Verjamem, da je gospod Igor Bavčar v redu fant. Verjamem, da ima velike zasluge za nastanek in razvoj demokracije na Slovenskem. Verjamem, da je bil dober politik. Verjamem, da je kot minister naredil precej ne samo za osamosvojitev Slovenije, ampak tudi za njeno uspešno vključevanje v EU. Verjamem, da je kot prijatelj in politični aktivist naredil veliko dobrega za premiera Janeza Janšo, ko je temu zaradi domnevne izdaje vojaških skrivnosti leta 1988 sodilo vojaško sodišče.

Toda, ali si zaradi teh zgodovinskih zaslug in njegove nesebične pomoči prijatelju v nesreči zasluži, da divje privatizira Istrabenz in prek njega še Petrol? Oziroma če dovolite: Kaj hudiča smo tako hudega naredili našemu predsedniku vlade, da nas kaznuje z omogočanjem nastanka še enega, tokrat, naftno-plinskega monopola? S čim smo si zaslužili, da se histerija o nacionalnem interesu sprevrže v tajkunizacijo in popolno divjo privatizacijo Slovenije?

Ne nasprotujem privatizaciji. Nasprotno, sem absolutni zagovornik zasebne lastnine, ki omogoča najbolj učinkovito upravljanje z redkimi resursi in zaradi tega sem pri oblikovanju reformnega paketa tako vztrajal na poglavju o privatizaciji. Toda privatizacija nekoč državne (ali družbene) lastnine mora biti izpeljana legalno, transparentno in nediskriminatorno, država pa mora z učinkovito politiko konkurence preprečevati nastanek monopolov oziroma možnosti zlorabe dominantnega položaja. Ti pogoji v Sloveniji nikoli niso bili v celoti spoštovani, toda z razdelitvenim načinom privatizacije in z močno kontrolno močjo obeh paradržavnih skladov Kad in Sod smo se v Sloveniji za razliko od ostalih nekdanjih socialističnih držav v veliki meri izognili tajkunizaciji. Kot kolateralno škodo smo dobili neke vrste državni kapitalizem, politično nastavljanje uprav in nadzornih svetov ter posledično manjšo učinkovitost in inovativnost podjetij. Toda takoj, ko je vlada začela s prodajami kapitalskih deležev obeh paradržavnih skladov, se je začela tudi pri nas tajkunizacija.

Če je bil BTC v letu 2000 nekakšna grda anomalija slovenske privatizacije zaradi sprevrženega in nelegitimnega načina menedžerskega odkupa, je prevzem Pivovarne Union s strani Pivovarne Laško s pomočjo Soda in asistiranju direktorja UVK Andreja Plahutnika ter notranja »konsolidacija lastništva« v Laškem prek fiktivnih podjetij v poštnih predalčkih pripeljala tajkunizacijo v Sloveniji skozi velika vrata. Sedanji predsednik vlade pa bo bodisi samo z dopuščanjem bodisi pa z aktivnim vodenjem procesov privatizacije v korist izbranih novih lastnikov šel v zgodovino Slovenije kot boter tajkunizacije v Sloveniji. Pod nobenim drugim predsednikom vlade ni bilo toliko in tako očitnih perverznih privatizacijskih malverzacij.

Zakaj mi lastniška navezava Petrolbenz ali Istrabenz smrdita? Naj navedem nekaj razlogov, zakaj me ta navezava Petrola z Istrabenzom moti kot potrošnika in kot ekonomista in zakaj menim, da je to škodljivo z narodnogospodarskega vidika.

Prvič, kot potrošniku mi navezava obeh družb smrdi zato, ker s tem prihaja do popolne monopolizacije ponudbe plina v Sloveniji. Slovenski trg plina v celoti obvladuje Geoplin, ki ima kar 99 % delež v veleprodaji plina, medtem ko ostali igralci na trgu zgolj distribuirajo plin do končnih odjemalcev. Pomembno je, da ima v Geoplinu Petrol 27,3% lastniški delež, država pa 31,4%, torej bi prevzemnik Petrola v navezi z državo kontroliral večinski delež Geoplina in s tem imel dejanski monopol pri veleprodaji plina. Pri maloprodaji plina je holdinško podjetje Istrabenz Plini (z odvisnimi družbami Plinarna Maribor, Montkemija, Disuplin Porto Re, Moja energija) v letu 2006 imelo 45% delež v prodaji utekočinjenega plina, 18% delež v prodaji zemeljskega plina in 21% delež v prodaji tehničnih plinov), Petrol pa prek svojih odvisnih podjetij Petrol Plin ter Petrol Energetika napoveduje povečanje tržnega deleža na 10% do leta 2010. Združevanje Petrola in Istrabenza pomeni torej prenos kontrole nad popolnoma monopolno veleprodajo plina na zasebno družbo ter pomembno koncentracijo na področju distribucije in maloprodaje plina. To pa pomeni, da se bo o tej združitvi moral izreči tudi Urad za varstvo konkurence.

Drugič, tako v primeru notranje konsolidacije lastništva Istrabenza (kar je lepši izraz za menedžerski prevzem) kot v primeru prevzemanja Petrola s strani Istrabenza se eklatantno izigrava naša zakonodaja o prevzemih. Uprava Istrabenza naj bi prek povezanih oseb obvladovala že več kot 57% kapitala družbe, hkrati pa ima Istrabenz v Petrolu po zadnjih podatkih 14.1% delež, neuradno prek povezanih oseb pa že 31% delež. Dejansko je nesmiselno, da imamo zakon o prevzemih in 25-odstotni prevzemni prag ter da plačujemo Agencijo za trg vrednostnih papirjev (ATVP), če pa zakonske določbe in regulatorja po levi in desni izigravajo vsi, ki se jim to ljubi. Kdaj bo Neven Borak kot direktor ATVP kakšno izmed takšnih izigravanj zakona o prevzemih tudi sankcioniral? To je seveda retorično vprašanje, saj do sedaj ni še nikoli interveniral, z argumentom, da nima neposrednih dokazov o povezavah. Takšnih dokazov seveda nima, ker jih aktivno ne išče. Tega pa ne počne zato, ker je pač očitno našel svojo sanjsko službo, kjer mu ni treba nič delati, pač pa hodi samo po plačo, da gleda stran.

Tretjič, ne želim se spuščati v špekulacije ali v primeru objave prevzemne namere Petrola glede Istrabenza gre za prijateljsko pomoč vlade prek Petrola Bavčarju ali gre za poskus disciplinaranja Bavčarja, ker je »nepooblaščeno« prehitro in preveč nakupil delnic Petrola ali za kaj tretjega. Pač pa me z ekonomskega vidika bolj zanimajo končni učinki te igre. Če namreč Petrol prevzame Istrabenz (in nastane Petrolbenz), to pomeni dejansko nekakšno ponovno podržavljanje Istrabenza ter njegovih dejavnosti, od prehrambene industrije, energetike do turizma. Če pa Istrabenz s prijateljsko pomočjo Petrola prevzame Petrol (z izmenjavo delnic ali stvarnih vložkov) in nastane Istrapetrol, pa gre za izjemno perverzen način privatizacije Petrola ter energetskega sektorja nasploh, kjer bo manjšinski delničar (de facto uprava Istrabenza) kontroliral dve tretjini prodaje naftnih derivatov, celotno veleprodajo plina, dobro polovico distribucije in maloprodaje plina ter tretji steber distribucije električne energije (prek Istrabenz Gorenja, ki imata v lasti Gen I). To pa močno spominja na ruske naftne oligarhe in Bavčar si bo kmalu lahko omislil nakup kakšnega velikega nogometnega kluba v tujini.

Četrtič, celotna zgodba smrdi do neba tudi zato, ker me dosedanje poslovne poteze Istrabenzove uprave niso prepričale o konsistentnosti njegove poslovne politike, niti o tem, da je to, kar počne dobro za državo. Še enkrat si prikličimo v spomin nekaj osnovnih dejstev:

(1) Istrabenz je svoj delež v Banki Koper, ki ga je poceni dobil ob privatizaciji, prodal italijanski banki, kar je nespametno z vidika nacionalnega interesa na Primorskem.

(2) Istrabenz je svoj delež v OMV Istrabenz prodal avstrijskemu OMV, mar ne bo podobno naredil s Petrolovimi črpalkami?

(3) Istrabenz je sodeloval v izjemno umazani vladni igri vezane trgovine glede prodaje Mercatorja in Dela. Mercator je kupil netransparentno in brez javnega razpisa in se iz njega po dveh letih umaknil ter pri tem zaslužil 100 milijonov evrov – na račun oškodovanja premoženja davkoplačevalcev seveda.

(4) Istrabenz je kupil in združil Drogo in Kolinsko, poslovni rezultati združenega podjetja so precej šibki, predvsem v tujini, ali ju bo zdaj prodal tujcem?

(5) Istrabenz se kot kokoš brez glave in brez strateške vizije opoteka med naložbami v turizem, finančnimi naložbami, naložbami v prehrambeno industrijo in trgovino, naložbami v energetiko ter spet naložbami v naftni del energetike. Kdo nam jamči, da bodo pri sedanjih naložbah v energetiko ostali dosledni in da ne bodo že kmalu svojih deležev v Petrolu in odvisnih družbah kmalu prodali denimo Italijanom, Rusom, Avstrijcem, Madžarom ali komurkoli, ki bo prišel mimo z dovolj denarja?

Če država želi privatizirati Petrol in druge dele energetskega sektorja (od plina do električne energije) naj to naredi transparentno in ločeno za vsak del na javnih razpisih. Sicer bo večina našega energetskega sektorja že v nekaj letih v paketu končala v rokah neke tuje družbe, obogatela pa bo le peščica izbrancev, ki ima ustrezen pedigre iz predosamosvojitvenih časov. Pa povejte, da to ni neverjetno podobno tajkunskim zgodbam v Rusiji! Spomnite se, da sta Jelcin in Putin tista, ki sta mlade komsomolce delegirala po različnih naftnih, energetskih in surovinskih podjetjih širom države, nakar so z divjo privatizacijo nenadoma postali absolutni lastniki nekaj milijard evrov vrednega premoženja.

Verjamem, da so tako v Istrabenzu kot tudi v Petrolu in na strani vlade angažirali najboljše piarovske agencije, ki so in še bodo poskušali javnost zasuti s pozitivnimi stališči glede samega menedžerskega odkupa Istrabenza ter navzkrižnega prevzemanja med obema podjetjema. Verjamem, da bodo našli tudi »poštene ekonomiste«, ki bodo o tem pozitivno pisali (kot je denimo BTC naredil leta 2000 z angažiranjem Mateja Lahovnika), verjamem, da so in še bodo ugledne ekonomiste in pravnike poskušali »umakniti s trga« z raznimi pavšalnimi ali fiktivnimi svetovalnimi pogodbami, kot je običaj v tej državi. Toda ta zadeva, pa naj gre za Petrolbenz ali Istrapetrol preprosto smrdi do neba in je potencialno škodljiva za naše gospodarstvo. Oligarhi in botri se bodo sončili nekje na bolj prestižnih lokacijah, ceno za monopole in oškodovanja našega premoženja pa bomo še desetletja plačevali mi kot potrošniki in davkoplačevalci.

Slovenija je včasih res malce »weird« država. Verjetno še vedno zaradi ostankov socializma in pomanjkanja tržnih impulzov v naših žilah. Tako vsaj kažejo naše aktualne razprave o inflaciji, tako je bilo pred štirimi leti z razpravami glede cen goriv, še kakšno leto pred tem pa z razpravami glede vpliva tečaja na inflacijo. Pri nas vedno najdemo neke izjemne dogodke, neke izjemne proizvode, ki – glej ga zlomka – samo v Sloveniji usodno vplivajo (ali pa ne vplivajo) na inflacijo. Nikjer v svetu, razen v Sloveniji, ni bilo dvoma o neposrednem vplivu tečaja na inflacijo. Nikjer v svetu niso toliko razpravljali o vplivu svetovnih cen nafte na inflacijo in (razen v državah nekdanje Jugoslavije) na vladni ravni šraufali nekakšnih cenovnih modelov bencina in dizla. Nikjer v normalnih tržnih gospodarstvih se tako besno ne ukvarjajo s svetovnimi cenami hrane. Ker jim tega ni treba, saj konkurenca med proizvajalci in med trgovci hkrati učinkovito znižuje pritiske na maloprodajne cene.

No, pri nas pa imamo situacijo, ko minister za gospodarstvo Andrej Vizjak sklicuje menedžerje prehrambenih podjetij, jih poskuša učiti osnov ekonomike poslovanja in jih, ko mu zmanjka znanja ekonomije, roti naj zaboga ne dvigujejo več cen hrane. Ta isti minister Vizjak pa ima hkrati v svojem resorju urad za varstvo konkurence, ki je – če je kdo – najbolj odgovoren za to, da imamo v Sloveniji takšno nenormalno gospodarsko strukturo. Strukturo, ki zaradi monopolnih povezav na posameznih fazah predelave ter incestnih vertikalnih povezav med pridelovalci in predelovalci hrane na eni ter med prehrambenimi in trgovskimi podjetji na drugi generira nadpovprečno visoke cene in jih nato zaradi pomanjkanja konkurence prenaša naprej po vertikalni verigi in na koncu prevali na nič krivega potrošnika.

Poglejmo si primer normalnega tržnega gospodarstva, denimo Avstrije. Tudi tam so potrošniki zaskrbljeni zaradi naraščajočih cen hrane. Toda kakšnega posebnega aktivističnega odziva vlade na to dogajanje nisem zasledil. Pač pa so prejšnji četrtek v gospodarski oddaji €CO na avstrijski nacionalni televiziji naredili preprosto analizo, kje so vzroki podražitev in kdo ima od 10-odstotne podražitve mleka največ koristi. Struktura cene pri mleku, kjer dobijo kmetje 33%, mlekarne pa 25%, lepo kaže da bodo od dviga cene mleka za 10 centov, 7 centov dobili kmetje, 2 centa trgovine in 1 cent država (prek DDV). Toda že naslednji dan sem v časopisih zasledil, da povečanje cen ne bo enotno, ker pač nekateri trgovci ne bodo povečanja cen prevalili na kupca, ampak bodo z znižanjem marž in manjšim dvigom cen poskušali zvabiti kupce od konkurentov.

Zakaj pri nas nikjer na naletim na tovrstne preproste analize? Zakaj pri nas nihče ne pokaže, da zaradi nespremenjenih odstotkov trgovske marže ter enake stopnje DDV precejšen, vsaj 30-odstoten delež, povišanih cen hrane in dela dodatne inflacije, ki ga cene hrane povzročajo, dejansko ustvari nekonkurenčna struktura trgovine s tremi oligopolisti (Marcator, Interspar, Tuš) ter država z davki? Zakaj pri nas nihče ne pokaže, da imajo oligopolni trgovci pri nekaterih proizvodih tudi 50-odstotne marže?

Če bi imeli normalno tržno strukturo trgovinske dejavnosti, če Plahutnik ne bi dovolil Mercatorju pod Jankovićem monopolizirati trgovine s prevzemi konkurentov, bi bilo tega bistveno manj. Ker bi se pač nek Mercator s samo 10-odstotnim tržnim deležem bistveno bolj konkurenčno obnašal kot Mercator z več kot 40-odstotnim tržnim deležem. Mercator se tako obnaša samo zato, ker mu je tisti, ki bi moral skrbeti za konkurenco, omogočil, da je postal ponudnik z dominantnim položajem na trgu. Če bi imeli poštenega in aktivnega varuha konkurence, bi ta pred leti tiste petke ob osmih zjutraj pred vhodom v Mercator v zasedi s fotoaparatom čakal na predstavnike Pivovarne Union in Pivovarne Laško, ko sta se (takrat še kapitalsko nepovezana) prihajala usklajevat glede cen in prodajnih akcij z Jankovićem. In če bi v zasedi čakal še nekaj časa, bi lahko posnel še mnogo takšnih protikonkurenčnih in škodljivih kartelnih dogovorov. In če bi ta isti varuh konkurence pošteno opravljal svoje delo, danes ne bi imeli situacije, ko se Laško in Union v Laškem dogovorita o cenovni politiki na celotnem spektru piva in brezalkoholnih pijač, vključno z vodami (povsod imata prevladujoč položaj), in nato te cene in prodajne pogoje samo še sporočita »najboljšemu sosedu«, katerega kontrolni lastnik sta.

Ko bomo normalna država, tako kot Avstrija, ko bomo imeli normalno tržno gospodarsko strukturo, ko bodo varuh konkurence in sektorski regulatorji (Apek, Atvp) učinkovito preganjali nastajanje monopolov in zlorabe prevladujočega položaja s strani monopolistov, bomo tudi na inflacijo gledali enako kot v normalnih državah. Visoke svetovne cene nafte ali naraščanje svetovnih cen hrane nas bo sicer udarilo po žepu, toda predsednik vlade ne bo žugal trgovcem, minister za gospodarstvo pa se sestajal z menedžerji in jim solil pameti, kako ne smejo zviševati cen. Ker jim konkurenca med gospodarskimi subjekti tega ne bo dopuščala. Zaradi enega centa razlike bodo namreč naši potrošniki raje poiskali bolj ugodnega ponudnika. Zdaj pa nam, g. predsednik vlade in g. minister, prosim, že dajta mir s socialističnim administriranjem cen, ampak raje brcnita v rit nesposobnega Plahutnika, direktorja urada za varstvo monopolov, in najdite nekoga, ki bo varoval konkurenco in interese potrošnikov ne pa interese monopolistov.

Še prej pa, g. predsednik vlade priznajte velik del svoje krivde pri tej inflaciji zaradi tega, ker ste Mercator netransparentno prodali dobaviteljema Istrabenzu in Laškemu. In zavedajte se, da bodo nas potrošnike zaradi tega, ker danes mešetarite pri poslih med Istrabenzom in Petrolom ter Laškim in Istrabenzom okrog Mercatorja, nekoč še zelo bolele glave. In zapomnite si tudi, da bo zaradi oligarhičnih družin, ki jih pomagate danes ustvarjati, in ki bodo nekoč nastavljale in odstavljale vlade, tudi vas nekoč močno bolela glava. Morda že naslednje leto. Toda krivdo za naše glavobole bomo pripisali prav vam. Zapomnite si to.