Kapitalizem po ameriško: menedžerjem povečanje plač za 1000%, zaposlenim pa za 12%

… v 40 letih!

Znaki prihajajoče recesije se kopičijo, vlada mora pripraviti program ukrepov za stimuliranje gospodarstva

Nemška avtomobilska industrija se pospešeno ohlaja (vir). Letošnja proizvodnja je na isti ravni, kot leta 2009, kar je za dober milijon avtov oziroma skoraj 20% nižje od najvišje ravni. Samo izvoz nemških avtomobilov iz ZDA (kjer imajo nemška podjetja 4 proizvodne obrate) v Kitajsko je zaradi trgovinske vojne med ZDA in Kitajsko v 2018 upadel za 37% (vir).

Image

Indeks nemške industrijske proizvodnje je v prostem padu (vir) od konca lanskega leta, junija letos je obseg nemške industrijske proizvodnje za 5.2% nižji kot junija lani. V drugem četrtletju letos je nemški BDP upadel za 0.1%. (vir)

Indeks nemške ind proizvodnje

Nadaljujte z branjem

Finance: fiddling, fetish and fiction

Michael Roberts Blog

Nothing changes in the finance sector globally, despite the catastrophic impact of the banks on the world capitalist economy in the global financial crash and the ensuing Great Recession.

In previous posts, I have highlighted the greed, recklessness and instability of the finance sector and its operational leaders. As Marx said, finance is the epitomy of the fetish of money, increasingly based on investing in fictitious capital, that bears no relation to any value created in an economy, let alone overall social need.  As former Bank of England chief economist Andy Haldane put it, finance is socially unproductive.

Haldane posed the question: “In what sense is increased risk-taking by banks a value-added service for the economy at large?”  He answers, “In short, it is not.”  Echoing Marx’s value theory, Haldane concluded: “The act of investing capital in a risky asset is a fundamental feature of capital markets. For…

View original post 1,146 more words

Po bankrotu nacionalnega interesa: Je domače lastništvo podjetij nepomembno?

Tisti, ki so pred slabima dvema desetletjema – ob prvi fazi privatizacije Nove ljubljanske banke (NLB) in kasneje ob pivovarski vojni – stali na okopih bitke za nacionalni interes, so danes upravičeno frustrirani. Zdi se, da so finančna kriza in mehanizmi reševanja bank brez milosti počistili s substanco nacionalnega interesa, okrog katerega je potekal tako krčevit ideološki diskurz.

Slovenska politična in gospodarska elita se je dolgo upirala prodaji slovenskih podjetij tujim lastnikom. Prva faza slovenske privatizacije je potekala ob sistemski izključitvi tujih kupcev, saj se je po zakonu o lastninskem preoblikovanju podjetij iz leta 1992 nekdanja družbena lastnina nad podjetji razdelila med državljane, med oba paradržavna sklada (Kad in Sod) in med insiderje (menedžerje in zaposlene v podjetjih). Slednji so dobili tudi »predkupno pravico« do nakupa večjih deležev v »svojih« podjetjih. Ta prva faza privatizacije je ustvarila zametek slovenske kapitalske elite. Ta proces je bil relativno uspešen, saj so bodoči lastniki podjetja v času tranzicijske krize lahko kupili po zelo nizkih cenah in kasneje z lahkoto odplačali najete kredite iz dividend in povečanja vrednosti delnic. Najbolj znani primeri iz tega časa, ki spadajo danes med največja in najbolj uspešna podjetja v zasebni domači lasti, so Kolektor, BTC in Hidria.

Nadaljujte z branjem

Zakaj se ne splača začeti trgovinske vojne z avtokracijo

Zgodovinske izkušnje kažejo, da trgovinske vojne ni mogoče zmagati. V njej vedno izgubijo vsi udeleženi. Izvoz domačih podjetij se zmanjša, cene uvoženega blaga se povečajo. In to vedno bolj, kot se poglablja trgovinska vojna. Pa kljub temu se od časa najde kak populističen politik, ki meni, da zanj zgodovina ne velja in bi rad razkazoval mišice ter s trgovinskimi ukrepi discipliniral nasprotno stran.

Namen trgovinske vojne je z omejevanjem uvoza iz nasprotne države njene voditelje prisilili v popuščanje, t.j. dajanje koncesij. V teoriji, bi bila optimalna uvedba takšne strukture trgovinskih ovir, ki iz vidika povzročitve ekonomske in politične škode kar najbolj prizadane nasprotno državo, hkrati pa ima relativno najmanjše negativne učinke na lastno gospodarstvo. Kolega Thiemo Fetzer & Carlo Schwarz sta pripravila zanimivo analizo učinkovitosti Trumpovih carin na prizadete države in analizo povračilnih ukrepov. Želela sta testirati, kako optimalno so bili izbrani nabori proizvodov in njihova regionalna uvozna porazdelitev, ki so jih države izbrale v povračilnih ukrepih. Da bi ugotovila optimalnost izbranih povračilnih ukrepov, sta primerjala izbran nabor proizvodov s 1,000 alternativnimi vzorci, katerih vrednost uvoza je enaka kot pri izbranem naboru.

Nadaljujte z branjem

Ko ekonomska politika postane povsem impotentna

ZDA počasi zmanjkuje municije. Fedova igračkanja z obrestno mero nimajo željenega učinka na ekonomsko aktivnost. Nizke obrestne mere vplivajo le še preko znižanja tečaja valute, kar pomeni, da ZDA (Fed) manipulira vrednost dolarja – omejuje rast uvoza in spodbuja izvoz. Vendar velikega učinka od tega ni opaziti, ker druge države počnejo enako – po EU še Kitajska. Na drugi strani so enako neuspešne davčne spodbude. Kot se sprašuje Joseph Stiglitz: če ameriško gospodarstvo v dobrih časih potrebuje tisoč milijard dolarjev letnega deficita, koliko ga bo potrebovalo šele v slabih časih?

V bistvu je vsem, razen Trumpu, zmanjkalo idej. Trump je poln novih zamisli, ki pa vedno znova privedejo nazaj v situacijo zavedanja, da so ekonomske politike v tej konstelaciji postale povsem impotentne.

Nadaljujte z branjem

Donosi državnih obveznic se pospešeno pomikajo v rdeče. Čas je, da temu sledijo banke

Spodnja slika in komentar v The Economistu sta zelo indikativna. Če so bile novembra lani rekorder 9-letne švicarske državne obveznice kot obveznice z najdaljšo dospelostjo z negativnim donosom, imajo tri četrt leta kasneje že v 12 državah negativen donos 10-letne obveznice; v treh državah (Švica, Nemčija, Nizozemska) pa imajo negativen donos tudi že 30-letne obveznice. Investitorji imajo danes že za 15 tisoč milijard dolarjev naložb, ki jim prinašajo negativen donos. In ta obseg se je v tri četrt leta več kot podvojil. To pomeni, da investitorji v strahu pred recesijo in pokom kapitalskega balona pospešeno bežijo v varno zavetje državnih obveznic. Tukaj čakajo, da jim centralne banke odkupijo te obveznice in si tako malce zmanjšajo izgube. Vendar to ne rešuje njihove stiske.

Kaj pa banke?

Nadaljujte z branjem

%d bloggers like this: