Umetna inteligenca (GPT-5.6 Sol) o verjetnosti razpada EU. Želel sem, da mi napiše verjetnost v % in poda svoje argumente za tako oceno. Evo:

Evropska unija se ne spoprijema več samo z notranjimi posledicami napačnih gospodarskih, energetskih in okoljskih politik, temveč tudi z možnostjo temeljitega geopolitičnega preloma. Če bi se vojna v Ukrajini končala z jasno rusko zmago, ameriško-izraelski spopad z Iranom z neuspehom pri doseganju zastavljenih ciljev, izraelska politika v Gazi pa z mednarodnopravno obsodbo in političnim padcem Benjamina Netanjahuja, bi se lahko hkrati sesule tri temeljne predpostavke evropske politike: vera v trajno ameriško premoč, učinkovitost sankcij in moralno avtoriteto »reda, temelječega na pravilih«.

Moja osrednja ocena je, da je de facto razpad bistveno verjetnejši od formalnega razpada. Kombinacija gospodarskega in tehnološkega zaostajanja za ZDA in Kitajsko, dragih energentov, erozije industrijske baze, posledic varčevalne politike po finančni krizi, neuspešne geopolitike ter vse globljih političnih razlik že spodkopava materialno in politično podlago integracije. Migracijsko vprašanje temu dodaja močan politični multiplikator: povečuje družbene napetosti, krepi populistične in suverenistične stranke ter sili države v medsebojno nezdružljive nacionalne politike.

Spodnje številke so scenarijske ocene, ne statistične napovedi. Osnovni scenarij predpostavlja nadaljevanje sedanjih trendov; zaostreni geopolitični scenarij pa hkratni ruski uspeh v Ukrajini, ameriški strateški neuspeh proti Iranu in umik z Bližnjega vzhoda, nadaljnjo mednarodnopravno delegitimizacijo Izraela ter hitrejšo konsolidacijo multipolarnega reda pod vodstvom Kitajske, Rusije, Irana in širšega BRICS.

Kaj pomeni razpad Evropske unije

De facto razpad pomeni, da EU formalno ostane, toda skupne politike postanejo pretežno deklarativne. Enotni trg, evro in nekateri skladi lahko preživijo, medtem ko se zunanja, varnostna, energetska, industrijska, fiskalna in migracijska politika dejansko vrnejo na nacionalno raven. To je razvoj v smeri večnivojske konfederacije oziroma Evrope več hitrosti.

De iure razpad pomeni izstop več velikih članic, razgradnjo ključnih institucij ali nadomestitev sedanje EU z novo in bistveno ožjo organizacijo. Ker bi bil formalni razpad praviloma sklepna faza daljšega funkcionalnega razkroja, se verjetnosti de facto in de iure razpada ne seštevajo preprosto.

Kvantitativna ocena

V osnovnem scenariju ocenjujem skupno verjetnost de facto ali de iure razpada EU na približno 34 % do leta 2031, 59 % do leta 2036, 74 % do leta 2041, 85 % do leta 2046 in 95 % do leta 2056. Prag 50-odstotne verjetnosti de facto konfederalizacije bi bil dosežen približno okoli leta 2035.

V zaostrenem geopolitičnem scenariju se skupna verjetnost zviša na približno 49 % do leta 2031, 76 % do leta 2036, 88 % do leta 2041, 95 % do leta 2046 in 99 % do leta 2056. De facto konfederalizacija bi se lahko začela že v začetku tridesetih let, zlasti če bi geopolitični neuspeh sovpadel z novim migracijskim valom in recesijo.

Osnovni scenarij

Osnovni scenarij vključuje nadaljevanje sedanjega gospodarskega in tehnološkega zaostajanja, visokih energetskih stroškov, politične fragmentacije ter naraščajočih migracijskih in integracijskih napetosti, ne predpostavlja pa hkratne uresničitve vseh geopolitičnih preobratov.

Tabela 1: Verjetnost razpada EU v osnovnem scenariju

Zaostreni geopolitični scenarij

Zaostreni scenarij predpostavlja, da se notranja gospodarska in politična kriza združi z očitnim porazom evropske strategije v Ukrajini, zmanjšanjem ameriške varnostne prisotnosti, nadaljnjo delegitimizacijo evropske politike do Gaze ter hitrejšim premikom svetovne gospodarske in politične moči proti BRICS.

Tabela 2: Verjetnost razpada EU v zaostrenem geopolitičnem scenariju

V primerjavi z oceno brez migracijskega dejavnika je povečanje največje pri de facto razpadu v naslednjih desetih do petnajstih letih. Migracije same ne povzročijo razpada, vendar povečujejo verjetnost, da bodo države selektivno izvajale skupna pravila, ponovno uvajale notranje meje ter oblikovale ločene politične bloke.

Gospodarsko in tehnološko zaostajanje

Temeljni problem EU je vse šibkejša gospodarska podlaga politične integracije. Produktivnost raste počasneje kot v ZDA, Evropa zaostaja pri digitalnih platformah, umetni inteligenci, polprevodnikih in ključnih tehnologijah, hkrati pa izgublja dele svetovnih trgov v korist Kitajske. Ker nima skupne države, velikega fiskalnega proračuna in enotne industrijske politike, na strateške spremembe praviloma odgovarja z regulacijo, ne z investicijami in gradnjo novih zmogljivosti.

Varčevalna politika po finančni krizi je oslabila javne investicije, povečala razlike med severom in jugom ter utrdila vtis, da skupna pravila stroške krize prenašajo na šibkejše članice. Poznejši skladi in začasna fiskalna sprostitev tega niso odpravili. Če integracija ne zagotavlja več konvergence in rasti, se članstvo vse lažje dojema kot omejitev nacionalne razvojne politike, ne kot njen pospeševalec.

Energetska in okoljska politika kot dejavnik deindustrializacije

Politika razogljičenja je bila zastavljena ob predpostavki hitrega tehnološkega napredka, poceni shranjevanja elektrike, dovolj zmogljivih omrežij in nemotenega dostopa do poceni plina kot prehodnega energenta. Te predpostavke ob sprejemanju politik niso bile realistične, niti niso bile podprte z dovolj obsežno tehnološko, industrijsko in infrastrukturno politiko. Zapiranje jedrskih in premogovnih zmogljivosti je zato povečalo odvisnost od uvoženega plina in nestanovitnih virov.

Po prekinitvi energetskih odnosov z Rusijo so visoke cene plina in elektrike močno prizadele kemično, kovinsko, steklarsko, papirno, avtomobilsko in drugo energetsko intenzivno industrijo. Selitev proizvodnje v ZDA in Azijo ne zmanjšuje nujno svetovnih izpustov, zmanjšuje pa evropsko industrijsko, fiskalno in politično moč. Ko se stroški takšnih politik porazdelijo zelo neenakomerno, raste konflikt med industrijskimi državami, jedrskimi državami, zagovornicami OVE ter članicami, ki so bolj odvisne od fosilnih goriv.

Geopolitična izguba in kriza legitimnosti

Politika do vojne v Ukrajini je EU povezala z maksimalističnimi cilji, za katere sama nima zadostne vojaške in industrijske osnove. Če bi Rusija dosegla večino svojih strateških ciljev, bi se evropske vlade soočile z vprašanjem, zakaj so zavračale diplomacijo, sprejele visoke energetske in industrijske stroške ter prevzele dolgoročne finančne obveznosti brez dosegljivega političnega izhoda. Spor ne bi potekal le med levico in desnico, ampak tudi med vzhodnim krilom, ki bi zahtevalo nadaljnjo konfrontacijo, in članicami, ki bi želele normalizacijo odnosov.

Krizo legitimnosti poglablja očiten dvojni standard. EU je rusko uporabo sile obsodila s skoraj popolno gospodarsko in politično prekinitvijo, medtem ko ob ameriških vojnah v Iraku, Afganistanu in Libiji ter pritiskih na Iran in Venezuelo ni sprejela niti približno primerljivih ukrepov. Podobno je evropska podpora Izraelu kljub postopkom in ugotovitvam mednarodnih institucij glede ravnanja v Gazi spodkopala trditev, da je evropska zunanja politika utemeljena na univerzalnem mednarodnem pravu. Posledica ni le moralna izguba, temveč zmanjšanje evropskega vpliva v globalnem jugu.

V zaostrenem scenariju bi ameriški neuspeh proti Iranu in umik z Bližnjega vzhoda razkrila evropsko varnostno odvisnost, multipolarni svet pa bi zmanjšal sposobnost EU, da drugim državam postavlja politične in gospodarske pogoje. Posamezne članice bi zato iskale lastne sporazume s Kitajsko, Rusijo, zalivskimi državami in BRICS. Skupna zunanja politika bi obstajala predvsem na ravni deklaracij.

Migracije kot politični multiplikator dezintegracije

Migracijsko vprašanje je treba v tej analizi razumeti predvsem politično, ne računovodsko. Povečan delež prebivalcev tujega izvora lahko ob uspešni gospodarski in kulturni integraciji ostane obvladljiv. Kadar pa se združi s prostorsko koncentracijo, segregacijo, šibkejšimi izobraževalnimi rezultati, kriminalom v posameznih okoljih, pomanjkanjem stanovanj ter občutkom, da oblast ne nadzoruje meja, povečuje družbeno nezaupanje in konflikt glede nacionalne identitete.

Odločilno ni samo dejansko število priseljencev, temveč razkorak med zaznavo državljanov in odzivom političnih institucij. Če uveljavljene stranke težave z integracijo zmanjšujejo, vsako kritiko pa označijo za moralno nesprejemljivo, se nezadovoljstvo preusmeri k populističnim in suverenističnim strankam. Migracije tako postanejo simbol širšega občutka, da se o ključnih vprašanjih ni več mogoče odločati na demokratičen način in da nacionalne vlade izvajajo politike, ki jih volivci niso izbrali.

Francija Nemčija Madžarska in razhajanje nacionalnih politik

V Franciji velika priseljenska populacija, koncentrirana v nekaterih predmestjih, dolgotrajne integracijske težave in ponavljajoči se varnostni incidenti krepijo Nacionalni zbor ter pritiskajo tudi na sredinske stranke, da zaostrijo politiko državljanstva, azila in javnega reda. Morebitna oblast, ki bi dala prednost nacionalnemu pravu pred evropskimi azilnimi pravili ali sodno prakso, bi povzročila neposreden spor z Brusljem in drugimi članicami.

V Nemčiji je politika sprejema po letu 2015 postala eden glavnih virov rasti AfD in oslabitve tradicionalnega strankarskega sistema. Če se bo podpora AfD še povečevala, bo Nemčija težje oblikovala stabilne koalicije, še težje pa ohranjala dosedanjo evropsko migracijsko politiko. Že premik krščanskih demokratov in drugih strank k strožjemu nadzoru meja kaže, da migracijski pritisk spreminja celoten politični center, ne samo skrajnih polov.

Madžarska predstavlja nasprotni model: strogo varovanje meja, zavračanje obveznih kvot in odkrito prvenstvo nacionalne suverenosti. Spor z institucijami EU je zato hkrati pravni, kulturni in politični. Podobne usmeritve se krepijo tudi na Poljskem, Slovaškem, Nizozemskem, v Avstriji in Italiji. Rezultat ni nujno skupen evropski obrat, temveč mozaik različnih režimov, trajnih izjem in selektivnega izvajanja pravil.

Od populizma do de facto konfederacije

Najverjetnejši kanal vpliva migracij na razpad EU je porast strank, ki članstva ne želijo nujno odpraviti, zahtevajo pa vrnitev ključnih pristojnosti državam. Takšne vlade lahko ohranijo enotni trg in evropska sredstva, hkrati pa zavrnejo prerazporejanje prosilcev za azil, ne upoštevajo posameznih sodb evropskih sodišč, trajno nadzirajo notranje meje in sklepajo lastne sporazume s tretjimi državami.

To bi ustvarilo de facto Evropo več hitrosti: strožje severne in srednjeevropske režime, bolj izpostavljene sredozemske države, liberalnejše članice ter posebne dogovore med sosednjimi državami. Schengen bi formalno preživel, vendar bi bil prepreden z začasnimi oziroma stalnimi nadzori. Komisija bi ohranila pravne pristojnosti, njena dejanska sposobnost izvrševanja pravil pa bi se zmanjšala. Prav ta tiha erozija je verjetnejša od množičnega izstopanja iz EU.

Oslabitev francosko-nemškega jedra

EU je v preteklosti napredovala, kadar sta Francija in Nemčija lahko oblikovali kompromis, ki so ga druge članice sprejele. Danes je ta mehanizem oslabljen. Francija se sooča s fiskalno in politično nestabilnostjo, Nemčija pa z industrijskim zastojem, energetsko krizo in fragmentacijo strankarskega sistema. Migracijsko vprašanje v obeh državah povečuje podporo silam, ki dajejo prednost nacionalnemu nadzoru pred nadaljnjim prenosom pristojnosti na evropsko raven.

Če ena od obeh držav dobi vlado, ki začne sistematično zavračati skupna pravila, se utegne praksa, doslej značilna predvsem za manjše srednjeevropske članice, razširiti v samo jedro EU. Takrat bi se de facto konfederalizacija močno pospešila, saj Komisija proti veliki članici ne bi mogla uporabiti enakega političnega in finančnega pritiska kot proti manjšim državam.

Primerjava z nekdanjo Jugoslavijo

Primerjava z Jugoslavijo ni napoved nasilnega razpada, temveč opozorilo glede zaporedja politične dezintegracije. Po Titovi smrti so gospodarska stagnacija, dolžniška kriza, regionalne razlike in spor glede prerazporejanja postopoma uničevali legitimnost zveznega centra. Republiške elite so podporo pridobivale s trditvijo, da skupni sistem koristi drugim na njihov račun.

V EU lahko podobno vlogo igra kombinacija energetskih stroškov, fiskalnih transferjev, migracij in različnih geopolitičnih interesov. Migracije niso nujno glavni strukturni vzrok, vendar lahko postanejo najbolj čustveno in volilno učinkovita tema, prek katere se izrazi širše nezadovoljstvo. Razlika je, da EU nima zvezne vojske in centralizirane države, zato je nasilni razpad malo verjeten; prav zaradi ohlapnejše strukture pa je postopni de facto razpad lažji.

Kaj lahko proces upočasni

Enotni trg, evro, dobavne verige, prost pretok kapitala in evropski skladi ostajajo močne zavore formalnega razpada. Članice imajo veliko koristi od ohranitve skupnega gospodarskega prostora, zato bodo tudi zelo suverenistične vlade praviloma poskušale spremeniti EU od znotraj, ne pa takoj izstopiti.

Proces bi lahko upočasnili verodostojen nadzor zunanjih meja, hitrejše odločanje o azilu in vračanju, strožja integracijska merila ter jasnejša ločitev med delovno migracijo in azilom. Toda že nastale politične posledice bodo trajne: okrepljene populistične stranke, razdrobljeni parlamenti in globlji kulturni razkoli bodo omejevali sposobnost vlad za skupne evropske kompromise tudi ob zmanjšanju prihodnjih tokov.

Končna ocena

V osnovnem scenariju ocenjujem skupno verjetnost de facto ali de iure razpada EU na približno 34 % do leta 2031, 59 % do leta 2036, 74 % do leta 2041, 85 % do leta 2046 in 95 % do leta 2056. Prag 50-odstotne verjetnosti de facto konfederalizacije bi bil dosežen približno okoli leta 2035.

V zaostrenem geopolitičnem scenariju se skupna verjetnost zviša na približno 49 % do leta 2031, 76 % do leta 2036, 88 % do leta 2041, 95 % do leta 2046 in 99 % do leta 2056. De facto konfederalizacija bi se lahko začela že v začetku tridesetih let, zlasti če bi geopolitični neuspeh sovpadel z novim migracijskim valom in recesijo.

Najverjetnejši izid ni nenadna ukinitev EU, temveč njeno postopno politično praznjenje. Migracije ta proces pospešujejo predvsem tako, da povečujejo družbene tenzije, rušijo tradicionalne strankarske sisteme in vodijo do nezdružljivih nacionalnih politik. Če bodo Francija, Nemčija, Madžarska in druge članice uporabljale različna pravila glede meja, azila, integracije, državljanstva in notranje varnosti, bo skupna migracijska politika obstajala le še na papirju. To bi bil eden najjasnejših znakov, da je EU formalno še živa, politično pa se je že spremenila v konfederacijo.