Nekako se zdi, da privatizacija in Slovenija ne gresta skupaj. Med njima ni nobene kemije. Tudi ko se resnično trudimo, da bi kaj privatizirali, se izkaže, da nismo. Prodamo, vendar se nato vrne k državi. Kot bumerang, naravnost v glavo. Bodisi ker smo privatizirali samo napol bodisi ker so novi lastniki bankrotirali in je podjetje pristalo pri bankah, ki pa so državne ali spet podržavljene. Nadaljujte z branjem→

• The 4% Non-Solution – Kenneth Rogoff
• Inflation Is Not Always a Monetary Phenomenon – Tutino and Zarazaga
• Monetary policymakers as boyfriends – Simon Wren-Lewis
• Stagflation and the Fall of Macroeconomics – Paul Krugman
• Are the top 0.1% buying their version of education reform? – Washington Post
• It Is Not Easy Being Leader Of The World – Danny Quah
• Depression Economics and Climate Policy – Paul Krugman
• First Quarter GDP Contraction was Less Severe than you Think – No Hesitations
• Academic metrics and market mechanisms – Magic, maths and money

Malce prej sem se moral zaustaviti ob cesti, ker me je zagrabil napad smeha. Nadaljujte z branjem→

Tale zapis desničarskega The New American o mednarodni konferenci o Inclusive Capitalism v Londonu prejšnji mesec mi je zelo všeč. Všeč mi je ton in iskrena zgroženost nad tem, kaj so povedali in predlagali govorci. Na konferenci je denimo direktorica IMF Christine Lagarde poudarila, da bi nas morala skrbeti enakost možnosti in ne enakost dohodkov, saj v razmerah neenakosti nimajo vsi enakih možnosti. Ostali govorci, od Billa Clintona do predsednikov uprav velikih podjetij, pa so govorili o disfunkcionalnosti prostih trgov tako iz vidika neenakosti kot okolja in se zavzeli za višje davke na dohodke in premoženje in bolj družbeno odgovorno obnašanje podjetij. Brrr!, katastrofa, ane?

Konzervativci na to seveda gledajo kot na globalno tiranijo oziroma kot fundamentalni napad na “proste trge”, ki so po njihovem že zdaj premalo prosti in da za sedanjo krizo niso krivi prosti trgi, pač pa centralne banke in “velike vlade”. Mhm, presodite sami, kdo je tukaj nor.

Jasno, konzervativce je treba razumeti: višji davki na dohodke in premoženje ter zahtevano družbeno odgovorno ravnanje podjetij pomenijo višji davek na kapital in zato, v govorici konzervativcev, “manj ekonomske svobode”.

Nadaljujte z branjem→

Knjiga Thomasa Pikettyja »Kapital v 21. stoletju«, ki so jo marca letos v prevodu objavili v ZDA, je onkraj luže povzročila celega hudiča. Takoj po izidu je doživela navdušujoče recenzije tako v vodilnih svetovnih medijih kot tudi s strani akademske srenje. Nobelovec Paul Krugman jo je označil kot knjigo desetletja. Britanski The Economist je tedensko objavljal analize posameznih poglavij. Knjiga se je nemudoma povzpela na vrh najbolj prodajanih knjig na Amazonu.

S čim je 43-letni Piketty, sicer brilijantni ekonomist, ki je pri 22-ih doktoriral na London School of Economics in po dveh letih profesorsko službo na najbrž najbolj prestižni univerzi, MIT v Bostonu, ker ga je dolgočasilo predavanje zgolj teorije, zamenjal za majhen kabinet na pariški École des Hautes Études en Sciences Sociales, tako razburkal javnost? Nadaljujte z branjem→

Justin Fox je naredil odličen intervju s psihologom Gerdom Gigerenzerjem glede tega, zakaj je intuicija načeloma boljša od analitičnega razmišljanja v svetu negotovosti. Gre za razliko med tveganjem in negotovostjo, ki ju večina ljudi ne loči. Tudi ekonomski in finančni učbeniki delajo to napako (čeprav govorijo o negotovosti), posledično pa tudi finančni trgi, ki tveganja izračunavajo na podlagi predvidljivih rizikov, ne upoštevajo pa negotovosti, torej popolne nepredvidljivosti prihodnosti. Zato ne morejo predvideti nobene finančne krize. Gigerenzer zato zagovarja hevristiko namesto teorije verjetnosti, kar je v preteklosti privedlo do hudih intelektualnih sporov glede narave človeške racionalnosti. Toda realnost je pokazala, da ima Gigerenzer bolj prav. Nadaljujte z branjem→

Ključno vprašanje, ki ga načenja Pikettyjev Kapital, je, kako spraviti zli duh ekstremne neenakosti nazaj v steklenico. Kako narediti kapitalizem socialno vzdržen in stabilen. […]

Za povratek v večjo stabilnost je torej treba najti novo ravnovesje v distribuciji ustvarjenega dohodka med kapitalom in delom. Toda glede optimalne distribucije dohodkov v družbi ne smete vprašati nas, ekonomistov. Seveda pljuvam v lastno skledo. A dejstvo je, da ekonomisti, pripadniki prevladujoče neoklasične in neokeynesijanske šole, ne vemo, kaj je prav. Nobena teorija in noben model nam ne povesta, kolikšno je »pravo« plačilo za vloženo delo in »pravo« plačilo za vložen kapital. Ne vemo, koliko k ustvarjeni vrednosti dejansko prispeva delo in koliko kapital. Znamo le izmeriti, kolikšen del kolača si na koncu razdelita kapital in delo, ne znamo pa povedati, ali je ta razdelitev ustrezna in katera bi bila optimalna.

Več v Sobotni prilogi Dela

K spodnjemu zapisu Dejana Steinbucha res težko kaj dodam. Trenutno me resnično bolj zanima, če se bosta Bosna in Urugvaj uvrstila v drugi krog svetovnega prvenstva v nogometu, kot pa frustracije Janše, kriminalni interesi Jankovića ter povzpetniški izleti v politiko Cerarja, Šoltesa in Bratuškove. Zakaj bi me moralo brigati ali si bodo navedeni patroni zagotovili poslanske ali ministrske plače? In zakaj bi jim jaz z mojim glasom moral k temu pomagati?

Še nikoli niso bile nobene volitve tako banalne. Še nikoli nam ni bilo tako vseeno za politike in njihove votle obljube. Dve tretjini države gledata svetovno nogometno prvenstvo v Braziliji, predvolilna kampanja jih sploh ne zanima. Četrtina ljudi je skeptičnih do vseh »novih obrazov«, list, gibanj, zavezništev in ostalih strankarskih transmisij, ali pa so sveto prepričani, da tudi te volitve ne bodo spremenile ničesar in je potemtakem vseeno, koga volijo. Če sploh koga.

Nadaljujte z branjem→

Amriške sanje so že nekaj desetletij samo sanje in za nekatere nočna mora. Reaganovske reforme, zmanjšanje moči sindikatov in globalizacija so privedli do selitve industrijskih delovnih mest v tujino, prezaposlitev in povečanega zaposlovanja v nizko plačanih storitvenih delovnih mestih ter posledično do izvotlitve srednjega razreda. To se najbolj izrazito kaže v zaposlenih v trgovski in gostinski dejavnosti, kjer zaposleni delajo za plače na ravni meje revščine. Zaposleni v Walmartu morajo kombinirati po dve ali tri službe, da sestavijo dovolj dohodka za preživetje. In prosijo kupce za donacije, da lahko praznujejo Dan zahvalnosti. Nadaljujte z branjem→