Deset let od smrti Janeza Drnovška, velikega državnika

Janez Drnovšek 1950 – 2008 *

Bil je najboljša »naključna stvar«, ki se je zgodila Sloveniji v zadnjih dvajsetih letih. Nekdo, ki je »brez vonja, barve in okusa« (Mladina, 1989), kot »ne-Bulc«, kot čisti stranski produkt proti-establishment sentimenta slovenske javnosti tistega časa skozi velika vrata stopil v degenerirano, lažirano, votlo kuliso velike post-titovske Jugoslavije. Brez pedigreja, brez političnih botrov, od nepomembnosti v hierarhiji skorajda prozoren, vodja neke lokalne bančne ekspoziture iz zasavskih revirjev, ki je po ironičnem spletu okoliščin padel v kolesje političnega rotacijskega ključa in prevzel vodenje post-titovskih političnih zombijev – velike Jugoslavije in gibanja neuvrščenih. Politična pomota. Fatalna politična ironija. Nadaljujte z branjem

Pokvarjen guverner in bančni sistem kot velika pralnica denarja

Škandal v Latviji (s preiskavo in pridržanjem guvernerja centralne banke ter zamrznitev transkacij ene največjih bank s strani ECB) je le vrh ledene gore dveh desetletij korupcije, kriminala in pranja denarja v enormnem obsegu. Kaže, da poslovni modeli raznih davčnih oaz tipa Ciper niso izjema. Kaže, da lahko tudi brez statusa davčne oaze neka država razvije poslovni model, v katerem kriminalne združbe instrumentalizirajo vrhove politike, monetarne oblasti in finančni sektor, da zanje perejo desetine milijard dolarjev. Zanimivo je le to, da sta se korupcija in finančne transakcije ruskih kriminalnih združb lahko tako dolgo izvajale vsem na očeh. Da se je lahko umazan denar prek Latvije tako dolgo kanaliziral na račune zahodnih bank, predvsem denimo Deutsche bank.

No, najbrž prav zaradi tega nihče ni potegnil za ročno zavoro. In tudi ne bi, če ne bi lastniku zasebne banke (Norvik), ki ni hotel plačevati podkupnin pokvarjenemu guvernerju, prekipelo in ne bi šel s temi rabotami v tožbo proti državi v tujini in v tuje medije. Indikativno je seveda, da ga je le dan za tem javno napadel latvijski predsednik vlade, češ da s tem škoduje imidžu Latvije.

Spodaj je nekaj odlomkov iz latvijske filmske zgodbe, večje od filma. Z whistleblowerji, ki po razkritju umazanih ruskih transakcij prek bank umrejo v zaporu, z bankami, ki operejo za 20 milijard dolarjev ruskega denarja, nato pa se izvlečejo s finančno kaznijo v višini 640 tisoč dolarjev in s pokvarjenim guvernerjem z vezmi z Rusijo, ki se na nenavadnih krajih dobiva z žrtvami izsiljevanja. Kaj takšnega se na srečo v Sloveniji seveda (še) ne more zgoditi.

Nadaljujte z branjem

Zakaj Bloomberg Slovenijo glede slabih kreditov odeva v barvo katastrofe?

Jasmina Držanić

14. februarja je bil na Bloombergu objavljen ne posebej valentinovski tekst z naslovom Five charts That Explain How European Banks Are Dealing With Their Bad-Loan Problem. Pod članek sta se podpisala dva italijanska avtorja in en ne-italijanski. Glavnina teksta je namenjena opisovanju tega, kako se zmanjševanja slabih naložb v italijanskih bankah (v tekstu uporabljam izraza, ki ju navaja literatura in viri za tale teks: NPL – non perfroming loans – nedonosna posojila in NPE – non performing exposures – nedonosna posojila, slednji izraz je bolj primeren, ker notri padejo tudi garancije in akreditivi, uporablja pa ga tudi Evropska bančna agencija EBA).

Nadaljujte z branjem

Vrniti filozofijo nazaj v doktorat in nehati producirati fahidiote

Gundula Bosch v reviji Nature argumentira natanko to, za kar se tudi jaz že nekaj časa zavzemam – da v okviru študija nehamo producirati fahidiote, ki znajo perfektno odvajati funkcije, izpeljevati centralne limitne teoreme ali se igrati dinamične optimizacije, pač pa da jim ob tem predstavimo tudi kontekst uporabe teh metod. Torej, da jim damo dobro predznanje iz zgodovine vede, ki jo študirajo, sociologije, psihologije in filozofije, da bodo razumeli, kdaj se katera metoda uporabi, kakšne so omejitve njene uporabnosti v različnih kontekstih in kakšne implikacije ima za okolico, v kateri živijo. Da bodoče diplomante in doktorante postavimo pred etično ogledalo in ogledalo družbene odgovornosti.

In še korak naprej, kot argumentira Boscheva, ki je na Johns Hopkins University začela izvajati alternativni doktorski program iz biomedicine, prav filozofsko ozadje omogoča doktorskim študentom tudi kritični razmislek glede etičnih dilem znanosti, glede samega procesa raziskovanja in objavljanja ter izzivov uporabe statističnih metod. Študente moramo predvsem naučiti kritičnega razmišljanja in etike. S produciranjem fahidiotov dejansko produciramo robote. Morali pa bi intelektualce.

Nadaljujte z branjem

Nas bo v naslednjih letih ugonobil javni dolg ali slabe analize?

Bine Kordež

Čeprav so številke sicer dokaj natančno merilo vrednosti, pa se lahko v ekonomiji (pa tudi drugje) zelo različno interpretirajo. Pred dnevi smo lahko v enem izmed dnevnih časopisov brali članek o slovenskem javnem dolgu in stroških njegovega financiranja, ki je pokazal na precej tveganj in tudi dokaj slabo sliko. Avtor tako opozarja, kako se bo obremenitev naših javnih financ zaradi pričakovanega porasta obresti ponovno povečala, kako bonitetna hiša uvršča slovenske obveznice blizu naložb z visokim tveganjem ali kako smo se ponovno zadolžili (mednaslovi “stroški za obresti kmalu spet navzgor”, “po Moody’s le malo iz blata”). Seveda so vse izpostavljene številke in podatki točni, a po mojem mnenju v uporabljenem kontekstu prikazujejo precej bolj problematično stanje naših financ, kot v resnici je in kot jo predstavlja trenutna zadolžitev Slovenije.

Nadaljujte z branjem

Weekend reading

 

Je slovenski javni sektor prevelik in predrag?

Ob zadnjih stavkah zaposlenih v javnem sektorju, pa tudi nasploh, se v javnosti pojavljajo trditve, da je slovenski javni sektor prevelik in predrag. Trditve seveda lansirajo lobistične in interesne organizacije (kot so Gospodarska zbornica Slovenije) ter desno usmerjene politične stranke. Pri tem so tako dolgotrajno vztrajne in glasne, da se je v javnosti krilatica o razbohotenosti in požrešnosti javnega sektorja pri nas prijela kot dejstvo. Pa je to res?

Prva stvar, ki jo glede velikosti javnega sektorja treba vedeti in na kar opozarjajo vse mednarodne inštitucije, ki se ukvarjajo z zbiranjem teh podatkov in primerjavami med državami (OECD, Svetovna banka), je to, da je velikost javnega sektorja politična odločitev. Gre za politično odločitev glede tega, kakšen obseg in kateri tip javnih dobrin (in storitev) bo zagotavljala država in na kateri način. Ta odločitev pa je odvisna tako od geografskega kot od socialnega in kulturnega konteksta. Država članica EU iz Srednje Evrope bo zagotavljala drugačen obseg in drugačne tipe javnih dobrin kot neka skandinavska država, država iz anglosaksonskega sveta ali država iz Afrike ali Azije. To pomeni, da absolutna velikost javnega sektorja, merjena z deležem javnih izdatkov v BDP, ne pove ničesar o razbohotenosti ali požrešnosti javnega sektorja, pač pa o preferencah neke nacije, kako in v kolikšnem obsegu bo zagotavljala določene vrste javnih dobrin in storitev – bodisi kot univerzalno dostopne (v celoti javno financirane) bodisi kot plačljive dobrine in storitve.

Nadaljujte z branjem