Jože Damijan, Jozef Konings, Črt Kostevc and Katja Zajc Kejžar

Spodaj je povzetek naše raziskave Explaining the Low Level of Investment in Slovenia, ki jo je naročila Evropska komisija in smo jo izvedli leta 2021. Evropsko komisijo je zanimalo, zakaj je stopnja investicij v Sloveniji, primerjalno glede na druge EU države, tako drastično upadla po letu 2008. V analizi smo vzroke za upad investicijske stopnje preučevali na treh ravneh: makro, sektorski in na ravni podjetij.

Zame sta ključni dve ugotovitvi: Prvič, stopnja investicij v Sloveniji trendno upada že od konca 1990. let, vendar je ta trend zakril val hiperinvestiranja v času pred finančno krizo (2004-2008). In drugič, v Sloveniji se investicije po finančni krizi niso pobrale navkljub izjemno nizkim obrestnim meram in navkljub pospešitvi gospodarske rasti po 2014 (kar je v nasprotju z ekonomsko teorijo, vendar v skladu s poslovnim obnašanjem podjetij), glavni razlog pa je process razdolževanja podjetij, ki so se preveč zadolžila pred 2008. Seveda pa so še drugi razlogi za upad investicij, med njimi predvsem neugodna gospodarska struktura, ki temelji na proizvodnji in izvozu sestavnih delov, namesto končnih izdelkov z višjo dodano vrednostjo. Oboje se pokaže relevantno na vseh treh ravneh naše analize.

Spodaj je povzetek analize na makro ravni (ugotovitve so vsebinsko enake tudi na bolj razdelani sektorski ravni in ravni podjetij). Upam, da vas ne moti, da je zadeva v angleščini.

Nadaljujte z branjem→

Odgovora na to vprašanje nihče ne pozna. Najbrž tudi ne sam Vladimir Putin. Nihče ne ve, kje je tista rdeča linija, po kateri bi Rusija začela z uporabo kemičnega ali jedrskega orožja. Nihče ne ve, ali je to močnejši neposredni angažma ZDA v Ukrajini, ukrajinski napad na cilje v Rusiji, ukrajinski napad na Krim ali možnost, da Rusija izgubi v ukrajinski vojni. Dejstvo je, da se zaenkrat tako Rusija kot ZDA držita neformalnega protokola, da prva v Ukrajini ne uporablja “prepovedanih” orožij, kot je kemično in da ne napada ciljev izven Ukrajine, druga pa, da izrecno pazi, da se vojaško neposredno ne angažira v Ukrajini in da v Ukrajino ne pošilja orožja, s katerimi bi slednja lahko napadla cilje v Rusiji. Denimo raketni sistem HIMARS ima doseg zgolj 300 kilometrov.

Dejstvo je tudi, da so ZDA – kljub močnemu povečanju vojaške in finančne podpore Ukrajini – močno ublažile retoriko glede ciljev v ukrajinski vojni. Ameriška retorika se je ublažila na tem, da si zdaj želi “demokratično, neodvisno, suvereno in uspešno Ukrajino“. Ne sprejema pa zahteve Ukrajine po vrnitvi vseh izgubljenih ozemelj, vključno z ozemlji, ki jih je Rusija zavzela leta 2014. V komentarju za New York Times je maja ameriški predsednik Biden naštel veliko stvari, ki jih ZDA ne bi naredile in ki so v prejšnjih komunikacijah bile postavljene zelo ostro ali dvoumno. ZDA si naj ne bi prizadevale odstaviti ruskega predsednika Putina. Ne bi poslale vojakov v Ukrajino ali se neposredno angažirale proti Rusiji. Ne bi spodbudile ali omogočile Ukrajini, da napade Rusijo. Prav tako naj ne bi “podaljševale vojne samo zato, da bi Rusiji zadal bolečino”.

Nadaljujte z branjem→

Bine Kordež

Glede na predlog v komentarju na moj originalni tekst, da podam še oceno višine izdatkov za obresti glede na BDP, sem se še nekoliko poigral s številkami. Seveda imamo za tak izračun zelo veliko variant, ker so rezultati odvisni od štirih spremenljivk: višina obrestnih mer, kot sem jo simuliral v članku, realna rast BDP, inflacija in višina primanjkljaja, ki opredeljuje nominalno povečevanje javnega dolga. Dolgoročno sem upošteval varianto 2 % gospodarske letne rasti ter 2 % inflacije, kar je neka realna predpostavka, pri čemer sem za prva tri leta (2022-2024) za ti dve postavki upošteval napoved UMAR-ja. Nato pa sem simuliral različne obrestne mere (2 %, 2,5 % in 3 %) ob konstantnem proračunskem primanjkljaju 1 % BDP, ter še srednjo varianto dviga obrestnih mer (2,5 %) ob primanjkljaju 2,0 % BDP.

Nadaljujte z branjem→

In a famous contribution to a conference sponsored by the Federal Reserve Bank of Boston, Robert Lucas and Thomas Sargent (1978) harshly attacked Keynes and Keynesian macroeconomics for shortcomings both theoretical and econometric. The econometric criticisms, drawing on the famous Lucas Critique (Lucas 1976), were focused on technical identification issues and on the dependence of […]

Lucas and Sargent on Optimization and Equilibrium in Macroeconomics — Uneasy Money

Problem s sončnimi elektrarnami (SE) ni samo ta, ki ga imamo prav zdaj, da omrežje ne prenese množičnega priključevanja razpršenih novih SE na omrežje in da morajo biti številne izključene, ker bi sicer omrežje klecnilo. Primarni problem s SE je, da so koristne samo v pomladno-poletnih mesecih, in to čez dan, ko sije sonce, saj niti približno nimamo dovolj hranilnikov, da bi to energijo shranili za čez noč, in nimamo tehnologije in infrastrukture, da bi jo shranili za jesensko-zimske čase, ko sonca ni. SE (in vetrne elektrarne) so koristne, vendar samo kot dodatek oziroma kot komplementarne ostalim, izdatnim, stabilnim in zanesljivim virom energije (to pa so delno hidro, predvsem pa termo in jedrske elektrarne). Potrebna je kombinacija obojega, nikakor pa SE ne morejo nadomestiti navedenih tradicionalnih stabilnih virov energije. Tudi zato je ideja sedanje vlade, da bi – v pogojih, ko omrežje ne prenese množičnega vključevanja novih razpršenih SE – izpad energije v primeru nadaljevanja izpada ruskih energentov reševali z velikimi skupnostnimi SE, skregana z zakoni fizike in logike.

Spodaj je plastičen primer problema iz Nemčije, kot so ga zabeležile Finance:

Nadaljujte z branjem→

Jasmina Držanič

Moram priznati, da se mi je ob prelomu stoletja, ko sem iz majhega de-o-o-ja prišla v velik sistem, kjer sem takoj dobila kartico in pouk tega, kako se kartice uporablja pri čitalcu prisotnosti, vse skupaj precej upiralo. Doživljala sem jo kot presežen nadzro. Potem sem skoraj 18 let uporabljala to kartico in se nanjo navadila. Morda je k temu pripomogla tudi navedba, da se je Amancio Ortega (tretji najbogatejši Evropejec) redno štempljal in tudi obedoval v Inditexovi kantini. Če je zmogel slednji, zmoremo tudi drugi…

Nadaljujte z branjem→

Vem, da v enoumju, sproduciranem z enostranskim poročanjem, ki ga servirajo tisti, ki imajo za to bogat interes, ni popularno odstirati zavese in pogledati na drugo stran. Kljub temu pa je to nuja, če si želimo objektivnejšega pogleda na svet. Danes je bil na 24ur.com objavljen dober vpogled v drugo stran zgodbe o Zelenskem in Ukrajini v zadnjih 8 letih.

Ukrajina je  najbrž najbolj skorumpirana evropska država. Korupcija je v genih neodvisne Ukrajine od njene samostojnosti. Ne glede na to, kdo je na oblasti. In sedanji predsednik Zelenski je ostal zelo zvest tej tradiciji. Koruptiven (s tajnimi računi v davčnih oazah) je bil še preden je postal slaven kot igralec. Za finančnega botra, ki mu je pomagal na oblast, ima najbolj koruptivnega človeka Ukrajine, ki z mafijskimi metodami drži v šahu velik del poslovnega sveta. Ta isti mafijski boter financira neonacistične skupine in bataljone redne ukrajinske vojne. Zelenski je bil koruptiven, ko se je podal v predsedniško tekmo in navidezno prodal svoje deleže v podjetjih v davčnih oazah, še naprej pa prek žene veselo pobira dividende od njih. Korupcija je poslovni model Zelenskega, odkar je na oblasti. Takoj po prevzemu oblasti je počistil z vsemi glavnimi preganjalci korupcije in državo predal interesom svojega botra. Zraven je prepovedal še vse opozicijske stranke in neodvisne medije. In Zelenski je tudi vojno izkoristil za korupcijo, saj je po poročanju CBS kar 70% vojaške opreme,  namenjene v Ukrajino, izgineval (zdaj naj bi bilo menda malce “boljše”). Zdaj je Zelenski umaknil še vrhovno tožilko.

In seveda, v ozadju cele ukrajinske zgodbe so ZDA. Ki najbrž z interesom, da NATO pripeljejo na meje Rusije, podpirajo celo ukrajinsko korupcijsko zgodbo in neonacistična gibanja. Tako kot so ZDA ustvarile Al Kaido in nato ISIS (po priznanju same Hillary Clinton). Jasno je, zakaj ZDA ni v interesu, da v Ukrajini pride do premirja in zakaj želijo ob pomoči več kot 40 milijard dolarjev vojaške opreme ter finančne pomoči vojno v Ukrajini bojevati do zadnjega mladega ukrajinskega moža.

In seveda, pod tem, kar se je zadnjih 10 let dogajalo v Ukrajini, najdete podpis Josepha Bidena in njegove družine.

Preberite članek, preden urednike na 24ur.com prisilijo, pardon, “prepričajo”, da članek umaknejo s spleta. Spodaj je nekaj zanimivih odlomkov.

Nadaljujte z branjem→

Bine Kordež

Dvigovanje obrestnih mer Evropske (ECB) in ameriške centralne banke (FED) kaže, da je čas nizkih ali celo negativnih obrestnih mer mimo. Visoka inflacija je bil ključni povod za postopno dvigovanje obrestnih mer, saj je primarna naloga centralnih bank skrb za stabilnost cen. Relativno pozno odzivanje ECB je bilo vseeno zavedanje, da razlogi za trenutno rast cen niso samo monetarne narave ter tudi strah pred recesijo, ki jo višje obrestne mere ob že tako nestabilnem gospodarskem okolju lahko dodatno okrepijo. Dodatna bojazen v Evropi je tudi položaj najbolj zadolženih držav (na prvem mestu Italije), ki ob visokih obrestnih merah javnega dolga preprosto ne bi uspele vzdrževati.

Zaradi navedenih razlogov lahko sicer pričakujemo višje obrestne mere, a te se bodo perspektivno gibale na relativno nizkem nivoju, kar je lepo predstavil nobelovec Krugman v nedavnem članku v NYT (povzetek na blogu JP Damijana). Prav tako višje obrestne mere za novo izdane obveznice Republike Slovenije ne bodo pretirano povečale stroškov zadolževanja države (zneska za plačilo obresti), kot lahko prebiramo v medijih.

Nadaljujte z branjem→

Yanis Varoufakis, nekdanji grški finančni minister, ki je pogorel v boju proti ortodoksnemu nemškemu finančnemu ministru Schäubleju in proti evropskemu establishmentu ter moral odstopiti, da je Grčija dobila tretji paket pomoči, je končno prišel na svoj račun. Če se je Grčija pred dvema desetletjema obnašala javnofinančno nevzdržno, zaradi česar je prosila za solidarno pomoč ostale članice, je podobno neodgovorno ravnala Nemčija glede energetske politike, zaradi česar prosi za solidarno pomoč ostale članice.

Nadaljujte z branjem→

Silvo Devetak*

Ukrajino poglobljeno spremljam od leta 2008 dalje, ko sem do leta 2015 vodil dva akademska projekta – BRIDGE in EUNEG- v katerem so sodelovale univerze iz Ukrajine, Rusije, Belorusije in Moldavije. Cilj prvega projekta je bila podpora sodelovanju EU s temi državami in poglabljanju razumevanja med njimi, drugega pa oblikovanje t.i. evropskih študijskih programov na teh univerzah.

Še posebej podrobno spremljam ukrajinsko krizo od novembra 2013 dalje, ko sem bil povabljen na konferenco »na vrhu« držav članic EU in držav vključenih v Evropsko sosedsko politiko – Belorusije, Ukrajine, Moldavije, Azerbajdžana, Armenije in Gruzije, ki je bila v Vilniusu. Takrat se je praktično začela zaključna faza spremembe režima v Kijevu s pomočjo direktne intervencije ZDA (pomočnica državnega sekretarja Victoria Nuland je v Kongresu izjavila, da so za to potrošili 5 milijard dolarjev).

Organizatorji so na konferenco povabili vse ukrajinske osebnosti, ki so naslednje leto prevzele vodilne vladne funkcije v Kijevu. Porošenka so predstavili kot bankirja in bivšega zunanjega ministra. Predstavniki nevladnih organizacij iz Harkova, Donetska in drugih vzhodno-ukrajinskim mest so težko prišli do besede.

Naslednje leto pa sem imel priliko, da sem se osebno srečal v Odesi in Lvovu s pripadniki pro-nacistične vojaške formacije AZOV.  V Odesi so ljudi, ki so bili proti usmeritvi Majdana nagnali v Dom sindikatov, ki so ga zažgali. Umrlo je 46 ljudi, tudi študent univerze, s katero sem sodeloval.

Nadaljujte z branjem→