Tri desetletja nazaj so washingtonske institucije (IMF in Svetovna banka) v okviru iniciative ameriškega State departmenta inicirale t.i. Washingtonski konsenz, to je niz priporočil za optimalne  ekonomske politike (od privatizacije, liberalizacije trgovine in investicij do vzdržnih fiskalnih politik). Ena izmed ključnih priporočenih politik je bila prosta trgovina, ki naj bi bi bila optimalna za hitrejši gospodarski razvoj. Tri desetletja kasneje so ZDA oblikovale “nov Washingtonski konsenz“, v katerem ni več prostora za popolnoma prosto trgovino in investicije, pač pa je odkrito protekcionističen in temelji na konceptu “nacionalne varnosti”. Torej ZDA so odstopile od koncepta, ki so ga oblikovale, ki so ga pridigale drugim in ki so ga zahtevale od vseh držav. Kot pravi Edward Luce v Financial Timesu: “včerajšnja ameriška ortodoksija se je sprevrgla v herezijo.

In namesto odprtosti se ZDA zadnje desetletje dejansko zapirajo, in to pospešeno. Uvedle so carine na uvoz, ne podaljšujejo izteklih sporazumov o znižanih carinah za države v razvoju (GSP), niso del regionalnih trgovinskih integracij (nekdanji Trans‐​Pacific Partnership, ki se je po umiku ZDA preoblikoval v Comprehensive and Progressive Trans‐​Pacific Partnership), sprejele so zelo protekcionistične zakone, ki močno subvencionirajo domačo proizvodnjo in spodbujajo povratek podjetij nazaj v ZDA (Chips Act, Inflation Reduction Act) itd. Problem tega ameriškega zapiranja je, da je prizadel vse države, najbolj pa države v razvoju. In te države se obračajo h glavnemu konkurentu ZDA – Kitajski, ki je oblikovala lastne regionalne in bilateralne trgovinske sporazume. Kitajska pospešeno nase navezuje azijske, afriške in latinskoameriške države. V zadnjem desetletju je postala največji trgovinski partner in največji investitor v večini teh držav (glejte slike na koncu članka). Kitajska je zasedla prostor, ki so ga ZDA prostovoljno izpraznile.

In kot je Larry Summers citiral afriškega politika: Od Kitajske dobimo letališče, od ZDA pa pridige”. Toda ZDA so se izkazale ne samo kot povsem neverodostojne v svojih pridigah, pač pa škodljive za razvoj tretjih držav. Kitajska se zanje kaže kot bolj koristna naveza.

Nadaljujte z branjem→

Kitajska naj bi razočarala ZDA. ZDA so jo spustile v Svetovno trgovinsko organizacijo (WTO), kar je prineslo znižanje uvoznih carin na kitajske izdelke na enako raven kot denimo na uvoz evropskih proizvodov na ameriški trg, nato pa se Kitajska ni obnašala po pričakovanjih. Kot pravi Stephen Roach, pri čemer pa ne vem, ali misli resno ali pa je samo sarkastičen:

»ZDA so odprle svoj trg za kitajske izdelke, Kitajska pa je prelomila svojo obljubo, da bo postala kot ZDA«.

»Postati kot ZDA« najbrž pomeni, postati liberalna demokracija kot ZDA. In iz tega razočaranja naj bi sledile ameriške akcije proti Kitajski (od pritoževanja nad kršenjem pravic manjšin do nedemokratičnosti kitajskega režima). Kar so seveda za ušesa privlečeni “argumenti”.

Dejstvo je, da je Kitajska gospodarsko in tehnološko postala premočna in da, kot je povedal državni sekretar Alan Blinken lani, ima željo in sposobnosti postati svetovna velesila in ogroziti primat ZDA. Zato finančna ministrica Janet Yellen govori o nacionalni varnosti in primatu nacionalne varnosti nad gospodarskimi vidiki.

Nadaljujte z branjem→

Aplikacije, ki temeljijio na generativnih algoritmih UI so lahko zelo koristne, lahko pa tudi zelo uničevalne. Če nad njimi ni kontrole. In trenutno se zdi, da je zadeva prepuščena podjetnim inovatorjem. Spodaj je dobra nit Maxa Roserja, duše portala Our World in Data.

Why does powerful Artificial Intelligence pose a risk that could make all of our lives much, much worse in the coming years?
There are many good texts on question, but they are often long.
🧵I’m trying to summarize the fundamental problem in a brief Twitter thread.

The fundamental reason is that there is nothing more dangerous than intelligence used for destructive purposes.

Some technologies are incredibly destructive. Nuclear bombs for example.
If used, they would kill billions of us.
ourworldindata.org/nuclear-weapon…

But in the bigger picture nuclear weapons are a downstream consequence of intelligence.
No intelligence, no nuclear weapons

Nuclear weapons: Why reducing the risk of nuclear war should be a key concern of our generation The consequences of nuclear war would be devastating. Much more should – and can – be done to reduce the risk that humanity will ever fight such a war. https://ourworldindata.org/nuclear-weapons-risk

Nadaljujte z branjem→

Wow, this is big : Zelensky holds ‘meaningful’ call with Xi Jinping, where they agreed that “China would send a special representative to Ukraine to hold talks with all parties on resolving the ‘crisis'”.
washingtonpost.com/world/2023/04/…

Chinese readout of the call, translated by @ZichenWanghere ⬇️

Interesting points:
1) Xi said that “mutual respect for sovereignty and territorial integrity is the political basis of China-Ukraine relations”. No need to explain why that’s huge…

Chinese readout of Xi-Zelensky phone conversation Beijing will send a Special Representative for Eurasian Affairs to Ukraine and other countries for in-depth communication with all parties. https://www.eastisread.com/p/chinese-readout-of-xi-zelensky-phone?r=64jye&utm_campaign=post&utm_medium=web

Nadaljujte z branjem→

Dober komentar Wolfganga Munchaua o smešnosti argumentov ameriških ekonomistov, da vloga dolarja v nastajajočem multipolarnem svetu ni ogrožena, ker ima Kitajska presežek z trgovinski bilanci. Vendar: bolj kot ZDA uporablja svojo valuto kot orožje v obliki finančnih sankcij, večja je verjetnost, da bo izgubila status svetovne valute. Kateri tuji (nacionalni) premoženjski sklad, zunaj držav Nata, bi še vedno želel imeti velik delež premoženja shranjen v ameriških obvweznicah, če pa je potencialna razlastitev le še ene ameriške volitve proč? ZDA s svojo agresivnostjo pospešeno izpodkopavajo položaj dolarja.

We note a lot of gloating from some US academics, who are telling us that, no, the global role of the dollar is not falling. And, no, there is no de-globalisation. The gloat is about comments from the Brazilian president, Luiz Inácio Lula da Silva, who said

“Why should every country have to be tied to the dollar for trade?… Who decided the dollar would be the (world’s) currency?”

Most of this gloating comes in the form of the straw man variety of arguments: China is running massive current account surpluses, which force them to invest their surplus in a foreign currency. Our all-time favourite is the assertion that there is no evidence of de-globalisation in the trade data. This falls into the category of Berlusconi economics. There can be no recession because the restaurants are full.

We understand the reasons why the dollar has emerged as the world’s largest currency. We also understand that this has nothing to do with the denomination of prices. Even if the oil industry were to start using the euro as the denominator, it would not make a difference. Lula has got that part wrong. But he still has a point.

Nadaljujte z branjem→

Kadar mediji, ki igrajo po notah ameriških obveščevalnih služb, pospešijo z objavami neoptimističnih komentarjev glede možnosti uspeha tako dolgo najavljane ukrajinske protiofenzive, obstajata samo dve možnosti: (1) da servirajo lažne informacije z namenom manipulacije nasprotnika ali (2) da pripravljajo teren za politiko, da lažje skomunicira neuspeh kot uspeh. Prva možnost je glede na rusko penetracijo ameriških obveščevalnih služb malo verjetna. Druga možnost bistveno bolj. Neuspeh ukrajinske protiofenzive in neuspeh zahodnih držav, ki so ustvarjala prevelika pričakovanja v javnosti. Glede na to, kako se je ukrajinska vojska zdesetkala v bitki za dokaj nepomembni Bakhmut in ko ni dobila ni “p” od pričakovane vojaške opreme (letala, raketni sistemi dolgega dometa, tanki, rakete in granate za artilerijo), sta njen preboj prek Dnjepra in na močno fortificirani fronti na jugu ter zavzetje Krima seveda na ravni znanstvene fantastike.

Zato je razumljivo, da poskuša ameriška uradna politika prek medijev zmanjšati pretirana pričakovanja, da bo javnost lažje sprejela novo realnost in se sprijaznila s tem, kar bo predstavljeno kot ukrajinski uspeh: premirje in pogajanja o končanju vojne. V ZDA so volitve čez leto in pol, na katerih grozi, da bodo republikanci ponovno prevzeli vse vzvode oblasti in demokrati nujno potrebujejo bodisi dobre novice ali pravočasni izstop iz dolgotrajne neuspešne vojne.

V tej luči je treba gledati zadnje objave v največjih ameriških medijih, ki so blizu uradnemu Washingtonu (New York Times, Washington Post, Politico itd.). Spodaj je primer dveh komentarjev, ki pripravljata teren.

Nadaljujte z branjem→

Finančna ministrica ZDA Janet Yellen je morda prejšnji teden res hotela pomiriti nekatere glede povečanih tveganj vojne med ZDA un Kitajsko. Vendar se ji ni najbolj posrečilo. Po vsem poskusu pomirjujočega tona je izrekla dva ključna stavka, s katerima je določila mirovne pogoje, pod katerimi bo ddovolila Kitajski, da se še naprej razvija. Prvi:

“China’s economic growth need not be incompatible with U.S. economic leadership.” 

Če prevedemo, Kitajska se lahko gospodarsko razvoja in raste, dokler ne ogrozi ameriške gospodarske dominacije. Toda Kitajska je to že zdavnaj naredila. Je daleč največja gospodarska velesila, merjena po obsegu BDP, je absolutno največja trgovinska velesila, za večino držav je Kitajska največji trgovinski partner, Kitajska je tehnološko prehitela ZDA na mnogih področjih, je prva velesila glede sodobnih zelenih tehnologij (proizvodnja solarnih panelov, proizvodnja baterij, proizvodnja električnih avtomobilov itd.) in ima monopol nad vsemi ključnimi inputi za zelene tehnologije (od litija do redke zemlje, prek Rusije pa tudi kobalta, mangana itd.), tudi glede aplikacij umetne inteligence Kitajska prevzema vodstvo. Torej, kako naj Kitajska ne bi ogrozila ameriške gospodarske dominacije?

Nadaljujte z branjem→

Ni kaj dodati k temu mnenju Wolfganga Munchaua. Kitajska ni Rusija, evropsko gospodarstvo je bistveno preveč prepleteno s kitajskim in Kitajska ima skorajda popolni monopol nad nekaterimi ključnimi inputi (litij, redka zemlja), ki so ključni za zeleno tehnološko transformacijo. V takšni morebitni debati bo zmagal interes gospodarstva in ne mnenje proameriških političnih adolescentov. Tukaj so mnenja Scholza in Melonijeve popolnoma usklajena z Macronom, ki je to prvič glasno povedal (in razburil nekatere).

Emmanuel Macron’s endorsement of a close industrial relationship with China shocked many commentators in the UK and the US, but only very few people in western Europe. It is one of the few issues on which the German chancellor Olaf Scholz agrees with Macron. The French disagree with their president’s pension reforms, not his foreign policy. Giorgia Meloni, the Italian prime minister, is no friend of Macron either, but she is in the same camp as him on China. China is a big investor in Italy.

Just look at EU-China relations from the position of European industrial companies. In the space of only a few years, they lost the UK as a privileged trading partner. They lost Russia. They cannot afford to lose China as well. East Europe has different priorities, for sure. The war in Ukraine has brought eastern European politicians a media presence they were denied previously. They are the strongest Atlanticists in the EU. But it would be a mistake to think that they speak for the EU. They just happen to be aligned with the UK’s position on many issues.

The concrete question the EU will soon face is whether to follow the US, on which it depends for its security, into a confrontational position with China – or whether to strive to become more independent of the US, with all the consequences that such a step would imply. I recall it was already the big question when the euro was launched in 1999. Many of us were asking at the time whether the EU should develop the euro into a geopolitical instrument as an alternative to the US dollar.

Nadaljujte z branjem→