Monthly Archives: oktober 2008

Socializacija moralnega hazarda menedžerjev? Da, toda …

25 oktobra, 2008 By in gospodarstvo, v ospredju 20 komentarjev

* Komentar je v originalu objavljen v Dnevnikovem Objektivu.

Se še spomnite lanske velike javne debate o menedžerskih prevzemih? Takrat smo predvsem ekonomisti na podlagi empiričnih študij za tujino dokazovali, da so nizki lastniški deleži menedžerjev v podjetjih, ki jih vodijo, za podjetja koristni, ko menedžerji prevzamejo kontrolne lastniške deleže, pa se to običajno pokaže v slabših dolgoročnih rezultatih podjetij. Glavni razlog je predvsem v tem, da morajo menedžerji za financiranje prevzema nujno izčrpavati denarni tok podjetja, zaradi česar ostane manj denarja za razvoj, za naložbe v nove tehnologije in nove izdelke, zaradi česar trpi dolgoročna konkurenčnost podjetja. Drugi razlog pa je v tem, da se menedžerji, ki postanejo lastniki podjetja, ne obnašajo kot lastniki in torej ne iščejo najbolj sposobnih vodstvenih kadrov, ki bi nenehno iskali najbolj učinkovite metode poslovanja (saj bi s tem ogrozili svojo vlogo kot menedžerjev) in na ta način ogrožajo stroškovno učinkovitost in dolgoročno konkurenčnost lastnih podjetij.

Menedžerski prevzemi so se izkazali kot koristni samo v primerih, ko gre za prevzeme skrahiranih podjetij, kjer se da po prevzemu hitro odprodati nepotrebna sredstva in oklestiti neučinkovite programe, preostanek podjetja pa postane bolj vitalen. Menedžerski prevzemi velikih in uspešnih podjetij pa se nasprotno zaradi navedenega finančnega izčrpavanja ter zmanjšane upravljalske učinkovitosti večinoma izkažejo kot neuspešne zgodbe.

Se še spomnite odgovorov nekaterih najbolj izpostavljenih menedžerjev na te argumente? Najbolj kategoričen je bil Bine Kordež, ki je s skupino mendežerjev prevzel Merkur. Tako je v izjavi za Dnevnik decembra lani povedal, da bodo “člani konzorcija podpirali začrtano dolgoročno strategijo razvoja skupine Merkur. … Samo v letu 2008 bo Merkur namenil za nove naložbe več kot 200 milijonov evrov, kar jasno dokazuje, da prevzem ne upočasnjuje nadaljnje rasti Merkurja”. Kordež je še povedal, da je nesmiselno govoriti o finančnem izčrpavanju prevzetega podjetja, saj naj bi dodana vrednost podjetja naraščala bistveno hitreje od stroškov financiranja prevzema. Seveda je imel v mislih normalno tržno situacijo v svetu s solidno visoko gospodarsko rastjo, z nizkimi obrestnimi merami in veliko finančno likvidnostjo.

No, v manj kot letu dni se je situacija povsem spremenila. Globalna svetovna finančna kriza je dobila zelo otipljive obrise tudi v Sloveniji. Nenadoma smo soočeni s krizo zaupanja v finančnem sektorju, izjemno nizko likvidnostjo ter rekordno visokimi medbančnimi obrestnimi merami. Posledica tega je, da mnoga slovenska podjetja ne morejo dobiti niti kratkoročnih kreditov za financiranje tekočega poslovanja in za zagotavljanje sredstev za plače zaposlenih. Za vsa podjetja pa so se stroški kreditiranja enormno povečali. Toda v bistveno hujši situaciji so podjetja, ki so bila deležna “prijaznih menedžerskih prevzemov”. Večina teh odmevnih menedžerskih prevzemov – Pivovarna Laško, Istrabenz, Merkur itd. – se je namreč zgodila v času, ko so bile cene delnic teh podjetij na zgodovinsko najvišji ravni, obrestne mere za kredite pa na rekordno nizki ravni. V zadnjem letu so cene delnic padle vsaj za 50%, stroški odplačevanja kreditov pa so se povečali najmanj za eno tretjino. Z zastavljenimi delnicami ali nepremičninami podjetij je torej mogoče zagotoviti samo še polovico potrebnega kreditnega kritja iz dobrih časov. Banke zato zahtevajo dodatna kritja ali predčasna poplačila kreditov. Toda menedžerji v prevzetih podjetjih nimajo težav samo s financiranjem povečanih stroškov odplačevanja prevzemnih kreditov, ampak zaradi zadolženosti podjetja (za prevzem) s težavo dobijo kredite za financiranje tekočega poslovanja. S tem pa ogrožajo samo substanco svojih podjetij. Nekateri menedžerji že po kosih prodajajo svoje lastniške deleže (Merkur), nekateri odprodajajo posamezne proizvodne programe (Istrabenz), nekateri načrtujejo prodajo posameznih podjetij iz skupine (Pivovarna Laško). Situacija je postala izjemno resna. Nasmeški so izginili iz obrazov.

Ta torek je stanovsko Združenje Manager objavilo dramatičen poziv, naj vlada oblikuje jamstveno shemo za obveznosti slovenskih bank iz naslova najetih posojil pri tujih finančnih institucijah. Predsednik Združenja Franjo Bobinac v posebni izjavi v sredo, en dan kasneje, podrobneje razlaga ta poziv z naslednjo argumentacijo: “Predvsem je pomembno, da ukrepi ne olajšajo samo poslovanja bank (domačim bankam namreč omogočajo varnejše medbančno poslovanje in enakopraven nastop na mednarodnih bančnih trgih), temveč, da se sprosti likvidnost v smeri gospodarstva (brez ustreznih ukrepov banke namreč niso več sposobne servisirati malih in srednjih podjetij v zadostnem obsegu).” Glavni vzgib za poziv Združenja naj bi bile “predvsem težave, s katerimi se že soočajo predvsem mala in srednja podjetja, ki imajo oteženo dostopnost do novih virov financiranja in rasti obrestnih mer za refinanciranje obstoječih linij. Večji sistemi pa to občutijo, saj so tovrstna podjetja njihov pomemben dobavitelj.” S to argumentacijo, da je v tej zaostreni finančni situaciji treba povečati likvidnost v domačem (med)bančnem sistemu in s tem omogočiti čim manj oteženo financiranje gospodarskim subjektom (ter potrošnikom), se je seveda mogoče popolnoma strinjati. Toda ali Združenje Manager s svojim pozivom dejansko cilja na to, kar njegov predsednik argumentira v posebni izjavi, ali pa gre za v resnici za nekaj drugega?

Menim, da gre v pozivu Združenja Manager v resnici bolj za cilj reševanja lastne kože menedžerjev, ki so sebe in svoja podjetja finančno izpostavili v menedžerskih prevzemih, kot pa za cilj povečanja likvidnosti v gospodarstvu. K temu me navaja dvoje. Prvič, če bi želeli povečati likvidnost v medbančnem sektorju, so po vzoru zahodnih držav edino primerne finančne injekcije centralne banke. Torej, če je (med)bančna likvidnost tako nizka, naj Banka Slovenije namesto piškavih 250 milijonov evrov odobri nekajkrat večje finančne injekcije bankam. Drugič, nenavadno hiter odziv ministrstva za finance, ki je v sredo, le en dan po objavi tega poziva, pripravilo predlog sprememb zakona o javnih financah ter predviden način ukrepanja. MF namreč predvideva predvsem tri ukrepe. Prvi in najpomembnejši ukrep predvideva “dajanje poroštev Republike Slovenije zaradi refinanciranja kreditnih institucij s sedežem v Republiki Sloveniji (do skupne višine 8 mlrd EUR)”. Drugi ukrep predvideva ”dajanje posojil kreditnim institucijam ter zavarovalnicam, pozavarovalnicam in pokojninskim družbam, s sedežem v Republiki Sloveniji”, tretji ukrep pa “kapitalske naložbe Republike Slovenije v kreditne institucije s sedežem v Republiki Sloveniji”.

Kaj predvideva prvi, finančno najbolj izdaten ukrep? Pri tem ukrepu gre načeloma za podelitev državnih jamstev domačim bankam pri najemu novih kreditov v tujini, s katerimi bi lahko refinancirale prej najete kredite v tujini, iz katerih so odobrile slabe kredite domačim komitentom. Iz septembrskega biltena Banke Slovenije je razvidno, da je neto povečanje obveznosti slovenskih bank do tujine iz naslova najetih kreditov v letu 2007 in prvih sedmih mesecih letošnjega leta skupaj znašalo skoraj 4 milijarde evrov, pri tem sta samo obe največji banki v državni lasti v preteklih dveh letih najele za približno dve milijardi evrov sindiciranih kreditov v tujini. In če potrošniki in menedžerji, ki so v zadnjem letu ali dveh najeli ugodne kredite pri domačih bankah prav iz te mase, teh kreditov ne bodo mogli več odplačevati , se bodo domače banke znašle v težavah. Najemati bodo morale nove kredite v tujini, ki pa so zdaj bistveno, tudi dvakrat dražji kot pred enim letom. Z drugimi besedami, s tem ukrepom država rešuje banke, ki so odobrile ugodne kredite predvsem za menedžerske prevzeme menedžerjem iz Laškega, Istrabenza, Merkurja itd., če (ko) jih ti ne bodo več zmogli odplačevati.

Kako velika je ta potencialna luknja v bilancah domačih bank zaradi odobrenih slabih kreditov? Takšno oceno je seveda težko dati brez vpogleda v konkretne pogodbe. Toda pomemben namig v tej smeri nam daje že predviden obseg finančnih ukrepov ministrstva za finance. Prvi ukrep predvideva kar za 8 milijard evrov državnih poroštev bankam pri refinanciranju kreditov. Za primerjavo naj povem, da to pomeni približno 20% slovenskega BDP in da po drugi strani razvpiti ameriški finančni reševalni ukrep v skupni višini 1,400 milijard dolarjev pomeni le 10% ameriškega BDP. Vendar to še ni vse. V primeru, da ta državna poroštva ne bodo zadostovala, finančno ministrstvo predvideva še neposredno dajanje državnih kreditov domačim finančnim ustanovam (drugi ukrep) ali celo kapitalske vložke države (tretji ukrep).

Razsežnosti te reševalne akcije države so enormne, tako v mednarodni primerjavi (t.i. “Tequila crisis” je leta 1994 stala Mehiko 18% BDP, Skandinavska finančna kriza v drugi polovici 1980. let pa je prinesla stroške v višini 11% finskega BDP (1991), 8% norveškega BDP (1987) in 4% švedskega BDP (1990)) kot v primerjavi z nekdanjo sanacijo ljubljanske in mariborske banke iz začetka 1990. let, ki je nas davkoplačevalce stala približno 1 milijardo evrov. Po svoji vsebini aktualna finančna reševalna akcija ni nič drugačna, kot je bila tedanja sanacija obeh državnih bank. Tudi takrat sta obe banki nasedli zaradi dajanja slabih kreditov predvsem podjetjem, ki so v začetku 1990. let postala nelikvidna. Takrat sta banki dajale posojila kar podjetjem, ki so bila hkrati njihovi lastniki, tokrat pa sta banki v državni lasti dajali kredite v pomembnem delu za tvegane menedžerske prevzeme. Toda če za tedanje obdobje še lahko razumemo genezo nelikvidnosti naših podjetij zaradi izgube trgov nekdanje Jugoslavije, je aktualno nelikvidnost podjetij, ki so se zadolžila predvsem zaradi nerazumnih menedžerskih prevzemov, bistveno težje akceptirati. Nikakor pa davkoplačevalci ne moremo kar tako prevzeti bremena financiranja tega nerazumnega pohlepa, tega neverjetnega moralnega hazarda naših menedžerjev. Kajti poziv Združenja Manager in reševalni paket ministrstva za finance ne pomeni nič drugega kot to, da želijo menedžerji negativne posledice svojega moralnega hazarda prenesti na vse davkoplačevalce, država pa jim pri tem želi nesebično pomagati.

Na koncu nam torej ostane tisto nadležno vprašanje, na katerega itak že poznamo odgovor – naj davkoplačevalci res socializiramo posledice moralnega hazarda naših menedžerjev? Odgovor je znan – Da. Ker pač nimamo izbire in si ne moremo privoščiti, da nerazumno hazardiranje nekaterih posameznikov za seboj v propad potegne celoten domači bančni sektor. Ampak hkrati pa pride na vrsto tudi velik Toda – toda samo na način, da to socializacijo samo kreditiramo, ne pa dobrodušno in nepovratno plačamo! Ko bo finančna kriza mimo in se bodo razmere spet normalizirale, želimo, da nam država z obrestmi vrne to naše posojilo. Tako, da postanemo lastniki kapitalskih deležev (delničarji) v podjetjih, ki jih bomo prisiljeni reševati z našim denarjem, in da lahko te naše delnice kadarkoli individualno prodamo in si individualno poplačamo posojilo, ki smo ga dali državi.

To pomeni, da mora država, ki bo jamčila za refinanciranje slabih kreditov domačih bank (ali jim celo sama odobrila kredite in jih kapitalsko reševala), od bank zahtevati, da slabe kredite podjetij konvertirajo v kapitalske deleže v teh podjetjih. Ja, z drugimi besedami to pomeni, da država prek sanacije slabih kreditov bank ponovno (delno) nacionalizira nekatera podjetja, ki so se zakreditirala. Nato pa naj država te kapitalske deleže bank v podjetjih prenese na nek sklad, zaradi mene se lahko imenuje tudi razvojni sklad, ki bo po končani sanaciji te kapitalske deleže prodajal oziroma razdelil med davkoplačevalce. In da davkoplačevalci te sanacije ne bomo samo nepovratno financirali, ampak le kreditirali, mora ta sklad po normalizaciji tržnih razmer denimo polovico teh kapitalskih deležev brezplačno v obliki delnic podjetij razdeliti med vse davkoplačevalce, pri prodaji druge polovice delnic, denimo v sukcesivnih javnih ponudbah, pa nam omogočiti izkoristiti ugoden diskont (denimo 30-odstoten) pri nakupu teh delnic.

Če socializiramo izgube, je edino pravično, da kasneje socializiramo tudi dobičke. Hkrati pa bomo s tem vsaj nekoliko kaznovali menedžerje, ki so v svojem pohlepu in moralnem hazardu šli mnogo predaleč. Ti menedžerji morajo okusiti tudi pravično kazen za svoj pohlep. Le na tak način bo država pridobila javno podporo za ta javni finančni reševalni ukrep. In le tako bodo prebivalci te države ponovno pridobili zaupanje v tržno gospodarstvo in njegove finančne in regulatorne institucije.

Barack Obama – Upanje za Ameriko

18 oktobra, 2008 By in svet, v ospredju 7 komentarjev

* Komentar je v originalu objavljen v Dnevnikovem Objektivu.

Letošnji Nobelov nagrajenec za ekonomijo Paul Krugman je lani v svojem manifestu za “liberalizem s socialnim čutom” (The Conscience of a Liberal, 2007) opisal genezo razvoja neenakosti v ZDA po letu 1973. Medtem ko se je med letoma 1945 in 1973 življenjski standard tipičnega Američana več kot podvojil, pa se je v zadnjem desetletju med ameriškimi ekonomisti razvnela razprava o tem, ali se je dohodek medianskega Američana po letu 1973 sploh realno povečal ali pa se je celo zmanjšal.

Po oceni Deana Bakerja s CEPR se je med letoma 1973 in 2006 produktivnost v ZDA (dodana vrednost na zaposlenega), popravljena za inflacijo, povečala za 48 %, po odbitku dajatev in predvsem amortizacije pa je realno povečanje neto mase plač znašalo okrog 36 %. Če bi se torej koristi od povečanja produktivnosti in mase plač enakomerno porazdelile med zaposlenimi Američani, bi se torej morala realna plača povprečnega Američana v tem obdobju povečati za 36 %. Kako je torej možno, da se med ekonomisti razvnemajo razprave o tem, ali se je plača medianskega Američana v tem istem obdobju sploh realno povečala ali celo zmanjšala?

Odgovor je seveda v neenakomerni prerazdelitvi koristi od povečane produktivnosti oziroma neenakomerni porazdelitvi te povečane realne mase plač. Podatki kažejo, da je bil leta 2005 za inflacijo popravljen zaslužek medianskega polno zaposlenega moškega v ZDA nekoliko manjši od zaslužka v letu 1973. Nekoliko bolje, vendar ne zelo, kaže moškim v najboljši dobi, to je v starosti med 35 in 44 let, tem se je realni zaslužek med letoma 1973 in 2005 povečal za 12 %. Še več, podatki kažejo, da so se realni zaslužki povečali bolj od povprečja samo zgornjim 10 odstotkom zaposlenih. Vendar ne gre zgolj za razlike v rasti plač med zaposlenimi z različno stopnjo izobrazbe, ampak predvsem za razlike v odvisnosti od vrste zaposlitve. Denimo tako šolski učitelji kot top menedžerji imajo običajno magisterij, vendar se je šolskim učiteljem v tem obdobju plača realno nekoliko – vendar podpovprečno – povečala, medtem ko so se plače top menedžerjev ekscesno povečale. Če je bilo leta 1970 razmerje med povprečno plačo delavca v ZDA in povprečno plačo top menedžerja 1 proti 30, je do leta 2005 to razmerje naraslo na 1 proti 300. (Naj za primerjavo navedem, da je to razmerje v Sloveniji po priporočilih cehovskega združenja menedžerjev določeno na 1 proti 8 za velika podjetja).

Podobno sliko kažejo tudi podatki samo za obdobje po letu 2000. Kot je prejšnjo soboto na znanstveni konferenci v Boulderju (Coloradu), pokazal Matthew Slaughter z univerze Dartmouth ter v letih 2005-2007 član Sveta ekonomskih svetovalcev predsednika Georgea W. Busha, so se po uradnih podatkih v obdobju 2000-2007 realni prihodki večine (98,5 %) ameriških zaposlenih letno zmanjševali po 0,8 % do 5%. Tudi plače zaposlenih z magisterijem ali doktoratom znanosti so se v tem obdobju realno zmanjševale. Povečevali so se, in to za dobre 4 % letno, le prihodki tistega 1,5 % zaposlenih z magisterijem v pravu ali poslovnih vedah, ki so zaposleni seveda kot top pravni svetovalci, finančniki in menedžerji v podjetjih. Sem spadajo tudi ekscesni prihodki denimo tudi glavnega menedžerja propadlega Lehman Brothers (v višini 500 milijonov dolarjev) ali glavnega menedžerja AIG (v višini 350 milijonov dolarjev).

Kaj se torej dogaja v ZDA, da prihaja v zadnjih treh desetletjih do tako enormnega razslojevanja? Teh razlik v dinamiki plač namreč ni mogoče pojasniti niti s tehničnim napredkom nagnjenim v korist bolje izobraženih, niti z napačno merjeno inflacijo, niti z veliko imigracijo slabše izobraženih, niti z učinki globalizacije. Krugman pravi, da gre za učinke skrajno konzervativne ekonomske politike »nove desnice«, ki je na pohodu od 1970. let in je svojo legitimnost dobila najprej v mandatih predsednika Ronalda Reagana (1981-1988) ter Busha starejšega (1989-1992) in Busha mlajšega (2001-2008). Namen politike te nove desnice naj bi bilo zmanjšanje davkov na kapitalske prihodke na nič ter zmanjšanje davkov za najbolj premožne. Reagan je začel svoj mandat z močnim znižanjem najvišjih stopenj dohodnine ter davka na dobiček podjetij. Clinton je takoj na začetku mandata dvignil davčno stopnjo v najvišjem razredu in odpravil omejitev navzgor pri plačilu zdravstvenih prispevkov (Medicare), kar je efektivno davčno stopnjo zaposlenih v zgornjem 1 % po prihodkih dvignilo za dobrih 5 odstotnih točk (na 35,8 % v letu 1994). Bush mlajši je v letih 2001 in 2003 izvedel dve znižanji davkov, najprej je znižal zgornjo davčno stopnjo dohodnine ter postopno odpravil davek na nepremičnine, nato pa še znižal davek na dividende in ostale kapitalske dobičke. S tem je efektivno davčno stopnjo za zgornji 1 % zaposlenih znižal za 4,7 odstotnih točk, torej skoraj povsem na raven, kjer je bila pred Clintonovim mandatom.

Zanimivo je predvsem to, da se ta prerazdelitvena bitka vodi na povsem ideološki ravni. Za Clintonovo zvišanje davkov ni glasoval niti en republikanec v kongresu, medtem ko je za Bushevo znižanje davkov glasovalo le sedem demokratov. Tudi Bushev zakon iz leta 2005 (Gasoline for America’s Security Act), ki je uvedel davčne olajšave za naftna podjetja in je bil sprejet le z enim glasom večine, ni dobil niti enega demokratskega glasu in le sedem republikancev je glasovalo proti. Podobna bitka se je bojevala med leti 1994 in 1998 med Clintonovo administracijo in republikansko večino v kongresu. Tedanji vodja republikanske večine Newt Gingrich je skušal uveljaviti zakonodajne spremembe, ki bi zmanjšale financiranje zdravstvenega varstva (Medicare) ter zdrave starejše osebe izločile iz tega sistema. Ker niso imeli dovolj večine v kongresu za preglasovanje Clintonovega veta na te zakonske spremembe, so republikanci blokirali sprejetje proračuna, kar je leta 1995 privedlo do znamenitega lock-outa, ko je skoraj polovica administracije morala zapustiti delovna mesta, ker ni bilo denarja za njihove plače. Clinton ni popustil, seveda pa je v naslednjih letih za to plačal ceno z dokaj benigno afero Lewinsky, ki je republikancem omogočila povratek na oblast.

Prerazdelitvena vojna v ZDA se torej dogaja na ideološki osnovi, v ozadju katere je predvsem pohlep bogate elite. In vse kaže, da bo ta pohlep elite letos odločilno vplival tudi na izid politične tekme za Belo hišo. Oba Busheva mandata sta poskrbela za dodatno prerazdeljevanje dohodkov v korist elite, sedanja finančna kriza pa je proizvod te politike, ki pohlepu finančnikov ni želel zategniti regulatorne uzde. Meteorski vzpon demokratskega predsedniškega kandidata Baracka Obame je odraz sentimenta v ameriški družbi, ki ji je dovolj te skrajne konzervativne politike in ki si želi več socialne varnosti. Obama predstavlja upanje na spremembe, upanje srednjega razreda za relativno izboljšanje svojega položaja. Obama svojo kredibilnost vleče iz svojega preteklega socialnega angažmaja kot dobrodelnega organizatorja v Chicagu ter iz svoje velike sposobnosti motivacije ljudi. Med njim in republikanskim kandidatom Johnom McCainom pa obstajajo predvsem zelo konkretne programske razlike, ki odražajo predvsem velike ideološke razlike obeh političnih opcij, od odnosa do splava, do okolja, davkov, zdravstvenega varstva, do odgovora na sedanjo finančno krizo. Veliko pa je tudi retorične bravuroznosti, ki zna te razlike tudi učinkovito – čeprav demagoško – predstaviti.

Naj se osredotočim samo na zadnje tri točke. Prvič, Obama napoveduje znižanje davkov za 95 % Američanov, McCain pa znižanje davkov na dobiček. No, v resnici zajema Obamov načrt 95 % Američanov, ki imajo otroke. Pa tudi v tem primeru ne gre za zmanjšanje davkov, ampak za povečanje socialnih upravičenj. Vendar je »znižanje davkov« v ZDA volilcem lažje prodati kot povečanje socialnih upravičenj. Zato Obama na drugi strani McCainov načrt znižanja davkov označuje kot »4 milijarde dolarjev davčnih olajšav za velika naftna podjetja«. Seveda pa Obama ponuja tudi povečanje minimalne plače, McCain pa bi ohranil Bushevo znižanje davčne stopnje za zgornji 1 % davkoplačevalcev.

Drugič, Obama napoveduje uvedbo splošnega zdravstvenega zavarovanja, kritega z javnim denarjem, na drugi strani pa McCain napoveduje znižanje cen zdravstvenih storitev prek uvedbe večje konkurence na zdravstvenem trgu ter z ukinitvijo pravila, da lahko samo podjetja ne pa tudi fizične osebe dobijo davčno olajšavo za zdravstveno zavarovanje. Tudi tukaj je vsebinska razlika med obema velikanska, vendar je še bolj pomembna retorika pri trženju teh razlik. McCain govori, da bo Obama socializiral zdravstveno zavarovanje, kar je v ZDA psovka, Obama pa nasprotno trdi, da davčne olajšave za zasebno zdravstveno zavarovanje v višini 5.000 dolarjev, ki jih ponuja McCain, v bistvu pomenijo, da bodo davkoplačevalci na slabšem. Povprečna ameriška družina je namreč na leto zaradi davčnih olajšav, ki jih dobijo podjetja za zdravstveno zavarovanje zaposlenih, deležna za približno 12.000 dolarjev beneficij. Ker pa McCain napoveduje ukinitev pravila, da lahko samo podjetja dobijo davčno olajšavo za zdravstveno zavarovanje, Obama iz tega izpelje sklep, da mnoga podjetja zaradi tega morda ne bodo več zavarovala svojih zaposlenih. Kar pomeni, da bi lahko družine s samo enim zaposlenim na letni ravni potencialno izgubile za 7.000 dolarjev beneficij v ta namen.

In tretjič, podobno velike razlike so tudi v ukrepanju glede odprave posledic sedanje nepremičninske in finančne krize v ZDA, ki sta jih oba predsedniška kandidata predstavila prejšnji torek in to sredo. McCainov odgovor na to vprašanje je – presenečenje! – znižanje davkov in odkup slabih hipotekarnih kreditov od posojilojemalcev z najnižjimi dohodki. Po ocenah naj bi to zadnje državo stalo najmanj 300 milijard dolarjev. Obamov predlog je za proračun manj potraten – predlaga 90-dnevni moratorij na izvršbe, možnost sodnikom, da v izvršbenih postopkih spremenijo kreditne pogoje in tako olajšajo breme odplačevanja.

Nič čudnega torej, da tako volilci kot tudi vodilni neodvisni mediji liberalne provenience (denimo CNN, New York Times in Economist) ocenjujejo Obamov socialni in gospodarski program precej bolje kot program njegovega tekmeca. Tako je ostalo tudi po zadnjem medsebojnem dvoboju to sredo, ki je ponovno pokazal, da ima Obama bolj prepričljive odgovore na reševanje finančne krize. Obama kot morebitni predsednik bo verjetno lažje zadostil sentimentom ameriške javnosti, ki si želi več stabilnosti in socialne varnosti. Raziskave javnega mnenja v ZDA kažejo, da ljudje za slabši lastni ekonomski položaj krivijo preveliko stopnjo izpostavljenosti globalizaciji, pritok imigrantov iz Latinske Amerike, naftno krizo ter pohlep kapitalske elite. S tem pa se javno mnenje vse bolj nagiba k večjemu protekcionizmu in izolacionizmu ZDA ter politični polarizaciji znotraj države, kar ima lahko dolgoročne negativne posledica za ves svet. Največji izziv za Obamo torej ne bo zmagati v tej predsedniški tekmi, ampak kako Američanom dejansko omogočiti izboljšanje življenjskega standarda brez da bi ogrozil svetovno gospodarstvo. Zaenkrat jim daje predvsem veliko dozo upanja, upanja na spremembe.

Kings of Leon

17 oktobra, 2008 By in kultura 1 komentar

Prejšnji teden sem ponovno odkril Kings of Leon. S kolegom sva v Borders (to je tista knjigarna, kjer se lahko po starbucksovsko vsedeš, v miru srkaš zelo spodobno, skorajda italijansko kavo in prelistaš knjige, ki bi jih kupil) brskala za novimi knjigami in glasbo. Kolega je priporočil zadnji album Kingsov Only by the night. No, meni je ob preposlušavanju bistveno bolj potegnil njihov prejšnji album Because of the times. Začne se z – za moje pojme – himnično 7-minutno no-matter-what odo ljubezni Knocked up. In ko pridem do True love way sem pečen. Vem, da bom kupil CD, čeprav se to zadnje čase ne počne več.

Pet let nazaj sem kupil prvo ploščo Kingsov Youth and young manhood, vendar me niso prepričali. Nekakšni južnjaški Strokes. No, meni so Strokes zelo kul, ampak še ene kopije tega takrat res nisem rabil. Tale Only by the night pa me je res zadela. En tak postgrungeovski pop. Mene osebno zelo spominja na zgodnje Live in prvi album 7 Mary Tree. En tak catchy kitarski sound v kombinaciji z distorziranim vokalom. Sploh v komadu Fans. Jih kar ne morem nehati poslušati. Že ves teden jih non-stop rolam. Kombinacija komadov od True love way, Ragoo, Fans, The Runner, Trunk, Camaro do Arizona je ubijalska.

Ja, tudi Sex on fire z zadnje plošče je dober komad. Saj pravim,  da Kingsov ne morem nehati poslušati.

Paul Krugman, nobelovec za ekonomijo s socialnim čutom

14 oktobra, 2008 By in gospodarstvo 8 komentarjev

Nobelove nagrade so zanimiva reč. Predstavljajo prestižno nagrado za izjemno preteklo delo na določenem področju v svetovnem merilu. Hkrati pa se vseeno ni mogoče izogniti občutku, da je pri vsakoletni podelitvi posamičnih nagrad vedno tudi nekaj malega »politične kuhinje« iz švedske severne oaze. Zato se vsako leto nekako potihem sprašujemo, kaj je komite Kraljeve švedske akademije znanosti z izbiro posameznega laureata hotel sporočiti svetovni javnosti.

No, mene je letošnja izbira Nobelovega nagrajenca za ekonomijo Paula Krugmana s Princetona vseeno nekoliko presenetila, čeprav mi je po drugi strani seveda povsem logična. Bolj logična skorajda ne bi mogla biti. Naj povem, zakaj.

Prvič, zadnjih deset let, odkar na ekonomski fakulteti v četrtem letniku predavam predmet Ekonomika in politika mednarodne menjave in študente v drugi polovici kurza »mučim« z novejšimi teorijami mednarodne trgovine, tako pri teoriji trgovine na podlagi naraščajočih donosov in diferenciranih proizvodov kot tudi pri teoriji trgovine na podlagi ekonomske geografije, običajno povem, da bo tale fant, avtor teh teorij, Paul Krugman, enkrat v prihodnosti zagotovo dobil Nobelovo nagrado. Vendar pa, običajno razložim, da najverjetneje v soavtorstvu z Elhananom Helpmanom (Harvard) in Genom Grossmanom (Princeton). Trojka Krugman – Helpman – Grossman je namreč dala največji pečat sodobni zunanjetrgovinski teoriji s tem, ko je analizo trgovine prenesla na raven podjetja, vključila razpršene potrošniške preference, ekonomije obsega in diferencirane proizvode ter možnost inovacij in endogene rasti, ter s tem podala boljšo razlago, zakaj države med seboj trgujejo tudi s povsem podobnimi proizvodi. Denimo razlago tega, zakaj se Francozi v trgovini z Nemci ne specializirajo popolnoma na menjavo vina za denimo nemške avtomobile, ampak med seboj izmenjujejo denimo megane za golfe, dva tehnološko, velikostno in cenovno povsem podobna proizvoda. Švedski komite zadnja leta rad vsebinsko zaokroži posamezno področje in nagrado razdeli dvema ali trem ključnim avtorjem na tem za znanost in človeštvo pomembnem področju.

Drugič, hkrati pa sem pričakoval, da bo Krugman to nagrado dobil šele po 65. letu starosti. Povprečna starost Nobelovih nagrajencev za ekonomijo je namreč okrog 67 let. Med ekonomisti kroži anekdota, da švedska kraljeva akademija znanosti namenoma daje Nobelovo nagrado ekonomistom v tako pozni starosti, da ne bi s tem povzročila zmanjšanja njihove produktivnosti. Običajno je namreč, da po prejemu Nobelove nagrade ekonomisti zmanjšajo tempo raziskovanja in znanstvenega objavljanja in se lotijo bolj poljudnega podajanja ekonomskih nasvetov bodisi ekonomski politiki bodisi javnosti. Joseph Stiglitz je tipičen tak primerek Nobelovega nagrajenca, ki je po prejemu nagrade povsem prenehal objavljati v Top-10 akademskih ekonomskih revijah in se posvetil pisanju knjig in člankov za širše občinstvo, raziskovalne članke po objavlja le še v working paperjih v soavtorstvu s kolegi na začetku akademske kariere. No, Krugman s tem, kot kaže njegova znanstvena bibliografija, ne bo imel večjih težav, saj je z resnim raziskovalnim delom in objavljanjem v top akademskih revijah praktično nehal že okrog leta 2000 (pri starosti 47 let) in se posvetil novi karieri – javnemu angažmaju.

Seveda pa nič od zgoraj povedanega – solo nagrada in to pri relativno nizki starosti – ne zmanjšuje vrednosti Krugmanovega prispevka k znanosti in napredku človeštva oziroma vrednosti njegove Nobelove nagrade. Nasprotno, potrjuje, da je Paul Krugman dal izjemen prispevek k ekonomski znanosti, in to že v zelo zgodnjih letih svoje akademske kariere. Krugman je namreč dal izjemen znanstveni prispevek na treh področjih mednarodne ekonomije: (1) teorija mednarodne trgovine na podlagi ekonomij obsega in diferenciranih proizvodov (1979-1985), (2) teorija mednarodne monetarne ekonomije, tečajev in tečajnih kriz (1985-1995), ter (3) teorija mednarodne trgovine na podlagi ekonomske geografije (1991-2000). Vmes pa je še obdelal področje mednarodne trgovine, tehnološkega napredka in endogene rasti. Krugman ima izjemno serijo znanstvenih objav v Top-10 akademskih revijah, čeprav sam nikoli ni bil zelo zadovoljen z tretmajem, ki ga je imel pri urednikih teh revij. Velikokrat v zgodnji karieri so mu namreč – na podlagi standardnega double-blind postopka – zavračali objavo znanstvenih člankov v najboljših revijah. Hkrati pa, kot rad poudarja v svoji zgodnji avtobiografiji, nikoli ni bil zadovoljen s svojimi znanstvenimi dosežki, čeprav je dobil tudi John Bates Clarkovo nagrado, ki se podeljuje najboljšim ameriškim ekonomistom pod 40. letom starosti (in izmed katerih se običajno rekrutirajo bodoči Nobelovi nagrajenci).

Krugmanova Nobelova nagrada je z vidika prispevka k ekonomski znanosti čista kot solza. Toda bolj kot njegov izjemen prispevek k ekonomski znanosti se zdi, da je komite Kraljeve švedske akademije znanosti letos pri podelitvi nagrade vodil predvsem aktualni ekonomsko-politični premislek ter nespregledljiv humanistični prispevek Paula Krugmana k razumevanju tega aktualnega trenutka, njegovi kritiki in iskanju bolj učinkovitih in bolj pravičnih rešitev. Paul Krugman je namreč že od svoje zgodnje akademske kariere naprej družbeno precej anagažiran ekonomist. V prvem Reaganovem mandatu je bil eno leto član njegovega Sveta ekonomskih svetovalcev, kjer se je, kot pravi, naučil predvsem širšemu krogu razumljivo pisati o ekonomskih zadevah. Bil je tako dober, pravi, da so mu v tistem letu zaupali, da je napisal večino ekonomskih poročil predsedniku ZDA.

Kasneje je o aktualnih ekonomskih problemih začel pisati v esejističnem slogu v bolj poljudnih revijah (Fortune, Slate, Foreign Affairs, Harvard Business Review itd.), napisal knjige o monetarnih krizah (Currencies and Crises (1995), The Return of Depression Economics (2000)) ter nato še popularne eseje o mednarodni trgovini, s katerimi je hotel popularizirati ideje proste mednarodne trgovine širšemu občinstvu. Pisanje v preprostem jeziku za širše občinstvo je postal Krugmanov glavni hobi. Kot odkritosrčno piše v uvodu knjige Pop internationalism iz leta 1995, je v začetku 1990. let v sebi odkril novo kariero – kariero kolumnista oziroma znanstvenika, ki zna v preprostem jeziku širšemu občinstvu predstaviti ideje in spoznanja sicer zapletenih in matematiziranih ekonomskih modelov. In priznal, da se mu zdi ta nova kariera še bolj vznemirljiva od akademske. Zato seveda ne čudi, da je po reizdajah svojih popularnih esejev v Pop Internationalism (1995), Peddling Prosperity: Economic Sense and Nonsense in an Age of Diminished Expectations (1995), The Accidental Theorist and Other Dispatches from the Dismal Science (1999), leta 1999 postal tudi stalni kolumnist New York Timesa.

Prav s pisanjem rednih tedenskih kolumen za New York Times pa se je Krugman tudi zelo jasno humanistično profiliral. Namreč kot »ekonomski liberalec s socialno vestjo«, kar pomeni, kot je lepo zapisal Črt, »da priznava primat trgu (iz tega vidika je naslednik osnovne ideje von Hayeka ali Friedmana), ni pa ortodoksni liberalec tipa Friedman, Greenspan ali Randova, saj se zaveda pojava “market failure” in v njegovem reševanju vidi tudi vlogo države.«

Krugman je bil v 1990. letih velik kritik ekonomske politike Billa Clintona in njegove šefice Sveta ekonomskih svetovalcev Laure Tyson zaradi njune premajhne usmerjenosti k prosti mednarodni trgovini. V uničevalni kritiki, povzeti v esejih v Pop Internationalism in Accidental Theorist je obdelal z večino takrat modnih in uglednih komentatorjev in piscev knjig, ki so se zavzemali za zapiranje ZDA pred globalizacijo ter propagiranjem nacionalne konkurenčnosti kot temeljnega postulata mednarodne ekonomske politike ZDA.

No, z letom 2000 je na oblast prišel George Bush mlajši. Ki pa je seveda mednarodno ekonomsko politiko Clintonovih administracij postavil povsem na glavo, začel uvajati uvozne carine za domačo industrijo ter v mednarodnih odnosih trgovino zamenjal z vojno. V domači ekonomski politiki pa je, kot je Krugman zapisal v eni izmed kolumn, nadaljeval s politiko zniževanja davkov na kapital – z »očitnim ciljem znižanja davkov na kapital na nič«. Torej s popolnim in beozobzirnim favoriziranjem lastnikov kapitala, sploh pa tistega v naftnem in finančnem sektorju, na račun ostalih družbenih slojev. Kot je prejšnjo soboto na znanstveni konferenci v Boulderju (Coloradu), pokazal Matthew Slaughter z univerze Dartmouth ter v zadnjih letih član Bushevega Sveta ekonomskih svetovalcev, so se po uradnih ameriških podatkih v obdobju 2000-2007 realni prihodki večine (98,5 %) ameriških zaposlenih letno zmanjševali po 0,8 % do 5%. Povečevali so se le prihodki tistega 1,5 % zaposlenih z magisterijem v pravu ali poslovnih vedah, ki so zaposleni seveda kot top pravni svetovalci in menedžerji v podjetjih. Kot pravi Paul Krugman v The Conscience of a Liberal (2007), je Georgeu Bushu uspelo s svojo skrajno konzervativno ekonomsko politiko »nove desnice« skorajda povsem uničiti socialne dosežke New Deala ter srednji razred. Hkrati pa ameriško gospodarstvo iz Clintonove zapuščine velikega presežka v proračunu z nerazumno politiko zniževanja davkov na kapitalske donose in enormnega povečanja javnih izdatkov za oboroževanje spraviti v resne težave pri financiranju enormnega proračunskega primanjkljaja.

Paul Krugman je z nastopom mandata Georgea Busha mlajšega postal njegov najbolj oster kritik med uglednimi ekonomisti. Svojo kritiko Busheve politike, v povezavi tudi s kritiko politike tedanjega šefa Fed Alana Greenspana, zajeto v kolumnah v New York Timesu, je leta 2003 re-objavil v The Great Unraveling: Losing Our Way in the New Century. Naslednja leta opazovanj in kritike konkretnih politik Busheve administracije pa je Krugmana pripeljala do tega, da je lani napisal nekakšen liberalni manifest v The Conscience of a Liberal. V tem manifestu Krugman podaja kronistično sliko socialne slike v ZDA, od skrajno perverzno liberalne, asocialne in rasistične konzervativne politike pred veliko depresijo leta 1929, preko razvoja države blaginje z uvedbo New Deala po njej, ki je omogočila prosperiteto srednjemu razredu, do ponovne vrnitve skrajne konzervativne ekonomske politike »nove desnice«, ki je kulminirala z nastopom mandata Ronalda Reagana leta 1980 in privedla do skrajne asocialne politike v mandatih Georgea Busha mlajšega, kjer kar petina ameriškega prebivalstva nima niti osnovnega zdravstvenega varstva.

Krugman se v tem liberalnem manifestu zavzema za ponovno resocializacijo Amerike, za več države blaginje, vključno s splošnim zdravstvenim zavarovanjem. S tem pa je Krugman tudi najbolj celovito zajel sentiment tako večine znanstvenih kolegov kot večinski sentiment v ameriški družbi, ki si želi več socialne varnosti za vse. Sentiment, ki je kulminiral v meteorskem vzponu Baracka Obame, nekakšnem novem Martinu Luthru Kingu v boju za bolj socialno pravično Ameriko.

Lahko da se motim, toda menim, da je komite Kraljeve švedske akademije znanosti letos pri podelitvi Nobelove nagrade za ekonomijo vodil predvsem ta rastoč socialni sentiment v povezavi z aktualno globalno finančno krizo, ki sta jo s svojim neodgovornim opuščanjem regulacije domačih finančnih trgov omogočili prav obe Bushevi administraciji. In prav Krugman je tisti ugledni ekonomist z brezmadežno akademsko kariero, ki si je upal v tej kritiki skrajno socialno breozobzirne in ekonomsko neodgovorne konzervativne politike uradne Amerike najbolj izpostaviti.

Komite Kraljeve švedske akademije znanosti tako letos pri podelitvi Nobelove nagrade za ekonomijo pošilja uradni Ameriki in svetovni javnosti zelo jasno sporočilo – čas je za bolj socialno odgovorno in mednarodno odgovorno ekonomsko politiko. Čas je za spremembe. Na ekonomski ravni je to najbolj učinkovito v zadnjih letih promoviral prav Paul Krugman. Na politični ravni pa ta naloga čaka novega ameriškega predsednika. In ne bo me presenetilo, če bo Paul Krugman postal Obamov šef Sveta ekonomskih svetovalcev.

Žižek ima prav

11 oktobra, 2008 By in slovenija 7 komentarjev

Težko se je v tem konkretnem primeru ne strinjati s Slavojem Žižkom. Jezno brcanje po finančnem načrtu reševanja finančnih institucij v želji, da ta “nepravičen” in “izkoriščevalski” kapitalizem propade, je podobno brezumnim akcijam ludistov iz 19. stoletja, ki so v intimnem strahu pred tehnološko revolucijo uničevali stroje. Z udrihanjem čez reševanje finančnega sistema, si uničujemo svoje lastno, zasebno življenje. Kajti jutri nam mora nekdo izplačati plačo, pojutrišnjem moramo plačati obrok kredita za stanovanje in avto, po-pojutrišnjem pa položnice za elektriko, ogrevanje, komunalo, kabelsko, internet ipd. Če pustimo propasti finančni sistem, v temelju ogrozimo naš lastni, zasebni materialni položaj. To bi bilo skrajno neodgovorno dejanje. Kot da bi šli zravnat z zemljo vso površino tega planeta, da bi nato lahko začeli znova, z ničle, in nato ponovno izumljali kolo, ogenj ipd.

Zato ima Žižek prav. Prav je, da smo jezni na sistem, ki je po domače “zaribal”, ker nacionalni regulatorji v ZDA niso sledili ali želeli slediti finančnim inovacijam finančnega sektorja v sebi lastnem pohlepu in ker je ameriški Fed po domače “zajebal” s prevelikim znižanjem obrestnih mer v letih 2002-2003 v želji, da bi pognal gospodarsko aktivnost po 9/11 2001. Prav je, da zahtevamo, da krivci za to plačajo kazen. In nujno je, da zahtevamo boljšo in bolj učinkovito regulacijo (finančnih) trgov, ki bo v bodoče bolj učinkovito odkrivala in preprečevala tovrstne finančne inovacije in prevare, vendar pa hkrati ne bo zadušila finančnih aktivnosti. Želimo živeti v boljšem, bolj varnem in bolj stabilnem svetu, vendar hkrati želimo imeti tudi možnost biti aktivni, biti inovativni in biti za to našo aktivnost in inovativnost tudi nagrajeni. Ker brez tega ni razvoja. In naše plače, štipendije in honorarji ne bodo več rasli. Kvečjemu v negativno smer.

Najslabši stvari, ki bi se ob sedanji globalni finančni krizi lahko zgodili, je, da bi na eni strani dopustili popolno sesutje finančnih sistemov, in s tem celotnega gospodarstva ter milijonov naših delovnih mest, na drugi strani pa bi dobili hiperreguliran finančni sistem bodisi kapitalističnega tipa iz 1970. let ali skrajno komunističnega tipa. Oba zadnja sistema sta prav zaradi hiper reguliranosti privedla do gospodarskih recesij v zahodnih državah oziroma celo propada socialističnih gospodarstev. Vemo, kako visoko ceno smo za to plačali.

Možna pa je še tretja slaba pot kot nadaljevanje te druge – vrnitev v avtarkijo in zapiranje pred trgovinskimi, investicijskimi in finančnimi tokovi med državami. To bi najbolj prizadelo prav manj razvite države, ki sta jim globalizacija in povpraševanje iz razvitih držav ter pritok kapitala in know-howa omogočila rast in razvoj v zadnjih dveh desetletjih. Tudi Sloveniji. Slovenija izvozi skoraj dve tretjini svojega outputa, če nam postopno zaprejo dostop do tujih trgov, bo kriza veliko hujša kot tista, ki je nastopila leta 1991. Takrat smo izgubili samo dostop do trgov nekdanje Jugoslavije, tretjine prodaj naših industrijskih podjetij, zaradi česar je BDP padel za 20%, industrijska proizvodnja za dobrih 30%, pridelali pa smo za dobrih 120 tisoč brezposelnih in približno polovico tega še predčasno upokojenih.

Ne, kar danes potrebujemo, je najprej stabilizacija razmer in nato skupno, globalno poiskati razumno rešitev, ki bo bolj učinkovito regulirala gospodarske aktivnosti tako znotraj nacionalnih okvirjev kot v globalnem okviru. Rešitve, ki bodo ponudile več varnosti tako nam kot zasebnim, fizičnim varčevalcem, investitorjem in potrošnikom kot tudi finančnim institucijam v njihovih medsebojnih interakcijah. Toda hkrati tudi rešitve, ki bodo ne samo omogočale delovanje gospodarstev, ampak jih tudi še naprej povezovale in ne izolirale.

Zahtevajmo radikalnejše spremembe, toda ne izgubimo glave. Bodimo razumni.

Minimiziranje globalne panike, nato stabiliziranje

9 oktobra, 2008 By in gospodarstvo 5 komentarjev

Povezanost globalnih proizvodnih in finančnih trgov zahteva tudi globalno usklajene pristope k reševanju posledic finančnega virusa, ki ga je na svetovne trge vnesla ameriška hipotekarna in finančna kriza. Na svetovnih finančnih trgih je treba najprej usklajeno zaustaviti paniko, nato se lahko začne obdobje stabilizacije. Postopno uvajanje neomejenega jamstva za bančne vloge fizičnih oseb v evropskih državah ter usklajeno globalno znižanje vodilnih obrestnih mer najpomembnejših svetovnih centralnih bank za 0,5 točke je korak v pravo smer. Svetovni finančni trgi so danes na to odločitev pozitivno reagirali z zviševanjem tečajev, najprej azijske borze, nato evropske, postopno pa tudi ameriške. Zaenkrat je uspelo zaustaviti paniko na svetovnih finančnih trgih. Vendar pa to znižanje obrestnih mer ne bo zadnje, ampak bo potrebno še kakšno podobno konkretno znižanje, če bodo centralne banke želele trge stabilizirati in spet pognati optimizem. Pripraviti se je treba tudi na nove finančne injekcije v nacionalne finančne sisteme.

Zaenkrat, kot rečeno, je usklajena globalna akcija najpomembnejših svetovnih centralnih bank dala dobre začetne rezultate. Tudi slovenski – nekoliko pozni sicer – odgovor v obliki najave uvedbe neomejenega jamstva za bančne vloge fizičnih oseb prispeva k vlivanju zaupanja v slovenski bančni sistem. Uvedba neomejenega jamstva za vloge fizičnih oseb tudi v Sloveniji je bila nujno z vidika predhodnih podobnih odločitev tudi drugih evropskih držav, sicer bi lahko prišlo bodisi do selitve bančnih vlog iz slovenskih bank v tujino, denimo v sosednjo Avstrijo, bodisi bi z zavlačevanjem s to odločitvijo slovenska vlada trgu poslala signal, da z našim bančnim sistemom ni vse v redu.

Z vidika Slovenije se zdi tako kriza še vedno oddaljena. Zaenkrat je resneje prizadela samo finančne vlagatelje, medtem ko bančni sektor ter realno gospodarstvo še nista resneje prizadeta. Lahko pa do tega zelo kmalu pride, če bodo tečaji na borzi še naprej padali. Mnoge banke so po začetnem “klicanju” vlagateljev, ki so bančne kredite zavarovali z vrednostnimi papirji, naj jamstva dopolnijo, očitno začela že tudi z odprodajami zastavljenih vrednostnih papirjev, da se vsaj delno poplačajo. Po poročanju Financ gre zaenkrat le še za majhne tovrstne interventne prodaje. Resnejši problem bo nastopil, ko bodo banke ugotovile, da jim jamstva podjetij ali oseb, ki so kredite bodisi za menedžerske prevzeme bodisi za velike investicije zavarovale z vrednostnimi papirji, ne zadostujejo več. Tak problem lahko nastopi proti koncu tega leta, ko bodo banke morale izkazati relativno “čiste” bilance. Prav s tega vidika je za Slovenijo pomembno, da se svetovni finančni trgi ter tudi slovenski umirijo in da pride do stabilizacije in do ponovne rasti tečajev. Če do tega ne bo prišlo v tem in naslednjem mesecu, bo imela tudi slovenska država precej težav pri prevzemanju slabih dolgov bank v pretežni slovenski lasti, ki so se s temi krediti najbolj izpostavile.

Šele s tem pa bi se svetovna finančna kriza prevedla tudi v slovenski bančni in nato še realni sektor. Ameriški demokratski predsedniški kandidat, senator Barack Obama, je na torkovem soočenju s senatorjem Johnom McCainom v Nashvillu zelo nazorno in pravilno prikazal posledice finančne krize na realno gospodarstvo in na delovna mesta in zakaj je potrebno finančni sistem reševati. Predstavljajte si, da podjetje, v katerem ste zaposleni, zaradi bančne krize več ne more dobiti kreditov in da ob padanju povpraševanja več ne more izplačevati plač. Prišlo bo seveda do odpuščanj. Predstavljajte si, da je takih podjetij na tisoče ali celo stotisoče majhnih in srednjih podjeti, potem vam počasi postane jasno, kakšne posledice ima lahko neobvladana svetovna finančna kriza na padec gospodarske rasti in na izgubo stotisočih ali celo miljonov delovnih mest v svetovnem merilu.

Podobno se lahko zgodi tudi v Sloveniji. Problem sploh niso samo Merkurji, Istrabenzi in Pivovarne Laško, zaradi morebitne nezmožnosti servisiranja kreditov za menedžerske prevzeme ter fizične osebe, ki ne bi mogle več servisirati kreditov za nakup nepremičnin ali za finančne naložbe. Problem postanejo banke, ki bi jih ta nesolventnost dolžnikov pahnila v resnejše likvidnostne težave ter potrebno nacionalizacijo s strani države. Bančni sistem predstavlja krvni obtok vsakega gospodarstva. Če se sesuje bančni sistem, pride tudi do kolapsa realnega gospodarstva. Če se sesuje bančni sektor, potem tisoče slovenskih podjetij, predvsem majhnih in srednje velikih podjetij, ne bo več moglo dobiti finančnih sredstev niti za izplačevanje rednih mesečnih plač. Kar seveda pomeni najprej odpuščanja zaposlenih, nato pa prisilne poravnave, likvidacije in stečaje ter s tem seveda tista prava masovna odpuščanja.

Zato je potrebno globalno finančno krizo tudi globalno zaustaviti, sicer bo slejkoprej imela rušilne posledice tudi za Slovenijo. Zaenkrat, v tem trenutku, dobro kaže, vendar ni garancij, da bo to zaupanje na finančnih trgih trajalo tudi jutri. Lahko upamo, da bo, hkrati pa je potrebno biti pripravljen na nova znižanja vodilnih obrestnih mer ter na nove, rekordne finančne injekcije v finančne sisteme, da bi povečali finančno likvidnost bančnih subjektov.

Ameriški poker in hipokrizija

1 oktobra, 2008 By in gospodarstvo, v ospredju 35 komentarjev

Ameriška finančna kriza in zapleti s sprejemom reševalnega finančnega paketa odpirata predvsem dve vprašanji. Prvo vprašanje se nanaša na učinkovitost odgovora tako Fed kot ameriške vlade na največjo finančno krizo po letu 1929. Zdi se, da sta obe pristojni “ustanovi” precej podcenjevali razsežnost krize in sta se tako prepozno lotili celovitega reševanja krize kot tudi fundamentov krize. Na področju regulacije finančnih inovacij bi moral tako Fed kot ameriški sekretar za finance Paulson že lani jeseni narediti bistveno več, da bi zajezili hazardersko naravo finančnih institucij in da bi zaščitili potrošnike. Ter s tem posredno tudi preostali svet.

Zapleti s sprejemom finančnega paketa v višini 700 milijard dolarjev za odkup slabih kreditov s strani ameriške vlade kažejo, da se niti predstavniki uradne oblasti (kongresniki, vlada) niti strokovna javnost ne zavedajo v celoti dimenzije problema ter njenega pomena za globalno gospodarstvo. Nekateri kongresniki finančni reševalni paket imenujejo kar “finančni socializem“, medtem ko ugledni profesor ekonomije Nouriel Roubini Georgea Busha, Henryja Paulsona and Bena Bernankea imenuje kar “a troika of Bolsheviks who turned the USA into the United Socialist State Republic of America“.

Dejstvo je, da gre za precejšnjo hipokrizijo, ki jo slikovito opisuje George Monbiot v Guardianu. Ameriška vlada natanko to – se pravi subvencioniranje podjetij – počne že ves čas. Samo leta 2006 je ameriška zvezna vlada za subvencije podjetjem porabila 92 milijard dolarjev, največ denarja je denimo šlo za največja podjetja, kot so Boeing, IBM in General Electric. Da ne govorimo o 21 milijardah dolarjev, namenjenih subvencioniranju kmetijstva, tehnoloških subvencijah v okviru Advanced Technology Program, ki so načeloma namenjena majhnim podjetjem, vendar pa so glavnino pobrala velika podjetj, kot so IBM, General Electric, Dow Chemical, Caterpillar, Ford, DuPont, General Motors, Chevron in Monsanto. Potem so tu še izvozne garancije, kjer je samo Boeing dobil garancije v višini 4,5 milijard dolarjev, pa vojaški domači programi in programi za vojaško finančno pomoč drugim državam, ki je namenjena za nakupe vojaške opreme od ameriških podjetij ipd.

Naslednja izmed ameriških hipokrizij je denimo davkoplačevalsko subvencioniranje plač menedžerjev v finančnih ustanovah v višini kar 20 milijard dolarjev. Zaradi načrtno slabe regulacije kot posledice lobiranja finančnega sektorja je namreč v davčni in računovodski ureditvi ogromno lukenj, ena izmed njih omogoča, da menedžerji v hedge skladih in private equity skladih svoje zaslužke prikazujejo v obliki kapitalskih dobičkov namesto dohodkov, zaradi česar seveda plačujejo minimalno dohodnino. Ko je lani kongres želel zapreti to “luknjo”, je bil zakon blokiran v Senatu – po izdatnem lobiranju najbogatejših finančnikov, seveda.

Toda ne glede na to hipokrizijo ter načelno sporno socializiranje izgub zasebnih finančnih ustanov, ki so jih pridelale izključno z brezskrupuloznim hazardiranjem s tujim denarjem, je situacija v ZDA preveč resna za preostali svet, da bi se smeli ameriške uradne institucije in predstavniki oblasti ter strokovna javnost tako igračkati z reševanjem njenih fundamentov in pojavnih oblik. Ameriška finančna kriza za seboj v brezno vleče ne samo evropske finančne ustanove, ampak širi virus splošne gospodarske recesije po vsem svetu. ZDA so padec gospodarske aktivnosti zabeležile že v prvem četrtletju letos, evro območje v drugem četrtletju (medletna rast je upadla na 1,6%, naslednje leto pa utegne pasti na vsega 0,5% do 1%), kitajska gospodarska rast je zaradi zmanjšanega ameriškega povpraševanja že upadla za 3 odstotne točke ipd. Za to prihajajočo recesijo so odgovorne ZDA, zato morajo pokazati tudi ustrezno odgovornost, zavzetost in resnost tudi pri odpravljanju fundamentov te globalne krize.

S tem smo pa pri drugem vprašanju, to je pri učinkovitosti političnega menedžiranja vladnega reševanja finančne krize v ZDA. Kot kaže zadnja javna raziskava ABC, Američani večinsko za krizo krivijo predsednika Busha, 47% proti 45% nasprotujejo reševalnemu finančnemu paketu, kar 61 % vprašanih pa meni, da reševalni predlog ni dovolj dober, ker rešuje samo finančne ustanove, ne pomaga pa javnosti na splošno. V osnovi je ameriška finančna kriza posledica hazardiranja tako finančnega sektorja kot zasebnikov (v vlogi finančnih naložbenikov ter kupcev nepremičnin), vse skupaj pa je zraslo v “ugodnem” miljeju načrtno pomanjkljive regulacije ter fatalne napake Fed pod vodstvom Alana Greenspana. Zato bi moral sedanji reševalni finančni paket zajeti hazarderje na obeh straneh, ne pa pomagati samo finančnim ustanovam z nacionalizacijo slabih kreditov ter bogatim posameznikom z garancijo za vloge do 250.000 dolarjev. Finančni paket bi moral zajeti tudi pomoč gospodinjstvom, ki jih je dvig obrestnih mer najbolj prizadel in si ne morejo več privoščiti odplačevanja hipotekarnih kreditov. S finančno pomočjo za refinanciranje teh kreditov oziroma za subvencioniranje obrestnih mer, bi ameriška vlada za ta reševalni finančni paket pridobila tudi podporo široke javnosti. Brez tega pa vse skupaj izgleda zgolj kot velikodušno subvencioniranje izgub bogatih hazarderjev.

In bolj kot je vtis takšen, manj je možnosti tudi za politično podporo temu projektu ter tem bolj ZDA v brezno vlečejo tudi ves preostali svet.