Geopolitični tektonski premiki se dogajajo s pospešeno hitrostjo. Kitajska je očitno obupala nad tem, da bo lahko otoplila odnose z Washingtonom, saj slednji ne zamudi dneva, da ne bi proti Kitajski sprožil omejitvenih ukrepov ali poslal sovražnih bodic. Kitajska je zato začela z odločno samostojno akcijo kot države, ki se – za razliko od ZDA – zavzema za mir v svetu. In če smo pošteni, to drži. Mirovni sporazum med večnima sovražnikoma Iranom in Saudsko Arabijo, predlog načel mirovnega sporazuma med Ukrajino in Rusijo, oblikovanje grupacije za poglobljeno sodelovanje BRICS+ ter nedavni 3-dnevni obisk kitajskega predsednika Xi Jinpinga v Moskvi ZDA pošiljajo v ozadje. Ustvarjen je vtis, da se Kitajska zavzema za mir in bolj enakopravno sodelovanje med državami, medtem ko ZDA vse bolj izgledajo kot država, ki ni zainteresirana za mir. In kar je huje, ZDA s tem dejansko izgubljajo zaveznike, saj države v razvoju ne samo, da ne želijo pristati na ameriški ultimat “ZDA ali Kitajska”, pač pa se aktivno in demonstrativno odločajo za več sodelovanja s Kitajsko. Zadnji tak primer je Honduras, ki se je odločil za vzpostavitev diplomatskih odnosov s Kitajsko in preknitev s Tajvanom.

Kitajska ne postavlja ultimata “Kitajska ali ZDA”, pač pa ponuja več sodelovanja, ponuja več trgovine, ponuja gradnjo infrastrukturnih projektov in financiranje teh. In seveda se ta zadnja opcija zdi precej bolj privlačna kot ameriške zahteve po obnašanju v skladu z ameriškim kodeksom.

In če potegnemo črto: ZDA so s svojo politiko konfrontacije s Kitajsko slednjo potisnile oziroma prisilile v to vlogo. Gre za gromozansko napako ameriške zunanje politike, ki je z nespametnimi potezami sama uničila oziroma uničuje svoj status svetovnega hegemona. V tenisu temu rečejo “unforced error”. S tem, da gre pri ZDA za fatalno neizsiljeno napako.

Nadaljujte z branjem→

Hladna in propagandna vojna med ZDA in Kitajsko (ki so jo sicer inicirale ZDA) je v polnem teku. Uradni Peking je snel rokavice. Prejšnji mesec je bila na spletni strani kitajskega ministrstva za zunanje zadeve objavljena analiza o ameriški hegemoniji v svetu. Ta začetek tedna je bil kitajski predsednik Xi Jinping na uradnem, kar 3-dnevnem obisku v Moskvi. Ob močno simboličnem obisku, s katerim se je Kitajska absolutno postavila na stran Rusije, pa so ključni trije sporazumi: (1) sporazum o neomejenem vojaškem in gospodarskem zavezništvu, (2) sporazum o medsebojnih plačilih (ter poravnavanju plačil do tretjih držav) v nacionalnih valutah (predvsem v yuanih) in (3) sporazum o izgraditvi plinovoda Power of Siberia 2, ki bo podvojil dosedanje kapacitete prvega plinovoda in ki nadomešča okrog 70% kapacitete Severnega toka 1 (do Nemčije). Iz geopolitičnega vidika gre za tektonske strateške premike.

Istočasno z obiskom v Moskvi, pa je kitajsko zunanje ministrstvo objavilo na spletni strani nov dokument, ki se ukvarja s stanjem demokracije v ZDA. Citira dejstva in zahodne analize o tem, kako razklana je ameriška politična elita, kako je ameriška demokracija farsa, saj politične elite rotira zgolj kapital, o tem, da v ZDA ni prave medijske svobode, saj mediji v zasebnem lastništvu vodijo uredniške politike v skladu z interesi kapitala, na drugi strani pa vladne agencije nadzirajo socialne medije in manipulirajo njihovo poročanje (cenzura, spodbujanje določenih vsebin) itd. Čeprav ni nič bistveno novega, če kot liberalec spremljate zadeve, pa je zadevo je zabavno prebrati že zaradi dobrega povzetka zahodnih analiz in predvsem zaradi bizarnosti, da Peking drži levite Washingtonu glede zelo pomanjkljive demokracije in svobode medijev. Navajeni smo bili na obrnjene vloge.

No, meni je padel v oči en zanimiv podatek. In sicer, da so zadnje vmesne (kongresne in senatne) volitve v 2022 stale 16.7 milijard $ (prejšnje predsedniške in kongresno-senatne volitve v 2020 pa 14 milijard $)! Drugače rečeno, na zadnjih volitvah so ameriški bogataši prek medijskih političnih objav (in bogve še česa drugega) dobesedno zapravili eno četrtino slovenskega letnega BDP! Ameriške volitve so seveda posel bogatih za bogate, ljudje lahko izbirajo samo med enim ali drugim sponzoriranim bogatašem, ki so jim ga “njegovi lastniki” poslali v areno. Vendar pa se ob tem vseeno sprašujem, na kakšen način si bo ta skupina bogatih donatorjev povrnila teh 16.7 milijard $, ki jih je investirala v politično elito? Koliko bodočih poslov in koliko interesnih zakonov so si s tem kupili in kolikokrat bodo morale zvezne agencije zamižati na obe očesi? Seveda gre za zgolj retorično vprašanje, saj že vem odgovor.

_________

Nadaljujte z branjem→

Odgovor je enostaven: Ker pozna odgovor.

Enako zanimivo vprašanje je: s čim Američani držijo nemškega kanclerja Scholza, da igra to vlogo?

It’s been six weeks since I published a report, based on anonymous sourcing, naming President Joe Biden as the official who ordered the mysterious destruction last September of Nord Stream 2, a new $11-billion pipeline that was scheduled to double the volume of natural gas delivered from Russia to Germany. The story gained traction in Germany and Western Europe, but was subject to a near media blackout in the US. Two weeks ago, after a visit by German Chancellor Olaf Scholz to Washington, US and German intelligence agencies attempted to add to the blackout by feeding the New York Times and the German weekly Die Zeit false cover stories to counter the report that Biden and US operatives were responsible for the pipelines’ destruction.

Nadaljujte z branjem→

Tole velja bolj podrobno raziskati. In sicer, kakšen učinek so imele sankcije proti Rusiji na proces kolapsiranja druge največje švicarske banke Credit Suisse (CS)? CS je zamrznila za 17.6 milijard CHF (po nekaterih podatkih 20 milijard CHF) sredstev, povezanih z ruskimi osebami oziroma eno tretjino vseh “ruskih sredstev” v švicarskih bankah. V drugem četrtletju lani se je začel odliv depozitov (8 milijard) in se pospešil v tretjem četrtletju (na 14 milijard) ter nato v četrtem eksplodiral (na 120 milijard CHF). Premoženjska sklada Archegos in Greensil sta propadla že leto prej (prvo četrtletje) in nista imela vpliva na odliv depozitov v 2022. Nasprotno, ti so se neto povečevali naslednja tri četrtletja.

Vprašanje je, v kolikšni meri so na ta eksodus depozitov vplivale sankcije proti Rusiji. Prvi je neposredni učinek: zamrznitev ruskih sredstev povzroči preplah med ostalimi ultra bogatimi posamezniki, da se utegne kaj podobnega zgoditi tudi njim, če bi njihova matična država zapadla pod režim sankcij. Ostalo pa so posredni učinki sankcij: na porast inflacije, posledično restriktivno monetarno politiko z dvigom obrestnih mer, kar je zmanjšalo vrednost zavarovanja v obliki državnih obveznic. Nakar se zgodi “Silicon Valley Bank efekt“, ko depozitarji zapadejo v paniko, da svojih nezavarovanih depozitov ne bodo več mogli dvigniti in začnejo panično prenašati depozite v druge banke.

Nadaljujte z branjem→

Jasmina Držanič

In zakaj je švicarska monetarna oblast reagirala šele po pol leta?

Verjetno bo odgovor na tole vedno vseboval še praznino, kamor bi morale (pa ne bodo) priti še dodatne informacije. Verjetno bodo raziskovalni novinarji iskali skrite in manj skrite povezave, pa zanimalo jih bo, zakaj so se uprave tako hitro menjavale in morda bo tole kdaj za dokumentarec. Upam, da pri tem ne bodo prezrli glavnega vprašanja in sicer: »Kaj je počel nadzor švicarske nacionalne banke (SNB)?«

Vir: Reuters

Nadaljujte z branjem→

Vir: Philip Lane, ECB

To, kar danes Putinova vojska počne v Ukrajini, je (nekoliko milejša) verzija tega, kar je Natova vojska leta 2003 naredila v Iraku. Z zemljo je zravnala državo, da bi “prinesla demokracijo”, pri čemer je bilo ubitih med 300 tisoč in 1 milijonom ljudi (ocene so različne). Zanimiva pa je bila totalna in enostranska medijska kampanja, ki je promovirala upravičenost Natove intervencije (pod krinko uničenja “orožja za množično uničevanje”), pri čemer so v prvih vrstah skupaj z neokonzervativci stali levi liberalci. Natova agresija se je zgodila brez mandata Združenih narodov, kar pa levih liberalnih opinion makerjev in liberalnih medijev, ki so pisali promocijske pro-vojne uvodnike, ni motilo. Profesorica Anne-Marie Slaughter, liberalna dekanja univerze Princeton, je celo zapisala, da “kar je legitimno, je tudi legalno“. Boštjan Videmšek je prejšni vikend v Delu lepo napisal, da je bilo “orožje za množično uničevanje koalicija voljnih“. K tej koaliciji voljnih bi moral dodati še levo liberalno – neokonzervativno militantno koalicijo medijev in opinion makerjev.

Spodaj je odličen pregled provojnega enoumja v liberalnih medijih pred začetkom Natove invazije na Irak, ki ga je pripravil Nicholas Guyatt, profesor zgodovine na Cambridgeu.

_______

For those too young to have lived through what happened twenty years ago, a thread of self-styled left/liberal types endorsing the invasion of Iraq

Michael Ignatieff’s infamous NYT magazine cover story from January 2003 (Ignatieff was founding director of Harvard’s Carr Center for Human Rights) nytimes.com/2003/01/05/mag…

Nadaljujte z branjem→

Včeraj sem se pridušal, da so sedanji ukrepi ameriškega FED podobni “loncu s špageti” (spahgetti bowl). FED je v času mešanega ponudbeno-povpraševalnega šoka poskusil znižati inflacijo z ukrepom, ki se uporablja za ohlajanje gospodarstva v času povpraševalnega šoka (z zviševanjem obrestne mere in črpanjem likvidnosti iz finančnega sistema). Načeloma s tem ukrepom toliko podraži investicije in kredite gospodinjstvom, da se gospodarska aktivnost ohladi, gospodarstvo pade v recesijo, posledično pa inflacija pade. Ko imamo opravka še s ponudbenim šokom (denimo, ko inflacijo poganjajo pomanjkanje surovin in inputov ter visoke cene energentov, povzročene z eksternimi šoki, ki niso posledica povečanega povpraševanja), postane zadeva problematična, saj so potrebni višji dvigi obrestnih mer, da bi gospodarstvo povsem ohladili in da bi posledično padla inflacija. No, ti višji dvigi obrestnih mer pa imajo negativne učinke na bilance bank zaradi inverzne relacije med obrestno mero in ceno obveznic, ki jih držijo poslovne banke bodisi na aktivni strani kot kritje za depozite ali na pasivni strani kot zavarovanje za kredite. In ameriški Fed je s to politiko tako privedel do zloma dveh sicer manjših poslovnih bank (SVB in FR), kar pa je načelo finančno stabilnost celotnega bančnega sistema, zaradi česar je moral FED v sistem napumpati za dodatnih 2 tisoč milijard dolarjev sveže likvidnosti, 5 največjih centralnih bank pa je šlo v koordinirano akcijo zagotavljanja medsebojne likvidnosti.

Ergo, tako smo prišli v situacijo, ko ima FED na voljo en instrument (obrestna mera), z njim pa poskuša zadeti tri cilje: stabilna nizka raven cen, polna zaposlenost in finančna stabilnost. In ko cilja enega, aktivno ruši drugega. Zraven pa na eni strani črpa likvidnost iz sistema s prodajo obveznic, na drugi strani pa v sistem pumpa ogromne količine sveže likvidnosti z odkupom obveznic od finančnih institucij. Kakšen je lahko v teh pogojih učinek na finančno stabilnost? Kakšen je lahko učinek na kreditne pogoje? In kakšna naj bo nova obrestna mera za refinanciranje (Federal Funds Rate, FFR) oziroma za koliko naj FED dvigne FFR ta teden?

Nikomur ni jasno, kakšen okus se bo na koncu zakuhal v tem loncu s špageti. Spodaj je zapis Jasona Furmana, nekdanjega vodje Sveta ekonomskih svetovalcev pri predsedniku Obami, ki poskuša na tej osnovi predvideti, kakšen naj bi bil novi FFR. Kot vidite, je njegov razpon lahko med 0 in 8%. Čeprav sam na podlagi ugibanja na koncu predvideva, da naj bi FED ta teden dvignil FFR morda za četrtinko odstotka. Če pa ga bo pustil na isti ravni, bo pač Furman ustrezno spremenil svoj pogled…

Če je znanost “eno samo ugibanje“, kot priznavajo nekateri znanstveniki, kaj je šele potem ekonomska politika?

Nadaljujte z branjem→

Očitno ne znamo več živeti brez kriz. Kot da finančnikov, regulatorjev in nosilcev vladnih ekonomskih politik ni nič izučil izbruh finančne krize v 2008, post-travmatična depresija s “self-inflicted bolečino” politike varčevanja, oživljanje travmatiziranih gospodarstev s politiko pumpanja gromozanskih količin sveže likvidnosti v finančni sistem (kvantitativno sproščanje). Ta, nova finančna kriza, ki se je začela v Kaliforniji, je za razliko od finančne krize v 2008, absolutno “self inflicted”. Je nezaželena posledica konfliktnega delovanja ameriške denarne politike, ki je želela z dramatičnim dvigovanjem obrestne mere in pospešenim črpanjem likvidnosti iz finančenaga sistema (kvantitativno zategovanje) znižati inflacijo. V tem procesu pa “pozabila” na temeljni mehanizem vrednostnih papirjev, to je inverzno povezavo med donosom (obrestno mero) in ceno. In bolj kot je FED zviševal obrestno mero, bolj je zniževal ceno (“varnih”) državnih obveznic, ki jih poslovne banke držijo na aktivni strani bilanc kot kritje za depozite. SVB in First Republic sta kolateralna škoda monetarne politike FED.

Toda kolaps obeh bank je sprožil val negotovosti v bančnem sistemu ter nevarnost okuženja celotnega finančnega sistema prek zamrznitve medsebojnega posojanja med bankami. FED je zato posegel v sistem s finančno injekcijo dodatne likvidnosti v vrednosti 2,000 milijard dolarjev. Ta injekcija je večja od tiste v drugi polovici leta 2008, ko je FED reševal finančni sektor po propadu Lehman Brothers (poglejte “špičko” na skrajnem desnem robu slike spodaj). Nerodno pa je, da je FED s to finančno injekcijo neposredno zrušil svojo dosedanjo politiko v zadnjem letu (črpanje likvidnosti iz sistema in dvigovanje obrestne mere), saj dodatna likvidnost v sistemu načeloma vpliva na znižanje  obrestnih mer. Zanimivo bo naslednji teden, ko se bo FED moral odločiti, ali še naprej “izganjati inflacijo” z dvigovanjem obrestne mere in črpanjem likvidnosti iz sistema ali pa reševati finančni sistem pred domino učinkom okužb. Ob tem pa je vprašanje, ali bo pumpanje likvidnosti v sistem s strani FED sploh lahko pomagalo, saj če velike ameriške banke ne bodo nadomestile kreditiranja s strani majhnih bank (ki so bile najbolj prizadete z dvigovanjem obrestnih mer in ki hkrati predstavljajo več kot polovico vseh kreditov gospodarstvu), lahko gospodarstvo počepne zaradi kreditnega krča. Ob tem, da novi zaostreni kreditni standardi dvigujejo obrestne mere.

Hkrati se dogaja “spaghetti bowl” različnih ukrepov in njihovih različnih posledic in postaja težko razvozlati, kakšen bo končni učinek. Nič kaj prijetno spanje za ameriške nosilce ekonomske politike, ki so se, milo rečeno, malce zaplezali.

No, ampak ta vikend se podobna drama kot prejšnji vikend v Washingtonu dogaja v Švici. Švicarske oblasti se ukvarjajo z reševanjem nasedle Credit Suisse (druge največje švicarske banke) in njenim prevzemom s strani UBS (največje švicarske banke). Pri tem lomijo pravila konkurence in načela regulacije, kar bo po končani “gasilski akciji” udarilo ven. Nerodno pa je, da sta Credit Suisse in UBS ne samo sistemsko pomembni švicarski banki, pač pa globalno pomembni sistemski banki zaradi svoje globalne vloge kot investicijskih bank. Kolaps ene ali obeh izmed njih lahko požene spiralni šok skozi globalni (zahodni) finančni svet. In ta vikend se, podobno kot nazadnje v času Covida, ponovno nahajamo v kriznem paničnem moodu, imenovanem “naslednjih 12 ur bo ključnih…“. Preberite spodnji odličen povzetek Adama Toozeja.

Je morda kdo omenil vojno v Ukrajini in zahodne sankcije ter njihov vpliv na inflacijo in posledične preveč ostre monetarne politike v zahodnih državah…? Ne še, ta obračun še pride.

Nadaljujte z branjem→

The near-hysteria that pervaded American discourse about Saddam Hussein in 2002 and early 2003 has echoes in current discourse about China and, to some extent, Russia. So it’s important to remember that there are at least two lessons of the Iraq War. One, to be sure, is the famous one: be skeptical of things a hawkish administration (like the current one) says about adversaries. The other, which may sound easy but is actually hard, is: try to stay calm and think clearly even if that’s not what the luminaries are doing.

“Bush lied, people died” is a common takeaway from the Iraq War, which began 20 years ago this weekend. But it’s a misleading takeaway, one that obscures important lessons of the war and shields from accountability influential Americans whose poor judgment helped get hundreds of thousands of people killed.

It’s of course true that the Bush administration claimed falsely that Saddam Hussein had active nuclear, chemical, and biological weapons programs. And it’s true that lots of American politicians, think tankers, columnists, and assorted other opinion leaders believed these claims and backed a disastrous war.

But here’s the thing: Even if those claims had been true, supporting the invasion of Iraq still wouldn’t have made sense.  

Nadaljujte z branjem→