Sodobno suženjstvo – na delovnem mestu

Spodnja slika (na osnovi poročila Mednarodne organizacije za delo, ILO) kaže pojavne oblike sodobnega suženjstva v obliki neprostovoljnega zadrževanja na delovnem mestu. Glavna metoda naj bi bilo izsiljevanje z dolgom in visokimi obrestmi (50%) in zadrževanje izplačila plač.

Zanimivo pa se mi zdi, da v tej raziskavi niso ustrezno zajeli sodobnega suženjstva v ZDA in nekaterih drugih državah, kjer so “dolge ure”, strah pred odpustitvijo in omejevanje dopusta standardna oblika civiliziranega sodobnega suženjstva. Resda zaposlenim ne vzamejo potnih listov, jih ne pretepajo in ne grozijo njihovim družinam, toda splošno razširjeno ekonomsko izsiljevanje z ustrahovanjem z izgubo službe je enako učinkovito kot fizične oblike ustrahovanja.

Nadaljujte z branjem

Zločin in odgovornost: Kako je Agrokor pridelal 2-milijardno luknjo in česa revizorji niso hoteli videti

Bine Kordež

Pred pol leta sem objavil tekst na temo Agrokorja v katerem se poskušal predstaviti predvsem to, kako se lahko enaki finančni podatki obravnavajo na zelo različen način. Kljub dokaj podobni bilančni sliki koncerna zadnji dve leti, do konca lanskega leta ne bankirji, ne revizorji, niti bonitetne hiše niso izkazovale kakih večjih dilem glede finančnega položaja Agrokorja. V začetku letošnjega leta pa so se pričele pojavljati govorice o problematičnosti poslovanja družbe in še vedno iste bilance so za vse deležnike naenkrat postale zelo sporne. Ker je v finančnem svetu pravilo “črednega nagona” še močnejše, je družbo pred popolno blokado in razpadom lahko začasno rešil samo poseben zakon (“lex Agrokor”). Sledil je natančen pregled poslovanja in v njem so novi revizorji naračunali kar 2 milijardi evrov dodatnih izgub, kapital pa znižali za skoraj nepredstavljivih 3 milijarde evrov. Gre za znesek, ki je na primer blizu obsega neto čistega dobička celotnega slovenskega gospodarstva v lanskem letu (3,5 milijarde evrov).

Nadaljujte z branjem

Mercator ne bo dolgo hrvaški

Tole je bilo preroško – napisano junija 2013.
Jasno, če se zadolžuješ po 10% obrestni meri, tvoj donos pa je manj od 1%, je ni matematike, ki bi tak poslovni model vzdržala.

DAMIJAN blog

Črt Kostevc

Pred kratkim smo prodali še enega iz zbirke nacionalnih šampionov, ko je v roke hrvaškega tajkuna po nekajletnem boju padel Mercator. Morda Todorićev nakup slovenskega konkurenta ni tako močno zatresel nacionalne samopodobe, kot jo je nakup Elana s strani Privredne banke Zagreb leta 1994. Je pa vendarle odprl stare rane. Morda je zadnja »izguba« še toliko bolj boleča zaradi percepcije, da bo novi lastnik masovno odpuščal in bodo posle izgubljali slovenski dobavitelji ali pa zato, ker je hrvaški prevzemnik zvito privarčeval dobrih 380 milijonov evrov s tem, da je pustil, da je politika leta 2011 obranila nacionalni interes. *

View original post 920 more words

Politični populizem na pohodu: ponudba sledi povpraševanju

Raziskovalci Guiso et al (2017) so naredili zelo dobro empirično raziskavo vzrokov za vzpon političnega populizma na Zahodu. Njihove ugotovitve so pravzaprav pričakovane. Prvič, povpraševanje po populističnih voditeljih se poveča v času povečane ekonomske negotovosti. V zadnjem desetletju so bili triggerji povezani predvsem s procesom globalizacije in globalno finančno krizo, ki sta privedla do povečane brezposelnosti in finančnih težav posameznikov. K temu je svoje dodala še begunska kriza (in napačen odziv nanjo), ki je prav tako povečala ekonomsko negotovost.

Drugič, povečano povpaševanje negotovih volilcev po politikih, ki obljubljajo hitre in sanjske rešitve, za seboj potegne tudi povečano ponudbo populističnih politikov in strank.

Tretjič, vzpon populizma v veliki meri omogoči volilna abstinenca volilcev, ki so izgubili zaupanje v etablirane politične stranke. Ker se zmerni volilci umaknejo, imajo v njihovi odsotnosti populistični politiki in stranke več možnosti, da na volitvah močno povečajo svoje “tržne” deleže.

In četrtič, ko se populistična gibanja močno razširijo ali celo povzpnejo na oblast, tudi ostale (zmerne) stranke v boju za politične točke in volilne glasove prilagodijo oziroma radikalizirajo svojo politično retoriko. Morajo, če hočejo politično preživeti. Torej ko duh populizma enkrat pobegne iz steklenice, se vzpon populizma kot perpetuum mobile samopoganja.

Nadaljujte z branjem

Kako narediti Mercator spet slovenski?

Drago Babič, Jože P. Damijan, Jure Jež

V zadnjem času opazujemo, nekateri privoščljivo, drugi zaskrbljeno, agonijo hrvaškega Agrokorja, ki je izgubil zaupanje kreditorjev, tako da ga ti že neusmiljeno razkosavajo. Vmešala se je še hrvaška država, ki z izrednim upraviteljem Ramljakom želi zaščititi domače družbe, ki so v lasti Agrokorja. Mercator, ki je večinsko (70%) v lasti Agrokorja, preostanek pa v lasti bank upnic Agrokorja, se nahaja v klinču nasprotnih si interesov med hrvaško vlado in bankami. Pri tem se mu lahko zgodi, da kot še likvidna molzna krava bodisi postane žrtev notranjega izčrpavanja med hčerinskimi družbami Agrokorja, bodisi da ga pokoplje uničevalni tornado »finančnega prestrukturiranja«, kakor bančniki, ki se na posel klientov ne spoznajo, imenujejo svoj recept za uničevanje podjetij.

Pri tem pa se zastavljajo nekatera temeljna vprašanja, kot denimo: ali bi nas Mercatorjeva usoda morala brigati? Je za slovensko gospodarstvo pomembno ali Mercator obstaja ali ne, je pomembno v čigavem lastništvu je in koliko bo od njega ostalo po finančnem prestrukturiranju? Ima tudi Mercator, tako kot banke, zaradi velike mreže dobaviteljev status »too big to fail« (prevelik, da bi ga smeli pustiti propasti), zaradi česar bi bila upravičena nacionalna reševalna akcija?

Če je Mercator res sistemsko pomemben za slovensko gospodarstvo, pa je, preden kdo zavpije »Hop!«, potrebno odgovoriti tudi na vprašanja, koliko je Mercator, če sploh kaj, vreden. Koliko bi stala nacionalna reševalna akcija in kaj bi bilo treba narediti, da bi Mercator po tej sanaciji sploh lahko vzdržno posloval. To so vprašanja, na katera iščemo odgovore v tem članku.

Nadaljujte z branjem

Weekend reading

 

Če želite evro, morate zlomiti demokracijo v članicah EU

Saša Vidmajer je danes v Delu zadela bistvo dogajanja v Evropi v zadnjem desetletju:

Razkol, ki ga gledamo, kaže, kako različno Evropa razume demokracijo. Ena stran se sklicuje na vladavino prava in ozemeljsko celovitost države, druga na načelo samoodločbe narodov in participacijo državljanov. Med njima je brezkončen konflikt. V Kataloniji ne gre samo nacionalno državo, podobno kot na vrhuncu dolžniške krize v Grčiji ni šlo samo za dolg. V samem bistvu obojega je demokracija.

Zadela je to, česar se takrat, ko smo uvajali evro, ne leta 1999 v EU in ne leta 2007 v Sloveniji, nismo zavedali. Da namreč uvedba skupne valute pomeni, da bo treba odpraviti ne samo nacionalno suverenost, ampak tudi demokracijo v državah članicah. Skupna valuta ne pomeni samo očitnega – da se je treba odpovedati svoji lastni valuti in suverenosti pri izvajanju monetarne (in posledično tudi fiskalne) politike. Pomeni tudi, da ko asimetrični šok (lokalna kriza) prizadene eno ali nekaj držav, bodo zaradi nezmožnosti reagiranja s specifičnimi ekonomskimi politikami na krizo samo v tej državi ali državah, prebivalci teh držav utrpeli večje gorje kot bi ga, če bi država imela svojo valuto in s tem suverenost nad ekonomskimi politikami. Suverena država bi lahko s ciljanimi politikami omilila krizo in gorje svojega prebivalstva, skupna monetarna unija pa pomeni enotne politike za vse. Še več, pomeni skupna pravila in sankcioniranje odstopanj od teh pravil.

Nadaljujte z branjem