Zakaj Petrolbenz in Istrapetrol smrdita do neba

Verjamem, da je gospod Igor Bavčar v redu fant. Verjamem, da ima velike zasluge za nastanek in razvoj demokracije na Slovenskem. Verjamem, da je bil dober politik. Verjamem, da je kot minister naredil precej ne samo za osamosvojitev Slovenije, ampak tudi za njeno uspešno vključevanje v EU. Verjamem, da je kot prijatelj in politični aktivist naredil veliko dobrega za premiera Janeza Janšo, ko je temu zaradi domnevne izdaje vojaških skrivnosti leta 1988 sodilo vojaško sodišče.

Toda, ali si zaradi teh zgodovinskih zaslug in njegove nesebične pomoči prijatelju v nesreči zasluži, da divje privatizira Istrabenz in prek njega še Petrol? Oziroma če dovolite: Kaj hudiča smo tako hudega naredili našemu predsedniku vlade, da nas kaznuje z omogočanjem nastanka še enega, tokrat, naftno-plinskega monopola? S čim smo si zaslužili, da se histerija o nacionalnem interesu sprevrže v tajkunizacijo in popolno divjo privatizacijo Slovenije?

Ne nasprotujem privatizaciji. Nasprotno, sem absolutni zagovornik zasebne lastnine, ki omogoča najbolj učinkovito upravljanje z redkimi resursi in zaradi tega sem pri oblikovanju reformnega paketa tako vztrajal na poglavju o privatizaciji. Toda privatizacija nekoč državne (ali družbene) lastnine mora biti izpeljana legalno, transparentno in nediskriminatorno, država pa mora z učinkovito politiko konkurence preprečevati nastanek monopolov oziroma možnosti zlorabe dominantnega položaja. Ti pogoji v Sloveniji nikoli niso bili v celoti spoštovani, toda z razdelitvenim načinom privatizacije in z močno kontrolno močjo obeh paradržavnih skladov Kad in Sod smo se v Sloveniji za razliko od ostalih nekdanjih socialističnih držav v veliki meri izognili tajkunizaciji. Kot kolateralno škodo smo dobili neke vrste državni kapitalizem, politično nastavljanje uprav in nadzornih svetov ter posledično manjšo učinkovitost in inovativnost podjetij. Toda takoj, ko je vlada začela s prodajami kapitalskih deležev obeh paradržavnih skladov, se je začela tudi pri nas tajkunizacija.

Če je bil BTC v letu 2000 nekakšna grda anomalija slovenske privatizacije zaradi sprevrženega in nelegitimnega načina menedžerskega odkupa, je prevzem Pivovarne Union s strani Pivovarne Laško s pomočjo Soda in asistiranju direktorja UVK Andreja Plahutnika ter notranja »konsolidacija lastništva« v Laškem prek fiktivnih podjetij v poštnih predalčkih pripeljala tajkunizacijo v Sloveniji skozi velika vrata. Sedanji predsednik vlade pa bo bodisi samo z dopuščanjem bodisi pa z aktivnim vodenjem procesov privatizacije v korist izbranih novih lastnikov šel v zgodovino Slovenije kot boter tajkunizacije v Sloveniji. Pod nobenim drugim predsednikom vlade ni bilo toliko in tako očitnih perverznih privatizacijskih malverzacij.

Zakaj mi lastniška navezava Petrolbenz ali Istrabenz smrdita? Naj navedem nekaj razlogov, zakaj me ta navezava Petrola z Istrabenzom moti kot potrošnika in kot ekonomista in zakaj menim, da je to škodljivo z narodnogospodarskega vidika.

Prvič, kot potrošniku mi navezava obeh družb smrdi zato, ker s tem prihaja do popolne monopolizacije ponudbe plina v Sloveniji. Slovenski trg plina v celoti obvladuje Geoplin, ki ima kar 99 % delež v veleprodaji plina, medtem ko ostali igralci na trgu zgolj distribuirajo plin do končnih odjemalcev. Pomembno je, da ima v Geoplinu Petrol 27,3% lastniški delež, država pa 31,4%, torej bi prevzemnik Petrola v navezi z državo kontroliral večinski delež Geoplina in s tem imel dejanski monopol pri veleprodaji plina. Pri maloprodaji plina je holdinško podjetje Istrabenz Plini (z odvisnimi družbami Plinarna Maribor, Montkemija, Disuplin Porto Re, Moja energija) v letu 2006 imelo 45% delež v prodaji utekočinjenega plina, 18% delež v prodaji zemeljskega plina in 21% delež v prodaji tehničnih plinov), Petrol pa prek svojih odvisnih podjetij Petrol Plin ter Petrol Energetika napoveduje povečanje tržnega deleža na 10% do leta 2010. Združevanje Petrola in Istrabenza pomeni torej prenos kontrole nad popolnoma monopolno veleprodajo plina na zasebno družbo ter pomembno koncentracijo na področju distribucije in maloprodaje plina. To pa pomeni, da se bo o tej združitvi moral izreči tudi Urad za varstvo konkurence.

Drugič, tako v primeru notranje konsolidacije lastništva Istrabenza (kar je lepši izraz za menedžerski prevzem) kot v primeru prevzemanja Petrola s strani Istrabenza se eklatantno izigrava naša zakonodaja o prevzemih. Uprava Istrabenza naj bi prek povezanih oseb obvladovala že več kot 57% kapitala družbe, hkrati pa ima Istrabenz v Petrolu po zadnjih podatkih 14.1% delež, neuradno prek povezanih oseb pa že 31% delež. Dejansko je nesmiselno, da imamo zakon o prevzemih in 25-odstotni prevzemni prag ter da plačujemo Agencijo za trg vrednostnih papirjev (ATVP), če pa zakonske določbe in regulatorja po levi in desni izigravajo vsi, ki se jim to ljubi. Kdaj bo Neven Borak kot direktor ATVP kakšno izmed takšnih izigravanj zakona o prevzemih tudi sankcioniral? To je seveda retorično vprašanje, saj do sedaj ni še nikoli interveniral, z argumentom, da nima neposrednih dokazov o povezavah. Takšnih dokazov seveda nima, ker jih aktivno ne išče. Tega pa ne počne zato, ker je pač očitno našel svojo sanjsko službo, kjer mu ni treba nič delati, pač pa hodi samo po plačo, da gleda stran.

Tretjič, ne želim se spuščati v špekulacije ali v primeru objave prevzemne namere Petrola glede Istrabenza gre za prijateljsko pomoč vlade prek Petrola Bavčarju ali gre za poskus disciplinaranja Bavčarja, ker je »nepooblaščeno« prehitro in preveč nakupil delnic Petrola ali za kaj tretjega. Pač pa me z ekonomskega vidika bolj zanimajo končni učinki te igre. Če namreč Petrol prevzame Istrabenz (in nastane Petrolbenz), to pomeni dejansko nekakšno ponovno podržavljanje Istrabenza ter njegovih dejavnosti, od prehrambene industrije, energetike do turizma. Če pa Istrabenz s prijateljsko pomočjo Petrola prevzame Petrol (z izmenjavo delnic ali stvarnih vložkov) in nastane Istrapetrol, pa gre za izjemno perverzen način privatizacije Petrola ter energetskega sektorja nasploh, kjer bo manjšinski delničar (de facto uprava Istrabenza) kontroliral dve tretjini prodaje naftnih derivatov, celotno veleprodajo plina, dobro polovico distribucije in maloprodaje plina ter tretji steber distribucije električne energije (prek Istrabenz Gorenja, ki imata v lasti Gen I). To pa močno spominja na ruske naftne oligarhe in Bavčar si bo kmalu lahko omislil nakup kakšnega velikega nogometnega kluba v tujini.

Četrtič, celotna zgodba smrdi do neba tudi zato, ker me dosedanje poslovne poteze Istrabenzove uprave niso prepričale o konsistentnosti njegove poslovne politike, niti o tem, da je to, kar počne dobro za državo. Še enkrat si prikličimo v spomin nekaj osnovnih dejstev:

(1) Istrabenz je svoj delež v Banki Koper, ki ga je poceni dobil ob privatizaciji, prodal italijanski banki, kar je nespametno z vidika nacionalnega interesa na Primorskem.

(2) Istrabenz je svoj delež v OMV Istrabenz prodal avstrijskemu OMV, mar ne bo podobno naredil s Petrolovimi črpalkami?

(3) Istrabenz je sodeloval v izjemno umazani vladni igri vezane trgovine glede prodaje Mercatorja in Dela. Mercator je kupil netransparentno in brez javnega razpisa in se iz njega po dveh letih umaknil ter pri tem zaslužil 100 milijonov evrov – na račun oškodovanja premoženja davkoplačevalcev seveda.

(4) Istrabenz je kupil in združil Drogo in Kolinsko, poslovni rezultati združenega podjetja so precej šibki, predvsem v tujini, ali ju bo zdaj prodal tujcem?

(5) Istrabenz se kot kokoš brez glave in brez strateške vizije opoteka med naložbami v turizem, finančnimi naložbami, naložbami v prehrambeno industrijo in trgovino, naložbami v energetiko ter spet naložbami v naftni del energetike. Kdo nam jamči, da bodo pri sedanjih naložbah v energetiko ostali dosledni in da ne bodo že kmalu svojih deležev v Petrolu in odvisnih družbah kmalu prodali denimo Italijanom, Rusom, Avstrijcem, Madžarom ali komurkoli, ki bo prišel mimo z dovolj denarja?

Če država želi privatizirati Petrol in druge dele energetskega sektorja (od plina do električne energije) naj to naredi transparentno in ločeno za vsak del na javnih razpisih. Sicer bo večina našega energetskega sektorja že v nekaj letih v paketu končala v rokah neke tuje družbe, obogatela pa bo le peščica izbrancev, ki ima ustrezen pedigre iz predosamosvojitvenih časov. Pa povejte, da to ni neverjetno podobno tajkunskim zgodbam v Rusiji! Spomnite se, da sta Jelcin in Putin tista, ki sta mlade komsomolce delegirala po različnih naftnih, energetskih in surovinskih podjetjih širom države, nakar so z divjo privatizacijo nenadoma postali absolutni lastniki nekaj milijard evrov vrednega premoženja.

Verjamem, da so tako v Istrabenzu kot tudi v Petrolu in na strani vlade angažirali najboljše piarovske agencije, ki so in še bodo poskušali javnost zasuti s pozitivnimi stališči glede samega menedžerskega odkupa Istrabenza ter navzkrižnega prevzemanja med obema podjetjema. Verjamem, da bodo našli tudi »poštene ekonomiste«, ki bodo o tem pozitivno pisali (kot je denimo BTC naredil leta 2000 z angažiranjem Mateja Lahovnika), verjamem, da so in še bodo ugledne ekonomiste in pravnike poskušali »umakniti s trga« z raznimi pavšalnimi ali fiktivnimi svetovalnimi pogodbami, kot je običaj v tej državi. Toda ta zadeva, pa naj gre za Petrolbenz ali Istrapetrol preprosto smrdi do neba in je potencialno škodljiva za naše gospodarstvo. Oligarhi in botri se bodo sončili nekje na bolj prestižnih lokacijah, ceno za monopole in oškodovanja našega premoženja pa bomo še desetletja plačevali mi kot potrošniki in davkoplačevalci.

7 responses

  1. Bravo Joze! Razgalil si jih do konca in prav je tako, da ne bo kdo kdaj rekel, da so takrat, ko se je tajkunizacija dogajala, vsi molcali.

  2. Jože, odlično! Če si bil pri trgovcih na bolj majavih nogah, tukaj tvoja kritika drži 100%. Bolj tehnično me zanima, kako bi se lahko Plahutnik izognil ugotovitvi, da so prihajajoče koncentracije v nasprotju z načelom učinkovite konkurence? To se mi ne zdi možno. Paralele s pivom so zgrešene, ker je tam lažje argumentirati, da je relevantni trg evropski trg – konec koncev lahko tudi v Mercatorju kupiš katerikoli pir želiš. S plinom pa ni tako, glede na to, da so energetski trgi v EU lepo razparcelirani in omejeni po nacionalnih mejah.

  3. Pingback: Damijan žebljico na glavico | Drugi dom

  4. Super napisano, samo en detail bi bilo dobro dodat pri sekciji o vele sposobnem Boraku.

    V Dnevniku so v soboto razkrili, kar so drugi tipali že leta, detail da ima Maksima Holding d.d. tudi nakupno opcijo na SOD-ovih 16 % Istrabenza in to že od Avgusta 2004!!!

    Verjetno ni več dvomov da so lastniki omenjenega podjetja preko BVja prav Bavčar and co. kar pomeni da oni že tako ali tako obvladujejo brez dodatnih prijateljev preko 41% lastnega podjetja še iz časov prejšnje vlade… torej MBO že dolgo izpeljan… to tudi pomeni da so oni kršili tako ZPre kot zdaj kršijo ZPre-1, ko niso in še vedno ne objavijo prevzemne ponudbe za Istrabenz, kljub obvladovanju podjetja… sam kaj tarnamo če živimo v državi dveh kast… the untouchables kot sam Oligarh Bavčar, ki so nad vsemi zakoni in so povezani z vsako politično opcijo ter na drugi strani preostalo ljudstvo, za katere pišejo čim bolj restriktivne zakone… oligarhi pa jih za povrh s pomočjo sodstva ša iztiskajo iz vseh kapitalskih družb…

    to je demokracija po Janševo, dober je on učenec Putina

  5. Super članek. Škoda, da ni objavljen še kje, čeprav je to danes bolj težko, glede na to, da so mediji vedno bolj podrejeni trenutni politiki.
    Kar me pa najbolj moti in vedno bolj jezi, je to da v tej naši sloveniji nimamo več opozicije in da imamo organe pregona totalno skorupirane. Da sodstva sploh omenjam ne. Bolj ko kradeš manj ti morejo.

  6. Tajkunizacija Slovenije je sramota najprej za ekonomsko in pravno stroko, redke so izjeme, ki si upajo povzdigniti glas. Večina “stroke” tajkunizacijo še vedno podpira. Bivši rektor Univerze v Ljubljani je dejal o lastninjenju:
    “Če bi bil sam direktor in bi videl, da mi grozi izgubiti vse, kar imam in za kar sem se trudil desetletje ali več, bi najbrž tudi sam poskušal oškodovati družbeno premoženje.”
    (Vir, GV št.41,17. oktober 1996 in GV št 5, 9.april 1998)
    Lahko bi celo rekli, da je slovenska strokovna in politična ikona, rektor Univerze, dr. Jože Mencinger s to javno izjavo “oče slovenske tajkunizacije”.

    Tragikomedija za Slovenijo, narod jo lahko samo srepo gleda.

%d bloggers like this: