Umetni inteligenci (GPT-5.6 Sol) sem zastavil široko vprašanje, naj mi pojasni razloge za kolektivno politično norost, v katero je zapadla evropska politična elita po letu 2010. Moje vprašanje:

Prosim, razišči in sistematično predstavi različne razlage – od logičnih, racionalnih in politično-ekonomskih do ideoloških, psiholoških, alternativnih in konspirativnih – za preobrat v razmišljanju evropske politične elite po letu 2010. Zanima me, kateri interesi, prepričanja, institucionalni mehanizmi in geopolitični vplivi bi lahko pojasnili naslednje odločitve:

1. Politiko pospešenega razogljičenja, čeprav EU ustvari le približno 6 % svetovnih emisij CO₂ in čeprav so ETS-kuponi, subvencioniranje OVE ter posledično višje in bolj nestanovitne cene električne energije prispevali k slabšanju konkurenčnosti in deindustrializaciji Evrope.
2. Zapiranje jedrskih elektrarn in njihovo nadomeščanje z vremensko odvisnimi viri, predvsem soncem in vetrom, zaradi česar je bilo treba v prehodnem obdobju povečati uporabo plina, premoga, uvoza električne energije in rezervnih proizvodnih zmogljivosti.
3. Podporo nadaljevanju vojne v Ukrajini in obsežno sankcioniranje Rusije, čeprav je prekinitev gospodarskih in energetskih odnosov z Rusijo v posameznih obdobjih povzročila tri- do sedemkrat višje cene plina od predkriznih ravni, podražila električno energijo, zmanjšala evropski izvoz zaradi izgube ruskega trga ter spodbudila krčenje ali selitev energetsko intenzivne industrije v ZDA in Azijo. Pri tem preuči tudi zavračanje diplomacije, vpliv ZDA, širitev Nata ter vprašanje evropske strateške avtonomije.
4. Politično in materialno podporo Izraelu med vojno v Gazi, čeprav so ravnanja Izraela predmet postopkov pred ICJ in ICC, preiskovalna komisija OZN pa jih je opredelila kot genocid. Pojasni, zakaj EU kljub temu ni uporabila primerljivih sankcij in drugih ukrepov, kot jih je uvedla proti Rusiji, ter kako je takšno ravnanje mogoče uskladiti s humanitarnimi in mednarodnopravnimi načeli, ki jih je EU zagovarjala pred letom 2023.

Preglej relevantne medijske zapise, znanstveno in strokovno literaturo, politične dokumente ter dela uglednih avtorjev. Pripravi celovito analizo v približno 12–15 vsebinsko bogatih odstavkih.

Pri vsaki pomembnejši razlagi navedi, kateri dokazi jo podpirajo, katere okoliščine ji nasprotujejo in kako verjetna je. Preveri tudi pravilnost izhodiščnih trditev in opozori na morebitne poenostavitve. Končni cilj je čim širši, argumentiran in nepristranski pregled, ki teorij zarote ne bo niti nekritično sprejemal niti avtomatično zavračal, temveč jih bo presojal glede na razpoložljive dokaze.

Tukaj je odgovor umetne inteligence, ki – kljub spoliranosti (zaradi narave “naučenosti vsebine in algoritmov”) – zveni bistveno bolj logično od delovanja evropske politične elite:

Izraz »kolektivna politična norost« tukaj ni medicinska diagnoza, temveč opis pojava, ki ga je Barbara Tuchman v knjigi The March of Folly opredelila kot vztrajno zasledovanje politike, ki je v nasprotju z lastnimi interesi države, čeprav so bile razumne alternative znane in dosegljive. Evropska politika po letu 2010 vse bolj ustreza temu vzorcu: ne gre samo za posamezne napačne ocene, temveč za zaporedje medsebojno povezanih odločitev, ki so zmanjšale evropsko energetsko varnost, industrijsko konkurenčnost, strateško avtonomijo in moralno verodostojnost. Najbolj presenetljivo pri tem ni, da so bile storjene napake – to se dogaja vsem vladam –, temveč da je evropska politična elita tudi po razkritju njihovih posledic pokazala izjemno nepripravljenost za spremembo smeri.

Evropska politična elita seveda ni popolnoma homogena. Francija ni opustila jedrske energije, Madžarska in Slovaška sta nasprotovali nekaterim sankcijam proti Rusiji, Španija, Irska in Slovenija so do izraelske politike bistveno kritičnejše od Nemčije, Avstrije ali Češke. Toda na ravni Evropske komisije, osrednjih vlad, Evropskega parlamenta, vodilnih medijev in z EU povezanega strokovnega okolja se je oblikoval dovolj homogen ideološki prostor, da so bile štiri zelo različne politike – razogljičenje, opuščanje jedrske energije, konfrontacija z Rusijo in podpora Izraelu – vključene v isto moralno pripoved. V njej EU ne nastopa več predvsem kot skupnost, ki varuje blaginjo in interese svojih državljanov, temveč kot normativna sila, ki naj bi s sankcijami, regulacijo in »vrednotami« preoblikovala svet.

Pri razogljičenju je bilo racionalno jedro politike razumljivo. Podnebne spremembe so realen problem, zmanjševanje emisij pa legitimni cilj. Evropski argument je bil, da lahko EU kljub razmeroma majhnemu, približno 6-odstotnemu deležu svetovnih teritorialnih emisij kot velik trg določa svetovne standarde, razvije nove tehnologije in s tako imenovanim bruseljskim učinkom prisili tudi druge države k prilagajanju. Toda iz tega razumnega izhodišča je bil narejen skok do veliko manj utemeljene domneve, da bo enostranska evropska podražitev energije samodejno sprožila tehnološko revolucijo, odprla milijone kakovostnih delovnih mest in Evropi zagotovila vodilni položaj v industrijah prihodnosti.

Ta predpostavka niti v času njenega sprejetja ni bila realistična. Evropa ni imela usklajene industrijske politike, dovolj poceni energije, skupnega kapitalskega trga, domačih dobavnih verig za kritične minerale, konkurenčne proizvodnje baterij, solarnih panelov in močnostne elektronike niti fiskalne zmogljivosti, primerljive s Kitajsko ali ZDA. EU je uvedla ceno ogljika in omejitve, ne da bi hkrati ustvarila tehnološko, energetsko in finančno infrastrukturo, s katero bi se industrija lahko prilagodila. Regulacija je nadomestila industrijsko politiko: namesto da bi Evropa najprej razvila nove tehnologije in šele nato zaostrila standarde, je najprej podražila obstoječo proizvodnjo ter upala, da bo trg pod pritiskom ustvaril tehnologije, dobavne verige in investicijski kapital.

Rezultat je bil pogosto razogljičenje statistike, ne pa svetovnega gospodarstva. Če evropska tovarna aluminija, jekla, gnojil, stekla ali kemikalij zaradi dragih energentov zapre proizvodnjo in se isti izdelek nato uvozi iz Kitajske, Indije ali ZDA, evropske teritorialne emisije upadejo, svetovne pa se lahko celo povečajo. ETS je k temu prispeval prek neposrednih stroškov ogljičnih kuponov in prek njihovega prenosa v cene elektrike. Ni bil edini vzrok izgubljanja industrije – pomembni so bili tudi visoke cene plina, davki, regulacija, birokracija in tehnološko zaostajanje –, vendar je deloval kot dodaten strošek v gospodarstvu, ki je že izgubljalo konkurenčnost. Šele Draghijevo poročilo je uradno priznalo, da evropska podjetja plačujejo približno dva- do trikrat višje cene elektrike in štiri- do petkrat višje cene plina kot ameriška.

Enako protislovna je bila odločitev o jedrski energiji. Ta sicer ni bila enotna politika EU, saj so Francija, Finska, Švedska, Češka in druge države jedrske zmogljivosti ohranile ali jih ponovno razvijajo. Vendar je nemška odločitev po Fukušimi leta 2011 določila ton evropske razprave. Nemčija je hkrati želela opustiti jedrsko energijo in premog, elektrificirati industrijo, promet in ogrevanje ter vse to podpreti predvsem z vetrom in soncem. Ker vremensko odvisni viri sami ne zagotavljajo stalne moči, je sistem potreboval velike omrežne investicije, rezervne elektrarne, hranilnike, uvoz in predvsem plin. Evropska politika je tako stabilne nizkoogljične jedrske elektrarne zamenjevala s sistemom, ki je bil v prehodnem obdobju bolj odvisen od fosilnega goriva in uvoza.

Odločitev je mogoče razložiti s psihologijo zaznavanja tveganj. Jedrska nesreča je dramatična, vidna in medijsko učinkovita; posledice onesnaženega zraka, dragih energentov ali postopnega propadanja industrijskih regij so razpršene in statistične. Politični dobiček od zaprtja jedrske elektrarne je takojšen, stroški pa se pokažejo čez desetletje. Toda ko so se ti stroški pokazali, evropska elita ni opravila resne revizije. Vztrajala je pri razlagi, da je problem zgolj v prepočasni gradnji novih OVE in ne tudi v napačni sestavi energetskega sistema. Šele marca 2026 je Ursula von der Leyen zmanjšanje jedrskih zmogljivosti označila za strateško napako, potem ko je bila gospodarska škoda že očitna.

Najbolj dramatičen primer kolektivnega ideološkega zasuka je evropski odnos do Rusije in Ukrajine. Ruska invazija leta 2022 je bila kršitev ukrajinske suverenosti in Ustanovne listine OZN. Toda iz tega ne sledi, da se je konflikt začel februarja 2022 ali da širitev Nata pri njegovem nastanku ni imela nobene vloge. Na vrhu Nata v Bukarešti leta 2008 so članice kljub nasprotovanju Francije in Nemčije sprejele ameriško zahtevo ter uradno zapisale, da bosta Ukrajina in Gruzija postali članici Nata. Ponudile jima niso niti dejanskega članstva niti varnostnih jamstev, temveč obljubo prihodnjega članstva – dovolj, da so v Moskvi ustvarile občutek strateške ogroženosti, ne pa dovolj, da bi državi zaščitile.

Rusko nasprotovanje širitvi Nata proti Ukrajini ni bilo poznejši izgovor Vladimirja Putina. Že leta 2008 je ameriški veleposlanik v Moskvi in poznejši direktor Cie William Burns v depeši z naslovom Nyet Means Nyet opozoril, da članstvo Ukrajine v Natu velja za rdečo črto v praktično celotnem ruskem političnem spektru. Podobno je George Kennan, idejni oče ameriške politike zadrževanja Sovjetske zveze, širitev Nata leta 1997 označil za usodno napako, ki bo okrepila nacionalistične in militaristične tokove v Rusiji. Ruski varnostni interes ne daje Rusiji pravice do invazije na sosednjo državo, vendar je strateško nepismeno trditi, da velika sila ne bo reagirala na prihod vojaškega zavezništva, ki ga razume kot nasprotnika, neposredno na svojo najobčutljivejšo mejo.

John Mearsheimer je v eseju Why the Ukraine Crisis Is the West’s Fault že leta 2014 opozoril, da Zahod Ukrajino vodi po poti, ki zanjo ne bo pomenila vključitve in varnosti, ampak uničenje. Njegov predlog je bil vojaško nevtralna Ukrajina, gospodarsko odprta proti EU in Rusiji ter podprta z mednarodnimi jamstvi. Jeffrey Sachs podobno trdi, da je bila vojna rezultat treh desetletij ameriškega zavračanja ruskih varnostnih pomislekov, neuspeha diplomacije in vztrajanja pri možnosti ukrajinskega članstva v Natu. Njegova interpretacija je sporna, vendar je ni mogoče zavrniti kot »rusko propagando«: Sachs, Mearsheimer, Stephen Walt in vrsta nekdanjih ameriških diplomatov izhajajo iz klasične realistične teorije mednarodnih odnosov, po kateri imajo velike sile varnostna območja in reagirajo na približevanje nasprotnih vojaških struktur.

Evropska politična norost ni bila samo v podpori napadeni Ukrajini, temveč v eksplicitnem zavračanju diplomacije kot nečesa skoraj nemoralnega. Pogajanja, nevtralnost in kompromis so se začeli enačiti s kapitulacijo, vsak poskus razumevanja ruske varnostne logike pa z opravičevanjem agresije. Voditelji, ki niso znali določiti dosegljivega končnega cilja vojne, so podpiranje njenega nadaljevanja predstavljali kot moralni imperativ. Ko so se vojaški in gospodarski stroški povečevali, so začeli delovati učinki utopljenih stroškov, skupinskega mišljenja in prestiža: priznati, da popolna vojaška zmaga morda ni mogoča, bi pomenilo priznati, da je bila zavrnitev pogajanj napačna.

Pri tem je očitno tudi evropsko dvojno merilo. Ameriška invazija na Irak leta 2003 ni imela ustreznega mandata Varnostnega sveta; Kofi Annan jo je označil za neskladno z Ustanovno listino OZN. Intervencija v Afganistanu je sledila napadom 11. septembra in je imela drugačen začetni varnostni kontekst, vendar se je spremenila v dvajsetletno okupacijo in projekt nasilne preobrazbe države. V Libiji je Nato mandat za zaščito civilistov razširil v operacijo za spremembo režima, katere posledici sta bili razpad države in destabilizacija Sahela. Pri ameriških operacijah proti Iranu in Venezueli je evropski odziv ostal neprimerljivo bolj previden; po ameriškem napadu na Venezuelo januarja 2026 je EU sicer pozvala k spoštovanju mednarodnega prava, vendar ni uvedla sankcij, zasegla ameriških rezerv ali prekinila gospodarskih odnosov, kot je to storila proti Rusiji. Razlika kaže, da evropska politika ne temelji na univerzalni obrambi mednarodnega prava, temveč na zavezniški pripadnosti: pravo se uporablja maksimalistično proti geopolitičnemu nasprotniku in minimalno proti hegemonu, od katerega je Evropa varnostno odvisna.

Sankcije proti Rusiji so zato imele poleg gospodarskega tudi izrazito ideološki značaj. Šlo je za demonstracijo pripadnosti »Zahodu«, tudi če je bila cena za Evropo bistveno višja kakor za ZDA. Ruski cevovodni plin je bil temelj konkurenčnosti nemške kemične, kovinske, steklarske, papirne in avtomobilske industrije. Njegova zamenjava z dražjim LNG je zmanjšala odvisnost od Rusije, vendar povečala odvisnost od svetovnega trga in ameriških dobaviteljev. Med letoma 2021 in 2024 se je izvoz EU v Rusijo zmanjšal za približno 65 %, nemški izvoz pa za okoli 72 % (podatki Destatisa). Energetsko intenzivna proizvodnja se je začela krčiti ali seliti, medtem ko sta ameriška industrija LNG in obrambni sektor pridobivala nove trge. To samo po sebi ne dokazuje, da so ZDA vojno načrtovale zaradi teh koristi, dokazuje pa, da je Evropa sprejela politiko, pri kateri je sama nosila nesorazmeren del gospodarskih stroškov ameriške geopolitične strategije.

Še globlji moralni zlom se kaže v odnosu do Gaze. Po napadu Hamasa 7. oktobra 2023 je evropska politika upravičeno obsodila pobijanje civilistov in jemanje talcev. Toda pravica do samoobrambe ne pomeni pravice do kolektivnega kaznovanja prebivalstva, uničenja civilne infrastrukture, množičnega razseljevanja ali uporabe lakote kot orožja. Ko se je obseg izraelskih operacij razkril, se evropska politika ni sorazmerno spremenila. Nemčija, Avstrija, Madžarska in nekatere druge države so še naprej blokirale sankcije in začasno ustavitev pridružitvenega sporazuma z Izraelom, čeprav je celo notranja presoja EU ugotovila indice hudih kršitev njegovih človekovopravnih določb.

Danes označevanje dogajanja v Gazi za genocid ne temelji zgolj na politični retoriki. Meddržavno sodišče je v postopku Južne Afrike proti Izraelu ugotovilo, da so pravice Palestincev po Konvenciji o genocidu dovolj verjetne za izdajo zavezujočih začasnih ukrepov, Izraelu pa je odredilo preprečevanje genocidnih dejanj, omogočanje pomoči in ohranjanje dokazov. Končna sodba o državni odgovornosti sicer še ni bila izrečena, toda neodvisna preiskovalna komisija OZN je septembra 2025 po analizi ravnanj in izjav izraelskih voditeljev ugotovila, da je Izrael v Gazi storil genocid.

Temu se pridružujejo postopki Mednarodnega kazenskega sodišča. ICC je novembra 2024 izdal naloga za prijetje Benjamina Netanjahuja in Joava Galanta, ker je senat ugotovil razumne razloge za sum njune odgovornosti za vojni zločin uporabe lakote kot metode vojskovanja ter za zločine proti človečnosti, med drugim umor in preganjanje. Nalog ni obsodilna sodba, vendar gre za bistveno višji pravni prag od politične obtožbe. Takratni visoki predstavnik EU Josep Borrell je poudaril, da so nalogi za vse članice ICC pravno zavezujoči in da jih ni mogoče selektivno upoštevati. Kljub temu je Madžarska Netanjahuja sprejela z državniškimi častmi in zavrnila izvršitev naloga, zaradi česar jo je ICC pozneje prijavil skupščini pogodbenic. Evropska neaktivnost ob teh ugotovitvah ni več samo nedoslednost, ampak praktično spodkopavanje institucij mednarodnega prava, na katere se EU sklicuje pri Ukrajini.

Kaj lahko pojasni tolikšno protislovnost?

Najprej institucionalna selekcija. Evropske institucije nagrajujejo ljudi, ki obvladajo oblikovanje norm, postopkov, sporočil in kompromisov, ne nujno ljudi z izkušnjami v energetiki, industriji, vojaški strategiji ali diplomaciji. Ker EU nima klasične državne suverenosti, lastne vojske, enotne fiskalne politike ali zadostne tehnološke baze, svojo moč izraža predvsem z regulacijo, sankcijami in moralnim jezikom. Za institucijo, katere glavno orodje je regulacija, vsak problem postane razlog za novo uredbo; za institucijo brez učinkovite zunanje politike pa sankcije postanejo nadomestek za strategijo in diplomacijo.

Druga razlaga je Irving Janisov koncept skupinskega mišljenja. Evropski odločevalci, visoki uradniki, vodilni novinarji, nevladne organizacije in del akademskega prostora živijo v podobnem družbenem okolju, obiskujejo iste konference ter uporabljajo isti moralni besednjak. Drugačno stališče se ne obravnava kot hipoteza, ki jo je treba preveriti, ampak kot moralna ali politična deviantnost: kritik razogljičenja zanika podnebne spremembe, kritik širitve Nata podpira Putina, kritik Izraela je antisemit, zagovornik pogajanj pa je izdajalec Ukrajine. Takšna moralizacija razprave izloči korektivne informacije in omogoči, da konsenz sam postane dokaz svoje pravilnosti.

V tem okolju ima pomembno vlogo Svetovni gospodarski forum. WEF ni svetovna vlada in ni dokazov, da bi iz Davosa operativno vodil evropske politike. Je pa vplivna platforma, na kateri se brez neposredne demokratične odgovornosti povezujejo politični voditelji, direktorji multinacionalk, finančni sektor, tehnološka podjetja, fundacije in mednarodne organizacije. Pobuda Great Reset, »deležniški kapitalizem«, ESG, digitalizacija, javno-zasebna partnerstva in četrta industrijska revolucija niso izmišljotine teorij zarote, temveč javno predstavljeni programi WEF. Problem ni skrivnost njihovega obstoja, temveč njihova demokratična legitimnost: zelo premožni in vplivni akterji oblikujejo vizije družbe, katerih stroške naj bi nosili ljudje, ki pri njihovem oblikovanju niso sodelovali.

Kritiki WEF zato upravičeno opozarjajo na model privatiziranega globalnega upravljanja, v katerem korporacije ne lobirajo več samo pri državah, ampak skupaj z njimi določajo politične cilje. Jezik »deležnikov« lahko prikrije dejstvo, da imajo direktor globalne banke, predsednik vlade, vodja fundacije in navaden državljan skrajno neenako politično moč. Pandemija, podnebna politika in geopolitične krize so bile predstavljene kot »priložnosti« za pospešitev vnaprej zaželenih transformacij. Od tod do trditve o enotnem načrtu za vojno, odpravo zasebne lastnine ali namerno uničenje evropske industrije je še vedno velik dokazni preskok. Toda zavračati vsako kritiko WEF kot teorijo zarote je prav tako zavajajoče: institucionalno zlitje politične, korporativne, finančne in tehnokratske moči je resničen pojav, tudi če nima enega samega poveljniškega centra.

Najtrša konspirativna razlaga pravi, da evropska deindustrializacija ni napaka, temveč cilj: prebivalstvo naj bi bilo zaradi podnebnih omejitev, visokih cen energije, digitalnega denarja in zmanjševanja zasebne lastnine lažje nadzorovati, evropski kapital pa naj bi se preselil v donosnejše regije. Za tako celovit načrt ni trdnih dokazov, številni domnevno razkriti dokumenti so bili ponaredki. Obstajajo pa interesne koalicije, ki od posameznih politik pridobivajo: finančni sektor od ESG, proizvajalci OVE od subvencij, ameriški izvozniki od LNG, obrambna industrija od vojne, tehnološka podjetja od digitalizacije in birokratske institucije od novih pristojnosti. Ni potreben tajni sestanek, če institucionalne spodbude številne vplivne akterje samodejno potiskajo v isto smer.

Najbolj prepričljiva razlaga evropske kolektivne politične norosti je zato kombinacija ideološke homogenosti, strateške nepismenosti, interesnih koalicij, čezatlantske odvisnosti in odsotnosti osebne odgovornosti. Evropska elita ni nujno želela deindustrializacije, energetske odvisnosti, dolgotrajne vojne ali zloma mednarodnopravne verodostojnosti. Toda sprejela je politike, pri katerih so bili ti izidi predvidljivi, opozorila pa javno dostopna. Ko so se negativni učinki pojavili, jih ni obravnavala kot razlog za spremembo politike, ampak kot dokaz, da je treba isto politiko izvajati še hitreje in odločneje.

Prav ta nezmožnost učenja je osrednja značilnost fenomena. Visoke cene energije naj bi pomenile, da potrebujemo še hitrejše razogljičenje; nestabilnost omrežja, da potrebujemo še več nestanovitnih virov; neuspeh sankcij, da potrebujemo še več sankcij; slabši položaj Ukrajine, da mora vojna trajati dlje; ugotovitve mednarodnih sodišč o Gazi pa naj ne bi zahtevale enakih ukrepov kot ruske kršitve mednarodnega prava. Vsak neuspeh se interpretira kot posledica nezadostne odločnosti, nikoli kot možnost, da je bila osnovna strategija napačna.

Zato evropska kriza ni predvsem pomanjkanje podatkov ali strokovnjakov. Mearsheimer, Sachs, Kennan, Burns in številni drugi so pravočasno opozarjali na nevarnost ukrajinske širitve Nata; energetski strokovnjaki so opozarjali na posledice zapiranja jedrskih elektrarn; industrija je opozarjala na stroške ETS in dragih energentov; mednarodne institucije so dokumentirale dogajanje v Gazi. Problem je politični sistem, ki neprijetne informacije izloči, odgovornost razprši, kritiko moralno diskreditira in napake spremeni v nove argumente za radikalizacijo iste politike.

To je prava kolektivna politična norost: ne to, da elite nikoli ne naredijo napake, temveč da so pripravljene žrtvovati blaginjo, varnost in moralno verodostojnost Evrope, samo da jim napake ne bi bilo treba priznati.