Slovenija med najpočasnejšimi in najmanj učinkovitimi državami glede protikrizne pomoči gospodarstvu

V brk vladnim hvalisanjem, da je Slovenija na vrhu med EU državami, ki so za pomoč gospodarstvu namenile največ, je v Mladini mednarodna pravnica Ana Stanič na podlagi primerjave hitrosti uveljavitve in učinkovitosti izvajanja protikriznih ukrepov dokazala nasprotno. In sicer, (1) da je slovenska vlada zelo zamujala s pripravo ukrepov, (2) da je ukrepe močno zbirokratizirala in (3) je izvajanje ukrepov v praksi izjemno počasno. Vse skupaj pa močno poglablja likvidnostni krč podjetij.

Zelo preprosto rečeno: eno se je hvaliti, da je Slovenija namenila 2 milijardi evrov (slabih 4.5% BDP) poroštvene sheme gospodarstvu, povsem drugo pa je, da je ta shema bila sprjeta mesec in pol po začetku epidemije in prav toliko za Nemčijo, da še vedno ne deluje zaradi slabe izvedbene zakonodaje in da je zelo restriktivna glede možnosti koriščenja poroštev. Kar je enako temu, kot da poroštvene sheme za podjetja sploh ne bi imeli. In zelo podobno je tudi pri plačilih nadomestil plač podjetjem, ki so zaposlene poslala na čakanje itd. V Nemčiji so se plačila začela izvajati 12. marca, pri nas šele 2 meseca kasneje.

Imate torej dober pregled nad ukrepi držav v času epidemije. Za začetek – katera EU država je po vaše pri tem najbolj učinkovita?

Na podlagi sedaj dosegljivih podatkov je to Nemčija.

Zakaj, po katerih merilih?

Po podatkih evropske komisije je recimo Nemčija priglasila najobsežnejši program državne pomoči. Več kot polovico vseh sredstev, v višini okoli dva tisoč milijard evrov, s katerimi so države EU v zadnjih dveh mesecih pomagale podjetjem, odpade na Nemčijo. Nemčija je bila tudi zelo hitra. Drugi dve državi, ki bi ju lahko uvrstili v ta koš zmagovalcev in ki sta svojemu gospodarstvu pomagali, še celo preden je evropska komisija objavila pravila podeljevanja pomoči v času epidemije, sta Danska in Velika Britanija. To so hkrati tudi države, ki so podjetjem pomagale najhitreje in z najmanj birokratskimi zapleti. Vse to ravno tako šteje.

Nadaljujte z branjem

Zdaj je čas za pogumno stimuliranje gospodarstva

Globalna epidemija korona virusa je v začetni fazi svetovno gospodarstvo prizadela kot ponudbeni šok. Zaradi zaprtja nekaterih kitajskih regij in upada kitajske industrijske proizvodnje je posledično prišlo do prekinitev v globalnih oskrbovalnih verigah. Če pri sestavljanju avtomobila, ki ima okrog 20,000 sestavnih delov, manjka samo eden, se lahko celotna proizvodnja Volkswagna ali Renaulta zaustavi. Kar se je tudi zgodilo. Ko je virus okužil tudi Evropo in ZDA in je bilo potrebno ljudi zapreti v karantene za skoraj dva meseca, se je ponudbeni šok razširil še na zahodu. Takoj za tem, ko so ljudje ostali doma, ko so nekateri izgubili službe, drugi pa bili poslani na čakanje, se je ta šok prelevil v povpraševalnega.

Ključen problem je v povečanju negotovosti, ki začetni ponudbeni šok spremeni v globok in trajni povpraševalni šok. V prvi fazi po epidemiji potrošniki zaradi povečane negotovosti, povsem racionalno iz njihovega osebnega stališča, zmanjšajo potrošnjo trajnih dobrin in naložb. Potrošniki iz previdnosti odložijo nakupe denimo pralnih strojev in avtomobilov, preložijo investicije in ne gredo na dopust. Ta velik padec povpraševanja pa izsuši denarne tokove podjetij in sproži stečaje podjetij. V naslednji fazi močan porast brezposelnosti povzroči, da dohodki iz dela močno upadejo, povpraševanje dodatno upade, kar negotovost v celotnem gospodarstvu še dodatno poveča. Mehanizem povpraševalnega šoka se tako razvije v začarano spiralo, ki zajame celotno gospodarstvo in ki začetni šok še poglablja in podaljšuje.

Nadaljujte z branjem

Pa vendar se premika: Država bo vendarle uveljavila EU Smernice glede izbire izvajalcev iz tretjih držav

Za dogmatike in libertarne fanatike pa še moj decembrski tekst o upravičenosti izbire tujih izvajalcev pri gradnji naše infrastrukture.

Nadzorni svet DARS je prejšnji teden potrdil izbor najugodnejšega ponudnika za izgradnjo druge cevi predora Karavanke. Izbran ponudnik Cengiz Group iz Turčije, ki naj bi drugo cev izgradil za 98.5 mio evrov, je bil tudi po pogajanjih za slabih 6% cenejši od drugega najugodnejšega ponudnika (konzorcij podjetij Kolektor CGP, Riko in turški Yapi Merkezi) in za slabih 17% cenejši od tretjega najugodnejšega ponudnika (konzorcij podjetij Implenia iz Avstrije in Švice ter CGP Novo mesto). S to izbiro je DARS, na prvi pogled, uspel na najbolj racionalen način (z dodatnimi pogajanji) izbrati cenovno optimalno ponudbo.

Izbira je bila morda cenovno optimalna za DARS. Vendar pa ni bila optimalna tudi iz vidika Slovenije, se pravi iz vidika celotnih makroekonomskih, zaposlitvenih in fiskalnih učinkov za Slovenijo. V nadaljevanju bom v petih točkah pokazal, zakaj izbira tujega ponudnika, čeprav je najcenejši, ne pomeni nujno tudi optimalne izbire za državo.

Nadaljujte z branjem

Odgovorni ekonomski nacionalizem

Nekdanji Clintonov finančni minister Larry Summers (sicer nečak slavnega nobelovca Samuelsona in nekdanji dekan Harvarda) ima sicer na vesti nekaj temnih madežev, od podpore sporazumu NAFTA, servilnosti finančnemu sektorju do deregulacije ameriškega bančnega sistema, kar je bila osnova za veliko finančno krizo 2008. Vendar mu je šteti v plus, da zna analizirati situacijo in revidirati stališča. Tokrat je v intervjuju za The American Interest govoril tudi o regulaciji globalizacije in “odgovornem nacionalizmu”.

Pri tem moram dodati, da se mi njegova analiza stanja zdi odlična, njegovi predlogi za reševanje problema pa niso ravno prepričljivi oziroma so dokaj mlahavi. Sploh v primerjavi s predlogi Danija Rodrika, ki govori o tem, da je globalizacijo potrebno uravnavati prek različnih zahtevanih standardov. Denimo, prek spoštovanja prepovedi glede dela otrok, spoštovanja standardov glede varstva pri delu, spoštovanja zahodnih okoljskih standardov itd. Vzpostavitev teh standardov v mednarodni trgovini bi v precejšnji meri odpravila ali omilila socialni in okoljski dumping podjetij iz Azije.

To bi bil odgovorni ekonomski nacionalizem.

TAI: You’ve written about the need for “responsible nationalism.” What does that actually mean in terms of economic policies? How do we reform capitalism but preserve it, while making it more popular and sustainable in a democracy?

LHS: Let’s take the global dimension first. We have done too much management of globalization for the benefit of those in Davos, and too little for the benefit of those in Detroit or Dusseldorf. Over the last two decades, better intellectual property protection for Mickey Mouse and Hollywood movies has been an A level economic issue. Better global tax cooperation, so that tech companies’ profits do not locate themselves in cyberspace and entirely escape taxation, has been a B-level issue. Achieving better market access for derivatives dealers has been an A-level global economic issue, while assuring that bank secrecy does not permit large-scale money laundering has been a B-level economic cooperation issue. The protection of foreign investors’ property rights has been an A-level issue, and the maintenance of worker standards, or the avoidance of unfair competition through exchange rate depreciation, has been a B-level issue. And ultimately, that has all estranged the elite from those they aspire to lead.

Nadaljujte z branjem

%d bloggers like this: