There Is (No) Alternative

Odličen članek Bogdana Biščaka v Sobotni prilogi o tem, kako perfidno nas je neoliberalni kapitalizem po Thatcherjevi in Reagonovi kontrarevoluciji izuril v tem, da si ne upamo niti sanjati o alternativah sedanji ureditvi in kako je “brez fizične represije marginaliziral neprijetne glasove in posameznike“. Toda alternative obstajajo in te niso socializem venezuelskega tipa, kot vas strašijo desničarji in mediji pod vplivom zahodnega kapitala. Pač pa za vse deležnike, predvsem pa  za zaposlene, lokalno okolje in okolje, bolj prijazen tip kapitalizma. Da pridemo do najboljših in vzdržnih rešitev, pa je najprej pomembno, da se začnemo o tem pogovarjati. O alternativah. Brez histerije in brez demoniziranja.

TINA (There Is No Alternative – nobene alternative ni) je sicer fraza, ki se je je spomnil viktorijanski filozof Herbert Spencer(1820-1903), ki je odločno zagovarjal klasični liberalizem in je trdno verjel v »laissez-faire« (nevmešavanje države v delovanje trga). Menil je, da je treba Darwinovo teorijo o preživetju najsposobnejših prenesti tudi v družbena razmerja. Kritikom kapitalizma in prostih trgov je pogosto odgovarjal z »There Is No Alternative«.

Vendar pa TINI slave ni prinesel Spencer, ampak Margaret Thatcher, ki je svojo (in Reagonovo) neoliberalno revolucijo, s katero je nadomestila desetletja socialdemokratskih politik v Evropi in ZDA po 2. svetovni vojni, pojasnjevala s Spencerjevo TINA. Nasprotnikom njene politike deregulacije, krčenja državnih izdatkov in zavračanja države blaginje, je tudi ona odgovarjala s TINA. Za Thatcherjevo alternative preprosto ni bilo: obstaja en sam pravi in pravični družbeni model.

S TINA se je v zahodnem svetu počasi nehala debata o tem, kaj je dobra družba. Če alternative ni, tudi nima smisla izgubljati časa z njihovim iskanjem. […]

Pozabili smo tudi, da sta se nekoč leva in desna politika pomembno vsebinsko razlikovali. Po nastopu TINA pa so se meje med obema blokoma začele brisati, saj so se socialdemokratske stranke pridružile vsesplošnemu konsenzu, da alternativa neoliberalni globalizaciji ne obstaja (zaradi česar jih vse, z izjemo Corbynovih laburistov, počasi jemlje hudič). Politika je postala nekakšna tehnična zadeva, zgolj menedžeriranje znotraj obstoječega sistema, nekaj, kar bi moralo biti pridržano ekspertom. Spopad različnih političnih projektov, različnih vizij družbe, tisto torej, kar je za demokracijo ključno, je bilo eliminirano. Politične stranke nam danes ponujajo osebnosti, ne konceptov. Zakaj? Ker TINA.

Med opazovanjem plazu, ki se je zaradi na začetku omenjene davčne določbe koalicijske pogodbe vsul na Levico (Luko Mesca in tovariše, kot jim vztrajno pravijo na POP TV), sem naletel na izjavo Davida Graeberja, profesorja antropologije na London School oh Economics in avtorja knjige Dolg: prvih 5000 let. Vprašali so ga, zakaj je britanska elita tako živčna ob možnosti, da bi Jeremy Corbyin, predsednik laburistov, postal  predsednik vlade. Vprašanje so mu postavili po konferenci stranke, na kateri je ta v svoj program dodala zahtevo po prenosu 10% delnic velikih korporacij v poseben fond, s katerim bi upravljali zaposleni. Graeber je odgovoril, da je to, ob vsem njihovem bogastvu, sicer težko razumljivo, da pa gre verjetno za strah, da bi se s tem radikalno spremenil javni diskurz. To pa bi postalo problem tako za politike kot za medije, ki so se pač navadili, da »prodajajo« obraze, ne pa programov. Pa tudi zato, ker ne vedo, kam bi to v nadaljevanju pripeljalo. Skratka – živčne jih dela možnost, da se začne rušiti TINA konsenz.

Razpravo o alternativnih modelih pa nujno potrebujemo. Pogovoriti se moramo o tem, ali so prva skrb države gospodarstvo ali njeni državljani (ker preprosto ni res, da učinkovitejše gospodarstvo avtomatično pomeni boljše življenje ljudi). Pogovoriti se moramo o tem, kako zmanjšati premoženjske razlike med ljudmi (ker te razlike spodkopavajo osebno svobodo in demokracijo). In najtežje – pogovoriti se moramo ali bomo nehali glorificirati nenehno rast in se  zadovoljili z nerastjo (ker bomo sicer egoistično použili  naš planet na račun naših otrok).

Skratka: There Is Alternative (TIA), alternativa obstaja. Alternativa zmeraj obstaja. Kadar nam skušajo to zakriti, nas prepričati, da je ni, je to le zato, ker se je bojijo. In se obenem niso sposobni ali pripravljeni intelektualno soočiti z njenimi zagovorniki. Zato: ne glede na to, kaj si kdo od nas misli o predlogih Levice (tudi sam imam pomisleke o kakem njihovem predlogu), bi jim moral biti vsak, ki se zaveda, kaj je bistvo demokracije hvaležen, da so alternativo postavili na oder in sprožili razpravo o njej.

Vir: Bogdan Biščak, Sobotna priloga Dela

3 responses

  1. Ja, in najbolj zanimivo je, kot je zadnjič ugotavljal The Guardian, da velike finančne krize in teh 10 travmatičnih post-kriznih let ni izkoristila levica. Pač pa to krizo kapitalizma in nezadovoljstvo med širokimi množicami uspešno zlorablja populistična desnica (s protiglobalnimi in nacionalističnimi parolami).

    Pravi spopad bi se moral odvijati na relaciji levica + establishment proti radikalni desnici. Drugače povedano, če se establishment (sprega kapitala in vladajoče zmerne politike) ne bo reformiral in omogočil izboljšanja razdelitve ustvarjenega v korist zaposlenih, jih bo vse skupaj požrl nacionalistični populizem iz skrajne desnice.

    • To, da obstaja alternativa morajo dojeti zlasti korporativni “socialni” demokrati. Razmere se seveda razlikujejo v EU, VB, ZDA. Še najslabše je v EU z raznimi zlatimi pravili saj nismo niti gospodarji lastnega proračunskega razpolaganja, najpomembnejšega orodja politike in se že na tem nivoju prostovoljno ustavno hendikepiramo. Iz tega hendikepa potem izhajajo “nealternativne” Šarčeve izjave kot je ta, da bo njegova vlada proračunsko nevtralna.

      Če je kje alternativa je v tem, da vlade ne bodo proračunsko nevtralne. Da se ne bodo pustile voditi, prazniti in hendikepirati korporacijam, ki legalno (!) skrivajo triljone € po celem svetu, ki voljno propadajo, da jih moramo potem reševati davkoplačevalci, itd… Država bo morala postati bistveno močnejša napram korporacijam, jim ne gledati čez prste in končno ugotoviti kako preklemansko veliko jo to v resnici stane. Ne samo v denarnem smislu, ampak predvsem v političnem smislu, saj moderna država poleg korporacij dobiva novega resnega tekmeca: notranjo destabilizacijo v obliki vse hujšega skrajnega desničarstva.

%d bloggers like this: