Privatizacija pri nas je kot bumerang

Nekako se zdi, da privatizacija in Slovenija ne gresta skupaj. Med njima ni nobene kemije. Tudi ko se resnično trudimo, da bi kaj privatizirali, se izkaže, da nismo. Prodamo, vendar se nato vrne k državi. Kot bumerang, naravnost v glavo. Bodisi ker smo privatizirali samo napol bodisi ker so novi lastniki bankrotirali in je podjetje pristalo pri bankah, ki pa so državne ali spet podržavljene. Nadaljujte z branjem

Vikend branje

Desničarske težave z “inkluzivnim kapitalizmom”

Tale zapis desničarskega The New American o mednarodni konferenci o Inclusive Capitalism v Londonu prejšnji mesec mi je zelo všeč. Všeč mi je ton in iskrena zgroženost nad tem, kaj so povedali in predlagali govorci. Na konferenci je denimo direktorica IMF Christine Lagarde poudarila, da bi nas morala skrbeti enakost možnosti in ne enakost dohodkov, saj v razmerah neenakosti nimajo vsi enakih možnosti. Ostali govorci, od Billa Clintona do predsednikov uprav velikih podjetij, pa so govorili o disfunkcionalnosti prostih trgov tako iz vidika neenakosti kot okolja in se zavzeli za višje davke na dohodke in premoženje in bolj družbeno odgovorno obnašanje podjetij. Brrr!, katastrofa, ane?

Konzervativci na to seveda gledajo kot na globalno tiranijo oziroma kot fundamentalni napad na “proste trge”, ki so po njihovem že zdaj premalo prosti in da za sedanjo krizo niso krivi prosti trgi, pač pa centralne banke in “velike vlade”. Mhm, presodite sami, kdo je tukaj nor.

Jasno, konzervativce je treba razumeti: višji davki na dohodke in premoženje ter zahtevano družbeno odgovorno ravnanje podjetij pomenijo višji davek na kapital in zato, v govorici konzervativcev, “manj ekonomske svobode”.

Nadaljujte z branjem

Koliko neenakosti zdrži kapitalizem?

Knjiga Thomasa Pikettyja »Kapital v 21. stoletju«, ki so jo marca letos v prevodu objavili v ZDA, je onkraj luže povzročila celega hudiča. Takoj po izidu je doživela navdušujoče recenzije tako v vodilnih svetovnih medijih kot tudi s strani akademske srenje. Nobelovec Paul Krugman jo je označil kot knjigo desetletja. Britanski The Economist je tedensko objavljal analize posameznih poglavij. Knjiga se je nemudoma povzpela na vrh najbolj prodajanih knjig na Amazonu.

S čim je 43-letni Piketty, sicer brilijantni ekonomist, ki je pri 22-ih doktoriral na London School of Economics in po dveh letih profesorsko službo na najbrž najbolj prestižni univerzi, MIT v Bostonu, ker ga je dolgočasilo predavanje zgolj teorije, zamenjal za majhen kabinet na pariški École des Hautes Études en Sciences Sociales, tako razburkal javnost? Nadaljujte z branjem

Pasti odločanja: med rizikom in negotovostjo

Justin Fox je naredil odličen intervju s psihologom Gerdom Gigerenzerjem glede tega, zakaj je intuicija načeloma boljša od analitičnega razmišljanja v svetu negotovosti. Gre za razliko med tveganjem in negotovostjo, ki ju večina ljudi ne loči. Tudi ekonomski in finančni učbeniki delajo to napako (čeprav govorijo o negotovosti), posledično pa tudi finančni trgi, ki tveganja izračunavajo na podlagi predvidljivih rizikov, ne upoštevajo pa negotovosti, torej popolne nepredvidljivosti prihodnosti. Zato ne morejo predvideti nobene finančne krize. Gigerenzer zato zagovarja hevristiko namesto teorije verjetnosti, kar je v preteklosti privedlo do hudih intelektualnih sporov glede narave človeške racionalnosti. Toda realnost je pokazala, da ima Gigerenzer bolj prav. Nadaljujte z branjem

Kapitalizem in neenakost in česa ne smete vprašati ekonomistov

Ključno vprašanje, ki ga načenja Pikettyjev Kapital, je, kako spraviti zli duh ekstremne neenakosti nazaj v steklenico. Kako narediti kapitalizem socialno vzdržen in stabilen. […]

Za povratek v večjo stabilnost je torej treba najti novo ravnovesje v distribuciji ustvarjenega dohodka med kapitalom in delom. Toda glede optimalne distribucije dohodkov v družbi ne smete vprašati nas, ekonomistov. Seveda pljuvam v lastno skledo. A dejstvo je, da ekonomisti, pripadniki prevladujoče neoklasične in neokeynesijanske šole, ne vemo, kaj je prav. Nobena teorija in noben model nam ne povesta, kolikšno je »pravo« plačilo za vloženo delo in »pravo« plačilo za vložen kapital. Ne vemo, koliko k ustvarjeni vrednosti dejansko prispeva delo in koliko kapital. Znamo le izmeriti, kolikšen del kolača si na koncu razdelita kapital in delo, ne znamo pa povedati, ali je ta razdelitev ustrezna in katera bi bila optimalna.

Več v Sobotni prilogi Dela