Ko mora država kapitalizmu z brco pokazati pravo smer

Dobra poanta v povezavi z mojo današnjo kolumno v Dnevniku glede konca dogme superiornosti trga in o povratku države k usmerjanju kapitalizma. Martin Sandbu v Financial Timesu to poantira na primeru evropskega “programa dekarbonizacije” (za doseganje ogljične nevtralnosti). Glede na to, da nas je sam kapitalizem pripeljal v podnebno krizo ter nevarnost izumrtja planeta in glede na to, da trg sam ni želel poiskati poti iz te prihajajoče katastrofe, je nujno, da je v to zgodbo posegla “država” in da podjetjem pokaže, v katero smer je treba zasukati barko.

Pri tem sta možni dve varianti usmerjanja: korenček (subvencije) ali brca (zakonska prisila). Natančneje, država lahko podjetjem pomaga pri zniževanju emisij z različnimi subvencijami ali davčnimi olajšavami za investicije v “bolj zelene” tehnologije (kot je počela do sedaj). Lahko pa jih v zmanjšanje emisij prisili z drastičnim dvigovanjem cene CO2 emisij. Pri tem pa cilj ni zgolj doseči ogljično nevtralnost, pač pa je Evropska komisija prepričana, da lahko na ta način doseže industrijsko in tehnološko transformacijo, in celo globalno primerjalno prednost.

Mnogim se zdi ta strategija norost, vendar pa Sandbu z nekaj primeri dokazuje, da kadar samo gospodarstvo ni sposobno “kreativne destrukcije”, torej prehoda iz obstoječe zastarele v novo, bolj konkurenčno strukturo, ga lahko v to uspešno prisili država. Denimo visoki davki na delo v Skandinavskih državah niso uničili teh gospodarstev, pač pa so jih prisilili v prestrukturiranje iz delovno intenzivne v kapitalsko intenzivno proizvodnjo, ki lahko prenese visoke cene dela. Podobno dvig minimalne plače ni privedel do uničenja delovnih mest, pač pa je podjetja prisilil k realokaciji zaposlenih iz manj v bolj produktivne službe. Tudi Kitajska svoja podjetja sili k tehnološkemu prestrukturiranju s postavitvijo zelo zahtevnih tehničnih standardov. Zelo poenostavljeno, gre za to, da država zaostri darwnistično preživetveno, naravno selekcijo v smeri zaželjenih političnih ciljev. Nadaljujte z branjem

Oda od mrtvih vstalega Breclja

Pri Marku Breclju se je težko odločiti, katera pesem je najbolj zajebantska. Ker je bil Brecelj pač velemojster zajebancije. Iz zajebancije je naredil umetnost. No, naredil sem moj top 3 najbolj zajebantskih komadov Breclja in Buldožerja po mojem okusu.
Prvi je “Vrbi” – prepesnitev Prešernove “visoke pesmi” v nemščino:

Nadaljujte z branjem

Parni Valjak live 1982 – (Medley)

Ta album sem kupil, hm, 39 let nazaj. Leta 1982. To je bil ob Riblji Čorbi (Uživo) najboljši “živi album” tistega časa. Zanimivost tega (dvojnega) albuma je bila, da je bila na notranji strani odtisnjena vstopnica za koncert, na kateri je pisalo “…biti ćete naš gost“. Nikoli je nisem izkoristil. Kakšno leto zatem, po albumu Uhvati ritam, sem nehal poslušati Parni Valjak, preveč popasti so se mi zdeli. No, včeraj sem spet naletel na to in ta medley štirih pesmi se mi zdi še vedno zelo dober. Seveda ob Nedi in Ona je tako prokleto mlada.

Covid cepiva rešujejo življenja

Spodnja slika kaže enormno učinkovitost Covid cepiv v V. Britaniji. Čeprav je število okuženih v tretjem valu (po 14.5.2021) podobno tistemu v drugem valu (po 8.9.2020) (natančneje: za četrtino do tretjino nižje na 100,000 prebivalcev), pa je število smrti na daljši rok po začetku valu (po 30 do 40 dneh) za približno 10-krat manjše (na prebivalca). Drugače rečeno, v tretjem valu, ko je večina ljudi cepljenih, znaša število smrti na prebivalca med okuženimi zaradi Covid le okrog 10% števila smrti v drugem valu, ko ljudje še niso bili cepljeni.

Covid cepiva torej močno izboljšujejo zdravstveno situacijo pri hujših oblikah poteka okužbe in rešujejo življenja. Po analogiji: če bi bilo v Sloveniji v četrtem valu, ki se pravkar razvija, enako število okuženih kot v drugem in tretjem valu, bi namesto dobrih 4,400 mrtvih imeli le okrog 400 mrtvih. To ob rešenih življenjih pomeni seveda tudi manjši pritisk na zdravstveni sistem in manj zapiranja javnega življenja.

Zato: Cepite se! S cepljenjem zavarujete sebe in razbremenite vse okrog sebe.

UK_vaccine and covid deaths rollout

Vir: New Statesman

Konec neke trdovratne dogme in ko trg postane problem, država pa (spet) rešitev

Dogmi, da je država del problema in ne rešitve ter da trg prinaša odrešenje, ki sta jo politično lansirala Ronald Reagan in Margaret Thatcher, je štiri desetletja kasneje očitno odklenkalo. Desetletje kriz – od finančne, podnebne do zdravstvene – je naredilo svoje in pokazalo, da trgi nimajo odgovora na te krize in da mora v igro poseči država z aktivno regulacijo. Zadnji kamenček v mozaiku spremenjene prevladujoče paradigme je izvršni ukaz ameriškega predsednika Josepha Bidena o vladnih ukrepih za omejevanje protikonkurenčnih praks v številnih sektorjih (živilski, zdravstveni, finančni, farmacevtski, tehnološki in transportni). Sicer moramo šele videti, kako uspešni bodo ti ukrepi proti velikim lobijem, ki zaposlujejo nekaj deset tisoč lobistov v Washingtonu (ne pozabite, da je Shermanovo protimonopolno zakonodajo (iz 1890) začel intenzivno izvajati že Theodore Roosevelt po letu 1902, zares uspešen v boju proti monopolistom pa je bil šele njegov soimenjak Franklin D. Roosevelt dobrih 20 let kasneje), ki mu je moč in kredibilnost dala finančna kriza 1929-33, toda pomemben je začetek.

Priporočam branje spodnjega komentarja Katharine Pistor.

Bon za cepljenje: 50 evrov

Do vključno danes je bilo v Sloveniji polno cepljenih 766,913 oseb oziroma le 36.4% populacije. S tem seveda v Sloveniji močno zaostajamo za ciljem izpred mesecev, da naj bi bilo do konca junija letos cepljenih več kot 60% populacije. Ob tem tempu seveda tudi ne bo mogoče doseči cilja 70% precepljenosti do septembra. Da bi dosegli ta cilj, bi morali tedensko cepiti vsaj 100,000 ljudi. Naj ob tem omenim, da je trenutno neporabljenih več kot 698,000 odmerkov cepiva. Torej dovolj.

Cepilna strategija v Sloveniji, če jo sploh imamo, torej ne deluje. In glede na to, da je predsednik vlade Janze Janša odgovornost za cepljenje prevalil na posameznike, nič ne kaže, da bi vlada imela kakšno proaktivno idejo, kako pospešiti dinamiko cepljenja. Vendar je situacija resna. Kot kažejo podatki za najbolj precepljene države (z več kot 80% precepljenostjo), se kljub takšni precepljenosti nezadržno šiiri že četrti val epidemije (ki je za cepljene sicer približno 2- do 3-krat manj smrtonosen). Zaradi tega mnoge države ponovno uvajajo zaščitne ukrepe, druge pa omejujejo obiske javnih prostorov, zbiranje ali obiske barov in restavracij le na prebolevnike ali cepljene osebe. To čaka tudi Slovenijo. Pozneje kot bo vlada pospešila dinamiko cepljenja, bolj drastični bodo ukrepi že od septembra naprej.

Nadaljujte z branjem

Bruce Springsteen & E-Street Band – Wembley Stadium London. June 15 2013

Kot je rekla moja najljubša Margo Timmins iz Cowboy Junkies: “Ko sem bila še majhna punčka, sem bila zaljubljena v Bruca Springsteena. Zdaj sem odrasla ženska in sem še vedno zaljubljena“. Pri meni je enako, vse od 1980, ko sem kot mulc prvič slišal The River in nato 1982 Nebrasko. Leta 1984 je bil vrhunec z Born in the USA, nato pa dolg padec, začenši s Tunnel of love (1987), in povratek po 9/11 z budnico Ameriki v The Rising (2002).

Za Springsteena si je treba vzeti čas, kajti on si ga tudi vzame za vas – skoraj 4 ure vas ne spusti domov s koncerta. Tale koncert na Wembleyu je dober dokument tega.

Mazzini o tem, da naj imajo partijci svojo herojsko preteklost, mi pa si ne pustimo vzeti naše skupne prihodnosti

Ko je jugoslovanska komunistična partija krenila na pot razpada, sem bil še mlad, in nikoli si nisem mogel misliti, da bom nekoč, precej starejši ter upajmo modrejši, lahko opazoval to počasno razsulo še enkrat. Spomnim se neskončnih proslav, trkanja po lastnih prsih in herojstvih ter šolskih ogledov partizanskih filmov, v katerih so okupatorji padali v rojih, ko sta Bata in Ljubiša zgrabila puškomitraljeze.

Poslušalci in gledalci smo lahko le zavijali z očmi, in dostikrat sem slišal: “Štiri leta so bili v gozdu, zdaj nam bodo pa s tem težili štirideset let!”

Ponavljanje zgodovine

Oni dan sem slišal mimoidočega, kako je zarobantil: “Deset dni so bili v bunkerju Cankarjevega doma, zdaj nam bodo pa s tem težili štirideset let!”

Zastal sem, šokiran.

Preplavil me je občutek ponavljanja zgodovine.

Nadaljujte z branjem

%d bloggers like this: