Rast BDP, in s tem blaginje, določata rast produktivnosti in rast prebivalstva. Če imamo pri demografiji težave, imamo še večje glede pešajoče produktivnosti. Dobra novica pa je, da je trend produktivnosti precej lažje obrniti kot trend rodnosti.

EU je med letoma 1945 in 1995 skoraj dohitela ZDA po produktivnosti, nato pa po začetku digitalne revolucije vstopila v obdobje dolgoročne stagnacije in ponovnega zaostajanja. Po letu 1995 je Evropa zamudila ključni tehnološki in investicijski val, kar je privedlo do »treh izgubljenih desetletij« počasnejše rasti produktivnosti glede na ZDA. Zelo povedno je, da je produktivnost Japonske, ki je od finančne krize leta 1991 v »izgubljenem desetletju«, v zadnjih treh desetletjih rasla hitreje od evropske. V treh desetletjih, v obdobju 1995-2024, je evrsko območje povečalo produktivnost za pičlih 16%, ZDA za več kot 50 %, Kitajska pa za več kot 700 %. Evropa je polž na invalidskem vozičku.

Še bolj tragično pa je, da se podobna zgodba dogaja s Slovenijo znotraj pešajoče Evrope. Po osamosvojitvi je zaradi hitrejše rasti Slovenija po produktivnosti dohitevala povprečje EU. Med letoma 1995 in 2008 je zaostanek zmanjšala z 58 % na 74 %. Nato je prišla finančna kriza in desetletje stagnacije in zaostajanja in skoraj dve desetletji kasneje je leta 2025 glede produktivnosti Slovenija na isti ravni kot leta 2008. V dveh desetletjih Sloveniji ni uspelo držati koraka vštric niti evropskemu polžu.

Morda se bo našel kdo, ki bo oporekal pomenu rasti produktivnosti. Toda če stopnjo rasti slovenskega BDP dekomponirate, ugotovite, da je v obdobju 1995-2025 v povprečju kar 95 % rasti BDP prispevala rast produktivnosti, preostalih 5 % pa rast števila prebivalcev. In ključni problem je, da je trend rasti produktivnosti negativen. Če v slovensko dinamiko produktivnosti vrišete trend, ugotovite, da je leta 1996 trandna vrednost znašala 3.5 %, leta 2025 pa le še 1.2 %. Torej razvojna dinamika Slovenije je v treh desetletjih uplahnila le še na tretjino tiste po osamosvojitvi. Gorijo rdeče alarmne luči.

Razlogi za slovensko razvojno sklerozo so večplastni. Omenil bom dva ključna in med seboj povezana dejavnika. Prvi je upad investicij. Študentom ekonomije v drugem letniku pri predmetu makroekonomija razlagamo modele, ki kažejo, da je stopnja rasti produktivnosti determinirana z dinamiko investicij. Če za Slovenijo (in večino držav) naredite graf z indeksom produktivnosti in indeksom vrednosti sredstev (kapitala) na zaposlenega dobite povezavo ena proti ena – povečanje investicij za 1 % poveča produktvnost za 1 %.

In največja drama po letu 2008 je dramatičen upad investicij v Sloveniji. V obdobju 1995-2008 smo v Sloveniji v povprečju namenili dobrih 28 % BDP za investicije, v obdobju 2010-2024 pa v povprečju manj kot 21 % BDP. Lani je bil delež investicij v BDP celo manjši kot leta 1995, in sicer za 3 % BDP: lani 22 %, leta 1995 pa 25,4 % BDP. Drugače rečeno, v zadnjem desetletju in pol v Sloveniji investiramo za 7 % BDP manj, kot smo investirali v desetletju in pol po osamosvojitvi. In še drugače, lani so bile investicije za 4,6 milijarde evrov nižje, kot bi bile, če bi investirali enako kot v obdobju 1995-2008. Slovenske investicije so v primerjavi z ostalimi članicami EU tako nizke, da so se s tem problemom ukvarjale tako Evropska komisija kot tudi IMF in OECD. Študijo za evropsko komisijo je delala naša skupina (predstavil sem jo tukaj na blogu).

V strukturi investicij so se najbolj zmanjšale poslovne investicije (za 5,4 % BDP), sledijo pa investicije gospodinjstev (zmanjšanje za 2,3 % BDP), medtem ko so se javne investicije povečale za 0,4 % BDP. Drugače rečeno, podjetja so lani investirala 4,6 milijard evrov manj, gospodinjstva pa za 1,3 milijarde evrov manj kot bi, če bi investirala enako kot v obdobju 1995-2008. Podrobnejši pregled pokaže, da je »krivda« za upad poslovnih investicij dokaj enakomerno porazdeljena – lani so glede na povprečje 1995-2008 industrija, trgovina in promet investirali vsaka po 1,5 % BDP manj, finančni sektor za 0,6 % BDP, informacijsko-komunikacijski sektor pa za 0,3 % BDP manj.

Drugi dejavnik slovenske razvojne skleroze je neugodna gospodarska struktura. Dve tretjini zaposlenih je v gospodarskih družbah, ki so leta 2024 kot celota poslovala brez dobička. Petina zaposlenih je v podjetjih, v katerih je bila dodana vrednost celo nižja od minimalne plače z dodatki (30 tisoč evrov letno). Celotni dobiček se ustvarja v podjetjih, ki predstavljajo tretjino zaposlenih in ki presegajo povprečje dodane vrednosti nad 60 tisoč evrov na zaposlenega. Takšno stanje ni normalno in kaže na velike strukturne težave slovenskega gospodarstva.

Edini način za izhod iz te situacije je drastična sprememba razvojne paradigme. Potrebna je nova razvojna strategija, ki bo dala prioriteto prestrukturiranju gospodarstva s spodbujanjem naložb v programe z višjo dodano vrednostjo. V ta namen bo treba določiti prioritetne sektorje v skladu z industrijsko strategijo Made in Slovenia 2035, ki smo jo lani naredili na GZS, oblikovati javni sklad za konkurenčnost in kot prioritetne opredeliti naložbe v digitalizacijo, avtomatizacijo in robotizacijo. Glavni kriterij mora postati dvig dodane vrednsti na zaposlenega (produktivnosti).

Vzporedno s tem je potrebno resnično drastično izboljšati poslovno okolje, predvsem z drastčno poenostavitvijo administrativnih postopkov in skrajšanjem procesnih rokov, z novo kadrovsko strategijo in zmanjšanjem davčne obremenitve dela. Slovenska (in tuja) podjetja je potrebno prepričati, da je Slovenija privlačno poslovno okolje za investicije. Država mora poskrbeti za pospešitev infrastrukturnih investicij (tretja in četra razvojna os, hitra železnica med Sežano in Mariborom, JEK2 in hidro elektrarne). Le tako se bo v Slovenijo vrnil poslovni optimizem, ki bo prepričal tudi gospodinjstva, da denar iz depozitov na bankah konvertirajo v fizične naložbe.

Samo povečanje investicij lahko dvigne produktivnost in s tem rast blaginje. Ob ukrepih za spodbujanje rodnosti in energetski avtonomiji bi zato moral biti glavni fokus nove slovenske vlade na tem, kako spodbuditi investicije. Natančneje, kako izboljšati poslovno okolje in privlačnost Slovenije za nove domače in tuje investicije. To je edini način, da napolnimo lonec, iz katerega bomo sploh lahko delili.

__________

* Izvorno objavljeno v Dnevniku