Peter Frankl o Janši, ki se ni razvil v Thatcherjevo

Janša tako rekoč v ničemer ni evropsko desen ali liberalen politik. Gre za politika, ki si je zgradil kult osebnosti, ki je, skoraj tako kot Tito, postal nezamenljiv. Nihče v SDS za zdaj niti ne upa kandidirati proti njemu. Gre za človeka, ki je davnega leta 2004 prvič zares prevzel oblast, a tako rekoč ničesar, kar je obljubljal, da bo storil, ni naredil. Kakšen je to sodoben desni politik, ki v vseobsegajoči državno-gospodarski diktaturi skoraj ničesar ne privatizira? Spomnimo se samo NLB. Še Rop je bil uspešnejši! In zgodbe, da je Janša to hotel narediti, pa tega zaradi koalicijskih partnerjev ni zmogel, so pravljice.

Nadaljujte z branjem

Lov za izgubljenim zakladom

Banke, ki poslujejo v Sloveniji, so v letih 2005-2008 slovenskim podjetjem odobrile za skoraj 12 milijard evrov novih kreditov. Zadolženost podjetij do bank v Sloveniji je konec leta 2008 znašala okroglo 20 milijard evrov, nato pa se je do konca lanskega leta zmanjšala na 14.3 milijarde evrov. Tik pred začetkom sanacije bank sredi decembra lani je skupen znesek slabih kreditov po evidenci Banke Slovenije znašal okrog 9 milijard evrov. Logično, vendar naivno laično vprašanje ob tem bi bilo, kam je izginilo teh 9 milijard evrov? Kje se skriva ta »zaklad«? Nadaljujte z branjem

Zanimivo branje

Zakaj Pikettyjevske neenakosti v Sloveniji ni

Delovi Pogledi so objavili recenzijo knjige Thomasa PikettyjaCapital in the 21st Century“. Spodaj je kratek izsek iz intervjuja, ki sem ga dal za Poglede o tem, zakaj ni mogoče Pikettyjevske neenakosti najti v slovenski verziji kapitalizma, zakaj je Pikettyjeva analiza kljub temu aktualna za Slovenijo in zakaj bi pri nas vseeno potrebovali nekoliko več Pikettyjevske neenakosti.

Nadaljujte z branjem

Zanimivo branje

Disruptivne inovacije

Ta članek v New Yorkerju morate prebrati. Jill Lepore se sprašuje o koristnosti oziroma destruktivnosti novih inovacij, ki uničujejo obstoječe poslovne modele s ponujanjem cenejših (cenenih) nadomestkov. Ponuja v razmislek distinkcijo med inovacijo in napredkom: Je z novotarijami naš svet res postal boljši, ali imamo samo nove in bolj nove igračke?

In kaj narediti z “disruptivnimi hijenami” v obliki startupov? Namerno puščam odprto… Nadaljujte z branjem

Manj inovacij in raje več “kvalitetnega sedanjega”?

Paul Krugman (v odzivu na članek Jill Lepore v New Yorkerju) ima dober point v kritiki glorificiranja velikh inovacij (disrupcij) kot prihajajo iz Silicijeve doline: te velike inovacije so zgolj namenjene zadovoljevanju apetitov finančne industrije (pomislite na Facebook, Twitter ipd.), njihov “realni učinek” pa je minoren (koliko kvalitetnih delovnih mest so nadomestile po izgonu industrije v Azijo?). In kot primer daje Nemčijo, ki ji uspeva z manj glamuroznimi inovacijami, pač pa s proizvajanjem visoko kakovostnih tradicionalnih proizvodov izvažati svoje znanje in spretnosti in pri tem zaposliti svoje prebivalce po spodobnih plačah. Nadaljujte z branjem

Oče “Washingtonskega konsenza” o nujnem izgonu neoliberalne ideologije iz njega

John Williamson, oče “Washingtonskega konsenza”, leta 1999 o reviziji lastnega otroka oziroma o nujnem izgonu ideologije iz njegove tržno – fundamentalistične (neoliberalne) verzije v rokah Reaganovih vernikov:

Ten years ago I invented the term “Washington Consensus”. While it is jolly to become famous by inventing a term that reverberates around the world, I have long been doubtful as to whether the phrase that I coined served to advance the cause of rational economic policymaking. Nadaljujte z branjem

Zakaj prilagodljive kapitalske zahteve v Baslu III ne bodo učinkovite

Cecchetti in Schoenholtz, ugledna profesorja financ in avtorja učbenika “Money, Banking, and Financial Markets“, sta zelo skeptična do še ene izmed inovacij v zadnjem paketu bančnih pravil, imenovanih Basel III, in sicer do tega, da bi lahko banke uporabljale prilagodljive kapitalske blažilce. Preprosto rečeno,v času kreditne rasti bi morale banke oblikovati večje kapitalske rezerve, v času recesij pa bi lahko imele manjše kapitalske rezerve in tako avtonomno sprostile kreditne pogoje tudi brez zniževanja obrestnih mer.

Cecchetti in Schoenholtz pravita, da tak sistem ne more dobro delovati zaradi visokih informacijskih zahtev, dolgih transmisijskih odlogov in precejšnjih političnih odporov. Namesto tega predlagata striktna pravila v smislu visokih kapitalskih zahtev in stalnih stresnih testov. Nadaljujte z branjem

Nafta, laži in “zmagoslavje”

Američani so morali zasesti suvereno državo, da so vzpostavili razlog, zaradi katerega so jo napadli.

Boris Čibej je v Delu zadel bistvo. Le na ceno nafte in na stotine milijard dolarjev, ki so jih pobasale v žepe naftne korporacije, dobavitelji opreme in gradbena podjetja iz kroga prijateljev Georgea W. Busha kot pravi razlog ameriške invazije na Irak je pozabil.

Nekaj malega o slednjem v zadnjem delu članka John Perkins: Izpoved ekonomskega morilca

 

%d bloggers like this: