Javier Blas, glavni analitik pri Bloombergu za surovine, je v današnjem članku analiziral presenetljivo dejstvo, da se cena nafte kljub eni največjih motenj v svetovni oskrbi zaradi vojne z Iranom še vedno giblje pod 100 USD za sod. Čeprav je bilo pred začetkom konflikta skozi Hormuško ožino transportiranih približno 20 milijonov sodov nafte dnevno (okoli petina svetovne porabe), se trgi niso odzvali s pričakovanim cenovnim šokom. Blas predstavi deset ključnih razlogov, ki pojasnjujejo to anomalijo. Pri čemer pa pravi, da je glavni razlog – Kitajska, Kitajska in Kitajska oziroma da Kitajska rešuje svetovno gospodarstvo in Trumpa pred kolapsom.

Prvi in najpomembnejši dejavnik je Kitajska. Kitajski uvoz nafte po tankerjih se je zmanjšal za skoraj 40 %, kar pomeni približno 4 milijone sodov dnevno manj kot običajno. Takšen padec predstavlja količino, primerljivo s skupno porabo Nemčije in Francije. Razlogi niso povsem jasni, vendar Blas domneva, da je kitajsko gospodarstvo manj odvisno od nafte kot v preteklosti oziroma da država uporablja svoje strateške zaloge. Prav zmanjšano kitajsko povpraševanje je po njegovem mnenju najpomembnejši razlog, da svetovna inflacija ni eksplodirala in da centralne banke niso bile prisiljene v agresivno zviševanje obrestnih mer.

Drugi dejavnik predstavlja uničenje povpraševanja (demand destruction). Rafinerije po svetu predelajo približno 5 milijonov sodov manj nafte dnevno kot prej. Del tega izhaja iz zmanjšane porabe, del pa iz črpanja obstoječih zalog. Posebej izrazit je upad v petrokemični industriji. Višje cene energentov so spodbudile hitrejše prilagajanje potrošnikov, zlasti v Aziji, kjer gospodinjstva in podjetja hitreje prehajajo na alternativne vire energije, kot so premog, les ali električna vozila.

Tretji razlog je dejstvo, da kljub zaprtju Hormuške ožine nafta še vedno zapušča Perzijski zaliv. Savdska Arabija in Združeni arabski emirati uporabljajo obvozne naftovode, ki omogočajo transport približno 5 milijonov sodov dnevno. Poleg tega so razvili sistem pretovarjanja tankerjev, ki omogoča dodatni pretok približno 2 milijonov sodov dnevno. Čeprav je ožina formalno zaprta, se je energetska industrija izkazala za precej bolj prilagodljivo, kot so mnogi pričakovali.

Četrti dejavnik je presežna ponudba, ki je obstajala že pred začetkom vojne. Svetovni trg nafte je bil februarja močno prenasičen, predvsem zaradi ameriške revolucije skrilavčeve nafte in povečane proizvodnje skupine OPEC+. Po ocenah je presežek znašal med 3 in 4 milijoni sodov dnevno. Ta zaloga presežne proizvodnje je ustvarila pomembno varnostno blazino, ki je ublažila posledice poznejšega geopolitičnega šoka.

Peti razlog je hitro sproščanje strateških rezerv nafte. Članice International Energy Agency so kmalu po začetku vojne napovedale sprostitev kar 400 milijonov sodov nafte, kar predstavlja največji koordinirani poseg v zgodovini organizacije. Na trg trenutno prihaja približno 2,5 milijona sodov dnevno iz teh rezerv. Čeprav gre za začasen ukrep, je pomembno pripomogel k stabilizaciji cen in preprečevanju panike na energetskih trgih.

Šesti dejavnik je tehnološki napredek v rafinerijski industriji. Sodobne rafinerije so bistveno bolj prilagodljive kot pred desetletjem. Obdelujejo lahko širši spekter surove nafte in hitreje prilagajajo proizvodnjo glede na potrebe trga. Tako so na primer povečale delež proizvodnje letalskega goriva na rekordne ravni. Večja fleksibilnost zmanjšuje možnost lokalnih pomanjkanj in pomaga blažiti cenovne pritiske v posameznih segmentih energetskega trga.

Sedmi dejavnik je vpliv komunikacije oziroma t. i. »jawboning«. Blas poudarja, da je ameriški predsednik Donald Trump večkrat javno napovedoval skorajšnjo diplomatsko rešitev konflikta. Takšne izjave so vplivale na pričakovanja vlagateljev in zmanjšale pripravljenost za agresivne stave na rast cen nafte. Trgi pogosto reagirajo ne le na dejanske dogodke, temveč tudi na pričakovanja o prihodnjem razpletu, zato je komunikacija pomembno prispevala k umiritvi cenovnih pritiskov.

Osmi razlog je razvoj opcijskega trga. V preteklosti so podjetja in vlagatelji tveganje višjih cen nafte zavarovala predvsem z nakupom terminskih pogodb, kar je pogosto dodatno spodbujalo rast cen. Danes pa obstaja mnogo bolj razvit trg opcij, ki omogoča zavarovanje pred podražitvami brez neposrednega vpliva na povpraševanje po nafti. Obseg trgovanja s klicnimi opcijami na nafto Brent se je v zadnjem desetletju povečal za večkratnik, kar zmanjšuje špekulativne cenovne skoke.

Deveti dejavnik je bistveno boljša dostopnost informacij. Komercialni sateliti, digitalno spremljanje tankerjev in sprotni podatki o proizvodnji omogočajo trgovcem precej boljši vpogled v dejansko stanje kot med preteklimi naftnimi krizami. Zaradi večje transparentnosti je manj prostora za govorice, špekulacije in pretirano reakcijo trgov. Sodobni energetski trgi zato temeljijo na bolj natančnih podatkih kot kadarkoli prej.

Deseti in zadnji dejavnik je rast proizvodnje zunaj Bližnjega vzhoda. Proizvodnja v Severni in Južni Ameriki hitro raste. Brazilija beleži približno 20-odstotno letno rast proizvodnje, rekordne količine proizvajajo tudi Gvajana, ZDA, Kanada in celo Venezuela. Prav tako je rekordna domača proizvodnja na Kitajskem. Čeprav te dodatne količine ne morejo v celoti nadomestiti izgub iz Perzijskega zaliva, pomembno prispevajo k ravnotežju na trgu.

Blas zaključuje, da kombinacija vseh desetih dejavnikov pojasnjuje, zakaj nafta kljub izjemno resnemu geopolitičnemu šoku ni dosegla pričakovanih rekordnih cen. Največja neznanka za prihodnje mesece ostaja Kitajska: če bo ponovno povečala uvoz nafte, se lahko razmere na trgu zelo hitro spremenijo.