Stanko Štrajn

Na E-portalu javnih naročil je v postopku javnega naročanja št. JN009377/2017-B01 DRI d.o.o. objavil naslednjo odločitev 351-1/18-SNR-76, da ni izbral nobene ponudbe:

Nadaljujte z branjem→

Maks Tajnikar

Za REALISTIČNO PRIHODNOST

Kapitalizma ni mogoče ukiniti. Kapitalizem temelji na nujnosti obstoja kapitala, ki je nastala z industrijsko revolucijo in pojavom »stroja«. Sodobni razvoj novih tehnologij, proizvodov in storitev je le povečal potrebo po kapitalu in zaostril razkorak med bogastvom, nastalega iz lastnine kapitala, in bogastvom iz dela. Ker ta razkorak predstavlja grožnjo kapitalizmu, ki se občasno in začasno rešuje s krizami, mora strategija razvoja sodobne družbe spodbujati vse tiste oblike družbene intervencije, ki po eni strani zmanjšujejo posledice razkoraka med bogastvom in revščino ter so po drugi strani atraktivne tudi za kapital, ker mu omogočajo rast. Vse poteze politike, s katerimi poskušamo krize reševati tako, da odpravljamo kapitalizem, so zgodovinsko obsojene na neuspeh in vzrok za pojav še večjih kriz. Zato so danes lahko uspešne zgolj socialne demokracije, a ne tiste iz prejšnjega tisočletja.

Nadaljujte z branjem→

Marko Golob

Nekateri so se splašili, da se je krepka rast BDP v evro območju, ki se je pravzaprav okrepila šele v drugi polovici 2017, hitro upehala. Gavyn Davies, odličen komentator Financial Timesa, je naredil dober zapis, pri čemer največ pove ta spodnja slika glede kratkoročne ocene / napovedi gibanja tekočega BDP (Fulcrum Nowcast). Slika kaže popešitev evrske rasti po avgustu lani iz povprečno 2.5-odstotne rasti na krepkih 3.5% med novembrom lani in sredino februarja letos (modra črta, sveto modro polje naokrog je interval zaupanja). Zadnja dva meseca pa je evrska rast strmoglavila za kar dve tretjini na raven dolgoročnega povprečja (okrog 1.2 do 1.4%). V Nemčiji se je rast spustila zgolj na 1% na medletni ravni in prižigajo se oranžni alarmi.

Slika 1: Ocena tekoče rasti BDP v evro območju (letna stopnja rasti, v %)

Nadaljujte z branjem→

Bine Kordež

Da je izvoz najbolj vitalen del našega gospodarstva, seveda ni nobenega dvoma. Če je zadnja leta naraščal po okoli 5 % letno, je bil lanski porast celo 13 % in tudi prvi letošnji podatki kažejo, da se visoka rast nadaljuje. Lani je bil presežek tekočega računa že skoraj 3 milijarde evrov, samo izvoza blaga in storitev pa celo preko 4 milijarde več kot uvoza. To pomeni, da smo samo v enem letu ustvarili takšen obseg presežnih prilivov, s katerimi lahko odplačujemo obveznosti do tujine ali v tujini ustvarjamo finančne rezerve. Seveda pa so takšne ugodne številke zelo pogosto tolmačene, kot da z izvozom ustvarjamo 70 in tudi več odstotkov BDP. Da skoraj pretežni del vsega kar ustvarimo, realiziramo v tujini. Takšne izjave ponavljajo politiki, mediji, gospodarstveniki, pa tudi kakemu profesorju ekonomije se je že “zareklo”.

Nadaljujte z branjem→

Drago Babič

Pregled stanja

V zadnjem času nas razne eminentne inštitucije, kot so Evropska komisija, OECD, IMF in še kdo, strašijo, kako bomo zaradi staranja prebivalstva zašli v hude težave, ker ne bomo zmogli starejšim državljanom zagotoviti dostojne starosti preko sistema pokojninskega varstva. Obremenitev BDP za ta namen naj bi z leti narasla na 16%, kar bi bilo narodnogospodarsko nevzdržno. Take trditve povzema tudi Ministrstvo za delo v Beli knjigi, ki predstavlja izhodišče za bodoče ukrepe na področju pokojninskega sistema. Tudi UMAR, ki je pripravil Strategijo dolgožive družbe, v glavnem povzema pesimistične demografske scenarije evropskih inštitucij. Vsi se sklicujejo na demografsko raziskavo Evropske komisije z nazivom POP2013, ki sloni na Eurostatovih podatkih.

Toda, ali imajo prav vsi tisti, ki nas strašijo s tako temno prihodnostjo?

Nadaljujte z branjem→

Ali bi se “izgubljenemu desetletju” v razvitih državah, ki se kaže v trajno izgubljeni blaginji prebivalstva, lahko izognili? Robert Skidelsky zatrjuje, da bi lahko – (1) če bi se izognili recesiji z boljšo regulacijo finančnega sistema in (2) če bi vodili prave makroekonomske politike v času krize – keynesianske namesto varčevalnih.

Ten years after the 2007-2008 financial crisis, it is worth asking where the world’s developed economies are today, where they would have been had there been no crisis, and, perhaps more important, where they might have been had different policy choices prevailed before and after the collapse.

Figure 1

Nadaljujte z branjem→