Bine Kordež

Da se poslovanje Adrie Airways tudi pod novimi lastniki ni izboljšalo, seveda ni neka posebna novica. Vse pogosteje prebiramo informacije o odpovedanih letih, pritožbah potnikov (zanimivo, da Zveza potrošnikov ob tem ugotavlja, da povečanja števila pritožb niso zaznali), nezadovoljstvo z razmerami izražajo tudi piloti, posebne pozornosti pa so bile v zadnjem času deležne tudi nekatere računovodske transakcije, s katerimi je vodstvo (lastnik) “popravljalo” bilančno sliko družbe.

Pri tem je zanimivo in tudi tipično, da je bila transakcija s prodajo blagovne znamke Adria Airways (krajše AA ali Adria) izpeljana v letu 2016 in v letnem poročilu tudi podrobno pojasnjena ter potrjena s strani revizorjev. Ko pa se dogajanja s kako družbo pričnejo zapletati, pa marsikatera poteza izpred let postane vprašljiva (odvisno od medijskega zanimanja). Adria je takrat drugi (povezani?) družbi prodala blagovno znamko, poknjižila 8 milijonov evrov dobička, vzporedno pa sklenila dogovor o njeni uporabi s plačilom licenčnine. Družba Adria je s tem izkazala boljšo kapitalsko ustreznost (več kapitala), na drugi strani pa več terjatev. Formalno je bila slika bilance boljša, vendar če ni dejanskega denarnega toka (priliva), si družba na daljši rok s tem ne more veliko pomagati. Poslovanje z izgubo lahko pokrije samo sveži denar ali povečana zadolžitev in slednje se v Adrii tudi dogaja.

Nadaljujte z branjem→

• Euro area budget rules on spending must avoid the pro-cyclicality trap – Barnes & Casey
• We don’t usually put ‘moral’ and ‘economics’ in the same sentence. It’s time we started. – The Washington Post
• The Decline of American Journalism Is an Antitrust Problem – ProMarket
• The Future of Macroeconomics – Roger E. A. Farmer
• The Brave New World of Monetary Policy Operations – Cecchetti & Schoenholtz
• Addressing Climate Change through Price and Non-Price Interventions – Joe Stiglitz
• Principles of industrial policy – VoxEU
• The “Right” and “Wrong” Kind of Artificial Intelligence for Labor Markets – Tim Taylor

Še enkrat: ideja spremembe fiskalnih pravil ostaja heretična?

Absolutno. V ekonomiji je sicer absolutno jasno, da so fiskalna pravila, kot jih je vsilila Nemčija, kontraproduktivna, ker so prociklična, to pomeni, da v času gospodarske rasti še dodatno napihujejo rast, v času recesije pa silijo države v fiskalno stiskanje in še poglabljajo krizo. Takšna pravila so z ekonomskega vidika povsem napačna, s političnega vidika pa vodijo v porast populizma in razkroj demokracije, vendar ni dovolj moči, da bi jih sporemenili.

…

Osnovna premisa Varufakisa, ko govori o razmerah v Grčiji, je nujna enotnost vladajoče garniture. Recimo, da Salvini dobi dovolj močno podporo javnosti, recimo, da bi obstajal enoten vladni pritisk, kaj bi to spremenilo? Je Italija dovolj velika, da lahko kaj spremeni?

Treba bo počakati na pogajanja o proračunu z evropsko komisijo jeseni, pokazalo se bo, ali je pripravljena kaj popustiti, narediti korak nazaj ali ne. Če tega ne bo, se bo Salvinijeva moč najbrž povečala, to lahko tudi pripelje do predčasnih volitev, pridobil bi lahko še večjo kontrolo nad vlado, s čimer bi lahko izsiljeval evropsko komisijo s potrebnimi spremembami na tem področju. Bojim pa se, da komisija na to ne bo pristala, tako kot ni pristala v primeru Velike Britanije. Kar pomeni, da bo Italija prisiljena iti svojo pot.

Evropa je zelo netransparentna tvorba, vladata ji globoki establišment in finančni kapital. Kako vidite perspektivo demokracije na celini, očitno še vedno drži Schäublejeva teza, da volitve ne morejo spremeniti gospodarske politike?

Tukaj lahko greva v Rodrikovo trilemo – nezmožnost demokracije, nacionalne suverenosti in integracije hkrati. Naenkrat pač niso mogoče imeti vseh treh stvari: polne integracije s prosto trgovino in prosto mobilnostjo kapitala na eni, demokracije na drugi in suverenosti na tretji strani, enemu se moraš odpovedati. Ko smo šli v monetarno unijo, smo šli v poenotenje monetarnih politik, posledično je bilo potrebno tudi poenotenje fiskalnih politik in fiskalno pravilo, kar pomeni, da se moraš odpovedati demokraciji. Priti mora do pokoritve vlad neposlušnih držav. Priti mora do tega, kar se je zgodilo v Združenih državah v zadnjih dvesto letih: imeli so velike težave, da so sploh prešli na skupno valuto, dolar, nato je prišlo do državljanske vojne, ker so bile tako ogromne razlike med obema deloma države. To je bil dolg dolg proces, v katerem so dejansko zmleli vse, ki so temu nasprotovali. Nadaljujte z branjem→

Ni jadranja brez TBF.

In njihovih tekstov, ki ubijajo zaviti v blagi melodiji poznopopoldanskega maestrala in post-tretjega drinka. Dišijo na neke druge čase.

I ove stare melodije bude memorije
Čiste nostalgije, i ne znan šta mi je
Stari s bafama, stara s ogromnon trajnon
Sestra i ja cili umazan slajon
I sve je daleko i tajno
Al ditetu sve je sjajno
Znan i onda nije sve bilo bajno
Al pari mi se puno lipše
I ove kapi kiše ka da šapću “nikad više”

Jer sve prolazi, ostaje samo u nama
U srcima, u umu i fotoalbumu
Priča svaka slika, da ne zaboravin nikad
Nasmijana lica nekih starih prika
Nekih nema više, ostale su sjene
Mora bit da je s njima nesta i dio mene
Al vrate ga kiše i vitar s juga
Neka stara pisma, nostalgija i tuga

Nadaljujte z branjem→

Po današnji odločitvi nadzornega sveta SDH, da Abanko proda mariborski NKBM oziroma skladu Apollo, smo prišli do napovedane spodnje lastniške slike našega bančnega sistema. V nacionalni lasti je ostalo le nekaj manjših bančic in hranilnic, ki imajo skupaj  le nekaj več kot 13 odstotni tržni delež (po bilančni vsoti), od tega je polovica v državni lasti (SID), polovica pa v zasebni domači lasti (DBS, LON, DH, Vipava).

Ali je ta umik iz lastništva bank domačih lastnikov dober ali slab za naše gospodarstvo, bo pokazal čas. Je pa lahko problem, da slovenska država nima več sistemske banke.

Ker so tržni deleži bank v Sloveniji zelo razpršeni, se bo zdaj začel proces lastniške konsolidacije oziroma koncentracije. In tisti, ki bo kupil združeno NKBM + Abanko (+Banko Celje), bo prišel na približno tretjinski tržni delež (preprodajalec Apollo že prodaja NKBM za 650 mio evrov, zdaj bo le še lažje prodal malce večji tržni delež – skupaj 23%). Nisem prepričan, da bodo ob imenu novega kupca obrazi v politiki takrat tako vedri, ko so bili danes (resen lastniški interes po naših bankah je namreč prisoten le za našo vzhodno mejo in še malce bolj vzhodno).

Jože P. Damijan in Bine Kordež

Poročilo Evropske komisije (“The 2018 Ageing report“) prinaša za Slovenijo dramatično črno sliko prihodnosti. Poročilo Evropske komisije napoveduje, da naj bi se do leta 2070 delež izdatkov za pokojnine v BDP v Sloveniji povečal iz sedanjih 10,9% na 14,9 % BDP, kar bo največ med vsemi članicami EU. Drugače rečeno, med vsemi državami EU bodo Slovenijo upokojenci najbolj ogrožali. Toda je realnost res tako črna, kot nam jo napovedujejo ali gre spet za igro številk, zamešanih v čorbo katastrofičnih razmer?

Vsekakor ni nobenega dvoma, da bodo stroški starajočega prebivalstva v naslednjih letih in desetletjih v Sloveniji naraščali. Po vseh projekcijah se bo povečeval delež starejših prebivalcev (nad 65 let starosti), enako pa tudi razmerje med starejšo in delovno aktivno populacijo. Na drugi strani pa imamo danes v Sloveniji eno najnižjih stopenj zaposlitve starejših ljudi. Povprečna stopnja zaposlenosti v starostnem razredu 60-64 let je bila v Sloveniji 20,3 % (2017), povprečje EU je znašalo 42 %, na Švedskem skoraj 70 %. Podobna razmerja so tudi pri zaposlenosti v starostnem razredu 65-69 let (Slovenija 7,3 %, Švedska 23 %), precej nižjo zaposlenost pa imamo tudi v razredu 55-59 let.

Ti podatki kažejo smer, kje so spremembe najbolj nujne in tudi upravičene. Predvsem bomo morali doseči večjo zaposlenost starejšega prebivalstva, tako z zakonskimi spremembami z določitvijo višje upokojitvene starosti, kot tudi s spreminjanjem miselnosti pri zaposlovanju in z oblikovanjem delovnih mest za starejše generacije. Odveč so strahovi, da bo potrebno delati do osemdesetega leta in podobno, nujno pa bo dvigniti upokojitveno  starost na 67 in čez desetletja še za kako leto več.

Nadaljujte z branjem→

Fed je pravkar objavil podatke o distribuciji dohodkov v ZDA, in ti podatki pravijo: od leta 1989 je zgornji 1% obogatel za 21 bilijonov dolarjev, spodnjih 50% je postalo revnejših. To ni ravno spodbuda za stabilno agregatno povpraševanje na srednji in dolgi rok, kar Fedu sicer povzroča največ skrbi. Če bi bilo obratno, se nam ne bi bilo treba bati prihodnosti in (pre)nizke gospodarske rasti. Problem je (za tiste, ki ne razumejo logike BDP), da spodnja polovica prebivalstva po dohodkih praktično vse potroši in s tem skrbi za stabilno agregatno povpraševanje (BDP), premožnejši pa velik del (ali večino dohodkov) privarčujeo ali skrijejo v davčne oaze in s tem povzročajo nezadostno in nestabilno agregatno povpraševanje (BDP). Torej bolj neenaka je razdelitev dohodkov (in premoženja) in bolj se te razlike povečujejo, nižja in manj stabilna bo gospodarska rast.

Skeptiki naj pogledajo tudi v študijo IMF-ovih ekonomistov: Dabla-Norris et al ‎(2015) – Causes and Consequences of Income Inequality