Odličen članek Bogdana Biščaka v Sobotni prilogi o tem, kako perfidno nas je neoliberalni kapitalizem po Thatcherjevi in Reagonovi kontrarevoluciji izuril v tem, da si ne upamo niti sanjati o alternativah sedanji ureditvi in kako je “brez fizične represije marginaliziral neprijetne glasove in posameznike“. Toda alternative obstajajo in te niso socializem venezuelskega tipa, kot vas strašijo desničarji in mediji pod vplivom zahodnega kapitala. Pač pa za vse deležnike, predvsem pa  za zaposlene, lokalno okolje in okolje, bolj prijazen tip kapitalizma. Da pridemo do najboljših in vzdržnih rešitev, pa je najprej pomembno, da se začnemo o tem pogovarjati. O alternativah. Brez histerije in brez demoniziranja.

TINA (There Is No Alternative – nobene alternative ni) je sicer fraza, ki se je je spomnil viktorijanski filozof Herbert Spencer(1820-1903), ki je odločno zagovarjal klasični liberalizem in je trdno verjel v »laissez-faire« (nevmešavanje države v delovanje trga). Menil je, da je treba Darwinovo teorijo o preživetju najsposobnejših prenesti tudi v družbena razmerja. Kritikom kapitalizma in prostih trgov je pogosto odgovarjal z »There Is No Alternative«.

Vendar pa TINI slave ni prinesel Spencer, ampak Margaret Thatcher, ki je svojo (in Reagonovo) neoliberalno revolucijo, s katero je nadomestila desetletja socialdemokratskih politik v Evropi in ZDA po 2. svetovni vojni, pojasnjevala s Spencerjevo TINA. Nasprotnikom njene politike deregulacije, krčenja državnih izdatkov in zavračanja države blaginje, je tudi ona odgovarjala s TINA. Za Thatcherjevo alternative preprosto ni bilo: obstaja en sam pravi in pravični družbeni model.

Nadaljujte z branjem→

Drago Babič

V roke mi je prišla peticija slovenskih podjetnikov, na čelu s Klubom slovenskih podjetnikov (SBC – Slovenian business club), ki jo podpira cela vrsta delodajalskih in drugih podjetniških institucij. V njej sprašujejo javnost sledeče:

“Si v Sloveniji še želimo podjetništva?

Mar res cenimo resne in odgovorne podjetnike?

Je podjetnost v Sloveniji res še vrednota?”

Kakor pravijo, je peticijo podpisalo do sedaj 2,012 podjetij in 5,717 posameznikov. Zanesljivo bi dobili še več podpisov, če bi dodali še nekaj udarnih vprašanj, na primer:

• ali si želite, da bi vsak dan sijalo sonce?
• ali si želite zdravo živeti sto let?
• ali bi imeli vsak dan polne trebuhe in denarnico?

Nadaljujte z branjem→

• Protecting Workers Without Tariffs – Robert J. Shiller
• Further evidence that the tax cuts have not led to widespread bonuses, wage or compensation growth – Lawrence Mishel
• Market Share and Market Power – IGM Forum
• Financial panic and credit disruptions in the 2007-09 crisis – Ben Bernanke
• Botching the Great Recession – Paul Krugman
• A reply to Paul Krugman – Ben Bernanke
• Response to Bernanke – Dean Baker
• Independence is no disruption solution – Digitopoly
• Underemployment in the US and Europe – VoxEU
• Hayekian communism – Branko Milanovic
• 1½ Adam Smiths – Branko Milanovic
• Immigrant entrepreneurship in America – VoxEU
• Bad Journalism, Bloomberg Style – Andrew Samwick
• Making Tariffs Corrupt Again – Paul Krugman
• Pursuers of Truth or Peddlers of Influence? – ProMarket

Biser. In teh biserjev med slovensko muziko je zadnja let ogromno.

Bo kdo kdaj napisal, kako je k razvoju kvalitetne domače muzike vplivala uvedba kvot? Vem, da bo Andrej Karoli hud, ampak na vodi čutim korelacijo…

Če bi jim seveda to sploh padlo na pamet

Končno so tudi mediji – po preverjanju na Evropski komisiji – odkrili, da so glavni akterji iz zgodbe o drugem tiru zavajali javnost glede tega, da je za pridobitev evropskih sredstev, in s tem za zaprtje finančne konstrukcije projekta nujno potreben finančni vložek Madžarske. Kot sem tukaj večkrat pisal in tudi objavil razpisne pogoje za pridobitev blending sredstev, vključitev zalednih držav kot sofinancerk projekta nikjer ni bilo zahtevano. Pač pa je bilo v prijavi potrebno pokazati, da ima projekt “regionalni vpliv”. Slednje se, prvič, pokaže s pismi podpore zalednih držav, kar je slovenska vlada imela na voljo. In drugič pokaže se z izračuni o povečanju pretovora in ekonomskih koristih od tega za vse države v zaledju. Kar je prav tako mačji kašelj pokazati prek preproste cost – benefit analize.

Ključno vprašanje je, zakaj so najvišji vladni predstavniki vztrajno zavajali javnost, da je potrebna vključitev Madžarske v finančno konstrukcijo in zakaj so Madžarski v ta namen obljubljali tako velika darila.

Nadaljujte z branjem→

Pred dobrimi tremi leti sem pisal o pomenu sindikatov (glejte Sindikati – stražarji pekla ali nebes? in Vloga sindikatov v sodobnih družbah ) ter nato še nekajkrat) za vzdrževanje zdravega ravnotežja v delitvi proizvoda med kapitalom in delom, za nizko neenakost  in močnejšo vlogo industrije. No, zdaj se zdi, da se je tudi akademska ekonomija odločila počasi priznati, da učbeniške razlage o škodljivosti sindikatov morda niso povsem ustrezne. Še več, morda je celo pripravljena počasi priznati, da so sindikati celo koristni – ker vzdržujejo plačna razmerja in s tem neenakost na zdravi in vzdržni ravni, ker zmanjšujejo stroške delodajalcem glede iskanja zaposlenih, ker so posredno poskrbeli za vzdrževanje ravni plač tudi za bolj ranljive skupine na trgu dela in ker je za nekatere bolj sprejemljivo, da do manjše neenakosti pridemo prek zvišanja plač, kot pa prek državne redistribucije (povišanja davkov in socialnih transferjev).

Vmes pa so Jason Furman in ostali odkrili še, da ne sindikati, pač pa da trg dela diktira monopson delodajalcev. Iz česar sledi tudi to, da bi se centralne banke morale začeti ukvarjati s problematiko tržne moči velikih podjetij, saj ta z zadrževanjem rasti plač tudi inflacijo zadržujejo na preveč nizki ravni. kar pa seveda škodi dolgoročni dinamiki rasti in stabilnosti gospodarstva.

Ergo, kdo se bo spravil prenapisat zastarele učbenike?

Nadaljujte z branjem→

Težko rečem, da se ne strinjam s spodnjim kitajskim videnjem, da trgi potrebujejo močnega voditelja. Potrebujejo tako vizijo in strategijo v obliki vladnih industrijskih politik, ki jih usmeri v družbeno zaželjeno smer, kot potrebujejo tudi regulacijo, ki jih obvladuje in stabilizira hkrati v izbrani usmeritvi.

Western models are discredited. The Chinese have developed a state system run by a technocratic elite of highly educated bureaucrats under party control. This is China’s age-old imperial system in modern form. The attraction that western-style democracy and free-market capitalism may have exercised on this elite has now withered. They stressed the failure of western states to invest in their physical or human assets, the poor quality of many of their elected leaders and the instability of their economies. One participant added that “90 per cent of democracies created after the fall of the Soviet Union have now failed”. This risk is not to be run.

Nadaljujte z branjem→

No, medtem ko meni v backgroundu ocenjevanja enih zadev v Stati (ki vas ne bi prav zelo zanimale) delajo družbo Willard Grant Conspiracy in Cowboy Junkies, me ne čisto prvi sosedje v kampu mirno in zelo bučno preglasijo s to Bešlićevo pesmijo. In ni slaba. Sploh ni slaba. Komu ne bi dvignila dlak?

.

Nadaljujte z branjem→