ZDA so žrtvovale del domače industrije, ker so dale prednost dobičkom velikih korporacij, ki so s selitvijo proizvodnje v tujino zniževale stroške dela. James K. Galbraith v pravkar izdani knjigi The Power to Destroy: How Bad Economics Drove America’s Decline (2026) pojasnjuje, zakaj so nižje cene uvoženih izdelkov in višji donosi za delničarje le del bilance te politike. Z deindustrializacijo so ZDA izgubile tudi domače dobavitelje, tehnično znanje in sposobnost samostojne proizvodnje nekaterih strateško pomembnih komponent.

Deindustrializacija ZDA in izguba nadzora nad ključnimi dobavnimi verigami

Za posamezno korporacijo je bila odločitev za selitev proizvodnje ekonomsko racionalna. Če je lahko z nabavo v državi z nižjimi stroški dela povečala dobičkonosnost, ni imela razloga, da bi pri domačem dobavitelju plačevala višjo ceno. Ko je enako ravnala večina podjetij v panogi, so naročila domačim dobaviteljem upadla do te mere, da se jim ni več izplačalo vlagati v novo opremo in usposabljanje zaposlenih. Deindustrializacija je tako zajela tudi podjetja, ki sama niso preselila niti enega obrata. V tem je danes ena glavnih ovir za ameriško reindustrializacijo. Vrnitev končne montaže je razmeroma preprosta v primerjavi s ponovno vzpostavitvijo mreže specializiranih proizvajalcev, ki je v posamezni industrijski regiji nastajala desetletja.

Nadaljujte z branjem→

Hurun je na kitajski lestvici naštel 1.176 dolarskih milijarderjev, v ZDA pa okoli 1.000. Kitajska je v eni generaciji ustvarila razred izjemno bogatih podjetnikov. Adam Tooze se v oktobrski številki Chartbooka sprašuje, kako je komunistični partiji ob tolikšni koncentraciji zasebnega kapitala uspelo obdržati zadnjo besedo o tem, kam bo ta kapital smel iti in pod kakšnimi pogoji.

Leta 2013, ko je Xi Jinping prvo polno leto vodil partijo, je povprečno premoženje tisočerice najbogatejših Kitajcev prvič preseglo milijardo dolarjev. Za uvrstitev med prvo deseterico je takrat zadoščalo 6,1 milijarde dolarjev. Leta 2026 je bilo potrebnih 30,5 milijarde. V tem času se je razširil tudi zajem lestvice, ki od leta 2021 vključuje še Hongkong, Macao in Tajvan.

Na Hurunovo lestvico, objavljeno 27. oktobra 2026, se je uvrstilo 1.529 posameznikov, parov in družin s premoženjem nad pet milijard juanov. Skupaj imajo skoraj 4.800 milijard dolarjev. Izhodišče za ocene je 1. september, Hurun pa je do objave upošteval tudi večje spremembe. Pri zasebnih podjetjih, kot sta ByteDance in DeepSeek, vrednost deležev ocenjuje po primerljivih družbah, ki kotirajo na borzi.

Tabela: Deset najpremoženejših na kitajski lestvici za leto 2026

Nadaljujte z branjem→

RAND z analizami za Pentagon in ameriško vojsko sodeluje pri sooblikovanju ameriških varnostnih in vojaških strategij. Njegovo kontroverzno vlogo glede vojne v Ukrajini sem večkrat opisal na primeru njihove študije »Extending Russia« iz leta 2019, pripravljene za ameriško kopensko vojsko. Tista analiza je sistematično preučevala, kako Rusiji naložiti gospodarske, politične in vojaške stroške ter jo prisiliti v prekomerno izčrpavanje. Med možnostmi je obravnavala oboroževanje Ukrajine, ob izrecnem opozorilu, da lahko sproži širši konflikt, v katerem bi imela Rusija zaradi geografske bližine pomembne prednosti. Ukrajina je v takšnem strateškem računu služila kot sredstvo za izčrpavanje ameriškega tekmeca. Med soavtorji tiste študije sta bila Raphael S. Cohen in Howard J. Shatz, ki zdaj podobno logiko vztrajanja pri gospodarskem pritisku zagovarjata v primeru Irana. V njunih priimkih je zacementirana tudi smer pristranosti njune analize.

V članku »America’s Least Bad Option in Iran«, objavljenem 26. oktobra v Foreign Policy, Cohen in Shatz povzemata dosedanji ameriški izkupiček vojne proti Iranu: 15 mrtvih in več kot 800 ranjenih vojakov, več deset milijard dolarjev stroškov, stotine poškodovanih ali uničenih objektov v ameriških oporiščih ter kopnenje zalog streliva. Dražja goriva povečujejo inflacijo, Američani vojno vse bolj zavračajo, Iran pa še vedno ni sprejel ameriških zahtev. Washington lahko vojno ponovno razširi, se umakne ali nadaljuje blokado in omejene vojaške operacije. Avtorja priporočata nadaljevanje tretje opcije – vztrajati, dokler gospodarski pritisk Teherana ne prisili v popuščanje.

Nadaljujte z branjem→

Pentagon je v zadnjih tednih več evropskih članic Nata pozval, naj omilijo javno retoriko o Rusiji, poroča Reuters na podlagi štirih virov, seznanjenih s pogovori. Sporočila so prejele tudi Litva, Latvija in Estonija. Ameriški predstavniki naj bi v dvostranskih srečanjih opozarjali, da nekatere izjave evropskih politikov spodkopavajo evropsko varnost. Pozivi prihajajo v času, ko Trumpova administracija ponovno poskuša doseči dogovor o končanju vojne, pri čemer Rusiji ponuja tudi možnost omilitve sankcij, na Ukrajino pa pritiska, naj ustavi napade na rusko energetsko infrastrukturo.

Med ključnimi prenašalci tega sporočila je Elbridge Colby, visoki uradnik Pentagona, pristojen za obrambno politiko. Po navedbah enega od Reutersovih virov je baltskemu predstavniku dejal, da se je treba izogibati »drezanju« v Rusijo. Kot primer neprimerne retorike naj bi omenil primerjave Rusije s podgano, stisnjeno v kot; podobno oznako je septembra za Putina uporabil estonski premier Kristen Michal. Drug evropski uradnik je ameriško sporočilo povzel v smislu: Američani smo tu in vam pomagamo, vi pa bodite tiho. Viri sicer poudarjajo, da so pogovori potekali brez konfrontacijskega tona.

Nadaljujte z branjem→

Marko Golob

»Borba je osrednji akt vojne … cilj borbe je uničenje ali poraz nasprotnika … uničenje nasprotnikovih sil mora biti vedno osrednja naloga.«

»Ker vojna ni akt nepremišljenih strasti, temveč jo usmerjajo politični cilji, mora vrednost teh ciljev določiti sprejemljive stroške vojne tako po obsegu kot po trajanju. Čim stroški vojne presežejo vrednost njenih ciljev, se je treba tem ciljem odreči in slediti mora mir.«

»Nemogoče je zasesti ali premagati Rusijo.«

Carl von Clausewitz, eden največjih nemških (pruskih) in evropskih teoretikov vojne

»Najmočnejše orožje povračila je dovoliti nasprotniku, da se izčrpa v procesu lovljenja nenehno izmikajoče se končne zmage, in nato sprejeti njegovo predajo, ko se ni več sposoben boriti, ker potrebuje pomoč za golo preživetje. To je največja umetnost politika. Toda zaman herojsko umreti na bojišču, čeprav bi se temu lahko izognil – to ni niti metoda niti rezultat.«

Rostislav Iščenko – ukrajinski publicist

Pred skoraj natanko štirimi leti sem za Damijan blog napisal prvi komentar vojne v Ukrajini (Vojaška analiza vojne v Ukrajini). Ko ga ponovno berem, ugotavljam, da ne bi spremenil praktično ničesar. Je pa res, da je potek te vojne v naslednjih štirih letih vplival na temeljne spremembe v svetu. Na političnem, gospodarskem in vojaškem področju. Na Damijan blogu so bili v tem času podrobno osvetljeni mnogi vidiki na vseh treh področjih. V resnici ne obstaja slovenski medij, ki bi to vojno tako temeljito pokrival. Postalo je tudi povsem jasno, da ta vojna ni samo spopad med Rusijo in Ukrajino, temveč da gre za spopad med celotnim Zahodom in Rusijo oziroma da je ta spopad morda celo bistveno širši.

Problem Zahoda je, da je pod vplivom lastnih propagandnih mitov, potvorjene zgodovine in političnih klišejev. Sčasoma se ti tako zasidrajo v zavest, da so akterji povsem nesposobni kritičnega presojanja realnosti.

Nadaljujte z branjem→

Pogajanja med ukrajinsko delegacijo in Trumpovima odposlancema Stevom Witkoffom ter Jaredom Kushnerjem so se 9. oktobra v golf  klubu Shell Bay na Floridi sprevrgla v oster spor. Po poročanju Le Monda je vodja urada ukrajinskega predsednika Kirilo Budanov med skoraj triurnim srečanjem komaj zadrževal jezo. Ameriška sogovornika sta razpravo o prihodnosti Ukrajine usmerjala predvsem v poslovne priložnosti, Budanov pa je njun nastop doživljal kot pokroviteljsko poučevanje o služenju denarja.

Witkoff je predstavil načrt povojne regionalne blaginje, ki bi povezal Ukrajino, Evropo in Rusijo. Njegov pomemben del bi bila obnova tranzita ruske nafte in plina skozi Ukrajino: Kijev bi prejemal prihodke, evropski porabniki pa cenejšo energijo. Budanov je v takšni ponudbi videl nevarnost ponovne odvisnosti od Moskve. Njegov odgovor je bil, da želi Ukrajina slediti poljskemu razvojnemu modelu, ne beloruskemu.

Nadaljujte z branjem→