Kako je Amerika zdrsnila iz ameriških sanj v korist elite lažiran sistem

Joseph Stiglitz se v odličnem preglednem eseju v Scientific American sprašuje, zakaj se je neenakost v ZDA tako močno povečala. 90% otrok, rojenih leta 1940, je v odrasli dobi preseglo (realni) dohodek svojih staršev, medtem ko polovica otrok, rojenih leta 1990, ko odraste, ne doseže več ravni dohodka njihovih staršev. Realni dohodek spodnjih 90% prebivalstva stagnira na ravni izpred 4 desetletij, medtem ko so se dohodki zgornjega 1% podvojili, dohodki zgornjega 0.1% pa početverili.

Nadaljujte z branjem

Weekend reading

 

 

Ne manj, več – ampak podjetne – države

Across the globe, countries, including in the developing world, look to emulate the success of the US economy. In doing so, they look at the power of ‘market-driven’ mechanisms, versus what might seem like old-style, State-driven mechanisms in places like Europe or the ex– Soviet Union. But the United States is not what it seems. The preacher of the small State, free-market doctrine has for decades been directing large public investment programs in technology and innovation that underlie its past and current economic success. From the Internet to biotech and even shale gas, the US State has been the key driver of innovation-led growth—willing to invest in the most uncertain phase of the innovation cycle and let business hop on for the easier ride down the way.

If the rest of the world wants to emulate the US model they should do as the United States actually did, not as it says it did: more State not less. A key part of this lesson should be to learn how to organize, direct and evaluate State investments, so that they can be strategic, flexible and mission-oriented. Only in this way will top minds find it an ‘honor’ to work for the State.

Nadaljujte z branjem

Slovenija po davku na dividende v spodnji tretjini med OECD državami

Glede na aktualnost in ker se mnogi ljudje ne znajdejo v brskanju po internetu za statistikami in denimo davčnimi stopnjami, spodaj navajam skupen davek na dividende v OECD državah. Skupen davek na dividende je izračunan kot kombinacija statutarne stopnje davka na dobiček podjetij (brez upoštevanja olajšav) in neto dohodninske stopnje (bodisi enotna cedularna stopnja, bodisi zgornja mejna stopnja dohodnine, zmanjšana za davčni kredit oziroma olajšavo pri izplačilu dividend fizičnim osebam). Kot vidite, je Slovenija po davku na dividende natanko na robu spodnje tretjine med OECD državami (torej ima podpovprečno obdavčeno izplačilo dividend).

Slika: Skupna stopnja davka na dividende*

Davek na dividende1

Nadaljujte z branjem

Fukuyama: Od konca zgodovine v liberalni demokraciji do povratka “komunizma”

Francis Fukuyama je naredil svoj kontroverzni vstop v svetovno areno s “Koncem zgodovine” (1992). Liberalno demokracijo kot politični sistem je označil kot ultimativni konec razvoja ideologije človeštva. Resnici na ljubo je na koncu knjige opozoril na nevarnosti, ki prežijo na demokracijo. In realizaciji teh nevarnosti je posvetil svojo zadnjo knjigo “Identity: The Demand for Dignity and the Politics of Resentment“. Opozarja, da liberalna demokracija, čeprav naj bi zagotavljala mir in blaginjo (slednje je vsled porasta neenakosti in stagnacije oziroma zaostajanja plač spodnje polovice prebivalstva “demokratičnih” držav sicer vprašljivo), pušča praznino v ljudeh, ideološka praznina jih pušča brez višjega smisla, in zato jim vključevanje v “identitetne skupine”, ki so predvsem nacionalistično in rasistično obarvane, daje izgubljeni občutek pripadnosti skupnosti. Ideologije torej ni mogoče odmisliti ali ukiniti, pač pa je vprašanje, katera je najmanj destruktivna oziroma najbolj pozitivno kohezivna.

In naprej, Fukuyama danes priznava, da je Thatcher-Reaganovska revolucija z vero v koristi od samoregulativnih trgov naredila katastrofalno škodo in da je povratek v “komunizem” danes ne samo mogoč, ampak nujen. Pri tem je seveda treba paziti na terminologijo. Fukuyama seveda ne verjame, da lahko nacionalizacija lastnine produkcijskih sredstev deluje, pač pa da so potrebne redistributivne (davčne in socialne) politike, ki bi zmanjšale nastale razlike v porazdelitvi dohodkov in premoženja. Seveda slednje nima nič s komunizmom, pač pa s klasično socialno demokracijo zahodno- in severno-evropskih držav.

Nadaljujte z branjem

Smo res davčno najbolj obremenjena država? (ponovno)

Bine Kordež

* Zaradi aktualnosti ponovno objavljam članek iz avgusta 2016

Zaradi predvidene razbremenitve najvišjih plač, ministrstvo za finance predlaga tudi manjše povečanje davka na dohodek pravnih oseb (davka na dobiček) in sicer iz današnjih 17 na 19 %. Razumljivo bo ta dvig sprožil nasprotovanje gospodarstva, saj nihče ni zadovoljen, če mora plačati višje davke. Posebno to velja za izvoznike, najbolj vitalni del naše družbe, ki so nedvomno zaslužni za ponovno gospodarsko rast. Ni čisto izključeno, da bo moralo ministrstvo pod njihovimi pritiski popustiti in poiskati kake druge rezerve. Čeprav bo sicer tudi javnost pritrjevala njihovim zahtevam, vseeno poglejmo, kakšne so danes davčne obremenitve zaslužkov podjetij. Posebno v primerjavi s pogoji, ki so jih deležni podjetniki in gospodarske družbe v drugih državah. Kljub siceršnjem prepričanju, da imamo v Sloveniji skoraj najvišje davke na svetu, smo pri tej obdavčitvi na čisto drugi strani svetovnih lestvic, torej v skupini držav z najnižjimi davki.

Nadaljujte z branjem