Milanović o neuporabnosti ekonomskih modelov za predvidevanja po pandemiji

Ekonomski modeli so že itak neuporabni za kakršnekoli napovedi bodočih gospodarskih gibanj, nasploh pa tisti, ki so “mikrofundirani” (ki temeljijo na predpostavkah racionalnega obnašanja posameznikov in njihove individualne odločitve – po definiciji racionalne in zelo omejene (na več ali manj trošenja zaradi spremembe obrestne mere) – agregirajo na raven gospodarstva). Smiselne so kvečjemu ekstrapolacije agregatnih trendov (ali večji makroekonometrični modeli, ki temeljijo na poznavanju pretekle dinamike) ob določenih predpostavkah bodočih gibanj, ki pa tudi ne dajejo nobenih realističnih ocen, kaj se bo zares zgodilo, ampak le širok pas možnih bodočih dinamik.

No, Branko Milanović pa dodatno k temu pravi, da so tudi takšna modelska predvidevanja za obdobje po tej pandemiji in ob takšni globalni negotovosti povsem neuporabna. Nihče ne ve, kaj se bo dogajalo z razvojem pandemije v prihodnosti, kako bodo prizadete posamezne države in regije in nihče ne ve, kakšni bodo politični odzivi držav in kakšne restrikcije glede globalnih tokov blaga, kapitala, storitev in ljudi bodo posamezne države uvedle. Nihče ne ve, kakšen bo svet decembra 2020. Tudi če bo pandemije konec. Kaj šele, če bo pandemija dobila nove razsežnosti. Svet po pandemiji bo drugačen. In tega se ne da “modelirati”. Lahko se sicer igramo s predpostavkami, ko ekstrapoliramo sedanje trende, vendar dobimo tako širok razpon možnih bodočih dinamik, da so ta predvidevanja povsem neuporabna. Razen za to, da imamo neke ocene in da navzven dajemo vtis, da vemo vsaj približno, kaj nas čaka. Eno figo vemo.

This crisis is like “the warrior that leaves devastation in its stead”, and to make projections assuming that none of that devastation has occurred, and even if has occurred, that it will have no impact on future functioning of the economy is simply wrong. We  have to admit that there are limits to our ability to tell the future: we are not “Gods that are totally enlightened”. 

Nadaljujte z branjem

Capitulating to adults

Alternativna zgodba o grški kapitulaciji pred EU leta 2015 – zaradi napak Syrize in Varoufakisa.

Problem je, ker Syriza in Varoufakis nista imela nobenega plana B – nista bila pripravljena narediti Grexita in nista se upala soočiti z grško kapitalsko elito.

Michael Roberts Blog

During the pandemic lockdown, I have been able to read a range of new economics books, some Marxist but most not.  It seems that many leading economists have published new stuff in the last two months. Over the next few weeks, I shall post some reviews of these.

I shall start with Sellouts in the Room by Eric Toussaint. Originally published in French and in Greek in March 2020 under the title Capitulation entre Adultes, the book will be available in English before the end of 2020.  Eric Toussaint takes us back to events of Greek debt crisis when the Troika (the EU Commission, the ECB and the IMF) tried to impose a drastic austerity programme on the Greek people in return for ‘bailout’ funds to cover existing debts owed by Greek banks and the Greek government to foreign creditors, as credit for Greece in markets dried up and the…

View original post 2,213 more words

Učinkovitost vladnih ukrepov: ko se srečajo ignorantstvo dejstev, ekonomski analfabetizem in populizem

Redko gledam poročila, vendar me je kolega opozoril na zanimiv fenomen v včerajšnjih Odmevih. Matej Lahovnik, vodja vladne svetovalne skupine, je namreč na vprašanje o (ne)učinkovitosti vladnih protikriznih ukrepov med drugim odgovoril:

“…zaenkrat tudi podatki statističnega urada kažejo, da je bil padec bruto domačega proizvoda v prvem četrtletju manjši od pričakovanj, kar je dobro, verjetno tudi posledica vladnih ukrepov”.

Treba je sicer razumeti potrebo po populističnem upravičevanju svojega (vladnega) dela, vendar pa to nikakor ne bi smelo iti na škodo dejstev. Dejstva pa so naslednja:

  • 1. četrtletje je po koledarju trajalo od 1. januarja do 31. marca 2020,
  • sedanja vlada je nastopila mandat 13. marca 2020,
  • prvi protikoronski zakon je bil sprejet 2. aprila, v veljavo je stopil 3. aprila 2020 (torej 3 dni po koncu prvega četrtletja),

Dejstvo je torej, da vlada v prvem četrtletju s svojimi ukrepi fizično nikakor ni mogla ublažiti padca BDP, saj so bili prvi protikrizni ukrepi sprejeti po koncu prvega četrtletja. Pika.

No, če bi bili dosledni, bi lahko trdili nasprotno: namreč, da je vlada s svojimi ukrepi negativno vplivala na gospodarsko dinamiko oziroma da je celo povzročila padec BDP v prvem četrtletju. Kot rečeno, je vlada nastopila mandat 13. marca 2020, v ponedeljek 16. marca pa je uveljavila drastične ukrepe glede karanten, zapiranja javnega življenja in zapiranja nekaterih gospodarskih panog. In če pogledate spodnjo sliko glede porabe električne energije, ki jo kot indikator gospodarske dinamike v realnem času tedensko objavljam, boste videli močno korelacijo med vladnim ukrepom zapiranja javnega življenja in gospodarstva ter gospodarsko dinamiko. V prvih dveh delovnih tednih marca (do 13.3.) je bila namreč gospodarska dinamika (poraba EE) blizu lanske ravni v istem tednu, upadla je šele v tretjem tednu (prvi teden vladnih ukrepov zapiranja) za 7.6% in v četrtem tednu marca (za 6.2% glede na isti teden lani).

Raba elekt-energije 2020-29052020-S

Nadaljujte z branjem

Stari recepti nas tokrat ne morejo spraviti iz krize

Vojko Flegar je v Dnevnikovem Objektivu odlično povzel temeljne dileme reševanja sedanje globalne recesije in izstopne strategije slovenske vlade:

Tudi zdaj nevarnost, da bodo vlade v imenu kratkoročnega cilja rešiti, kar se rešiti da, zanemarile strukturna neskladja in probleme, na drugi strani pa v skrbi zaradi novih javnih dolgov (še naprej) varčevale pri naložbah v infrastrukturo, zdravstvo in šolstvo, ni majhna. Nobena vlada kajpak noče vzbuditi vtisa, da ji ni mar za delovna mesta, četudi takšna, ki so v nasprotju s siceršnjimi dolgoročnimi cilji, recimo podnebnimi ali okoljskimi, hkrati pa imajo »gasilske akcije« takoj viden učinek (čeprav morda zgolj navidezen), medtem ko se ta pri strukturnih spremembah pokaže šele čez čas. Veliko preprosteje, pa tudi ceneje in piarovsko učinkovito je denimo za veliko državo, kakršna je Nemčija s številnimi notranjimi letalskimi povezavami, tako ali drugače, tudi z vstopom v lastništvo, rešiti nacionalnega letalskega prevoznika kot čakati na rezultate vlaganj v železniško infrastrukturo. Veliko hitreje in ceneje je mogoče razširiti mestne ljubljanske avtocestne vpadnice kot vzpostaviti primestni javni prevoz. Istočasno izkušnje iz velike recesije svarijo, da lahko neselektivno reševanje celih panog oziroma delovnih mest ustvari tudi zombijevska podjetja (če tukaj zanemarimo neposredne zlorabe), torej podjetja, ki so bila sicer zapisana skorajšnjemu propadu, a jim je državna pomoč pomagala pri preživetju na račun drugih ali novih podjetij z večjo dodano vrednostjo.

Nadaljujte z branjem

%d bloggers like this: