Socializacija moralnega hazarda menedžerjev? Da, toda …

* Komentar je v originalu objavljen v Dnevnikovem Objektivu.

Se še spomnite lanske velike javne debate o menedžerskih prevzemih? Takrat smo predvsem ekonomisti na podlagi empiričnih študij za tujino dokazovali, da so nizki lastniški deleži menedžerjev v podjetjih, ki jih vodijo, za podjetja koristni, ko menedžerji prevzamejo kontrolne lastniške deleže, pa se to običajno pokaže v slabših dolgoročnih rezultatih podjetij. Glavni razlog je predvsem v tem, da morajo menedžerji za financiranje prevzema nujno izčrpavati denarni tok podjetja, zaradi česar ostane manj denarja za razvoj, za naložbe v nove tehnologije in nove izdelke, zaradi česar trpi dolgoročna konkurenčnost podjetja. Drugi razlog pa je v tem, da se menedžerji, ki postanejo lastniki podjetja, ne obnašajo kot lastniki in torej ne iščejo najbolj sposobnih vodstvenih kadrov, ki bi nenehno iskali najbolj učinkovite metode poslovanja (saj bi s tem ogrozili svojo vlogo kot menedžerjev) in na ta način ogrožajo stroškovno učinkovitost in dolgoročno konkurenčnost lastnih podjetij.

Menedžerski prevzemi so se izkazali kot koristni samo v primerih, ko gre za prevzeme skrahiranih podjetij, kjer se da po prevzemu hitro odprodati nepotrebna sredstva in oklestiti neučinkovite programe, preostanek podjetja pa postane bolj vitalen. Menedžerski prevzemi velikih in uspešnih podjetij pa se nasprotno zaradi navedenega finančnega izčrpavanja ter zmanjšane upravljalske učinkovitosti večinoma izkažejo kot neuspešne zgodbe.

Se še spomnite odgovorov nekaterih najbolj izpostavljenih menedžerjev na te argumente? Najbolj kategoričen je bil Bine Kordež, ki je s skupino mendežerjev prevzel Merkur. Tako je v izjavi za Dnevnik decembra lani povedal, da bodo “člani konzorcija podpirali začrtano dolgoročno strategijo razvoja skupine Merkur. … Samo v letu 2008 bo Merkur namenil za nove naložbe več kot 200 milijonov evrov, kar jasno dokazuje, da prevzem ne upočasnjuje nadaljnje rasti Merkurja”. Kordež je še povedal, da je nesmiselno govoriti o finančnem izčrpavanju prevzetega podjetja, saj naj bi dodana vrednost podjetja naraščala bistveno hitreje od stroškov financiranja prevzema. Seveda je imel v mislih normalno tržno situacijo v svetu s solidno visoko gospodarsko rastjo, z nizkimi obrestnimi merami in veliko finančno likvidnostjo.

No, v manj kot letu dni se je situacija povsem spremenila. Globalna svetovna finančna kriza je dobila zelo otipljive obrise tudi v Sloveniji. Nenadoma smo soočeni s krizo zaupanja v finančnem sektorju, izjemno nizko likvidnostjo ter rekordno visokimi medbančnimi obrestnimi merami. Posledica tega je, da mnoga slovenska podjetja ne morejo dobiti niti kratkoročnih kreditov za financiranje tekočega poslovanja in za zagotavljanje sredstev za plače zaposlenih. Za vsa podjetja pa so se stroški kreditiranja enormno povečali. Toda v bistveno hujši situaciji so podjetja, ki so bila deležna “prijaznih menedžerskih prevzemov”. Večina teh odmevnih menedžerskih prevzemov – Pivovarna Laško, Istrabenz, Merkur itd. – se je namreč zgodila v času, ko so bile cene delnic teh podjetij na zgodovinsko najvišji ravni, obrestne mere za kredite pa na rekordno nizki ravni. V zadnjem letu so cene delnic padle vsaj za 50%, stroški odplačevanja kreditov pa so se povečali najmanj za eno tretjino. Z zastavljenimi delnicami ali nepremičninami podjetij je torej mogoče zagotoviti samo še polovico potrebnega kreditnega kritja iz dobrih časov. Banke zato zahtevajo dodatna kritja ali predčasna poplačila kreditov. Toda menedžerji v prevzetih podjetjih nimajo težav samo s financiranjem povečanih stroškov odplačevanja prevzemnih kreditov, ampak zaradi zadolženosti podjetja (za prevzem) s težavo dobijo kredite za financiranje tekočega poslovanja. S tem pa ogrožajo samo substanco svojih podjetij. Nekateri menedžerji že po kosih prodajajo svoje lastniške deleže (Merkur), nekateri odprodajajo posamezne proizvodne programe (Istrabenz), nekateri načrtujejo prodajo posameznih podjetij iz skupine (Pivovarna Laško). Situacija je postala izjemno resna. Nasmeški so izginili iz obrazov.

Ta torek je stanovsko Združenje Manager objavilo dramatičen poziv, naj vlada oblikuje jamstveno shemo za obveznosti slovenskih bank iz naslova najetih posojil pri tujih finančnih institucijah. Predsednik Združenja Franjo Bobinac v posebni izjavi v sredo, en dan kasneje, podrobneje razlaga ta poziv z naslednjo argumentacijo: “Predvsem je pomembno, da ukrepi ne olajšajo samo poslovanja bank (domačim bankam namreč omogočajo varnejše medbančno poslovanje in enakopraven nastop na mednarodnih bančnih trgih), temveč, da se sprosti likvidnost v smeri gospodarstva (brez ustreznih ukrepov banke namreč niso več sposobne servisirati malih in srednjih podjetij v zadostnem obsegu).” Glavni vzgib za poziv Združenja naj bi bile “predvsem težave, s katerimi se že soočajo predvsem mala in srednja podjetja, ki imajo oteženo dostopnost do novih virov financiranja in rasti obrestnih mer za refinanciranje obstoječih linij. Večji sistemi pa to občutijo, saj so tovrstna podjetja njihov pomemben dobavitelj.” S to argumentacijo, da je v tej zaostreni finančni situaciji treba povečati likvidnost v domačem (med)bančnem sistemu in s tem omogočiti čim manj oteženo financiranje gospodarskim subjektom (ter potrošnikom), se je seveda mogoče popolnoma strinjati. Toda ali Združenje Manager s svojim pozivom dejansko cilja na to, kar njegov predsednik argumentira v posebni izjavi, ali pa gre za v resnici za nekaj drugega?

Menim, da gre v pozivu Združenja Manager v resnici bolj za cilj reševanja lastne kože menedžerjev, ki so sebe in svoja podjetja finančno izpostavili v menedžerskih prevzemih, kot pa za cilj povečanja likvidnosti v gospodarstvu. K temu me navaja dvoje. Prvič, če bi želeli povečati likvidnost v medbančnem sektorju, so po vzoru zahodnih držav edino primerne finančne injekcije centralne banke. Torej, če je (med)bančna likvidnost tako nizka, naj Banka Slovenije namesto piškavih 250 milijonov evrov odobri nekajkrat večje finančne injekcije bankam. Drugič, nenavadno hiter odziv ministrstva za finance, ki je v sredo, le en dan po objavi tega poziva, pripravilo predlog sprememb zakona o javnih financah ter predviden način ukrepanja. MF namreč predvideva predvsem tri ukrepe. Prvi in najpomembnejši ukrep predvideva “dajanje poroštev Republike Slovenije zaradi refinanciranja kreditnih institucij s sedežem v Republiki Sloveniji (do skupne višine 8 mlrd EUR)”. Drugi ukrep predvideva ”dajanje posojil kreditnim institucijam ter zavarovalnicam, pozavarovalnicam in pokojninskim družbam, s sedežem v Republiki Sloveniji”, tretji ukrep pa “kapitalske naložbe Republike Slovenije v kreditne institucije s sedežem v Republiki Sloveniji”.

Kaj predvideva prvi, finančno najbolj izdaten ukrep? Pri tem ukrepu gre načeloma za podelitev državnih jamstev domačim bankam pri najemu novih kreditov v tujini, s katerimi bi lahko refinancirale prej najete kredite v tujini, iz katerih so odobrile slabe kredite domačim komitentom. Iz septembrskega biltena Banke Slovenije je razvidno, da je neto povečanje obveznosti slovenskih bank do tujine iz naslova najetih kreditov v letu 2007 in prvih sedmih mesecih letošnjega leta skupaj znašalo skoraj 4 milijarde evrov, pri tem sta samo obe največji banki v državni lasti v preteklih dveh letih najele za približno dve milijardi evrov sindiciranih kreditov v tujini. In če potrošniki in menedžerji, ki so v zadnjem letu ali dveh najeli ugodne kredite pri domačih bankah prav iz te mase, teh kreditov ne bodo mogli več odplačevati , se bodo domače banke znašle v težavah. Najemati bodo morale nove kredite v tujini, ki pa so zdaj bistveno, tudi dvakrat dražji kot pred enim letom. Z drugimi besedami, s tem ukrepom država rešuje banke, ki so odobrile ugodne kredite predvsem za menedžerske prevzeme menedžerjem iz Laškega, Istrabenza, Merkurja itd., če (ko) jih ti ne bodo več zmogli odplačevati.

Kako velika je ta potencialna luknja v bilancah domačih bank zaradi odobrenih slabih kreditov? Takšno oceno je seveda težko dati brez vpogleda v konkretne pogodbe. Toda pomemben namig v tej smeri nam daje že predviden obseg finančnih ukrepov ministrstva za finance. Prvi ukrep predvideva kar za 8 milijard evrov državnih poroštev bankam pri refinanciranju kreditov. Za primerjavo naj povem, da to pomeni približno 20% slovenskega BDP in da po drugi strani razvpiti ameriški finančni reševalni ukrep v skupni višini 1,400 milijard dolarjev pomeni le 10% ameriškega BDP. Vendar to še ni vse. V primeru, da ta državna poroštva ne bodo zadostovala, finančno ministrstvo predvideva še neposredno dajanje državnih kreditov domačim finančnim ustanovam (drugi ukrep) ali celo kapitalske vložke države (tretji ukrep).

Razsežnosti te reševalne akcije države so enormne, tako v mednarodni primerjavi (t.i. “Tequila crisis” je leta 1994 stala Mehiko 18% BDP, Skandinavska finančna kriza v drugi polovici 1980. let pa je prinesla stroške v višini 11% finskega BDP (1991), 8% norveškega BDP (1987) in 4% švedskega BDP (1990)) kot v primerjavi z nekdanjo sanacijo ljubljanske in mariborske banke iz začetka 1990. let, ki je nas davkoplačevalce stala približno 1 milijardo evrov. Po svoji vsebini aktualna finančna reševalna akcija ni nič drugačna, kot je bila tedanja sanacija obeh državnih bank. Tudi takrat sta obe banki nasedli zaradi dajanja slabih kreditov predvsem podjetjem, ki so v začetku 1990. let postala nelikvidna. Takrat sta banki dajale posojila kar podjetjem, ki so bila hkrati njihovi lastniki, tokrat pa sta banki v državni lasti dajali kredite v pomembnem delu za tvegane menedžerske prevzeme. Toda če za tedanje obdobje še lahko razumemo genezo nelikvidnosti naših podjetij zaradi izgube trgov nekdanje Jugoslavije, je aktualno nelikvidnost podjetij, ki so se zadolžila predvsem zaradi nerazumnih menedžerskih prevzemov, bistveno težje akceptirati. Nikakor pa davkoplačevalci ne moremo kar tako prevzeti bremena financiranja tega nerazumnega pohlepa, tega neverjetnega moralnega hazarda naših menedžerjev. Kajti poziv Združenja Manager in reševalni paket ministrstva za finance ne pomeni nič drugega kot to, da želijo menedžerji negativne posledice svojega moralnega hazarda prenesti na vse davkoplačevalce, država pa jim pri tem želi nesebično pomagati.

Na koncu nam torej ostane tisto nadležno vprašanje, na katerega itak že poznamo odgovor – naj davkoplačevalci res socializiramo posledice moralnega hazarda naših menedžerjev? Odgovor je znan – Da. Ker pač nimamo izbire in si ne moremo privoščiti, da nerazumno hazardiranje nekaterih posameznikov za seboj v propad potegne celoten domači bančni sektor. Ampak hkrati pa pride na vrsto tudi velik Toda – toda samo na način, da to socializacijo samo kreditiramo, ne pa dobrodušno in nepovratno plačamo! Ko bo finančna kriza mimo in se bodo razmere spet normalizirale, želimo, da nam država z obrestmi vrne to naše posojilo. Tako, da postanemo lastniki kapitalskih deležev (delničarji) v podjetjih, ki jih bomo prisiljeni reševati z našim denarjem, in da lahko te naše delnice kadarkoli individualno prodamo in si individualno poplačamo posojilo, ki smo ga dali državi.

To pomeni, da mora država, ki bo jamčila za refinanciranje slabih kreditov domačih bank (ali jim celo sama odobrila kredite in jih kapitalsko reševala), od bank zahtevati, da slabe kredite podjetij konvertirajo v kapitalske deleže v teh podjetjih. Ja, z drugimi besedami to pomeni, da država prek sanacije slabih kreditov bank ponovno (delno) nacionalizira nekatera podjetja, ki so se zakreditirala. Nato pa naj država te kapitalske deleže bank v podjetjih prenese na nek sklad, zaradi mene se lahko imenuje tudi razvojni sklad, ki bo po končani sanaciji te kapitalske deleže prodajal oziroma razdelil med davkoplačevalce. In da davkoplačevalci te sanacije ne bomo samo nepovratno financirali, ampak le kreditirali, mora ta sklad po normalizaciji tržnih razmer denimo polovico teh kapitalskih deležev brezplačno v obliki delnic podjetij razdeliti med vse davkoplačevalce, pri prodaji druge polovice delnic, denimo v sukcesivnih javnih ponudbah, pa nam omogočiti izkoristiti ugoden diskont (denimo 30-odstoten) pri nakupu teh delnic.

Če socializiramo izgube, je edino pravično, da kasneje socializiramo tudi dobičke. Hkrati pa bomo s tem vsaj nekoliko kaznovali menedžerje, ki so v svojem pohlepu in moralnem hazardu šli mnogo predaleč. Ti menedžerji morajo okusiti tudi pravično kazen za svoj pohlep. Le na tak način bo država pridobila javno podporo za ta javni finančni reševalni ukrep. In le tako bodo prebivalci te države ponovno pridobili zaupanje v tržno gospodarstvo in njegove finančne in regulatorne institucije.

20 responses

  1. Ob predlagani socializaciji bo treba kar z zakonom urediti, da pohlepni menedzerji in njihovi potomci cez cas ne bodo zahtevali vracila “odvzetega” premozenja po sistemu denacionalizacije, torej da cez cas ne bomo imeli nove denacionalizacije, kjer ne bo pomembno, zakaj so premozenje izgubili, da so do premozenja prisli na neposten nacin in podobno.

  2. Zelo utemeljeni predlogi, vključno s komentarjem bumeranga. Poleg tega pa je vendar že enkrat treba sprejeti zakonodajo, ki bi absolutno onemogočala kreditiranje na podlagi “jamstva” prevzetih delnic. Če se od navadnih državljanov – kreditojemalcev – zahteva realno kritje (nepremičnine, vsedanje na plačo itd), je toliko bolj to treba storiti v primeru delniškega kapitala, ki danes je, jutri pa ga ni več. In če so se v letih osamosvojitve ali tik pred njo banke zakreditirale pri takratnih podjetjih in s tem zavrle pretirano odpuščanje delavcev, kar je vsaj socialno razumljivo, so tu delale uslugo že itak bogatim in vplivnim POSAMEZNIKOM. To pa bomo sedaj “solidarno” pokrili VSI davkoplačevalci zato, da ne bi kolapsiralo celotno gospodarstvo !

    Res, tovrstni kapitalizem je resnično narejen za posameznike…!

  3. Spoštovani jože p. damijan,

    preveč stvari ste pometali v en koš. Predvsem me moti, da ste združili nesolventnost in nelikvidnost. Naše bank imajo težave z likvidnostjo, saj tuje banke nočejo posojati včerajšnjim “prijateljem”, danes pa ugotavljajo, da jih nit ne poznajo. Saj ugotavljajo, da niti ne vejo dobro, kje je Slovenija, kaj šele kje je npr. Celje. Bi pa seveda pomagalo, če država Slovenija (država je le država) priloži papirček, da bo tujim bankam ona krila morebitno izgubo. Tako bi v sistem lahko prišel denarček, ki ga sedaj kronično manjka…
    Banke pa so trenutno še daleč od nesolventosti. Naslednji presek bo 15. januarja, ko se bo računala kapitalska ustreznost in ovrednotil portfelj na 31.12.2008. Če bo kaj, pokličte frenda jazbeca..
    Aja, seveda še nobena banka ni propadla zaradi nesolventnosti, ampak vse zaradi nelikvidnosti…(interna šala..).

    Me pa skrbi podrobnost v “drugem ukrepu”, namreč, kako so se notri znašle pokojninske družbe. WTF? Po kakšni logiki bi one imele likvidnostne težave? Prilivi so daleč nad odlivi, strinjam pa se, da bi utegnile (spet) imeti težave z zajamčeno donosnostjo. In pomoč države bi torej pomenila drugi poseg države v desetih letih v škodo “varčevalcev- davkoplačevalcev” in v korist “lastnikov pokojninskih družb – “DZU”. Če iščete privatni sektor, ki je zlizan z državo, poglejte med lastnike pokojninskih družb.

  4. Vse bolj imam občutek, da je finančna kriza še en način za zadolževanje države z namenom reševanja nesposobnih predsednikov uprav in predvsem popolnoma neučinkovitih nadzornikov.

  5. Če vrednost zastavljenih delnic pade ne pod pač pa le blizu višini odobrenega kredita, je normalno, da banka zahteva predčasno odplačilo kredita (ki očitno več ni ustrezno zavarovan), ali si prilasti delnice, s katerimi je kredit zavarovan. To ni nacionalizacija, to je navadna tržna ekonomija. In če to naredijo državne banke, je to premoženje spet nekako podržavljeno. Seveda se država lahko odloči, da ta od bank te delnice odkupi in jih upravlja preko razvojnega sklada. In lahko naknadno proda delnice najboljšemu ponudniku ali pa razdeli med državljane (ali pa proda s predlaganim popustom). Državno je itak od davkoplačevalcev, tako da so vse te možnosti odprte in korektne.

  6. Človek ne more verjeti, da je bilo to početje – takšni prevzemi – sploh možno. Če se človek poskuša vživeti v tisto navdušenje in hazardnjaški pogum udeležencev – te bratovščine ali sprege glavnih eksekutorskih oficirjev – menedžerjev in bančnikov – ugotovi, da jim je bilo malo mar za kar koli ali kogar koli nižje od njih. Živeli so v bolni iluziji, da so bog, ki si je najprej sam sebi ustvaril brado. Iz tega izhajajoč, se lahko vprašamo, ali je način “reševanja” situacije, v kateri so/smo se znašli, res pravi in edini. Nedavno sem že na tem “netu” uporabila prispodobo z “debelimi mački” – “fat cats”. Ti debeli mački zdaj crkujejo, so v komi. Če jim dodajamo “enegijo” bodo še trzali, a ne bodo več lovili miši – kar pa, mimogrede, tudi, ko so “zdravi” ne počnejo, ker so kuhinjski oziroma salonski mački! In še ena prispodoba: piramida se podira. Videti je, da vrh. A ni tako. Podira se namreč baza, ker je povsem oslabela. Oslabeli smo, tisti, ki dejansko ustvarjamo dobrine. Izčrpani smo in nimamo niti toliko, da bi lahko sproti pokonzumirali tisto, kar se proizvede, oziroma poskrbeli za osnovno reprodukcijo, kar nam “ko bajagi” zagotavljajo človeške pravice: hrano, streho nad glavo, izobrazbo in varnost ter potomstvo! … Torej: dovajati finančna sredstva pravnim subjektom alias menedžerjem in bankam iz državnega proračuna – to je denarja državljanov, je nesmiselno in škodljivo. Bolj resnicoljubni avtorji so ugotovili, da vzrok za nastanek finančne krize v ZDA in posledično globalno!, ni toliko najemanje tveganih kreditov državljanov za nakupe nepremičnin in premičnin, ampak drastično osiromašenje srednjega sloja – nizke plače, brezposelnost – , ki zato tudi “normalnih” hipotekarnih kreditov ne more več odplačevati; in pa seveda trgovanje s temi krediti bank in naprej skladov skladov skladovnic – skratka KLAD, kar pa je neumnost, ki sega do neba – prodajanje megle, češ da ima megla težo in substanco? In kdo se bo nato polastil teh nepremičnin? Kdo in kje bodo bivali “pregnanci”? – v delovnih taboriščih? Če naredimo še primerjavo s peščeno uro. Ko pesek spolzi iz gornjega predela v spodnjega, je nesmiselno še dodajati zgornjemu pesek, saj nima kam steči. Uro je potrebno obrniti, da bi pesek spet polzel iz gornjega predela v spodnjega. Kaj to pomeni glede na reševanje oziroma – kako poetično – socializacijo moralnega hazarda menedžerjev – da toda. Ni nobenega: da, toda, ker še tako umno pogojevanje načina distribucije in zagotavljanje izračunanih/priznanih deležev države/državljanov – nekakšnih delnic ali obveznic, ki se bodo izplačevale v prihodnosti, ni nobeno zagotovilo, da bo “reševanje” obrodilo zaželene rezultate. Torej priča smo osiromašenju srednjega sloja – posledica je zmanjšana potrošnja. Dobrin in izdelkov je ogromno na zalogi. Prav ravnajo avtomobilski proizvajalci, na primer, ko za krajši čas zapirajo tovarne oziroma odpuščajo delavce. Torej, moj predlog je, da je potrebno spet pognati potrošnjo – to pa pomeni, da je treba dodajati “energijo” – denar državljanom in ne “pravnim osebam”. Ta moj predlog ni popolnoma zrasel na mojem zelniku, v ZDA obstaja projekt ali gibanje NESARA. Sic! Torej, namesto da bi te silne milijarde državljanov Slovenije injicirali v “debele mačke v komi”,je te milijarde treba “razdeliti” zdaj! med državljane. Višina vsote za posameznega državljana naj se izračuna, vsekakor pa morajo dobiti tisti z najnižjimi in nizkimi dohodki/pokojninami/socialnimi transferji več kakor tisti z višjimi. Razen tega je treba prenehati z dosedanjo prakso bank, da najemajo kredite, da bi servisirale kredite. Naj se za nekaj časa ustavijo ti finančni tokovi in naj se do potankosti naredijo bilance in ugotovi dejanska solventnost in likvidnost bank in bančnega sistema v RS, ugotovilo se bo na primer, “da sem dolžna sama sebi – to pa lahko brišem!”. In pa seveda, uvesti strogo finančno disciplino – plačevanje računov v zakonskem roku! Ustavijo naj se velike investicije, za katere so potrebni krediti. V povprečju imamo državljani zelo slabo vzdrževana stanovanja, avtomobile, lokalne ceste, zelenice, parke, fasade hiš itd.itd.; za to naj se tudi rabi in porabi večji dotok denarja neposredno državljanom. Ko se bo povečala potrošnja – tokrat premišljena in “potrebna”, bo stekla tudi proizvodnja … V nasprotnem primeru se bomo pač morali zateči k LETS – local exchange trade system – ko se bomo v skupnostih oskrbovali in opravljali storitve med seboj brez denarja, ker drugače ne bo šlo; kje pa bo potem država?. Mimogrede: izračunali so v ZDA, da je na voljo toliko denarja, da bi lahko vsak državljan ZDA nemudoma prejel “injekcijo” v višini 300.000 dolarjev. Kdo se tu šali z nami? Med socializmom/komunizmom in fašizmom je zelo tanka črta razlikovanja; gre le za različno barvo “debelih mačk”: enkrat so obarvane rdeče, drugič črno. Paradoks je, da v svetovnem obsegu iz “prikritega” fašizma prehajamo v KOMUNIZEM. Ali je to tisto, kar hočemo in želimo, mi, baza piramide? Ali pa naj se piramidna hierarhična struktura/sistem enkrat za vselej zruši, pa četudi skozi trpljenje in umiranje zaradi pomanjkanja več milijard prebivalcev Zemlje … “Debeli mački v škatli” pa še kar zasedajo, posedajo in razpravljajo o tem, kaj in kako naj se spremeni, da bi ostalo isto … na Kitajskem, v ZDA, v Bruslju itd. itd. … Obrnimo svet – peščeno uro – na glavo, pa bo spet ta pravo!

  7. Bravo Damjan,

    Zelo zelo dobro si napisal oziroma opisal dejstva. Zal pa ne verjamem, da bo vlada tem nasvetom prisluhnila.
    Kar bo ta vlada naredila je (bo) v bistvu samo to, da bodo davkoplacevalci resili rit in osebno premozenje Bavcarju, Srotu, Kordezu in podobni zalegi.

    Pred nekaj dnevi je v nekem pogovoru tudi prvi moz KD group (Gantar) rotil vlado, da naj nekaj naredi na podrocju bancnistva… predlagal je veliko financno injekcijo…. Zal se ne spomnim kje je bilo to objavljeno… mislim, da je bilto Dnevnik. Tudi ta gospod se je zakreditiral in sedaj pa naj drugi to placujejo.

  8. Anika, poznam ameriško demokratsko varianto. Predlagajo pomoč zakreditiranim najemnikom hipotek. Ne predstavljam si točno, kako bi podobno zgodbo izpeljali v Sloveniji. Saj pri nas imamo delno uvoženo krizo, drugi del pa je nastal doma s “tajkunskimi” delnicami. Kolikor razumem J.P.Damjanov predlog, je, da država sanira dolgove in si prilasti te delnice. Se pa strinjam, da je ob krizi vedno aktualen “new deal”.

  9. Na forumu Financ sstanislav v svojem komentarju na Damijanov članek v Maneger(j)u “Menedžerji želijo negativne posledice prenesti na davkoplačevalce” poda različico zamisli, da je treba negativne posledice “hazarda” blažiti s povečanjem potrošnje, oziroma s stalnim večjim prilivom denarja državljanom, ki so »lastniki kapitala države pa so samo vsi enakopravni državljani in nihče drug«.

    Sstanislav, Finance, 26-10.2008 #351172 11:03
    Re: Jože P. Damijan: Menedžerji želijo negativne posledice prenesti na davkoplačevalce

    Kaj bo menil Križanič, bomo videli, jaz pa trdim, da to ni vprašanje, kaj bo kdo menil, ker je pravi recept zapisan v 3. členu Ustave.
    Karkoli bo že vlada storila z bankami in podjetji, predvsem mora storiti to:

    Stabilno rast BDP lahko prinese samo pravilna in v naprej znana delitev BDP na tekočo in investicijsko potrošnjo, ali bolj preprosto, na bruto plače in bruto dobiček,
    Ali po kmečko, delitev letnega pridelka na hrano in seme mora biti pravilna in optimalna.
    Če gre ves pridelek za hrano, boš stradal naslednje leto, če gre ves za seme, boš stradal že letos.
    Torej, ni vsa umetnost v tem, kako čim več pridelati, enako pomembna umetnost je tudi v delitvi, kajti če se ne potroši vse proizvedeno na pravilen način, bo produkcija obstala.
    Ravno to se sedaj dogaja v svetovnem merilu in že tudi pri nas.
    Dobički so rastli hitreje od plač in kupcev je preprosto zmanjkalo.
    Torej, kaj?
    Prva naloga vlade je vzpodbuditi potrošnjo, toda ne na način, da bo država denar dala bankam, te bodo pa potrošnjo kreditirale, pač pa tako, da bo prišlo prebivalstvo do svojega denarja na nekrediten način.
    Bush je z enkratnim “darilom” želel to storiti in naredil s tem še večjo napako, kajti priliv “daril države” mora biti konstanten.
    Toda, to ni bilo nikakršno darilo, to je bil denar iz dobička države, ki tako ali tako pripada njenim lastnikom, državljanom.
    Razdelil je torej ad hoc samo dividendo lastnikom.
    Kapitalizma ne more rešiti nihče drugi, kot kapitalizem sam in to z dosledim spoštovanjem osnovnega principa kapitalizma.
    Dobiček pripada lastniku kapitala in samo on lahko odloči, koliko ga bo preko dividende potrošil takoj in koliko ga bo pustil za seme.
    Vlada mora torej pričeti z delitvijo dividend iz dobička države vsem lastnikom kapitala tega podjetja.
    Lastniki kapitala države pa so samo vsi enakopravni državljani in nihče drugi.
    Jasno?

  10. o delnicah države je, takrat še Stane, pisal in pisal na SDS forum ob zmagi današnjega premiera ter hkrati propagiral svojo sol (večinoma torej natrijev klorid s številnimi drugimi primesmi v majhih pa mogoče pomembnih količinah – spominja na trženje vode, ki jo v Bosni imenujejo Aqua vitalis pri nas..). Kot SStanislav je naredil dobro delo in se pop-ulariziral po spletu.. za zdravo sol. zakaj govorimo o idealizmu in ne real kapitalizmu (realnost ni enaka komunizmu, socializmu, fevdalizmuz, kapitalizmu,.. gre samo za pojvano obliko, ki v določenem zgodovinskem obdobju prevlada) pa je vendarle jasno. jasno? A ni? ja, potem pa en krog po Viču v nedeljo; na zelenici ob Tržaški je obrtnik svojo Toyxto landcruiser parkiral tako, da je podrl še en javor, s kolesom pa je bil celo na voznem pasu, in šel moliti boga v cerkev, medtem so v nakupovalnem središču na rudniku gradbinci iz juga, ob praznih parkiriščih, pripeljali do vrat nakupovalnih centrov in vrteli zavijajočo glasbo neke druge kulture, medtem ko so kupovali “rost-frei” lonec za nedeljsko enolončnico.. jasno? še ne? potem sem očitno izbral napačno prispodobo spoštovanja pravil igre v prenaseljenem planetu, kjer so še otroci v opčeh naših vrlih mlado ekonomistov postali kapital (več, ko jih imaš bolj si Angelina Jolie in Saša Einsiedler ter bogatejši si), več ko je višja je številka,.. delnica države je utopična norost. Svet dela, kot sem opisal, posamezniku prepovemo kajenje in hkrati propagiramo neštetokrat bolj množično uničevanje zdravja z vsesplošnim sekanjem gozda za cveste in kurjenjem drv (ops, biomase v modernih kotlih iz katerih se po tehnokratsko ne kadi – ja, kje že se to dogaja? aja, tam kjer se pravično delijo delnice države in se je kapirtalizem spremenil v komunizem)

  11. Ene stvari JPD ne pove čisto jasno-ali je “socializacija dobička” stvar enkratne prodaje ali trajnega (so)lastništva,(so)upravljanja s strani (reformiranega) javnega interesa/države? Glede na prejšnje njegove tekste bi rekel, da prvo- in je torej njegova “socializacija dobička” kaj lahko stratagem za prodajo tujcem- ker kdo bo pa v zadolženi državi, kaznovanih menažerjih in prebivalstvu v preživetvenem modusu lahko kupoval?
    Tudi Anikino strinjanje in njeni izvirni recepti mi kažejo v podobno smer: “Prva naloga države je spodbuditi potrošnjo”? Propadli ameriški recept torej tudi pri nas? Ker A. ni rekla “infrastruktura”,javna dela, “Keynes”(hej, SLO je za to premajhna in preveč odprta, kajne?), ampak govori le o potrošnji “prebivalstva”. Tudi koncept države je hudo “libertaren”: “država” kot preprosto delniška lastnina državljanov- to seveda pomeni, da jo lahko tudi prodamo ali kaj ? Sori, ampak to mi diši po klasičnem mrkaićizmu- jaz pa mislil, da Anika ni to, da je vsaj malce kritična do kapitalizma kot takega in kakršnega poznamo-kakšna zmota, ravno nasprotno-“kapitalizma ne more rešiti nihče drug kot kapitalizem sam, in to z doslednim spoštovanjem osnovnega principa kapitalizma”: ekonomija barona Munchausna ali kaj?pa saj porav to je kapitalizem počel še posebej zadnjih 30 let, pa je šlo po zlu- sedaj pa bi Anika hotela ŠE VEČ ISTEGA?? Ker “osnovni princip kapitalizma” ni nobena “stabilna rast” pa mirno prijetno trajnostno živetje prebivalstva, ampak “nič drugega” kot “neskončna akumulacija kapitala(profita) s končnim ciljem poblagovljenja vsega”-da navajam sodobneega E.Wallersteina in ne kakega uncool Marxa. Četudi se menda ta spet odlično prodaja.

  12. Najbolje bi bilo vse borze začasno zapreti, dokler države ne prečistijo bank in pomembnih podjetij.

    Pri tem takoj zapreti vse goljufe, ki so pripeljali do današnjega stanja; to so predvsem podjetja, ki so dajala lažne bonitetne ocene in banke, ki so odobravale kredite brez pokritij.

    Nato pa naj se začne spet trgovati.

    Mimogrede – protitajkunska vojna pri nas je že jasno pokazala, kdo je omogočil tajkune in sedaj so tisti, ki so jo uvedli popolnoma tiho.

  13. hm, Igor Vidmar je povedal boljše. Pač, se bom že sprojaznil in naprej trobil še s svoje plati.

  14. Bravo Igor Vidmar. Vrtimo se v krogih, pa ne ujamemo lastnega repa. Včasih je pač treba reči bobu bob, goljufiji pa goljufija. Preko neoliberalnega, libertarnega krožka, počasi ta isti krožkarji polzijo v kvazi socializem. Celo do neokomunizma so se pripravljeni spustiti. Zadeva pa je v bistvu čisto klasično “mencingerijanska”, kot bi to verjetno označil veliki m.m.. Kopičenje in prodajanje finančne megle je preprosto potrebno opredeliti z ustrezno zakonodajo in doreči, kaj je pri tem zakonito in kaj ne. Ali je trgovanje z npr. tečajnimi razlikami finančni ekpertizem, šport japijev ali pa ga gre enačiti z igrami na srečo in temu primerno obdavčiti oziroma v delu, ki bi se ogibal obdavčitvi, postaviti onstran zakona. Ali lahko manager, ki ne le pozna notranje informacije, pač pa jih celo nadzoruje, kreira in po potrebi prireja, trguje z donosi podjetja in sodeluje pri odkupih taistega podjetja v delu, ki je v lasti države (realni lastnik iz krvi in mesa v eni ali nekaj osebah tega tako ali tako ne bi dovolil)? Je to sporno zgolj z moralno-etičnega vidika ali pa gre za ravnanje, ki bi ga država kot lastnik (žal v mnogih primerih že bivši) morala sankcionirati? Ali je primerno takšna dejanja obsoditi za nazaj in ustrezno sankcionirati?
    Cenim, da se mnenja samozvanih libertarcev vsled globalne krize zbližujejo z mnenji, ki so jih še pred nekaj leti neumorno obkladali z žaljivkami. Je čas za Keynesa in je čas za Smitha. Morda je sedaj čas, da “mlado” in “staro” ekonomisti postanejo gibalo sprememb in z iskreno strokovno analizo družno zanimirajo javnost v smeri široke akcije, ki bo omogočila postavitev temeljnih norm na področju finančnega poslovanja. Zakaj menim, da je sedaj pravi čas. Enostavno zato, ker so centri finančne moči nekoliko v šoku. Politikom pa trenutno koristi vse kar javno negodovanje usmeri proč od njih samih in njihove vpletenosti v finančne malverzacije in managerske odkupe. V tem kratkem časovnem oknu javnost lahko pride do pravih informacij, ne da bi se bilo treba bati pretiranega informacijskega šuma, ki bi ga povzročali s strani finančno-političnih lobijev podkupljeni “guruji” ekonomske in drugih strok.

  15. @igor vidmar
    O.K. IV! Nisem vedela, da sem, kar mi oporekate, a zgolj ugibate, da sem za kapitalizem, ker menim, da je treba povečati potrošnjo, skratka povečati kupno moč državljanov. Vem česa ne želim, v kakšnem svetu ne želim živeti, kako pa naj svet izgleda, da bo boljši za vse, v prihodnosti, in kako naj se imenuje, če se že mora ta nov -izem imenovati, ne vem. Včasih je “kapitalizem” pomenil, da je človek lahko nabavil oziroma kupil stvari, ki jih je potreboval – in bile so v pretežni meri kvalitetne. Danes je “zadeva” podivjala. Zakaj? Veliko je vzrokov; nekateri pravijo, da je vzrok vsesplošen človekov pohlep. Morda. Tudi mediji ga poganjajo s prikazovanjem in promoviranjem fancy life-a, tudi konzumiranje “urbane” glasbe in sprevrženega rock’n’roll-a in pa seveda turbofolka in “scen” high life-a na robu pornografije; tudi Pariz devetnajstega stoletja, na primer, je pokal od »hedonizma« … Potem je 1. svetovna vojna prinesla streznitev in globoko zarezo v mišljenju ljudi … menili so, da je komunizem rešitev. A vprašajmo se, kdo je financiral revolucijo v Rusiji, kdo kanclerja v Nemčiji? Priporočam v branje izpoved udeleženca »Red Symphony«. Kdo … ali so to ti isti, ki so še danes na sceni in so nas znova pripeljali v stanje globalne krize? Če je zato kriv »kapitalizem«, ne vem. Zato iščem rešitve, tako sama pri sebi – izven »škatle« seveda – kar pomeni, da nisem obremenjena z nobeno doktrino, teorijo, z ideologijo pa morda, kolikor deluje nezavedno! – in jih pač pošljem v vednost, še komu. “Kapitalizem” je torej donedavna zagotavljal, da je človek lahko nabavil/kupil tiste stvari, ki jih je poteboval za osnovno vzdrževanje pa tudi za razvedrilo – glede na to, da že dolgo ni več samozadostnih gospodinjstev/gospodarstev, kjer so si ljudje sami in s pomočjo sosedov naredili, kar so potrebovali – bodisi čoln ali voz, hišo, pohištvo, milo, platno itd.; zaradi delitve dela in urbanizacije pač … Danes je ta “zadeva” podivjala. Danes človek že težko dobi dober žebelj ali vijak, če pa že, jih mora kupiti zapakirane, ni jih več na komade ali na tehtnico. Materiali za gradnjo ali sanacijo stanovanja in objektov so slabi … Oblačila so kr neki in zelo hitro se obrabijo pri nošenju in pranju … Avtomobila sploh ne moreš več popraviti sam – niti najosnovnejših stvari kot je menjava svečke ali luči v žarometih; elektronika je sicer cenena, a za eno ali dve leti. Vse hočemo takoj, če pa ne gre iz rednih dohodkov pa na kredite …. “Kapitalizem” je torej podivjal in se razvodenel. Kaj pa sploh je kapitalizem
    Wikkipedija – ki sicer ni zanesljiva, a je pri roki, pravi tako:
    From Wikipedia, the free encyclopedia
    Capitalism is the economic system in which the means of production are distributed to openly competing profit-seeking[1] private persons and where investments, distribution, income, production and pricing of goods and services are predominantly determined through the operation of a free market[2] where anyone can participate in supply and demand and form contracts with each other, rather than by central economic planning. Capitalism is usually considered to involve the right of individuals and businesses to trade, incorporate, and employ workers, in goods, services (including finance), labor and land.[2] In theory, production and distribution in a capitalist system are governed by the free market rather than state regulation,[3] with state action confined to defining and enforcing the basic rules of the market[4] though the state may provide a few basic public goods and infrastructure.[5] The most laissez-faire capitalist economies, as measured by indices of economic freedom, include countries such as Hong Kong and Canada.
    Capitalist economic practices became institutionalized in England between the 16th and 19th centuries, although some features of capitalist organization existed in the ancient world, and early forms of merchant capitalism flourished during the Middle Ages.[6][7] Capitalism has been dominant in the Western world since the end of feudalism.[6] From Britain it gradually spread throughout Europe, across political and cultural frontiers. In the 19th and 20th centuries, capitalism provided the main, but not exclusive, means of industrialization throughout much of the world.[8]
    Itd.
    In še nekaj poglavij
    Contents
    [hide]
    • 1 Perspectives
    o 1.1 Classical political economy
    o 1.2 Marxian political economy
    o 1.3 Weberian political sociology
    o 1.4 German Historical School and Austrian School
    o 1.5 Keynesian economics
    o 1.6 Neoclassical economics and the Chicago School
    • 2 History
    o 2.1 Mercantilism
    o 2.2 Industrial capitalism and laissez-faire capitalism
    o 2.3 Finance capitalism and state monopoly capitalism
    o 2.4 After the Great Depression
    o 2.5 Globalization
    • 3 Indices of Economic Freedom
    • 4 Political advocacy
    o 4.1 Support
    o 4.2 Criticism
    o 4.3 Democracy, the state, and legal frameworks
    • 5 See also
    • 6 Notes
    • 7 Further reading
    • 8 External links

    No, ali na osnovi tega, res lahko ugotovimo, kaj je kapitalizem in kje so in zakaj je prišlo do anomalij. Ali ima te “anomalije” že vgrajene v samem sebi? Ali je vzrok v piramidni strukturi oziroma sistemu oblasti?

    In še:
    The Europen Enlightment Glossary, Capitalism
    http://www.wsu.edu/~dee/GLOSSARY/CAPITAL.HTM

    Lepo pa prosim IV, da se opogumi, in nam pove, kako se naj skobacamo iz te godlje oziroma kako si on zamišlja naš svet v prihodnje, tako da bo prav za vse.

    “Dežela je suha, Nil letos ne poplavlja!”
    V osemdesetih letih sem se z avtobusom peljala skozi newyorški Harlem. Avtobus je zapeljal vanj kot bi odrezal. Urejene hiše in čiste ulice nato pa – razpad -hiše podrtije, pred njimi tu in tam seseden avtomobil, tam naprej si ga trije ogledujejo in verjetno nekaj popravljajo, na ulici se podijo bolj kot ne lačni psi, kopulirajo … na razpadajočih oknih nekaj radovednih obrazov … za avtobus se nihče ne zmeni … in potem spet, kot bi odrezal … izložbe, urejenost, hiteči ljudje. Ali si res želimo tudi v Evropi in pri nas takšnih prizorov, če se kupna moč državljanov ne bo povečala … ?

  16. torej le zagovarjamo kvaliteto pred kvantiteto. končno. sedaj je treba to še v podstrešje pospraviti pa smo na dobri poti.
    torej bela streha pred črno (ker se slednja greje in seva toploto, bela svetlobo odbije in se ne greje), več gozda (edini filtrira, hladi in greje, vlaži, ustvarja kisik,.. na planetarnem nivoju, temu ni alternative) manj betona in asfalta, več podzemne, manj izjav, mene javni promet ne briga, jaz bom gradil nebotičnike,..naj si vsak svoje pove…
    kapitalizem, kot ga definira najkrajša možna definicija – vrednost, ki se oplaja. Fleksibilnost tega poimenovanja je tako široka, da se v okviru poimenovanja skrivajo tudi bolje možnosti.

  17. ko bi , mimogrede, vse te vsote (dolarski trilijoni ali kdo bi še sploh skrbel za vse te nepredstavljive malenkosti) od pobranih davkov “tistim hierarhično nižje” vložili v razvoj novih solarnih panelov, naj me vrag da mi ne bi potem več “verniki v nič se ne dogaja” pametovali o neizvedljivosti ideje “sonce, razum in srce”,.. če bi samo del šel v, od strani naših vrlih ekonomistov “popljuvane” državne raziskovalne institute tipa max Planck (a se na tem primeru ne moremo naučiti, da je treba v nacionalni I. Jožef Stefan vlagati in ne skrbeti za antipropagando zanj? -Nemci so po velikem odlivu pameti v devetdesetih poskrbeli, da je Max Planck ponovno eden in edini in pamet beži nazaj, tudi iz MIT-ja).. če bi se vsem tem s hiperinflacijo produciranim upravljalcem vsaj malo sanjalo o osnovni formuli fotosinteze (zakaj vraga jo ne ponovijo v prvem letniku ekonomije?).. pa ne vidim nobene štale v prihodnjosti. Samo tisti preblisk ministra v odhajanju je treba vzeti za vodilo: sonce, razum in srce.

  18. Menedžerski hazard. Menedžerski “odkupi”, pravilneje prevzemi, praviloma uspešnih podjetjih so pravi hazard, ki ga v primeru kasnejšega slabega poslovanja “prevzetega” podjetja plača na koncu zgolj banka kreditodajalka, ko podjetje zaide v “težave”, oz. država, ko potem sanira “banko kreditodajalko v težavah” z davkoplačevalskim denarjem.
    Kje pa je materialni rizik menedžerjev prevzemnikov?
    V uspešnih delniških družbah imajo menedžerji že tako zelo dobre plače in druge bonitete. Celo v Švici se javnost nad temi ekstremnimi nagradami in bonitetami zgraža.
    Pa še takšne izjemne nagrade jim niso dovolj.
    “Izposlujejo” si še menedžerski nakup-prevzem podjetja na kredit, s zastavo “kupljenih” delnic podjetja, ki ga vodijo. Kredit pa torej “plačujejo” iz finančnega toka prevzetega podjetja,….ali dividend “kupljenih”delnic prevzetega podjetja.
    Lahko bi torej rekli, da “prevzeto podjetje” menedžerju kupi oz. plača prevzem podjetja.
    Prevzeto podjetje torej plača kredit za menedžerski prevzem na ime menedžerja, a za račun podjetja- delniške družbe in drugih deležnikov podjetja, na pa menedžer prevzemnik sam.
    Kje je tu logika in etika?
    Kam so odrinjeni drugi deležniki podjetja, nenazadnje zaposleni, ki morajo zato počakati na boljše plače…., pa kljub temu morajo predano(?) delati za podjetje,,,,
    Menedžerji z že tako dobrimi nagradami pa so lahko šele takrat “predani podjetju”, ki ga vodijo za dobro plačo, ko se jim to podjetje preda oz. proda in samo odplača menedžerski vložek v podjetje. To je, ko jim drugi deležniki plačajo še prevzem podjetja….
    To ni samo moralni hazard in pohlep na račun drugih. To ni predanost in ugled, ki si ga pripisujejo in se potem še javno nagrajujejo s prestižnimi “etičnimi” nagradami.
    Postati lastnik, če uspe, seveda na račun drugih, je hazard ali še kaj drugega.
    Poklicani strokovnjaki in politiki pa se še vedno čudijo, od kje v javnosti še vedno veliko odklanjanja “nove družbe”, tržnega gospodarstva in demokracije, ne priznajo in ne sankcionirajo pa te “menedžersko prevzemne” anomalije, bolje rečeno hazard?

  19. »Menedžerski prevzemni raj« se končuje?
    »V zameno za kapital in poroštva uprave ter nadzorniki ob nagrade«
    berem v Poslovnem Dnevniku, 2.11.2008.
    Vlada je v četrtek potrdila novelo zakona o javnih financah, ki uzakonja ukrepe v pomoč finančnim institucijam zaradi finančne krize, in jo poslala v državni zbor.
    Med drugim bo vlada lahko prepovedala odkup lastnih delnic prejemnika “pomoči”, odprodajo nepotrebnega premoženja, omejila izplačila upravam in nadzornim svetom ter izplačila dividend, poleg tega pa bo lahko določila pogoje odobravanja posojil končnim uporabnikom.
    “To je nujno potrebno zato, da se prepreči morebitno prelivanje davkoplačevalskega denarja v nagrade in dividende,” je pojasnil premier Janša. Na vprašanje, kako bodo zagotovili, da na primer banke v večinski tuji lasti sredstev iz ukrepov ne bodo prelivale v reševanje matične banke, je Janša odvrnil, da bodo za to morale poskrbeti pristojne institucije v državi.

    Pohlep in hazard se le omejuje?

%d bloggers like this: