimi referencami, vendar naročnikov ne obvezuje nujno zahtevati reference, ker usposobljenost ponudnikov lahko preveri tudi drugače. Ali je nek ponudnik sposoben zgraditi most, dolg 170 metrov, je odvisno od tega, ali razpolaga z ustrezno potrebno strojno gradbeno opremo in mehanizacijo, ali ima na razpolago kvalificirane delavce in ali ima strokovnjake inženirje gradbeništva, ki imajo znanje, kako se takšen most gradi. Ali je tak usposobljen ponudnik sposoben tudi dejansko gradnjo izvesti, je odvisno še od njegovega finančnega položaja, kar se izkaže z ustreznimi bančnimi garancijami. Ali je ponudnik tudi organizacijsko sposoben izvesti določeno gradnjo, je mogoče presojati glede na njegov obseg poslovanja, torej glede na parametre, izkazane v njegovi bilanci stanja in bilanci uspeha. Koliko je tak ponudnik verodostojen, nam pove tudi njegov izkaz o poravnanih davkih in prispevkih, ter izkaz o poravnanih obveznostih njegovim dobaviteljem in izpolnitvenim pomočnikom ter korektno v skladu z kolektivno pogodbo in veljavnimi predpisi izplačanimi plačami zaposlenim delavcem.

Vse te možnosti preveritve usposobljenosti za izvedbo naročila 2TDK ne zanimajo, kajti svojo pozornost je usmeril zgolj na vprašanje, ali je oporni zid, ki služi referencam, res visok vsaj 8m.

Ponudnik je dolžan svoje reference v pravilni in popolni ponudbi izkazati, kar je najugodnejši ponudnik Markomark Nival nedvomno storil, ker je 2TDK v svoji razveljavljeni odločitvi nesporno potrdil. Predložena referenca pomeni, da je ponudnik predložil potrdila investitorja in nadzornega inženirja, da je kvalitetno in pravočasno zgradil objekt, ki ustreza zahtevanim pogojem razpisa. Zastopnik naročnika in nadzorni inženir, ki takšno referenčno potrdilo izdata, s tem izdata javno listino in kazensko pravno, moralno in materialno odgovarjata za resničnost potrjenih dejstev, ker bi neresnično potrjevanje bilo kaznivo dejanje goljufije. Če naročnik referencam ne verjame, ali če o teh referencah podvomi, ker konkurenčni ponudnik zatrjuje, da reference niso ustrezne, lahko in mora preveriti ustreznost referenc. To lahko stori na primer z ogledom referenčnega objekta in pregledom projektov za ta objekt. Naročniku nihče ne preprečuje izvesti meritve in preveriti, ali je referenčni most res dolg 40m in ali je oporni zid res visok vsaj 8m in dolg vsaj 50m. Takšne meritve lahko opravijo usposobljeni geometri, domnevamo pa lahko, da bi tudi strokovna komisija za oddajo naročila 2TDK in celo njena člana uprave bila sposobna vzeti v roke meter in bi lahko premerila referenčne objekte po dolgem in počez ter se tako onkraj vsakega dvoma prepričala o ustreznosti predloženih referenc, ki jim ne moreta verjeti, ker Kolektor CPG trdi, da predložene reference najugodnejšega ponudnika niso zadostne.

Ker je oporni zid, ki ga je zgradil najugodnejši ponudnik in ga priglasil za svojo referenco vkopan v brežino, bo moral 2TDK zaradi preveritve referenc predmetni oporni zid odkopati in po opravljenih meritvah z metrom zid zopet zasuti in brežino utrditi v prvotno stanje. Koliko bo to stalo in kako se to izvede za razrešitev tako pomembnega vprašanja referenc, niti ni pomembno, saj bo vse plačal proračun, kajti pomembno je le ugotoviti zaradi spoštovanja prava, ali je oporni zid res zgrajen v skladu s projekti in ali nemara ni kakšen centimeter premalo visok ali premalo dolg. Vidimo, da je pomembna dolžina zidu, ne vemo pa, koliko je pomembna dolžina in globina pameti, ki ta zid meri.

Naročnik lahko in mora sam preveriti pravilnost in popolnost prispelih ponudb in vsaj do sedaj je v praksi javnega naročanja v Sloveniji veljalo, da so reference ustrezne, če je iz referenčnih potrdil, projektov, gradbene knjige razvidno, da so reference skladne z zahtevanimi razpisnimi pogoji. Če bo od sedaj dalje praksa ubrala nova pota in bo naročnik po opozorilu mnogo dražjih ponudnikov reference preverjal z izkopavanjem zidov in merjenjem dolžin, višin in širin in če bo pri tem še zahteval potrjevanje referenčnih laboratorijev o kvaliteti gradenj, bodo javna naročila v Sloveniji gotovo še mnogo bolj zapletena in čas od objave razpisa do podpisa pogodbe z najugodnejšim ponudnikom bo še mnogo daljši. Gotovo bomo priče enako ali daljšim postopkom oddaje javnega naročila, kot ga po zaslugi Državne revizijske komisije uprizarja DARS pri predoru Karavanke. Čeprav grozi realna možnost, da bo Slovenija zaradi zamude izpolnitve obveznosti po meddržavni pogodbi morala plačati bog vedi koliko visoko odškodnino Avstriji, to akterjev tega naročila ne moti, saj ni mogoče dovoliti, da bi se zgodila krivica in bi Kolektor CPG ne dobil naročila za približno tretjino višjo ceno, kot jo ponuja najugodnejši turški ponudnik.

Če naročnik odda naročilo dražjemu ponudniku, se vsiljuje še povsem racionalna varianta, ki jo lahko izbereta dražji in najugodnejši ponudnik, če upoštevata njune poslovne interese. Najugodnejši ponudnik se v odprtem roku za vložitev revizije dogovori z dražjim ponudnikom in z njim sklene podizvajalsko pogodbo, po kateri prevzame vse delo na primer za 10% nižjo ceno od dražje ponudbe in tako dobi delo kot podizvajalec za hipotetično 40% višjo ceno od njegove najugodnejše ponudbe. Dražji ponudnik dobi na primer 15% provizijo in je zgolj formalno izvajalec, dejansko pa delo opravi kot podizvajalec najugodnejši ponudnik. Tak konkreten primer se je zgodil pri znameniti MAKETI. V takšnem primeru seveda podizvajalec ne vloži revizije, saj je vlaganje revizije njegova pravica in ne dolžnost. Tako imata lep dobiček tako najugodnejši, kot tudi dražji ponudnik, plača pa seveda naročnik iz proračuna Republike Slovenije, tako kot se je to pripetilo pri MAKETI.

Hipotetično bi v danem primeru Kolektor CPG lahko sklenil gradbeno pogodbo z 2TDK za približno 14 milijonov evrov , če je tudi v njegovi ponudbi računska napaka. Najugodnejši ponudnik bi v primeru opisanega aranžmaja namesto za 8.5 milijonov evrov (kolikor je cena z upoštevanjem računske napake) opravil delo za 4 milijone evrov višjo ceno (za 12.5 milijona evrov), Kolektor CPG pa bi zgolj s podpisovanjem pogodb in formalnim prevzemom del, brez da bi karkoli delal, pobral provizijo v višini 1.5 milijona evrov. Takšno ravnanje izpolnjuje vse znake kaznivega dejanja goljufije, saj si akterji iz proračuna v nasprotju z določbami zakona o javnem naročanju prilastijo lep zaslužek. Ob upoštevanju dejstva, da takšne goljufije po kriterijih Ustavnega sodišča iz znane odločitve v primeru Patria ni mogoče dokazati, celo nihče nič ne tvega. Izvajalci bi bili celo nerazsodni, če bi ravnali pošteno in ne bi izrabili priložnosti, ki jih naravnost ponuja naročnik.

Seveda je vprašanje, zakaj uprava 2TDK prevzema tveganje takšnih škandaloznih odločitev, kot je tudi še vedno neodgovorjeno vprašanje, zakaj je Direkcija za infrastrukturo pri aferi MAKETA sprejela odločitve, ki so realizirale opisan možen način izčrpavanja proračuna. Ni mogoče oceniti, ali bo kdaj, tako kot v primeru MAKETA tudi v primeru most čez Glinščico, prišlo do enakega, ali podobnega razpleta, kot tudi ni mogoče oceniti, ali bodo pristojni organi nadzora in organi pregona kaj ukrenili in zavarovali proračunski denar pred takšnimi in temu podobnimi zlorabami, če bo do njih prišlo. Kritična javnost pa nima vpogleda v dokumentacijo naročnika, ne more prisluškovati telefonskim pogovorom in uporabljati drugih prikritih metod preiskovanja, ki jih ima na razpolago kriminalistična policija.

Vse navedeno se kot nastop klovnov v cirkusu dogaja javno in to zmedo lahko opazuje in po spletu v maniri sovražnega govora komentira slovenska javnost. Iz komentarjev množice spletnih komentatorjev razberemo, da slovenska javnost ne spregleda, da pri vsej stvari ni najpomembnejše, ali bo nek posel pridobil Kolektor CPG za ne vem koliko milijonov proračunskega denarja več ali manj, pač pa je pri vsej zadevi daleč najpomembnejše vprašanje, kaj in kako ukrepa slovenska izvršna oblast, to je Vlada RS in njeni resorni organi, da bi naredila red, zagotovila spoštovanje prava, zavarovala javni interes, zagotovila gospodarski napredek in omogočila Slovencem dostojno življenje. Gre preprosto za vprašanje, kaj in koliko so pristojni organi izvršne oblasti pripravljeni storiti, da bi preprečili javnim naročnikom zlorabe njihovih pooblastil pri upravljanju javnega denarja ter tako tudi preprečili združbam politično opredeljenih elit (levih in desnih) nezakonito z zlorabami ali celo z vsemi oblikami sofisticiranih načinov korupcije bogatiti na račun revščine večine Slovencev.

Nebulozno javno – javno partnerstvo, ki ga je izumila Cerarjeva vlada in ga vneto nadgrajuje Vlada Marjana Šarca, bi že zaradi afere MAKETA, ki je dokazala kako se razmetava proračunski denar, zahtevalo temeljito spremembo pravnega statusa 2TDK, ki z javnim denarjem ne bi smel razpolagati, pač pa le odgovorno upravljati. Drugi tir Divača – Koper je za slovensko gospodarstvo tako pomemben, da pri tem projektu ne bi smeli improvizirati z nestrokovnimi in neizkušenimi kadri. Če 2TDK zahteva reference od svojih izvajalcev, bi Vlada pri imenovanju odgovornih kadrov v tem »inhouse projektnem« podjetju morala zagotoviti vsaj preverjanje strokovne usposobljenosti in intelektualne poštenosti ljudi, ki odločajo o izgradnji te proge.

Naročilo za izgradnjo mostu čez Glinščico nam nazorno dokazuje, kako 2TDK kot naročnik ni znal, ali hotel, z razpisnimi pogoji omogočiti zdrave konkurence domačih ponudnikov. Evidentno je, da 2TDK ne zanima vprašanje usposobljenosti za izgradnjo in ponudbena cena, pač pa zgolj birokratsko išče možnost, kako bi z zlorabo prava lahko oddal naročilo dražjemu ponudniku, tako kot je to bravurozno pred njim pri MAKETI izvedla Direkcija za infrastrukturo pod vodstvom direktorja Damirja Topolka in najsposobnejšega ministra Šarčeve vlade, razrešenega Jureta Lebna. Kljub dejstvu, da predsednik Vlade Marjan Šarec zahteva ukrepanje, resorna ministrica za infrastrukturo mirno zahteva poročila, katerih vsebina je skrivnost, v katero celo zaupanja vredna raziskovalna novinarka Anja Hreščak ni posvečena, ker nam nič ne poroča o tem, kaj sta se Alenka Bratušek in član uprave 2TDK, Marko Brezigar, pogovarjala in kaj bo 2TDK poročal, če pa je že sam oznanil, da prispelih ponudb ni preveril in ocenil ustrezno.

Povedano preprosto, ni jih ocenil in preveril tako, da bi naročilo oddal za 5 do 6 milijonov dražjemu ponudniku. Vsekakor ni zaslediti zahteve Alenke Bratušek naj 2TDK poroča, kako bo pri tem največjem projektu oddal naročila na podlagi preverjanja vsebinske sposobnosti ponudnikov, ne pa zgolj na podlagi referenc, kar vse narekuje že v naprej podreditev domačega gradbeništva v položaj podizvajalcev tujih ponudnikov. Pričakovati bi bilo, da bo Alenka Bratušek, če ne želi prevzeti odgovornost za razmetavanje javnega denarja in če želi preprečiti, da bi ta odgovornost na koncu pristala še na celotni Vladi in grbi Marjana Šarca, zahtevala konkretne predloge, načrte, terminske plane, vsebinske razlage razpisnih pogojev, kako se bo ta največji projekt operativno vodil.

Samo z odločnim ukrepanjem bi resorna ministrica lahko pometla z očitno neuspešnim vodenjem projekta, ki ne zmore preprečiti niti ponavljanja računalniških napak v razpisni dokumentaciji, ki jih očitno inhouse inženir DRI ni sposoben odpraviti, ali pa jih pravzaprav ne želi odpraviti, ker le pomanjkljiva računalniška oprema omogoča manipulacije pri oddaji naročil dražjim ponudnikom. Ne smemo pozabiti, da je DRI pred kakšnim letom razveljavil svoj razpis za pripravo ustrezne računalniške opreme za vodenje velikih gradbenih investicij in da razveljavljenega razpisa ni ponovil tako, da bi omogočil ponudnikom, ki imajo dovolj znanja potrebno programsko opremo izdelati, tako, da bi z njeno uporabo izločili možnosti sprenevedanja, kot smo mu priča pri naročilu mostu čez Glinščico.

Predsednik Vlade in njegova resorna ministrica gotovo vse te dileme poznata, če bereta, kaj vse strokovna in kritična javnost govori in piše in javno objavlja. Če ne bosta zmogla, ali hotela narediti redu, se bo praksa mostu čez Glinščico nadaljevala in stopnjevala pri večjih naročilih. Skratka, če predsednik Vlade in njegova resorna ministrica za infrastrukturo ne bosta zagotovila gospodarnega vodenja te največje infrastrukturne investicije, bo most čez Glinščico njun oslovski most, ker bo njuna opustitev ukrepanja omogočila nadaljevanje karavane zlorab, za kar bosta, če ne prej na prihodnjih volitvah, tako kot bivši predsednik Vlade Miro Cerar, plačala kazen za njuno širokogrudno prevzemanje odgovornosti za ravnanje njunih kadrov v 2TDK in DRI.

%d bloggers like this: