Policy Tensor, geopolitični analitik, v najnovejšem zapisu »How the US can defeat Iran« izhaja iz kategorične in logične ugotovitve, da se ZDA v Iranu soočajo s strateškim porazom. Temeljni razlog je, da ZDA nimajo vojaških sredstev, s katerimi bi lahko razorožile Iran. Če Irana ne morejo razorožiti, tudi ne morejo prevzeti nadzora nad Hormuško ožino. Iranskih raketnih izstrelišč ne morejo uničiti, ker so skrita, razpršena, zakopana in utrjena, predvsem pa jih Iran nenehno obnavlja. Hitrost, s katero jih lahko ZDA uničujejo, je preprosto prenizka glede na hitrost, s katero Iran ponovno vzpostavlja svoje udarne zmogljivosti.

Po Policy Tensorju so zaradi tega blokirane tudi vse poti prek vojaške eskalacije. Iran ima namreč t. i. escalation dominance: če ZDA napadejo iransko infrastrukturo, lahko Iran napade infrastrukturo držav v Perzijskem zalivu; če napadejo iranska izstrelišča, Iran napade ameriške baze; kopenska invazija pa bi zahtevala število žrtev, ki bi bilo daleč nad današnjo politično toleranco ameriške javnosti. Policy Tensor zato sklene, da vojaška eskalacija ne ponuja nobene realistične poti do ameriške zmage. V tem smislu je Iran vojaško praktično neranljiv.

Tudi dolgotrajna vojna obleganja po Policy Tensorju ZDA ne ponuja hitrega izhoda. Nasprotno, čas je največji iranski zaveznik. Ameriška administracija poskuša konflikt potisniti v ozadje, umirjati pričakovanja glede cene nafte Brent in upati, da bodo velike zaloge nafte preprečile takojšnjo krizo. Toda če bo Hormuška ožina ostala zaprta oziroma bo promet skozi njo resno moten, bo pomanjkanje nafte prej ali slej začelo pritiskati na svetovno gospodarstvo. ZDA imajo po oceni Policy Tensorja le nekaj mesecev, preden se bo pritisk začel resneje stopnjevati.

Policy Tensor zato predlaga povsem drugačno strategijo: ZDA naj poskušajo Iran premagati s tržno rešitvijo, torej s tržnim oziroma geoekonomskim instrumentom. Izhodišče je, da eskalacija koristi predvsem Iranu, saj povečuje vojno premijo v cenah surove nafte in s tem stroške za ZDA in svetovno gospodarstvo. Če želijo ZDA zmagati, morajo zato po Policy Tensorju zmagati v vojni obleganja – in to tako, da Iran preprosto preživijo.

Ključ je v nevtralizaciji iranskega naftnega orožja. Če bi ZDA lahko nadomestile količine nafte, ki zaradi zaprtja Hormuške ožine oziroma Rdečega morja ne pridejo na svetovni trg, bi lahko odstranile glavni mehanizem, prek katerega Iran povzroča gospodarsko škodo. Policy Tensor zato predlaga, da ameriška administracija uvede minimalno zajamčeno ceno nafte v višini približno 90 dolarjev za sodček za naslednja tri leta. Ameriške strateške naftne rezerve bi se zavezale, da bodo po tej ceni kupovale nafto ameriških in zavezniških proizvajalcev. Če bi tržna cena padla pod 90 dolarjev, bi razliko dejansko prevzela ameriška država.

S tem bi ZDA po Policy Tensorju zasebnim proizvajalcem zagotovile dovolj močan in predvsem dovolj dolgoročen cenovni signal za velike investicije v povečanje proizvodnje. Ameriški proizvajalci nafte iz skrilavcev naj bi se lahko odzvali razmeroma hitro, saj njihov investicijski oziroma proizvodni cikel traja mesece in ne leta. Policy Tensor ocenjuje, da bi zajamčena cena 90 dolarjev v treh letih spodbudila povečanje ameriške proizvodnje za kar 4,8 milijona sodčkov dnevno. Cenovno garancijo bi lahko razširili še na Kanado, Latinsko Ameriko in druge proizvajalce zunaj Perzijskega zaliva – Policy Tensor pri tem izrecno omenja celo Rusijo.

Logika predloga je, da bi svetovno gospodarstvo namesto nenadnih skokov cen nafte na 150 dolarjev ali več tri leta živelo s ceno okoli 90 dolarjev. Policy Tensor meni, da bi bilo takšno razporejanje energetskega šoka skozi daljše obdobje bistveno lažje prenesti. ZDA bi s tem nevtralizirale iransko sposobnost povzročanja dramatičnih naftnih šokov, obenem pa bi lahko nadaljevale gospodarsko in vojaško obleganje Irana.

Za uspeh bi morale ZDA po Policy Tensorju hkrati preprečevati nadaljnjo vojaško eskalacijo. Če bi Iran napadel ameriške baze, bi se morale ameriške sile celo umakniti dlje od Irana, namesto da bi odgovorile z novim stopnjevanjem konflikta. Na ta način bi ZDA Iran prikrajšale za njegov glavni kanal povzročanja stroškov in nato preprosto čakale, da začne ameriško obleganje Irana učinkovati. Iran bi bil tisti, ki bi moral kumulativno nositi stroške blokade, dokler ne bi pristal na pogoje, sprejemljivejše za Washington.

Problem bi predstavljale zalivske proizvajalke nafte, saj bi v tem obdobju izgubljale tržne deleže v korist ameriških, kanadskih, latinskoameriških in drugih proizvajalcev. Toda Policy Tensor predpostavlja, da bi jih bilo mogoče prepričati, da gre zgolj za začasno ureditev. Po treh letih bi cenovno dno prenehalo veljati, proizvajalke iz Perzijskega zaliva pa bi lahko zaradi nižjih proizvodnih stroškov ponovno izrinjale dražje zahodne proizvajalce. V zameno bi morale sprejeti začasno izgubo tržnega deleža kot svoj prispevek k preprečevanju trajne iranske hegemonije v regiji.

Končni cilj po Policy Tensorju ne bi smela biti sprememba režima v Teheranu, saj je po njegovem mnenju ZDA z nobenim realističnim instrumentom ne morejo doseči. Cilj bi moral biti prisiliti Iran v dogovor, ki bi končal vojno, ne da bi Washington priznal iransko pravico do odločanja o tem, kdo lahko pluje skozi Hormuško ožino. Policy Tensor zato predlaga, da ZDA pripravijo mehanizem cenovnega dna, Iranu ponudijo zadnjo možnost za dogovor in v primeru zavrnitve zagotovijo ceno 90 dolarjev za celotna tri leta. Toda tudi Policy Tensor na koncu priznava bistveni problem svoje strategije: zahtevala bi veliko potrpežljivosti, finančnih sredstev in strateške discipline. In prav vprašanje, ali je Trumpova administracija takšne discipline sploh sposobna, pušča odprto.

Ideja Policy Tensorja je sicer intelektualno zanimiva, vendar samo to. Bolj kot realistična strategija deluje kot wishful thinking. Predpostavlja namreč, da bi bile ZDA pripravljene tri leta zagotavljati ceno najmanj 90 dolarjev za sodček in z javnimi sredstvi odkupovati presežno proizvodnjo oziroma pokrivati razliko med tržno in garantirano ceno. Pri potencialno milijonih sodčkov dnevno bi fiskalni stroški lahko postali ogromni.

Še pomembneje, takšna strategija zahteva prav tisto, česar Trumpova administracija praviloma nima: potrpežljivost in sposobnost vzdrževanja drage strategije skozi več let. Trumpov mandat se izteče čez dobri dve leti, medtem ko Policy Tensor predlaga triletno zavezo, katere strateški učinki bi se pokazali šele postopoma. V vmesnem času bi republikanci izgubili tako vmesne kot redne senatne in kongresne volitve in tudi predsedniške volitve. Trumpova administracija nima te disciplina niti tega časovnega luksuza. Tensorjev načrt za zmago nad Iranom tako temelji na predpostavki o obilju časa in dolgoročni ameriški strateški disciplini, za katero tudi sam na koncu podvomi, da obstaja.

Ob tem je še večji problem makroekonomska in geopolitična cena takšne strategije. Trajno vzdrževanje cene nafte pri najmanj 90 dolarjih bi pomenilo večletni negativni ponudbeni šok za svetovno gospodarstvo: dražji transport in proizvodnjo, višjo inflacijo, manjšo kupno moč ter posledično počasnejšo gospodarsko rast. Nobena aktivna administracija v ameriški zgodovini ni dobila novega predsedniškega mandata po obdobju visoke inflacije.

Še bolj paradoksalno pa je, da bi ZDA s tem neposredno pomagale Rusiji. Policy Tensor jo celo izrecno omenja kot eno izmed držav, na katere bi lahko razširili cenovno spodbudo. Visoke cene nafte bi Rusiji zagotavljale dodatne izvozne in proračunske prihodke ter ji olajšale financiranje vojne in nadaljnjo vojaško krepitev. Nekaj podobnega se je zgodilo po ameriški invaziji na Irak leta 2003: geopolitična nestabilnost in poznejše visoke cene energentov so v naslednjih letih močno okrepile ruske izvozne in fiskalne prihodke. Strategija, katere namen bi bil izčrpati Iran, bi tako lahko hkrati pomagala financirati in vojaško krepiti drugega ključnega ameriškega geopolitičnega tekmeca. Zato je scenarij Policy Tensorja zanimiv predvsem kot miselni eksperiment – precej manj pa kot politično, fiskalno in makroekonomsko izvedljiva strategija.